Daljša mladost, daljše življenje in čim večja popolnost vsega – od videza, dela in življenja do otrok. Tako bi lahko opisali obsedenost ljudi, ki so, kot kaže, danes pozabili, kakšna je človeška narava: roditi se, živeti in prej ali slej umreti. Kajti kolikorkoli je to težko sprejeti, ne moremo živeti večno. Ne moremo biti večno mladi niti zdravi, prav tako pa ne moremo in nam tudi ni treba biti popolni. A kot bi ljudje na vse to pozabili, so se v sodobnem času odločili upreti vsemu človeškemu ter izkoristiti vso razpoložljivo tehnologijo, da bi dosegli popolno in neskončno življenje. Toda kaj je pri tem narobe? Na to vprašanje ni preprosto odgovoriti, poenostavljeno pa bi lahko rekli: marsikaj. Po eni strani je povsem naravno in zaželeno, da napredujemo, odkrivamo bolezni in zdravila ter uporabljamo tehnologije za razvoj, vendar se je želja po dolgoživosti (angleško longevity) v zadnjih letih tako povečala, da si ne želimo le obupno podaljšati in izpopolniti lastnih življenj, temveč tudi življenja tistih, ki se niso niti še rodili. Vse to postavlja številna vprašanja – od etike in upravljanja tehnologij do razrednih razlik in morebitnega nastanka biološko superiorne elite.
Industrija dolgoživosti
Izraz longevity preprosto pomeni podaljševanje življenjske dobe ob hkratnem izboljšanem zdravstvenem stanju. Cilj zagovornikov je, da s pomočjo genetike in življenjskega sloga upočasnijo staranje in preprečujejo bolezni, pri tem pa jim pomagajo napredek znanosti in medicinskih tehnologij ter inovativni tretmaji proti staranju, kot so infuzije NAD+, terapije z matičnimi celicami, hiperbarične komore in personalizirana nutrigenetika. Klinik, ki se ukvarjajo z dolgoživostjo, je vse več, tudi v naši regiji, iz vsega skupaj pa se je razvila industrija, katere vrednost je ocenjena na približno 600 milijard dolarjev. Pričakuje se, da bo do leta 2030 dosegla vrednost 2,7 bilijona dolarjev, z letno rastjo od sedem do 12 odstotkov, odvisno od sektorja. Kolikšen potencial ima ta industrija, kaže tudi dejstvo, da privablja nekatera najvplivnejša imena današnjega časa. Jeff Bezos je na primer podprl startup Altos Labs, ki raziskuje celično pomlajevanje, medtem ko se Googlov Calico Labs ukvarja z boleznimi, povezanimi s staranjem, pri tem pa uporablja umetno inteligenco in molekularno biologijo.
Človeško življenje se je sicer že do zdaj občutno podaljšalo. Po podatkih Statiste se je svetovna pričakovana življenjska doba od sredine 20. stoletja znatno povečala – s približno 46 let na 73,2 leta do leta 2023. Verjame se, da bo do konca stoletja pričakovana življenjska doba dosegla 82 let. Želja po daljšem in kakovostnejšem življenju pa je stara toliko kot človeštvo samo, zato ni nenavadno, da obstaja še danes. Vendar se zdaj vse bolj zastavlja tudi vprašanje, kdo bo imel priložnost živeti dlje.
Ustvarjanje elite
Tudi v bogatih državah je osnovna zdravstvena oskrba včasih nedostopna ljudem z nižjimi dohodki, zato ne preseneča, da je pri vprašanju dolgoživosti prisotna skrb, da bodo novi tretmaji in izumi na voljo le zelo bogatim. Elita, ki ima dostop do boljših tehnologij, obstaja že danes, z nadaljnjim razvojem dolgoživosti pa bi se lahko neenakosti le še poglobile.
