.webp){kind=icon}
Za menedžerje, ki večno iščejo (še en) referenčni kazalnik, imamo še enega ‒ donosnost kapitala nefinančnih družb. Ta na Hrvaškem obsega 15 odstotkov, pri slovenskih podjetjih pa več kot pol manj, in sicer sedem odstotkov.
Povprečje v Evropski uniji je 21 odstotkov, mediana vrednosti podjetij v primerljivih evropskih državah, kot sta Češka in Madžarska, pa je enaka hrvaškim 15 odstotkom. Analitiki poudarjajo, da donosi hrvaških podjetij niso tako veliki in bajni, kot se zdijo na prvi pogled, vendar tudi mirijo vse, ki so nad slovenskimi donosi razočarani.
Donosnost kapitala hrvaških podjetij se je od sredine prejšnjega desetletja potrojila ‒ povečala se je za skoraj dve odstotni točki na leto, kar je četrti najboljši rezultat med državami EU. V zadnjih letih so donosi na kapital rasli celo dvakrat hitreje v državah, kot sta Belgija in Nemčija, vendar je bila to predvsem posledica imenovalca, saj so vlagatelji umikali kapital iz tamkajšnjih podjetij. Pri hrvaških podjetjih je števec močno zrasel, medtem ko se je rast imenovalca, to je lastniškega kapitala, vendarle nekoliko upočasnila.
Kdo se sploh čudi nad tem, da so k skupni rasti dobičkov hrvaških podjetij od sredine prejšnjega desetletja največ prispevali sektorji, povezani s turizmom, natančneje v dejavnostih namestitve, gostinstva in maloprodaje. Čeprav so absolutni dobički rasli, se dobičkonosnost poslovanja ni pomembno spremenila, saj so se dobičkovne marže teh sektorjev povečale le za nekaj odstotnih točk. Strukturno so poslovne rezultate okrepila podjetja, ki se ukvarjajo z računalniškim programiranjem in sorodnimi dejavnostmi, katerih marže iz poslovanja danes dosegajo zelo dobrih 23 odstotkov, kar je le nekaj odstotnih točk več kot v drugi polovici leta 2010.
Donosi lastnikov so v zadnjem času narasli tudi pri nekaterih podjetjih, ki so zaradi narave svojega poslovanja izkoristila nenavadne motnje v dobavi, kot so podjetja v vodnem prometu, katerih poslovanje je leta 2022 zaživelo na krilih eksplozije cen ladijskega prometa.
Skrb vzbujajoč pa je podatek, da je kapital hrvaških podjetij od sredine leta 2010 rasel za polovico počasneje kot dobiček. Dobički podjetij se očitno ne reinvestirajo, kar pomeni, da vlagatelji srednjeročni donos od dokapitalizacije iščejo drugje. To je dober kazalnik, da so močne stopnje gospodarske rasti v zadnjem letu ali dveh na trhlih nogah, ker so jih nosili (enkratni) uspehi, kot so infrastrukturne naložbe, speljane prek skladov EU.
Davčna olajšava reinvestiranih dobičkov se kaže kot dobra ideja za privabljanje pozornosti vlagateljev, zlasti na Hrvaškem, kjer podobno kot v sosednjih državah davek na dobiček dosega 2,5 odstotka BDP in pokriva le sedem odstotkov vseh davčnih prihodkov. V državah, kot sta Poljska in Romunija, kjer vlagatelji dosegajo neverjetno velike donose na kapital v višini 30 odstotkov in več, lastniški kapital pa se povečuje skoraj enako hitro kot dobiček. V teh državah se davek na dobiček plačuje samo za znesek dobička, ki se izplača lastniku, torej se ne zadrži v podjetju za nadaljnji razvoj. Ne smemo pozabiti, da so vrednotenja podjetij danes nižja kot pred dvema letoma, torej vlagatelji zahtevajo večje donose kot prej in jih je vsekakor treba motivirati, da ustvarjajo organsko rast.
Donosnost kapitala slovenskih podjetij je na samem repu v EU. Tamkajšnja podjetja se ne morejo pohvaliti niti z ustvarjanjem dobička, saj se s 3,4-odstotno povprečno letno rastjo (CAGR) od leta 2015 do 2022 uvrščajo med 20 odstotkov najšibkejših gospodarstev EU. Gledano po panogah so v Sloveniji uspešne panoge farmacija, programska oprema in logistika, vse tri z dobičkovnimi maržami iz poslovanja med 10 in 15 odstotki. Medtem ko so te panoge v zadnjih letih dobičkonosno rasle ali vsaj poslovale stabilno, so nekateri tradicionalni sektorji, kot so proizvodnja pohištva, električnih naprav ter plastičnih in kemičnih izdelkov, bremenili dobičkonosnost celotnega gospodarstva.
Slovenska podjetja se uvrščajo v zgornjo polovico uspešne skupine evropskih držav zaradi privlačnosti lastniškega kapitala, ki od sredine prejšnjega desetletja raste dvakrat hitreje kot dobiček podjetij. Strukturno zdravje slovenskih podjetij dodatno zagotavlja njihov nizki finančni vzvod, v tem primeru merjen kot razmerje med dolgom in vsoto dolga in kapitala, ki je na ravni 38 odstotkov in s tem med najnižjimi 25 odstotki v EU in med najnižjimi v skupini primerljivih držav s srednjim dohodkom in vzhodne Evrope. Slovenska podjetja so od sredine prejšnjega desetletja zmanjšala zadolženost in prestrukturirala vloženi kapital v smeri lastniškega kapitala ter tako kot dodaten uspeh poleg Romunije imela najmočnejše zmanjšanje finančnega vzvoda med državami srednje in vzhodne Evrope.
Ne nazadnje ostaja vprašanje ustreznosti uporabe zbranega kapitala. Če nič drugega, so slovenska podjetja v povprečju res uporabila zbrani kapital, torej ta ne leži na depozitih pri bankah ali podobnih finančnih instrumentih. Razmerje med likvidnimi sredstvi in vloženim kapitalom pri slovenskih podjetjih je 38 odstotkov, kar je pod povprečjem EU, ki je 41 odstotkov, in na spodnjem delu razpona med primerljivimi državami srednje in vzhodne Evrope. Treba bo videti, ali in kdaj bodo slovenska podjetja z uspešnejšo prodajo ali stroškovnim prestrukturiranjem povečala dobičke in povrnila vloženi denar vlagateljev.
