Kako Xi gradi inovativno, industrializirano in geopolitično vplivno Kitajsko

Te dni so oči svetovne javnosti uprte v Kitajsko, saj v znamenitem pekinškem hotelu Jingxi poteka 4. plenum centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske. Na njem bo 370 najvišjih članov KPK odločalo o prihodnji strategiji razvoja druge ekonomije sveta. Pred ključnim srečanjem pa je v naglem zaporedju prišlo do dveh pomembnih dogodkov, ki dajeta konklavu kontekst.

Trdna ekonomija, trdna družba, trdna oblast

Konec minulega tedna je najprej udarila novica o tem, kako je državno vodstvo s čistko devetih generalov obglavilo poveljniško strukturo Ljudske armade, nakar pa so državni statistiki objavili informacijo o ohlajanju kitajskega gospodarstva, ki je zadnje četrtletje zaključilo pod ciljnimi petimi odstotki.

Dogodka odslikavata razmere v azijski velikanki, kjer predsednik Xi Jinping na račun večletne protikorupcijske kampanje utrjuje svoj vpliv in centralizira tako državo kot tudi KPK, pri čemer pa se sooča s številnimi gospodarskimi izzivi, ki lahko v primeru zaostritve ogrozijo njegova prizadevanja za izgradnjo moderne družbe.

"Osrednja skrb kitajskega vodstva je notranja stabilnost države, ta pa je pomembno povezana s kakovostjo življenja prebivalcev," povezavo med ekonomijo, družbeno kohezijo in legitimnostjo enopartijskega sistema oriše Maja Veselič, predavateljica sinologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.  

 

Uvertura v 'srečanje leta'

Zasedanje se bo sklenilo v četrtek, a petletni načrt bodo dokončno objavili marca. Gre že za 15. zasedanje, odkar je KPK leta 1949 prišla na oblast, in prinaša pomembno strateško opredelitev nadaljnjega ekonomskega, tehnološkega in posledično družbenega razvoja. Delegati se pri snovanju strategije dotaknejo vsega od napredne proizvodnje do zelenega prehoda, svoj pečat pa namerava dodati Xi.

To pomeni, da bodo pomembno vlogo odigrale tudi zunanje okoliščine, ki so od prihoda Donalda Trumpa v Belo hišo, milo rečeno, dinamične. 'Kitajskocentrično' dogajanje bo ne nazadnje zakrožilo srečanje v Južni Koreji, kjer naj bi se ob robu konference držav Asean čez nekaj dni sešla Xi in Trump. Srečanje je negotovo, a če bo do njega prišlo, številni pričakujejo, da se bosta voditelja dogovorila glede sproščanja izvoza redkih mineralov na eni in čipov za AI na drugi strani.

Dogodki carinske vojne kažejo, da bo Kitajska "po vsej verjetnosti svoje proizvodne kapacitete v naprednih tehnologijah začela bolj sistematično uporabljati kot sredstvo geostrateškega in trgovinskega pritiska", meni Veselič.

"Dejstvo je, da bo glede na nadzor nad ključnimi surovinami ves svet odvisen od Kitajske za produkcijo najnaprednejših tehnologij. Brez trgovine s Kitajsko na tem področju ne bo šlo," o drugem pomembnem vidiku trgovinske vojne med velesilama pravi predavatelj in raziskovalec s Centra za politološke raziskave na FDV Marko Hočevar.   

A četudi bosta voditelja sklenila 'veliko kupčijo', kitajskemu vodstvu ne manjka domačih gospodarskih izzivov. Rast BDP v 3. kvartalu se je ohladila na 4,8 odstotka. Če je zgodovina lahko kakršenkoli vodnik, potem naj omenimo, da je centralna vlada lani v podobnih razmerah posegla po fiskalnih in monetarnih spodbudah, kar sicer nerada počne. "Politične odločitve bodo težke. Xi se obotavlja prenesti fiskalno pobudo na lokalne oblasti ali opolnomočiti gospodinjstva s krepitvijo socialne pomoči," meni Neil Thomas, strokovnjak za kitajsko politiko na Asia Society Policy Institute.

Dilema je znatna, kajti podatki kažejo, da imajo ameriške carine, ki se lahko z novembrom dvignejo na sto odstotkov, vpliv na kitajsko gospodarsko aktivnost. Centralna vlada zaenkrat vztraja na izvoznem modelu, le ZDA sta kot ciljni trg zamenjali EU in Azija. A carine na produkte Xijeve strategije 'novih kakovostnih produktivnih sil', kot so električni avtomobili, je uvedel tudi Bruselj, Trump pa je s sekundarnimi carinami stopil še na prste kitajskim azijskim partnerjem, kot je Vietnam.

