Pokojninski skladi na gugalnici

Upokojenca iz Severne Makedonije, prijatelja iz otroštva, sta se upokojila istočasno, pred sedmimi leti. Eden po delovni dobi v Švici, drugi v Makedoniji. V minulih sedmih letih je švicarski upokojenec prejel povišanje pokojnine v vrednosti 15 švicarskih frankov, makedonski pa – več kot 150 evrov. Čeprav se tako v bogati Švici kot v Makedoniji pa tudi v velikem delu Evrope pokojnine izračunavajo po tako imenovani švicarski formuli – torej se je 50 odstotkov usklajuje s povečanjem življenjskih stroškov, 50 odstotkov pa s povečanjem minimalne plače – se je aktualna makedonska vlada odločila, da bo formulo začasno prenehala uporabljati, da bi zaščitila življenjski standard upokojencev.

To, da so se makedonske pokojnine od sredine prejšnjega leta linearno povečale za sedem tisoč denarjev (okoli 115 evrov), je prava izjema na evropski ravni, kjer se večina pokojninskih sistemov sooča z eksistenčno krizo zaradi dramatičnih demografskih sprememb. Zato ne presenečajo kritike evropskih uradnikov in strokovne javnosti na račun uradnega Skopja, ki je v zadnjih 30 letih podvojilo proračunska sredstva za pokojnine, zaradi česar zdaj več kot tretjina pokojninskih izplačil prihaja iz državne blagajne.

Hkrati se oblikovalci politik po Evropi ter vodje zasebnih in državnih pokojninskih skladov mučijo z vprašanjem, kako zagotoviti vzdržnost pokojninskih sistemov, soočeni z daljšanjem življenjske dobe Evropejcev, upokojevanjem generacije baby-boom in nizko rodnostjo na Stari celini. Še več, Evropa pa tudi ZDA se intenzivno sprašujejo, ali bodo pokojninski sistemi zmogli prenesti dejstvo, da vse več ljudi dočaka pozno starost in preseže sto let življenja.

Stoletni življenjski vek v vzponu

Število stoletnikov namreč dramatično raste na obeh straneh Atlantika. Po raziskavi Nacionalnega pokojninskega inštituta in Ameriškega kolidža za finančne storitve naj bi se število Američanov, ki dočakajo sto let, do leta 2054 početverilo, pri čemer finančno načrtovanje ni sledilo tako izraziti rasti življenjske dobe, kar za milijone ljudi pomeni tveganje, da nadživijo svoj prihranek. Današnje število nekaj več kot sto tisoč ljudi v ZDA, ki so presegli sto let, bo v manj kot 30 letih naraslo na približno 422 tisoč.

Podobno početverjenje se pričakuje tudi v Evropi, kjer Eurostat napoveduje, da bo aktualno število starejših od sto let, ocenjeno na občutno več kot sto tisoč, do leta 2050 naraslo na približno petsto tisoč. Natančno skupno število stoletnikov v Evropi ni znano, toda podatki, da jih je v Franciji več kot 31 tisoč, v Italiji skoraj 24 tisoč, v Nemčiji okoli 18 tisoč in v Združenem kraljestvu več kot 16.600, nakazujejo, da je skupno število v Evropi verjetno precej višje od sto tisoč – morda celo blizu dvesto tisoč, če upoštevamo vse države, pri čemer večina beleži izrazito rast.

"Preveč ljudi podcenjuje, kako dolgo bodo živeli – in ta slepa pega lahko resno ogrozi njihovo finančno varnost," pravi Michael Finke, direktor centra Granum za finančno varnost na ameriškem kolidžu za finančne storitve, ki je soavtor ameriške študije. "Opažamo, da se tisti, ki se pripravljajo na dolgo življenjsko dobo, počutijo bolj varne glede pokojnine. Ključni dejavniki tega samozaupanja? Sodelovanje s svetovalcem, dostop do zajamčenega dohodka in izdelava načrta, zasnovanega tako, da traja."