"Razmišljanja o izboljševanju človekovega zdravja spremljajo našo vrsto; pravzaprav so zaslužna za nastanek nekaterih znanosti, kot je medicina. Dvomim, da bodo ljudje kdaj nehali razmišljati o tem, kako izboljšati kakovost svojega življenja z zdravstvenega vidika. Res pa je, da postajajo tehnike, ki jih uporabljamo, vse bolj napredne in jih pogosto uvajamo brez refleksije. Vprašanja o škodljivih posledicah tovrstnega napredka imajo smisel, če se z njimi hkrati zmanjšujejo druga tveganja, kot je zmanjšanje števila globalnih pandemij ali genetskih bolezni. Izboljševanje zdravja z namenom podaljševanja življenja mora s seboj nositi imperativ trajnosti, saj v nasprotnem primeru vodi v poglabljanje družbenih neenakosti, ustvarja več "inkubatorjev" za pandemije, vsiljuje odvisnost od tehnologij, s katerimi se zdravje izboljšuje, in podobno," za Bloomberg Adria pravi dr. sc. Marko Kos z Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu.
V kontekstu elitizma, neenakosti in oddaljevanja od človeškega – v prenesenem, moralnem pomenu – je zaskrbljujoče to, da se normalizira ideja, da je podaljševanje življenja individualna obveznost. Industrija dolgoživosti tako sporoča, da je dolgo življenje stvar osebne odločitve, in s tem spreminja družbeno dojemanje starosti kot naravnega procesa v osebni neuspeh. Ali so potem tisti, ki so na primer žrtve določenih bolezni, manj vredni ljudje? So manj sposobni? Strokovnjaki opozarjajo, da to ustvarja nevaren pritisk, da ljudje niso odgovorni le za svoj način življenja, temveč tudi za lastno biologijo, genetiko in tempo staranja, kar dodatno stigmatizira starejše in bolne. Prisotna sta tudi prej omenjeni finančni vidik in dejstvo, da koncept dolgoživosti ustvarja zdravstveno aristokracijo.
"Uvajanje vsake tehnologije prinaša vprašanje njene dostopnosti; lahko si predstavljamo scenarije, v katerih različne družbe ne bodo imele enakega dostopa do vseh tehnologij. Ko govorimo o medicinski tehnologiji, nam ni treba iskati primerov v scenarijih prihodnosti – dovolj je pogledati stanje v nekaterih afriških državah in dostop do zdravil za malarijo ali zdravljenje aidsa ter njihove cene. Paradoksalno so ta zdravila na Zahodu cenejša kot drugje. Zato elitna medicina, ki je dostopna le bogatim, že obstaja in je zelo uspešna na globalnem trgu; ne vidim razloga, zakaj bi se to spremenilo s pojavom novih, še bolj izključujočih tehnologij," poudarja Kos.
S tem se strinja tudi mag. biol. mol. Ivana Keršić, ki prav tako izpostavlja, da je razredni razkorak v medicini prisoten že dlje časa.
Depositphotos
"Tehnologija dolgoživosti po mojem mnenju ta razkorak le vodi do skrajnega ekstrema. Fascinanten primer je ameriški podjetnik Bryan Johnson, ki po lastnih besedah izvaja eksperiment dolgoživosti. Imenuje ga projekt Blueprint, v okviru katerega vodi izjemno restriktiven življenjski slog, kar zadeva prehrano in telesne navade, uporablja stotine prehranskih dopolnil in fizikalnih terapij ter izvaja transfuzije "sveže krvi" svojega sina za namene antiaginga in podaljševanja življenja. V projekt vlaga ogromne količine denarja, a je z njim začel že tudi služiti – s prodajo prehranskih dopolnil," pojasnjuje Keršić.
