Analiza BBA: Slovenija pri vetrni energiji krepko zaostaja za Hrvaško

Obnovljivi viri energije so v zadnjem desetletju dosegli izjemno rast, saj se proizvodne zmogljivosti vetrnih in sončnih elektrarn na svetu povečujejo za 13 odstotkov oziroma 26 odstotkov na leto.

V regiji Adria so zmogljivosti leta 2023 dosegle 2,3 gigavata za sončno energijo in 1,9 gigavata za vetrno energijo, kar je za 687 odstotkov oziroma 455 odstotkov več kot pred desetimi leti.

Celotno poročilo analitikov je dostopno na spletni strani Bloomberg Adria Insight.

V regiji Adria je Hrvaška vodilna po nameščenih zmogljivosti vetrne energije. Ta je leta 2022 prispevala 18 odstotkov v skupno neto proizvodnjo električne energije. Sončna energija se razvija hitreje, saj se je število novih naprav lani podvojilo. Slovenija se ponaša z največjo inštalirano zmogljivostjo sončne energije, ki presega gigavat. Vendar je razvoj vetrne energije omejen, saj so bile doslej zgrajene le tri vetrne turbine s skupno zmogljivostjo treh megavatov. Ta počasni napredek je deloma posledica neugodnih regulativnih politik, deloma pa odpora javnosti, ki izhaja iz okoljskih pomislekov.

Padajoči stroški vetrne in sončne energije so glavni razlog za rast panoge v zadnjem desetletju. Vedno večje zanimanje za uporabo obnovljivih virov energije skupaj z napredkom tehnologije in večjim številom podjetij, ki proizvajajo opremo, je spodbudilo zelo konkurenčen trg, kar je povzročilo znižanje cen.

Obnovljivi viri energije so postali cenovno konkurenčni fosilnim gorivom. Ta premik pomeni, da so stroški, povezani z dodajanjem novih zmogljivosti za obnovljive vire energije, zdaj nižji od stroškov naložb v nove možnosti fosilnih goriv.

Leta 2010 je bilo globalno tehtano povprečje LCOE (neto sedanja vrednost skupnih stroškov elektrarne v življenjski dobi) za vetrne elektrarne na kopnem za 95 odstotkov višje od najnižjih stroškov možnosti, ki temeljijo na fosilnih gorivih. Do leta 2022 se je zgodba bistveno spremenila: globalno tehtano povprečje LCOE za nove vetrne projekte na kopnem je za 52 odstotkov nižje od stroškov cenovno najugodnejših rešitev za fosilna goriva. V primeru sončne energije so bili stroški leta 2022 za 29 odstotkov nižji od najcenejših rešitev na fosilna goriva, predvsem zaradi rasti cen fosilnih goriv.

Proizvajalci vetrne energije so v ospredju primerjalne analize Bloomberg Adria, zlasti ker imajo sončne elektrarne običajno manjšo zmogljivost in jih pogosto razvijajo bodisi energetska podjetja kot del svojih proizvodnih in trgovinskih portfeljev bodisi gospodinjstva in podjetniški sektor, ki želijo zmanjšati stroške za energijo in zagotoviti oskrbo z njo. Zato je dostop do finančnih podatkov omejen.

Tako je podjetje Valamar Hrvaška, ki je vodilno podjetje v regionalni turistični industriji, vložilo v sončno elektrarno z močjo štirih megavatov, ki pokriva približno pet odstotkov skupnih potreb po energiji. Drugi odličen primer je farmacevtsko podjetje Pliva, ki je vložilo v 9,7 megavata sončne elektrarne, da bi zagotovilo 30 odstotkov vseh potreb.

Izbrani proizvajalci v regiji Adria so leta 2022 dosegli skupno prodajo v višini 290 milijonov evrov, kar pomeni 80-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim letom. K znatnemu povečanju je prispeval predvsem začetek proizvodnje Energija Projekt (vetrni park Senj), največje vetrne elektrarne na Hrvaškem. Čeprav je družba še vedno v testni fazi, je že poročala o prihodkih v višini 100 milijonov evrov od prodaje električne energije na promptnem trgu.

Pričakuje se, da bodo podjetniški SNEE ključno gonilo nadaljnjega razvoja obnovljivih virov energije v regiji, in sicer zaradi vse manjših mehanizmov vladnih podpornih cen, nižjih cen energije iz obnovljivih virov in vse večjega zanimanja podjetij za razogljičenje.

Izbrani proizvajalci vetrne energije so leta 2022 dosegli povprečno tehtano maržo EBITDA v višini 86 odstotkov, kar je za proizvodna podjetja, zlasti v energetskem sektorju, neobičajno visoko. Glavni stroški poslovanja so stroški vzdrževanja, ki so v izbrani primerljivi skupini v povprečju obsegali sedem odstotkov.

Bloomberg

 

Vetrne elektrarne se lahko pohvalijo z nizkimi obratovalnimi stroški, vendar so njihove kapitalske zahteve precejšnje, zato morajo razvijalci za začetek projektov zagotoviti znatna finančna sredstva. V povprečju povezane stranke prispevajo 43 odstotkov financiranja (od leta 2022), kar kaže na privlačnost naložb v vetrno energijo in preusmeritev sredstev iz različnih panog v obetavni sektor vetrne energije.

V podporo zelenim pobudam so največji finančni investicijski skladi v zadnjem desetletju za sofinanciranje zelenih projektov prispevali skupaj 1,2 milijarde evrov.

Kljub znatnim stroškom, povezanim z razvojem projekta, in zgodnji fazi življenjske dobe projekta je proizvajalcem vetrne energije v regiji Adria uspelo doseči skromno raven zadolženosti, pri čemer je povprečno razmerje neto dolga in EBITDA leta 2022 doseglo 3,2-kratnik. Ta dosežek je mogoče pripisati izjemno dobičkonosnemu letu, ki so ga doživele nekatere vodilne vetrne elektrarne na Hrvaškem, zaradi česar so se povečale marže in znatno zmanjšala zadolženost – čeprav je bil dolg povezan s posojili med podjetji.

Revidirani nacionalni energetski in podnebni načrti (NECP) iz leta 2023 so uvedli nove cilje, ki jih je treba doseči do leta 2030. Vrzel med trenutnimi zmogljivostmi in cilji je najbolj opazna v Severni Makedoniji ter Bosni in Hercegovini, kar kaže na to, da bi morali ti trgi doživeti največji razvoj glede na pravno zavezujoče cilje za vse države.

Glavna ovira za širitev obnovljivih virov energije so trenutno višji stroški financiranja, ki so posledica normalizacije denarne politike, kar pomeni, da so obrestne mere na dopustnih ravneh. Kljub povišanju stroškov kapitala pa se levalizirani stroški električne energije (LCOE) za sončno in vetrno energijo na kopnem zmanjšujejo zaradi vse nižjih stroškov surovin (v primerjavi z letom 2022) in tehnološkega napredka pri opremi.

Cene električne energije se v primerjavi z najvišjimi vrednostmi, doseženimi leta 2022, znižujejo (medletno ‒60 odstotkov), kar bo leta 2023 in 2024 vplivalo na prihodke proizvajalcev, ki delujejo na promptnem trgu. Vendar cene ostajajo višje v primerjavi z obdobjem pred energetsko krizo (povprečne cene v letu 2024 so se skoraj podvojile glede na petletno povprečje pred energetsko krizo v obdobju 2016‒2020), kar bi lahko pomenilo nekaj olajšav za povečane kapitalske stroške.