Posebna raziskava Nacionalnega pokojninskega inštituta je pokazala, da večina Američanov podcenjuje tako svoje možnosti, da dočakajo sto  let, kot finančne zahteve, ki jih to prinaša. Le 29 odstotkov jih želi živeti tako dolgo, navajajoč zdravstvene in finančne težave, okoli 75 odstotkov pa jih skrbi, da bodo nadživeli svoje pokojninske prihranke. Zaradi inflacije in nižjih pričakovanih donosov zdaj 40 odstotkov Američanov načrtuje, da bodo odložili upokojitev.

Reforme pokojninskih skladov

Strahovi Američanov niso neutemeljeni, saj je raziskava pokazala, da podaljšanje življenja – in s tem časa v pokoju – samo za pet let poveča tveganje, da se pokojninski sklad izprazni za 41 odstotkov.

Ameriški pokojninski sistem je mešanica socialnega zavarovanja, pokojnin za javne uslužbence in zasebnih pokojninskih načrtov, pri čemer številni upokojenci prejemajo zgolj socialno zavarovanje, kar zadostuje za izjemno skromen življenjski standard. V Evropi večina upokojencev prejema izključno pokojnine iz državnih pokojninskih skladov, ki temeljijo na medgeneracijski solidarnosti, a vse bolj tudi na dodatnih proračunskih vplačilih.

Medtem ko je v ZDA reševanje težav, ki jih dolga življenjska doba povzroča stabilnosti pokojnin, na strani posameznikov, je v Evropi ta vroči kostanj predvsem v rokah politikov na oblasti, saj so državni pokojninski skladi že zdaj na robu zaradi velikega števila upokojencev, rasti življenjske dobe in pomanjkanja delovno aktivnih ljudi, iz katerih plač se zbirajo pokojninski prispevki. Zato so reforme pokojninskih skladov na dnevnem redu skoraj vseh evropskih držav.

V začetku oktobra 2025 je francoski premier Sebastien Lecornu, ki je odstopil in bil ponovno imenovan, ob negotovi politični prihodnosti obljubil, da bo do leta 2027, ko bodo predsedniške volitve, ustavil nepopularne pokojninske reforme. Socialistični poslanci so razglasili zmago, francoska poslovna skupnost je izrazila nezadovoljstvo, bonitetna agencija Standard and Poors pa je Franciji znižala bonitetno oceno, pri čemer se je sklicevala na zaskrbljenost zaradi francoskega proračuna in prezadolženosti.

Bloomberg

 

Nasprotno pa je nemški vladi kanclerja Friedricha Merza uspelo v Bundestagu s težavo izglasovati pokojninsko reformo, in to zgolj zato, ker se je opozicijska levica vzdržala glasovanja. Vendar je ta '’reforma'’ pravzaprav le politični uspeh za socialdemokrate, saj je izpolnila njihovo zahtevo, da se stopnja pokojnine v razmerju do plače do leta 2031 ohrani pri 48 odstotkih. To pa ne rešuje problema vzdržnosti pokojninskega sistema, zato spremljevalni dokument zakona napoveduje temeljno pokojninsko reformo v naslednjem letu. Ta napoved je bila popuščanje političnemu podmladku Merzevih krščanskih demokratov, ki so nasprotovali zajamčeni ravni pokojnin, ker to zagotavlja, da bodo pokojnine subvencionirane iz državnega proračuna.

Da so te subvencije že zdaj ogromne, potrjuje dejstvo, da bo nemški zvezni proračun prihodnje leto znašal okoli 524 milijard evrov, od tega bo kar 128 milijard odteklo kot subvencija za pokojnine. Brez tega transferja, ki zajema skoraj četrtino celotnega državnega proračuna, bi se nemški pokojninski sistem sesul, čeprav se je pred nekaj leti začelo postopno dvigovanje starostne meje za upokojitev s 65 na 67 let, da bi se povečalo število let, ko se plačujejo prispevki.

To pa ni rešilo težkih razmer v pokojninskem skladu, zato Merz že napoveduje pogovore o novem podaljšanju delovne dobe, krepitvi zasebnega varčevanja in vlaganju pokojninskih skladov v nakup državnih deležev v družbah Telekom, Nemška pošta in Commerzbank.

Modeli rešitev za pokojnine

Čeprav Francija in Nemčija odlagata neizogibne reforme, razprave o modelih rešitev za lastne pokojninske krize intenzivno potekajo v številnih evropskih državah pa tudi v teh dveh vodilnih evropskih gospodarstvih. Cilj je najti rešitve, ki bodo vzdržne, pravične in politično izvedljive.