Etične dileme
S konceptom dolgoživosti pa so povezana številna pomembna vprašanja – katere so ključne bioetične dileme, vezane na razvoj te industrije? "Za odgovor je najprej treba opredeliti, kako naj bi se življenje podaljševalo: biološko ali digitalno. Obstaja namreč biomedicinski tok, pri katerem je poudarek na podaljševanju življenja z znanstvenimi odkritji na biomedicinskem področju, ki se uporabljajo v medicinski praksi. Po drugi strani pa se z razvojem tehnologij umetne inteligence vrača znani znanstvenofantastični oziroma kiberpankovski koncept '’digitalne zavesti'’ ali '’digitalnih dvojnikov'’, kjer ni nujno ohraniti telesa posameznika, temveč se življenje podaljšuje z obstojem osebe v digitalni obliki. Oba toka prinašata svoje specifične etične dileme, v končni fazi pa zastavljata ista vprašanja o smislu življenja, bistvu človeškosti in družbenih posledicah podaljševanja življenja," poudarja Keršić.
Kos kot primer navaja švedskega filozofa in teoretika transhumanizma Nicka Bostroma, ki v svojih delih izpostavlja več težav: upravljanje virov, vprašanja osebnosti in identitete ter posthumanizem.
"Če te tri razprave strnemo, lahko ključne težave prikažemo na poenostavljenih primerih. Če se ozremo v človeško zgodovino, vidimo, da je človeštvo pregovorno slab gospodar razpoložljivih virov. Medicinski postopki za podaljševanje človeškega življenja in možnost dostopa do tovrstnih terapij bi nedvomno povečali razkorak med bogatimi in revnimi, potencialno pa ustvarili premožno elito dolgoživih gospodarjev. Res pa je, da vsaka tehnika v nekem trenutku najde pot do splošne populacije, četudi morda v nekoliko slabši izvedbi. Če si predstavljamo scenarij, v katerem revna množica uspešno podaljša svoje življenje na "le" 125 let, se moramo vprašati, kaj bi to pomenilo za naš planet in našo vrsto," pojasnjuje Kos.
Ko govorimo o vprašanjih osebnosti in identitete, Kos poudarja, da jih moramo obravnavati v kontekstu naših posameznih eksistenc in izzivov vsakdanjega življenja, začenši z najbolj osnovnimi.
"Če se pri svojih štiridesetih letih ne dojemamo kot ista oseba, kot smo bili pri dvajsetih, kaj bi to pomenilo za bitje, ki živi več kot sto, morda celo dvesto let? Če je to življenje, dolgo sto ali dvesto let, popolnoma telesno zdravo, se moramo nujno vprašati tudi o čustvenem zdravju – človeška eksistenca ni krhka zgolj zaradi lomljivosti naših kosti. Posthumanizem kot zadnja točka te razprave postavlja številna vprašanja, med katerimi je ključno tisto, kdaj človeško neha biti človeško oziroma kdaj postane počloveško. Ali ni, vsaj v primerjavi z nekaterimi drugimi vrstami, ena od določilnic človeške vrste prav razmeroma kratka življenjska doba? In dejstvo, da lahko zbolimo, da lahko trpimo ali da se zavedamo lastne smrtnosti, nedvomno vpliva na našo definicijo človeškosti," pravi Kos.
Kje je torej meja med zaželenim napredkom in prehodom v potencialno nevaren razvoj? Keršić pravi, da meje ni lahko določiti, meni pa, da do potencialne nevarnosti pride v trenutku, ko bi se različice genov in fenotipi, ki nimajo negativnih posledic za razvoj in zdravje posameznika ter so del naravne raznolikosti človeške populacije, začeli spreminjati ali odstranjevati iz populacije v zameno za nekaj "boljšega".
"To "boljše" je skoraj nemogoče natančno opredeliti, saj bi bila definicija odvisna od posameznikovega okolja – socialno-ekonomskega, biološkega in kulturnega. Poleg tega bo vedno obstajalo neko novo "boljše"," pojasnjuje Keršić.
