Zamislite si, da vam nekdo pove, da lahko vlagate v svoje mesto ali občino, dobesedno financirate njeno infrastrukturo, od cest in šol do bolnišnic ter pri tem ustvarjate donos. Čeprav se sliši nenavadno, prav to omogočajo občinske obveznice.
V nadaljevanju pojasnjujemo, kaj natančno so občinske obveznice, kako delujejo, ali lahko vanje vlaga tudi mali vlagatelj ter kakšne donose ponujajo v primerjavi z državnimi obveznicami in zakladnimi menicami.
Vlaganje v lastno mesto: donosi, tveganja in regionalni primeri
Občinske obveznice vlagateljem praviloma ponujajo nekoliko višje donose kot državne obveznice s podobno ročnostjo, prav zato, ker prinašajo višje kreditno tveganje lokalne skupnosti v primerjavi z državo. Varaždin je denimo leta 2020 izdal obveznico z donosom od 1,8 do dva odstotka, medtem ko je imela hrvaška desetletna obveznica takrat donos okoli enega odstotka. Varaždin je torej ponujal skoraj dvakrat tolikšen donos, vendar je to seveda odvisno tudi od finančne moči mesta ali občine ter tržnih razmer v času izdaje.
V nasprotju z državnimi obveznicami pa je trg občinskih izdaj v regiji izrazito nelikviden, zato vlagatelji pogosto zahtevajo dodaten donos kot nadomestilo za manjšo možnost prodaje pred zapadlostjo. Po drugi strani prav povezanost naložbe s konkretnimi lokalnimi projekti, kot so ceste, vrtci, športna infrastruktura ali komunalni sistemi, občinske obveznice uvršča med redke instrumente, pri katerih lahko vlagatelji praktično vlagajo v razvoj lastnega mesta, če to izdaja obveznice.
V ZDA je takšna oblika vlaganja precej bolj priljubljena in likvidna kot v regiji, zato lahko vlagatelji lažje spremljajo in primerjajo zgodovinske donose občinskih obveznic. Vendar je pomembno poudariti, da je ameriški trg specifičen, saj imajo občinske obveznice tam pogosto nižji nominalni donos kot državne obveznice. Razlog za to so davčne ugodnosti, saj so obresti pri večini občinskih obveznic oproščene zveznega davka, pogosto pa tudi davka na ravni zvezne države ali lokalne skupnosti, če vlagatelj vlaga v obveznice svoje zvezne države. Zaradi takšne davčne obravnave vlagatelji ne potrebujejo enako visokega nominalnega donosa kot pri ameriških državnih obveznicah, da bi dosegli konkurenčen neto donos.
Na primer, občinska obveznica z donosom 3,5 odstotka za vlagatelja v 35-odstotnem davčnem razredu dejansko ustreza obdavčljivemu donosu v višini približno 5,4 odstotka.
Poleg tega je ameriški trg občinskih obveznic izjemno velik in razvit, z zelo močnim povpraševanjem institucionalnih in premožnih vlagateljev, ki iščejo stabilen in davčno učinkovit prihodek. To veliko povpraševanje dodatno znižuje donose občinskih obveznic. V Evropi in regiji takšna davčna obravnava večinoma ne obstaja, zato morajo občinske obveznice običajno ponujati višji donos od državnih, da bi nadomestile večje kreditno, predvsem pa likvidnostno tveganje oziroma skoraj neobstoječo likvidnost.
Primeri v regiji
Čeprav so občinske obveznice v regiji še vedno razmeroma redek instrument financiranja, je več držav vendarle razvilo trg lokalnega zadolževanja prek borze. Na Hrvaškem so mesta, kot so Zagreb, Reka in Zadar, občasno izdajala občinske obveznice, vendar je večina teh izdaj danes že zapadla, trg pa ostaja zelo plitek.
Podobno je tudi v Srbiji, kjer so Novi Sad, Šabac in Stara Pazova med bolj znanimi primeri lokalnega financiranja prek trga kapitala. Najrazvitejši trg občinskih obveznic v regiji pa je v Republiki Srbski, in sicer na Banjaluški borzi, kjer so v zadnjih približno petnajstih letih številna mesta in občine izdajale obveznice za financiranje infrastrukture in komunalnih projektov.
Na tem trgu so občinske obveznice med drugim izdajali Banjaluka, Laktaši, Bijeljina in Srbac, posamezne izdaje pa zapadejo šele proti koncu tega desetletja. Prav zaradi večjega števila aktivnih izdaj in razvitejšega sekundarnega trga Banjaluška borza danes velja za najpomembnejši regionalni trg občinskih obveznic.
