Kdo izgublja v Trumpovi neskončni trgovinski vojni? Ne zgolj Kitajska

Leta 2016 je Donald Trump v kampanji za predsednika ZDA obljubil, da bo premagal Kitajsko. Ko je bil na položaju, je sprožil val carin in nadzora izvoza brez primere. Ker se trdno drži strategije pridobivanja glasov, v svoji kampanji 2024 obljublja, da bo šel še dlje – s 60-odstotnimi carinami na ves kitajski uvoz.

Tudi Joeja Bidna nihče ne bi mogel obtožiti, da rad objema pande. Trumpovim carinskim tarifam so bile dodane nove dajatve – osredotočene na električna vozila, baterije in sončne celice. Cilj nadzora izvoza je preprečiti Kitajski dostop do najnaprednejših čipov. Podpredsednica Kamala Harris podrobnega načrta za Kitajsko še ni predstavila, zdi pa se, da ne bo ravnala drugače.

Carine iz Trumpovega prvega mandata – 25 odstotkov na kitajsko blago v vrednosti več 100 milijard dolarjev – so že zadale znaten udarec trgovini med državama. Delež Kitajske v ameriškem uvozu je z visokih 21 odstotkov, ko je bil Trump izvoljen, leta 2023 padel na 14 odstotkov. Šestdesetodstotne carine pa bi verjetno skoraj v celoti zadušile kitajski izvoz v ZDA, poroča v svoji analizi z uporabo modela Svetovne trgovinske organizacije Bloomberg Economics.

To bi brez dvoma škodilo kitajskemu gospodarstvu, ki je že tako v škripcih zaradi počasnega nazadovanja trga nepremičnin. Tamkajšnji ekonomist mi je dejal, da so cene nepremičnin v njegovi soseski v Šanghaju padle za 20 odstotkov glede na najvišjo vrednost leta 2021. Približno tolikšen je bil povprečni padec cen med zlomom nepremičninskega trga v ZDA. Vitalen izvoz je še edino, kar kitajskemu gospodarstvu preprečuje, da bi se znašlo v recesiji.

Stopnjevanje trgovinske vojne pa bi bilo pogubno tudi za ZDA. Če sodimo na podlagi vzorca milo za drago med Trumpovim prvim mandatom, lahko pričakujemo, da se bo Peking maščeval tudi tokrat. Šestdesetodstotne carine na pošiljke iz ZDA na Kitajsko bi prodajo blaga iz ZDA znižale na nič – letna izguba bi bila približno 150 milijard dolarjev.

Ameriški kmetje, ki imajo Kitajsko za svoj največji izvozni trg, bi se skoraj zagotovo znašli v navzkrižnem ognju, tako kot v začetni fazi Trumpove trgovinske vojne. Nekdanji predsednik je moral zato nameniti milijarde dolarjev pridelovalcem soje, koruze in drugih poljščin, da bi pomiril ključno republikansko volilno skupino. Prej nedotaknjena ameriška podjetja, vključno z družbama Apple in Tesla, ki obe ustvarita približno petino svoje prodaje na Kitajskem, bi se prav tako lahko znašla v konfliktu.

Bloomberg Businessweek Adria

 

Trump meni, da so carine davek za Kitajsko, vendar so tudi za potrošnike v ZDA, saj zvišujejo ceno za vse, od igrač do tablic. In za koliko bi se cene zvišale? Če v model Svetovne trgovinske organizacije vstavite 60-odstotne carine – in 20-odstotne carine, s katerimi Trump grozi preostalemu svetu – se izkaže, da bi bile cene v ZDA do volitev leta 2028 približno za štiri odstotke višje, kot če bi carine ostale nespremenjene.

Modeli seveda ne pokažejo vsega pravilno. Ko je Trump leta 2018 uvedel prvi niz carin za uvoz iz Kitajske, je bilo težko ugotoviti vpliv na inflacijo. Kitajska valuta juan je glede na dolar izgubila precej vrednosti, kar je nekoliko izravnalo povečanje stroškov uvoza. Številni trgovci na drobno v ZDA so se zato odločili, da bodo raje sami prevzeli dodatne stroške, namesto da bi obremenjevali svoje stranke. Kljub temu je skok s 25 odstotkov na 60 odstotkov carin na vse pošiljke iz tovarne sveta velik. Rezultati modela in zdrava kmečka pamet kažejo na udarec gospodarski rasti in zviševanje inflacije.