Ena najopaznejših značilnosti razprav o pokojninski reformi v Evropi je, kako dobro so razumljeni in podrobno dokumentirani njeni temeljni problemi. Ti pa so: staranje evropskega prebivalstva, upad rodnosti, vse daljša pričakovana življenjska doba ter vse manj ljudi, ki prispevajo sredstva za javne pokojninske sisteme, kar otežuje financiranje pokojnin za vse več ljudi v vse daljšem časovnem okviru.

"Ker je večina evropskih sistemov sprotnega financiranja nastala v času, ko je bila demografija povsem drugačna, jih je treba prilagoditi tako, da bodo odražali današnjo realnost. To sprejemamo na drugih področjih, na primer v izobraževanju, kjer spreminjamo šolske okoliše in zmanjšujemo gradnjo novih šol, da bi odražali manjše število otrok v naših skupnostih. Toda vsak pogovor o prilagajanju starostne meje za upokojitev sproži tisoče besnih protestnikov, ki napolnijo ulice Pariza, Madrida ali Bruslja," poudarjata v analizi španska profesorja ekonomije Javier Diaz Gimenez z univerze v Navari in Diaz Saavedra z univerze v Granadi. "Pokojninske reforme nenehno propadajo, ker politika prevlada nad ekonomijo. Demografske spremembe so predvidljive, njihovi stroški merljivi, politična orodja za reševanje njihovih posledic pa že obstajajo. Toda reforme propadejo, ko trčijo ob volilne spodbude in nezaupanje javnosti."

Ko je danski parlament maja letos izglasoval, da se bo starostna meja za upokojitev postopoma do leta 2040 dvignila s sedanjih 67 na 70 let, je bilo to po vsej Evropi ocenjeno kot napoved prihodnosti tudi za druge evropske države. Podobno pot so ubrale Nizozemska, Švedska in Finska, medtem ko skupina nemških ekonomistov predlaga, da naj bi se prag za upokojitev do leta 2060 postopoma dvignil na 73 let.

Čeprav je to v nemški javnosti povzročilo šok, podobnih študij ni manjkalo niti v preteklosti. Pred slabimi desetimi leti je Inštitut za nemško gospodarstvo objavil študijo, ki je predlagala dvig starostne meje za upokojitev na 69 let do leta 2030, na 71 let do leta 2035 ter na 73 let od leta 2041.

"Namesto da se osredotočimo zgolj na eno postavko, kot je starostna meja za upokojitev, predlagamo večdimenzionalni pristop, ki obravnava tako odhodke kot prispevke ter zagotavlja nadomestila tistim, ki jih reforme najbolj prizadenejo," pojasnjujeta španska ekonomista Gimenez in Saavedra. Predlagata uvedbo novih mehanizmov samodejnega prilagajanja – torej pravil, ki pokojnine prilagajajo spremenljivim gospodarskim in demografskim razmeram – ter enkratnih nadomestil za delavce in upokojence, ki nosijo največje breme nižjih pokojnin.

Čeprav poudarjata, da bodo starejši volivci blokirali vsak poskus zmanjšanja njihovih pokojnin, menita, da bi se to lahko spremenilo, če bi upokojenci in tisti tik pred upokojitvijo razumeli, da bodo za svoje izgube dobili ustrezno nadomestilo.

Draga pokojninska solidarnost v regiji Adria

Tisto, po čemer se države regije Adria ne razlikujejo preveč, so izraziti demografski problemi – upad rodnosti, množične migracije in vse starejše prebivalstvo.

Povprečna starost celotnega prebivalstva na Hrvaškem in v Sloveniji znaša 44,5 leta, kar ju uvršča med narode z najstarejšim prebivalstvom v Evropi. Podobno povprečno starost ima tudi prebivalstvo Srbije (43,9), Bosne in Hercegovine (okoli 43), Severne Makedonije (41,1) in Črne gore (39,7). Od tega trenda na videz odstopa prebivalstvo Kosova in Metohije, kjer je povprečna starost 34,84 leta. Toda le na videz, saj se je povprečna starost v primerjavi z rezultati popisa iz leta 2011 povečala za pet let, kar kaže, da tudi tu upad rodnosti in izseljevanje mladih v reproduktivni dobi prispevata k temu, da se ta teritorij približuje enaki ravni demografskih težav, s katerimi se sooča celotna regija Adria.