Izboljševanje embrijev
Celotna zgodba o dolgoživosti je v zadnjem času dobila povsem novo razsežnost zaradi vlaganj milijarderjev v zagonska podjetja, ki se ukvarjajo z genskim spreminjanjem embrijev. Eno od takšnih podjetij je Preventive, ki je po podatkih z lastne spletne strani doslej zbralo skoraj 30 milijonov dolarjev zasebnega kapitala. Po poročanju tujih medijev, med njimi tudi The Economista, so med vlagatelji imena, kot sta Brian Armstrong, direktor Coinbasea, in Oliver Mulherin, programski inženir ter partner Sama Altmana, vodje OpenAI-ja.
Po informacijah na uradni spletni strani podjetja je ta ameriški startup posvečen spreminjanju človeških embrijev s pomočjo orodja CRISPR za urejanje genov. Na strani navajajo, da se ukvarjajo s preprečevanjem bolezni pred rojstvom. "Zavezani smo temeljitim raziskavam preprečevanja bolezni pred rojstvom. Naše poslanstvo je ugotoviti, ali je mogoče najnovejšo generacijo tehnologij za urejanje genov uporabljati varno in odgovorno za odpravljanje uničujočih genetskih stanj pri prihodnjih otrocih. Če se izkaže, da je to varno, verjamemo, da bi lahko preventivno urejanje genov postalo ena najpomembnejših zdravstvenih tehnologij stoletja," piše v objavi na uradni spletni strani, ki jo podpisuje ustanovitelj Lucas Harrington. V zapisu izraža tudi obžalovanje, da se je večina znanstvenikov in regulatornih teles, ki so najbolje usposobljena za presojo teh tehnologij, temu kontroverznemu področju doslej izogibala.
"Naš cilj je preprost: z rigoroznim predkliničnim delom ugotoviti, ali je mogoče preventivno urejanje genov varno razviti, da bi družine obvarovali hudih bolezni. Če bodo naše raziskave pokazale, da tega ni mogoče storiti varno, je tudi ta zaključek enako dragocen za znanstveno skupnost in družbo," je zapisano v objavi. Ocenjuje se tudi, da bi lahko urejanje embrijev v prihodnosti stalo okoli pet tisoč dolarjev.
Vendar Preventive ni edino podjetje, ki deluje na tem področju. Gre že za tretji ameriški startup, ki je letos objavil, da išče tehnologije za urejanje genov. Prvi je Bootstrap Bio iz Kalifornije, ki naj bi iskal začetno financiranje in se zanimal za izboljševanje inteligence. Kaj je njihov cilj, jasno pokaže že prvi stavek na njihovi spletni strani: "Genetika ne bi smela biti loterija.« Nadalje pojasnjujejo, da ni pravično, da se nekateri rodijo z dednimi prednostmi, drugi pa ne, ter da je njihov cilj čim več ljudem omogočiti izbiro lastnih genov zase in za svoje potomce, namesto da preprosto sprejmejo podedovano gensko neenakost. Njihov namen je izboljševanje zaželenih lastnosti, ki se lahko prenašajo na prihodnje generacije. Podobno razmišlja tudi ekipa, ki stoji za podjetjem Manhattan Genomics, ki je prav tako še v ustanavljanju. »Predolgo so bile dedne genetske bolezni obravnavane kot usoda," poudarjajo na svoji spletni strani.
Zgodba o gensko urejenih otrocih sicer sega v leto 2018, ko je kitajski znanstvenik He Jiankui objavil, da je ustvaril prve takšne dojenčke na svetu. A njegovo nepremišljeno in nezakonito dejanje bi lahko sčasoma potisnili v ozadje, zlasti zato, ker imajo novi, prej omenjeni startupi, podporo milijarderjev iz Silicijeve doline.
Kontroverzno vprašanje
Prav vprašanje "urejanja nerojenih otrok" postaja eno izmed najbolj kontroverznih tem v medicini. Na tem področju je še vedno odprtih veliko vprašanj, na primer ali je res mogoče izvesti spremembe, namenjene zmanjšanju tveganja za eno bolezen, ne da bi hkrati povečali tveganje za drugo. Poleg tega obstaja vprašanje "oblikovanih otrok". Harrington na primer trdi, da se bo Preventive osredotočil le na resne bolezni, a tanka je meja med odpravo mutacije, uvajanjem zaščitnih različic genov proti raku ali demenci ter spremembami v namen izboljšanja videza ali inteligence. Napredek tehnologije številnim vzbuja neustavljivo željo po oblikovanju prihodnosti vrste.