Varnostni jastrebi trdijo, da bi bili znatni gospodarski stroški cena, ki bi jo bilo vredno plačati, da bi preprečili eksistencialno grožnjo, ki jo za ZDA pomeni vzpon Kitajske. Tudi tu pa argumenti ne vzdržijo. Od Trumpovega prvega mandata so ZDA Kitajsko udarile z valom carin in sankcij. Morda so res upočasnile napredovanje Kitajske k temu, kar ekonomisti imenujejo tehnološka meja, niso pa ga ustavile.

Leta 2015 je ekipa kitajskega predsednika Xi Jinpinga predstavila Made in China 2025 – ambiciozen načrt za prevzem nadzora nad tehnologijami prihodnosti. Industrijski načrtovalci v Pekingu so želeli pospešiti prehod od sestavljanja izdelkov nizke  vrednosti k napredni proizvodnji visoke vrednosti. Od polprevodnikov do industrijskih robotov, od letal do vetrnih turbin, Kitajski so postavili cilje, da bo proizvedla več doma in prodala več v tujini.

Z vidika odnosov z javnostmi je bil načrt katastrofa. Eno je bilo, da je Kitajska prevladovala v proizvodnji tekstila in kiča, nekaj povsem drugega pa, da bi komunistična partija pridobila nadzor nad strateškim sektorjem, kot so polprevodniki. V tujih prestolnicah in sejnih sobah podjetij se je zaradi Made in China 2025 oglasil alarm.

Desetletje pozneje je jasno, da mednarodno zaviranje Kitajske ni ustavilo njenega hitrega napredovanja. Naložbe v ciljnih panogah so se močno povečale. Po podatkih Centra za varnost in nastajajoče tehnologije bo v državi do leta 2025 vsako leto diplomiralo 77 tisoč doktorjev znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike – to je skoraj še enkrat več kot v ZDA, kjer jih na leto diplomira 40 tisoč. Leta 2019 je Kitajska prehitela ZDA tudi v mednarodnih patentnih prijavah, do leta 2023 je bila že za približno 40 odstotkov v prednosti.

Seveda so take meritve lahko zavajajoče. Morda je kitajska naložba napačno usmerjena in potratna. Morda je znanje njihovih diplomantov preveč papirnato, ni pa praktično. Morda so kitajski patenti namenjeni postopnim inovacijam, ne pa ključnim tehnologijam, ki spreminjajo pravila igre.

Scott Olson/Getty Images

 

Toda podatki o trgovanju zagotavljajo preverjanje dejstev in potrjujejo, da napredek ni privid. Kitajski delež v svetovnem izvozu električnih vozil se je na primer z nizke enomestne številke leta 2017 povečal na skoraj četrtino v letu 2023. Jörg Wuttke, partner pri DGA Group in nekdanji predsednik Gospodarske zbornice Evropske unije na Kitajskem, je dejal, da so nemški proizvajalci avtomobilov zdaj učenci, in ne učitelji svojih kitajskih tekmecev.

Za ZDA in preostali svet so posledice daljnosežne. Prva je spoznanje, da velikih gospodarstev z obsežnimi mednarodnimi vezmi in sposobnimi politiki ni zlahka premagati – tega ne more niti najmočnejša država na svetu. To velja tudi za Rusijo, v kateri vojni stroj Vladimirja Putina kljub obsežnim zahodnim sankcijam še naprej deluje. Kot tudi za Kitajsko. Trumpova grožnja s 60-odstotnimi carinami bi kitajski napredek sicer zavrla, ne bi pa ga ustavila.

Druga posledica pa je dokaz, da industrijsko načrtovanje lahko deluje. Ekonomisti prostega trga se posmehujejo državnim intervencijam in se strinjajo z Ronaldom Reaganom, ki je trdil, da je devet najbolj grozljivih besed v angleškem jeziku: "Jaz sem iz vlade in sem tukaj, da pomagam." Toda kitajski ekosistem industrijskih načrtovalcev, državnih bank, podjetij v državni lasti in zasebnih podjetnikov je bil pri spodbujanju razvoja očitno uspešen.

Slabo vedenje brez dvoma zahteva odgovor: Kitajska doma ne sme ohranjati protekcionističnih ovir, medtem ko uživa odprt dostop do trgov v tujini. Toda ne glede na to, ali bo predsedniški položaj pripadel Trumpu ali Harris, bi naslednjemu predsedujočemu svetovali, da naj porabi več časa in energije za pospeševanje napredovanja Združenih držav in manj za poskuse upočasnitve Kitajske.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar