Mineralna gnojila imajo ključno vlogo pri prenosu energetskih šokov v cene hrane in posledično v inflacijo. Njihov namen je povečati pridelek ter zagotoviti enakomerno kakovost pridelkov. Čeprav se izraza mineralna in umetna gnojila pogosto uporabljata izmenično, prvi označuje njihovo kemično sestavo, drugi pa način, kako nastanejo. Gnojila na osnovi dušika, fosforja in kalija so temelj sodobnega kmetijstva, zlasti pri pridelavi žit, koruze in oljnic pa tudi v sadjarstvu in vrtnarstvu.
Pomemben del proizvodnje teh gnojil temelji na amonijaku, katerega izdelava zahteva velike količine energije, zato cena zemeljskega plina ostaja ključni dejavnik za stroške v industriji gnojil. Prav to pojasnjuje, zakaj je Bližnji vzhod ena najpomembnejših regij za proizvodnjo, predvsem dušičnih gnojil, kot je sečnina (urea), žveplo pa ima pomembno vlogo pri proizvodnji fosfornih in kompleksnih gnojil.
Zaostrovanje konflikta na Bližnjem vzhodu ima zato širše posledice za inflacijo, saj se učinki prenašajo po verigi od energije prek gnojil do hrane in končnih cen. Cene sečnine in žvepla iz regije so se od konca februarja približno podvojile, cena amonijaka pa je zrasla za okoli 50 odstotkov. To se dogaja ravno v zgodnjem pomladnem obdobju, ko poteka setev in kmetje najintenzivneje uporabljajo mineralna gnojila.
V regiji Adria mineralna gnojila v večjem obsegu proizvajata le Srbija in Hrvaška, vendar tudi ti dve državi ne zadovoljujeta lastnih potreb in ostajata odvisni od uvoza. Srbija letno proizvede okoli 600 tisoč ton gnojil, medtem ko skupna poraba dosega približno milijon ton.
Na Hrvaškem ostaja ključni proizvajalec Petrokemija, industrijsko podjetje z dolgo tradicijo iz časa nekdanje Jugoslavije. Družba je nekoč kotirala na borzi, vendar je država leta 2023 večinski delež prodala turškemu konglomeratu Yildirim, predvsem zaradi težav z dobavo plina in visokih proizvodnih stroškov. Po tej spremembi je bila delnica umaknjena s trga kapitala. Na začetku pandemije je Petrokemija letno proizvedla več kot milijon ton mineralnih gnojil, domače potrebe pa so znašale približno polovico te količine. Za primerjavo, Rusija kot največja izvoznica na svetu je leta 2025 izvozila okoli 45 milijonov ton gnojil, danes pa se proizvodnja Petrokemije giblje okoli 200 tisoč ton na leto.
Na začetku tega leta je Evropska unija začela uvajati CBAM, mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah, s katerim želi izenačiti stroške emisij CO₂ med evropskimi in tujimi proizvajalci, kar v praksi pomeni dodatno obremenitev za uvoz določenih izdelkov, med njimi tudi mineralnih gnojil. Uvozniki morajo namreč kupovati certifikate CBAM, kar zvišuje stroške uvoza in celotne nabave, zato so v pričakovanju dražjih pogojev že v letu 2025 povečali nakupe in si ustvarili večje zaloge. Posledično je v prvih treh mesecih leta 2026 prišlo do opaznega upada uvoza, ki je znašal okoli štiri milijone ton, medtem ko se je v enakem obdobju prejšnjih let gibal med šestimi in osmimi milijoni ton.
Visoke zaloge na začetku leta so verjetno ublažile vpliv rasti cen in motenj v dobavnih verigah, saj evropski kmetje niso bili neposredno odvisni od tekočega uvoza, temveč so črpali iz zalog, ustvarjenih v preteklem letu. Hkrati struktura uvoza zmanjšuje neposredno izpostavljenost Bližnjemu vzhodu. Uvoz iz držav Perzijskega zaliva namreč zajema le približno en odstotek celotnega uvoza, medtem ko med največjimi dobavitelji še naprej izstopajo Rusija z okoli 23 odstotki, Egipt s 16 odstotki, Maroko s 13 odstotki, Alžir z 8 odstotki in Kitajska s 6 odstotki.
Evropski kmetje so zato le omejeno neposredno izpostavljeni motnjam v dobavi z Bližnjega vzhoda, vendar ostajajo občutljivi za nihanja cen na globalnih trgih. Mineralna gnojila v povprečju zajemajo okoli 16 odstotkov vseh stroškov kmetijske proizvodnje v EU. Na Hrvaškem ta delež znaša približno 24 odstotkov, v Sloveniji pa okoli 12 odstotkov. Med večjimi kmetijskimi državami izstopata tudi Poljska in Španija, kjer stroški gnojil dosegajo približno 30 oziroma 20 odstotkov skupnih proizvodnih stroškov.
Inflacija v regiji Adria je odvisna predvsem od gibanja cen hrane. To je posledica razmeroma visokega deleža hrane v potrošniški košarici ter nižjih dohodkov v primerjavi s povprečjem Evropske unije, zaradi česar gospodinjstva večji del svojih prihodkov namenijo za prehrano. Medtem ko v EU hrana v povprečju zajema okoli 15 odstotkov potrošniške košarice, se v Sloveniji in na Hrvaškem ta delež približa 20 odstotkom, v Srbiji znaša okoli 30 odstotkov, v Severni Makedoniji pa skoraj 40 odstotkov.
Na trgih kmetijskih surovin v Evropski uniji so že vidni prvi premiki. Cene pšenice in koruze so se po začetni rasti ob zaostritvi razmer na Bližnjem vzhodu deloma umirile, pri čemer je pšenica približno dva odstotka, koruza pa okoli 8 odstotkov nad ravnjo z začetka leta.
Cene mineralnih gnojil z Bližnjega vzhoda pa so od začetka konflikta občutno poskočile. Kljub temu zaradi visokih zalog in razmeroma majhne neposredne odvisnosti od te regije motnje v dobavi za zdaj ne bi smele imeti večjega vpliva na evropske kmete ali na cene hrane v drugi polovici leta. Dolgoročno pa tveganja ostajajo. Ker so gnojila pomemben del proizvodnih stroškov, bi se lahko vztrajanje visokih cen na svetovnih trgih, zlasti iz ključnih uvoznih regij, že ob jesenski setvi odrazilo v višjih cenah hrane in posledično tudi v višji inflaciji.