Na primer, The Guardian je lani poročal o ameriškem startupu, ki bogatim parom omogoča testiranje embrijev, povezanih z IQ. Gre za kalifornijski startup Heliospect Genomics, ki bogatim staršem ponuja skrining njihovih embrijev, tajni videoposnetki, ki jih je zbrala britanska organizacija Hope Not Hate, pa razkrivajo, da se vodilni v podjetju odkrito hvalijo, kako lahko njihova metoda genetskega skrininga poveča IQ prihodnjega otroka za več kot šest točk. Podjetje to ponuja bogatim staršem, ki se odločijo za medicinsko nadzorovano oploditev (MPO) po navedeni ceni 50 tisoč dolarjev za skrining 100 embrijev.
Največja težava takšnih praks določenih podjetij je, da normalizirajo idejo '’superiorne'’ in '’inferiorne'’ genetike. To utrjuje prepričanje, da neenakost izhaja iz biologije, in ne iz družbenih vzrokov. Takšne prakse lahko odpirajo vrata novi vrsti selekcije, saj nekateri laboratoriji že raziskujejo možnost izbire zaželenih lastnosti pri embrijih, kot so odpornost, inteligenca in estetske značilnosti. Kritiki opozarjajo, da tak razvoj vodi k ustvarjanju dveh populacij: ene, ki je gensko optimizirana, in druge, ki ni. To hkrati spodbuja tekmovanje med starši – če lahko boljši embrij poveča možnosti za akademski uspeh ali zdravje, lahko pritisk, da se to izvede, postane ogromen.
Nekateri menijo tudi, da bi vse to lahko vodilo v množično ustvarjanje embrijev, iz katerih bi izbirali elitne primerke, v prihodnosti pa bi se ponudba lahko razširila tudi na tipe osebnosti, kar bi bilo še zlasti nevarno.
"Genetsko urejanje embrijev oziroma organizmov nasploh je znano že dlje časa. Ta razprava je bila javno predstavljena v osemdesetih letih z velikimi obljubami, da bo spremenila naše vsakdanje življenje na bolje, pa tudi z zagotovili, da bo nahranila Azijo in Afriko, odpravila revščino in neenakosti itd. Kar seveda ni res. Vsaka tehnološka obljuba prinese tudi tehnološko izdajo. Ne moremo v celoti predvideti vseh negativnih posledic uporabe te tehnologije, a zakonitost delovanja z zamaknjenimi učinki nas uči, da vsaka tehnologija prinaša posledice, ki jih v tem trenutku ne moremo predvideti zaradi omejitev naše znanstvene metodologije in dejstva, da za posledice morda ne obstaja precedens v znani zgodovini. Na grobo lahko izpostavimo standardne pripombe k tej razpravi, kot so vprašanje oblikovanih otrok in evgenike, urejanje dednih genov ter spontane ali off-target mutacije, ki izhajajo iz tehnik, ki še niso popolnoma razvite," pojasnjuje Kos.
Dodaja, da si lahko predstavljamo prihodnost, v kateri razvoj teh tehnologij vodi do ustvarjanja biološke elite, a so enako mogoči tudi nasprotni scenariji. Keršić opozarja, da, podobno kot pri elitni medicini, razkorak in elita že obstajata: "Tisti, ki si to lahko privoščijo, svojega otroka od malih nog usmerjajo k popolnosti v zasebnih vrtcih, pri tutorjih, z dodatnim izobraževanjem in šolai, z zunajšolskimi dejavnostmi, zasebnim zdravljenjem, z materialnimi pogoji odraščanja … To bi samo ponudilo možnost, da imajo poleg okoljskega še elitno '’biološko'’ ozadje, ki bi se še bolj neposredno izražalo," poudarja Keršić.
"Pri tem ne govorimo le o urejanju genov nasploh, ampak o urejanju dednih genov. V trenutnem družbenem okolju "popularnih trendov", ki jih ustvarjajo družbena omrežja, je to zelo nevarno. Urejanje dednih genov brez privolitve prihodnjih generacij lahko povzroči izgubo določenih genetskih značilnosti iz družbe iz arbitrarnih razlogov pa tudi nepričakovane nove genetske bolezni. Hkrati ostaja odprto vprašanje spremembe kognitivnih in čustvenih lastnosti ter njenega vpliva na širšo družbo," dodaja Kos.
Tehnološki mogotci
Dodaten alarm v celotni situaciji je tudi, da se ves ta napredek odvija v rokah najbogatejše tehnološke elite iz ZDA. Keršić meni, da razvoj prej omenjenih startupov sploh ne bi smel biti dovoljen, zlasti v trenutni gospodarski situaciji v svetu. Poudarja, da je prepuščanje genetskega urejanja embrijev zasebnim podjetjem ne samo nevarno, ampak tudi neodgovorno.
"Zakonodajni okviri, ki bi ustrezno zaščitili uporabnike teh tehnologij, še ne obstajajo. Na primer, ameriško podjetje Second Sight je proizvedlo retinske implantate, kot je Argus II, ki so pacientom s hujšimi oblikami retinitis pigmentosa povrnili večino ali skoraj celoten vid. Po letih finančnih težav, ki so se poslabšale med pandemijo covida 19, je podjetje leta 2020 prenehalo zagotavljati podporo za naprave, s čimer so nekateri pacienti ponovno izgubili vid, številni drugi pa so bili v nevarnosti. Šele z združitvijo Second Sight z Nano Precision Medical leta 2023, ob obveznosti tehnične podpore za Argus I in II, je bila situacija stabilizirana, a postavlja se vprašanje – kaj če bo podjetje spet v finančnih težavah? Kaj če bo z novim združevanjem, zamenjavo uprave ali čim drugim spet prekinjena podpora? Kdo potem skrbi za uporabnike naprav?" poudarja Keršić.
Kos dodaja, da politična situacija, ki promovira globalni kapitalizem, zasebnim podjetjem in njihovim premožnim mecencem omogoča, da so edina instanca, ki odloča, katere tehnologije se bodo razvijale.
"Govorimo o potrebi po demokratizaciji in možnosti oblikovanja skupnih ciljev na ravni družbe nasproti samovoljnim investicijam bogatih posameznikov. V širši etični razpravi se zdi, da je svet postavljen na glavo. Ne govorimo o praksah, ki so ustvarjene, ker predstavljajo zaželeno družbeno vedenje s konsenzom večine, ampak o posameznikih, ki definirajo "družbeno zaželeno" s svojo finančno močjo. Moralnih principov ni mogoče "proizvajati" na podlagi vrednosti podjetij in njihovih interesov," pojasnjuje Kos.
Ali moramo res narediti vse, kar lahko?
V tem kontekstu naj dodamo, da nadaljnji napredek ljudi, medicine in tehnologije nikakor ni nezaželen. Nasprotno, prav želja po boljšem nas je vedno gnala naprej. A morda je čas, da se vprašamo, za kaj in za koga si želimo ta napredek? Medtem ko nekatera zdravila še niso odkrita in so drugi ljudje lačni, tehnologija, usmerjena v dolgoživost, deluje kot kaprica najbogatejših, da bi bili spet najboljši. Namesto da bi ustvarili boljšo družbo, smo trenutno na poti ustvarjanja snobovskega, biološko superiornega razreda. Morda je torej čas, da se vprašamo, ali si smemo in moramo dejansko privoščiti vse, kar si lahko.
.webp){kind=icon}