Naravni prirast je že vrsto let negativen v velikem delu regije, predvsem na Hrvaškem (- 4,9 promila), v Srbiji (- 5,7), v Bosni in Hercegovini (- 6,7) in v Sloveniji (- 2,2), ki skoraj vsako leto beležijo nov rekord v najmanjšem številu rojenih otrok v zadnjih nekaj desetletjih. Tudi Črna gora je v preteklih letih beležila negativen naravni prirast, zdaj pa je ta zelo rahlo pozitiven in znaša okoli 0,65 promila, medtem ko na Kosovu znaša celo 6,8 promila, vendar ga velike migracije tako rekoč izničijo.

Bloomberg

 

Demografski problemi povzročajo nestabilnost pokojninskih sistemov, saj pomanjkanje zaposlenih zmanjšuje prilive v pokojninske sklade in s tem ogroža vzdržnost celotnega pokojninskega sistema. Srečni časi, ko so bili trije zaposleni na enega upokojenca, so v regiji Adria že davno mimo – razen, statistično gledano, na teritoriju Kosova, kjer na enega upokojenca dobimo približno dva in pol zaposlena. Toda gre za teritorij z najnižjimi pokojninami v regiji in s stalnim upadanjem delovne sile zaradi izseljevanja v Evropsko unijo, Švico in ZDA.

Kar zadeva razmerje med številom upokojencev in zaposlenih, ki plačujejo prispevke, imata po statističnih podatkih Severna Makedonija in Slovenija trenutno eno najugodnejših razmerij v regiji – 1,7 zaposlenega na upokojenca, sledijo Srbija (1,67), Hrvaška (1,42) in Črna gora (1,38), na dnu pa je Bosna in Hercegovina (1,15), pri čemer je posebej alarmantna situacija v Republiki Srbski, kjer gre za razmerje en zaposlen na enega upokojenca, včasih pa je celo manj zaposlenih kot upokojencev.

A nobena od držav v regiji ne more izplačevati pokojnin brez velikih transferov iz državnega proračuna, tako na primer Severna Makedonija vsako leto državnemu pokojninskemu skladu nameni približno milijardo evrov iz državnega proračuna, napovedi pa kažejo, da bodo ti transferji brez konsolidacije čez dve leti dosegli dve milijardi evrov.

"Potreba po prenosih sredstev iz proračuna v pokojninski sklad narašča, in če se ta trend nadaljuje, to pomeni večjo prerazporeditev davkov, ki jih pobirate na drugih osnovah. Sklad mora temeljiti na prispevkih in proces konsolidacije se mora začeti," je nedavno dejal akademik Abdulmenaf Bedžeti, predsednik Fiskalnega sveta Severne Makedonije, v oddaji Fin sajt na portalu Bankarstvo. "Trenutno 1,7 zaposlenega plačuje za enega upokojenca. To ni dovolj, saj bi moralo biti 2,5 zaposlenega na enega upokojenca. To je nedosegljivo. Da bi lahko rekli, da pokojninski sklad vstopa v konsolidacijo, moramo doseči razmerje vsaj dva proti enemu."

Podatki iz letnih poročil pokojninskega sklada kažejo, da se število makedonskih upokojencev povečuje veliko hitreje kot število tistih, ki vplačujejo prispevke – tako se je v minulih 30 letih število upokojencev povečalo za skoraj 57 odstotkov, število zaposlenih pa le za 18,7 odstotka.

Pokojninska solidarnost je draga tudi v Sloveniji, kjer bo prihodnje leto iz državnega proračuna pokojninskemu skladu nakazan doslej rekordni znesek v vrednosti1,6 milijarde evrov, da bi se pokrila razlika med prihodki in odhodki, kot je napovedal slovenski minister za finance Klemen Boštjančič ob predstavitvi državnih proračunov za leti 2026 in 2027 v parlamentu. Kot so za Bloomberg Adria pojasnili v slovenskem pokojninskem skladu Zpiz, so večji odhodki posledica "načrtovanega rednega usklajevanja pokojnin in invalidskega zavarovanja, učinkov morebitne pokojninske reforme ter letne stopnje rasti povprečnega števila upravičencev".

Zdravila in orodja za popravke pokojninskih sistemov

Staranje prebivalstva močno vpliva na pokojninske sklade in državne proračune po vsej regiji, vendar so v Srbiji prepričani, da imajo dolgoročno vzdržen in stabilen pokojninski sistem, kot je bilo slišati na nedavni predstavitvi »Modela staranja za Republiko Srbijo s projekcijami 2025–2070, v katerem pojasnjujejo, da bo delež povprečne pokojnine v plači v naslednjih 20 letih razmeroma stabilen in da lahko upokojenci v prihodnosti pričakujejo znatno povečanje realne kupne moči svojih pokojnin.

"Zagotavljanje vzdržnosti javnih financ in pokojninskega sistema na dolgi rok ter sposobnost, da zagotovimo ustrezen življenjski standard uporabnikov pokojnin, sta naši prednostni nalogi," je sporočil državni sekretar na srbskem Ministrstvu za finance Saša Stevanović in dejal, da so z izdelavo tega modela ob pomoči nemške vlade dobili analitično orodje za pregledno načrtovanje proračunskih izdatkov v prihodnjih letih, kar bo omogočilo lažje predvidevanje socialnih in pokojninskih politik.

Ključna ocena strokovnjaka Alena Bučića, ki je sodeloval pri izdelavi tega modela staranja, je, da je srbski pokojninski sistem dolgoročno fiskalno vzdržen, da bo ohranil stabilen delež izdatkov za pokojnine v BDP-ju, proračunski transferji pa se bodo postopoma zmanjševali. Med pomembnimi ugotovitvami je tudi ta, da morebitno zvišanje starostne meje za upokojitev na 67 do 68 let zaradi vgrajene formule za izračun pokojnin ne bi prineslo večjih prihrankov v pokojninskem sistemu.

Bučić je opozoril tudi, da projekcije kažejo, da bo Srbija do leta 2070 doživela razmeroma blage premike glede demografije ter števila mladih ljudi in upokojencev in da so njeni rezultati »veliko boljši kot v drugih evropskih državah«. Po projekcijah za obdobje 2025–2070 bo letni primanjkljaj v pokojninskem skladu z 0,9 odstotka BDP-ja Srbije padel na 0,4 odstotka BDP-ja. Nasprotno pa naj bi se v Sloveniji primanjkljaj povečal z 1,1 na 4,5 odstotka BDP-ja, na Češkem z – 0,3 na 2,8 odstotka, na Slovaškem pa z 2,5 na 5 odstotkov BDP-ja.

Zato ni presenetljivo, da se je Slovenija letos jeseni odločila, da bo od leta 2028 postopno zvišala prag za upokojitev, tako da bo od leta 2035 ta znašal 67 let starosti. Tisti, ki bodo zbrali 40 let delovne dobe, se bodo lahko upokojili tudi pri 62 letih.

Profesorica Špresa Alija z univerze za jugovzhodno Evropo rešitev za makedonski pokojninski sistem prav tako vidi v postopnem zviševanju starostne meje za upokojitev — na 67 let do leta 2030 —, pa tudi v zvišanju prispevnih stopenj za pokojninsko zavarovanje na 23 odstotkov namesto sedanjih 18,8.

"Postopno zvišanje prispevkov ali njihova vrnitev na prejšnjo raven je ena od rešitev. Možna alternativa je iskanje kompromisa med delodajalci in zaposlenimi, kjer bi, na primer, delodajalec plačal 17 odstotkov, zaposleni pa 5 odstotkov prispevkov," pravi Alija in poudarja, da vzdržnosti pokojninskega sistema ni mogoče doseči le s kratkoročnimi ukrepi, ampak je potrebna celovita strategija strukturnih, institucionalnih in digitalnih reform. "Le z usklajenim pristopom med vlado, podjetji in civilno družbo je mogoče zagotoviti pravičen, soliden in finančno vzdržen pokojninski sistem za sedanje in prihodnje generacije."

Pri pisanju so pomagali Danijela Polonijo (Hrvaška), Aleksandar Lukić (Slovenija), Ivana Raonić (BiH) in Nataša Hadžispirkoska Stefanova (Makedonija).