"Izvoz je še vedno pomemben," o nadaljnjem razvojnem modelu pravi Marko Jaklič, ekonomist in predavatelj na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. "Država je bila pri preusmerjanju na globalni trg doslej izjemno uspešna, zato ZDA predstavljajo le še 10 odstotkov njihovega izvoza, še pred leti je bil delež več kot 20," opisuje rezultat tržne diverzifikacije.

Izziv zasebne potrošnje

Čeprav se vodstvo rado pohvali s svojimi referencami gospodarskega upravljanja v 'socializmu s kitajskimi značilnostmi', Kitajska v pomembnem kazalniku razvitosti, ki ga odraža zasebna potrošnja, ni moderna država. Delež zasebne potrošnje v BDP je pod 40 odstotki, medtem ko je v ZDA skoraj 70-odstoten, v EU pa 52-odstoten, kažejo uradni statistični podatki. To prinaša tudi geoekonomski problem v smislu ranljivosti izvoza, ki ga očitno zelo dobro razume in izkorišča Trump.

Poleg nepremičninske krize obete Kitajcem oblači še negotov trg dela. "Zaskrbljujoča je trmasto visoka stopnja brezposelnosti med mladimi, ki razgalja strukturne slabosti kitajskega modela in prispeva k širšemu občutku družbene negotovosti," opozarja Igor Rogelja, vodja oddelka za evropske in mednarodne družbene in politične študije na univerzitetnem kolidžu v Londonu.

Šibko domače povpraševanje povzroča deflacijo. Cene življenjskih potrebščin so se avgusta v primerjavi z enakim obdobjem lani znižale za 0,4 odstotka. To povečuje tudi trgovinske napetosti. Kitajska proizvede približno 30 odstotkov svetovnega blaga, vendar predstavlja le 18 odstotkov svetovne porabe.

"Debate o 'tekmovalnosti, ki vodi v involucijo', ki so se razplamtele med kitajskimi odločevalci, pričajo o nesorazmerju med ponudbo in povpraševanjem," pojasnjuje Veselič. "Izziv je in ostaja, kako doseči 'kombinacijo učinkovitega trga in proaktivne vlade', ki je vodilo kitajske ekonomske politike," o narativu prihodnje petletke pravi sinologinja.

 

Jaklič: V ospredje stopa 'kakovostna rast'

Zapisano na odločevalce ustvarja pritisk, kako vir rasti preusmeriti iz investicij v produktivnost in potrošnjo, o ciljih nove petletke pravi Jaklič in dodaja, da prehod "ne bo ne hiter ne enostaven".

Čipi, AI, roboti, kvantno računalništvo, e-avtomobili, biotehnologija in preostale napredne dejavnosti zato po mnenju sogovornikov ostajajo strateške prioritete. "Nova usmeritev ne bo toliko v fizično rast, ampak v 'kakovost', pravi Jaklič. Z njim se strinja Thomas, ki pravi, da Xi ne bo spreminjal svojega načrta, le okrepil bo svoja prizadevanja: "Pričakujte več inovacij, ki jih vodi država, več denarja za prebojno tehnologijo, da bo industrijski stroj deloval še naprej."

 

Xi sam sebi največji sovražnik

Tako kot vse preostale petletke doslej, bosta tudi tej splošni pečat dali strategija in vizija aktualnega voditelja Ljudske republike. Avtoritarni Xi s čistkami, strateško podporo Rusiji in državam globalnega juga ter kljubovanjem ameriškim pritiskom jasno kaže, da je cilj avtonomna in samozadostna država, s tehnološko naprednim gospodarstvom, ki ustvarja dodano vrednost, generira dobro plačana delovna mesta in ob okrepljenem nacionalizmu utrjuje socialno kohezijo. "Gospodarska strategija ni le razvojno naravnana, saj gre za nacionalno varnost v ozračju negotovosti," poudarja Thomas.

Hočevar pravi, da spodbujanje domače potrošnje kot ključnega elementa za rast za Kitajsko ne pride v poštev, saj je to na Zahodu privedlo do oblikovanja borznih balonov. "Kitajska se tej pasti želi izogniti s spodbujanjem proizvodnje visokotehnoloških izdelkov, kar bi ustvarilo več bolje plačanih služb in posledično tudi večjo potrošnjo," meni.

A Rogelja opozarja, da bi bil lahko Xi sam sebi največji sovražnik pri uresničevanju ideje alternativnega razvoja. "Petletka bo poskušala reševati ekonomska, strukturna in ekonomska vprašanja, vendar v Xijevem stilu, torej pod popolnim nadzorom države in partije ter najbrž mešanimi rezultati."