Tanja Permozer o vesolju in poslu: Gre za tekmo in biti prvi

Tanja Permozer je pred desetimi leti prevzela vodenje Slovenske vesoljske pisarne s ciljem pridruževanja Slovenije Evropski vesoljski agenciji (ESA) kot pridružene partnerice. Takrat zanimivo raziskovalno področje ni bilo niti približno tako zanimivo industrijsko področje, kot je danes. 

Bloomberg Adria

 

Naložbe v vesoljsko industrijo so v minulem desetletju dosegle rekordne ravni. Samo v prvem četrtletju leta je bilo v sektor vesoljskih tehnologij na globalni ravni vloženih več kot osem tisoč milijard dolarjev, kar pomeni podvojitev glede na zadnje (in prav tako rekordno) četrtletje 2025. Vodilni specialist za investicije v vesoljski sektor Seraphim Space ugotavlja tudi, da se število sklenjenih poslov v istem obdobju ni občutno povečalo, so pa bili posli večji. Po njihovih napovedih se bo strma rast, ki jo globalni indeks MSCI v sektorju postavlja na več kot devet odstotkov letno, umirila. Bo pa vesoljska tehnologija prešla v novo strukturno obdobje in postala ena od ključnih industrij.

V istem desetletnem obdobju je Tanja Permozer z ekipo na ministrstvu za gospodarstvo v mandatu minule vlade slovensko vesoljsko pisarno pripeljala do polnopravnega članstva v ESA, medtem ko so podjetja iz industrije (Skylabs, Dewesoft, Balmar, Singergise, ki je pozneje postal del Planet Labs, in številna druga) postali ključni globalni igralci in vodilni inovatorji.

S 1. julijem je Permozer uradno prevzela funkcijo ene od dveh podpredsednikov sveta ESA, kamor je bila izvoljena, že od junija pa se ukvarja z načrtovanjem novega proračunskega obdobja te agencije, ko bo treba okrepiti vlaganja in evropski vesoljski sektor tudi finančno povzdigniti bližje vodilnim tekmicam: ZDA in Kitajski. V intervjuju za rubriko Leaders for Bloomberg Adria je še pred uradnim prevzemom funkcije z nami govorila razvoju evropske vesoljske industrije, o tem, kako se je povzpela v "moškem" svetu in kako. 

Ga. Permozer, najprej vas moram vprašati, kako je na ESA?

Če bi rekla, da je zanimivo, bi bilo zelo podcenjujoče glede na to, kaj vse se dogaja. Sestanki so zelo zahtevni, sprejemamo odločitve, ki bodo zaznamovale razvoj ESA za prihodnjih 10 do 20 let. Zelo je težko, hkrati vznemirljivo in zame nova izkušnja, saj imam v novi vlogi možnost soodločati pri tem, kaj se bo delalo, kam se bo agencija usmerjala. Skratka, občutki vseh vrst. 

Kaj prinaša funkcija podpredsednice sveta ESA? Kako potekajo vaši dnevi in kako to vlogo organizacijsko usklajujete z vodenjem Slovenske vesoljske pisarne, ki ga še vedno opravljate?

15. junija sem prvič predsedovala delovni skupini za pripravo na ministrski svet, ki bo 15. decembra v Rimu. Moram reči, da sem se pred prvim sestankom vsaj en teden ukvarjala samo s tem. Hkrati urejam zadeve, povezane z vodenjem pisarne: podjetja, inštituti, projekti, obiski ESA. Na začetku junija so nas obiskali predstavniki s področja človeških in robotskih raziskav, konec junija pridejo predstavniki iz splošnih tehnologij. Kaj naj rečem? Časa ni niti za kavo. 

Kako je voditi ali pa sodelovati pri vodenju takšne organizacije? Kaj se tudi sami učite o vodstveni vlogi na višji ravni?

Ugotavljam, kako pomembni so osebni stiki. Z vsakim vodjem delegacije se za 10 minut sestanem ob kavi, da se pogovoriva o agendi, pripombah, možnih spremembah, da bi bila agencija bolj odzivna. Z vsakim posebej se usklajujem. To pomeni s 23 državami oz. 22. državami in pridruženimi članicami. Gre za zahtevno in obsežno usklajevanje želja in stališč in ugotavljanja, ali in koliko ta stališča sovpadajo z vizijo ESA in drugih držav članic.

Razlika je tudi med velikimi in majhnimi državami. Največje so tri članice, tudi po vplačilih, in sicer Francija, Nemčija, Italija, sledi nekaj osrednjih držav in večina manjših. Sicer velja pravilo ena država – en glas. Kljub temu pa ni primerljivo. Če Nemčija in Francija prispevata milijardo na leto, Slovenija pa recimo pet milijonov, je vseeno neki moralni zadržek. Težko kolegu iz Francije rečem, v katero smer bi morala iti ESA, če ima sam drugačno vizijo. Zato je treba najti kompromise, skupno besedilo, s katerim se vsi strinjajo, in to bo po mojem mnenju eden največjih izzivov.

Koliko je žensk v tem svetu in kako je biti ženska v tem svetu ob dejstvu, da prihajate iz manjše države?

Kot pri vsaki stvari so tudi tu prednosti in slabosti. Takoj po prevzemu položaja na agenciji sem ugotovila, da je to večinoma moški svet in da je poleg strokovne kredibilnosti pomembno tudi graditi dobre osebne odnose. Po sestankih smo se pogosto srečevali še na neformalnih večerjah, kosilih ali ob kavi. Takšna druženja so bila priložnost, da smo se bolje spoznali in da so sogovorniki videli, da nisem grožnja in si želim sodelovanja. V teh letih mi je uspelo zgraditi res dobre odnose z vsemi delegati in na to sem ponosna, brez težav se srečam s katerimkoli izmed njih.

Kot ženski pa mi ni najlažje. Vsaj na začetku sem opazila, da so moški zelo radi sedli za mizo in diskutirali ob kavi. Ko sem se pridružila, so začeli govoriti z drugačnim tonom in počutila sem se, kot da jih ogrožam. Z leti, ko so me spoznali, se je to spremenilo. Zdaj sem eden izmed njih.

Pa je to dobro ali slabo? Zakaj po vašem prevladuje ta moški svet, kako to spremeniti? 

Mislim, da to izhaja iz izobraževalnega sistema. V tem prostoru so bili večinoma inženirji, znanstveniki, poklici, ki so večinoma tudi na fakultetah bolj "moški". V zadnjih letih tudi ESA priznava, da je potreben menedžerski pristop, ker vesoljska panoga danes ni več omejena samo na raziskave in razvoj. Predvsem gre za to, kako se pozicioniraš na globalnem trgu, kako znaš prodati svoje produkte, storitve. 

V tem so Američani zelo dobri – v piarju. Tudi če jim kakšen projekt spodleti, če kaj razpade, eksplodira, bodo to videli kot uspeh in izkušnjo za naprej. Evropa razmišlja drugače dela in bi se morala vsaj v tem delu drugače postaviti. Imamo vrhunsko znanje, odlične tehnologije, aplikacije in storitve, vendar jih pogosto ne znamo predstaviti in tržiti tako uspešno kot nekatere druge države. Prav ta ekonomski del zdaj prihaja v ospredje, kar me veseli. Mislim, da nas zdaj celo štiri ali pet žensk sedi za to veliko mizo. Čeprav ne gre za moške proti ženskam, vsi smo kolegi. Zdaj tudi moški svet razume, da je v tem prostoru čedalje več žensk, in zelo sem vesela, da gremo v to smer. 

Zakaj ste si sploh želeli podati v takšen svet? Zveni, kot da je potrebnega precej poguma, želje po izzivu. Pred desetimi leti, ko ste se podali v vesoljsko industrijo, je bila poleg tega ta pri nas precej drugačen sektor, kot je danes.

Pred desetimi leti me je takratni minister za gospodarstvo vprašal, ali bi bila pripravljena prevzeti vodenje Slovenske vesoljske pisarne, dokler Slovenija ne postane pridružena članica. To sem si zadala kot izziv. Zelo rada vidim otipljive rezultate in v službi, kjer vsak dan delaš in na koncu ne pokažeš ničesar, bi precej trpela. Prevzela sem to nalogo, potem pa sem spoznala celoten proces. Vesoljsko področje ima res neskončno možnosti, gre za nenehno učenje, nikoli nihče ne more vsega znati. Tako se je vse začelo razvijati. Iskala sem tudi prijateljstva znotraj ESA in delegacij.

Potem se je pokazal nov izziv, da bi Slovenija postala polnopravna članica. Ugotavljam pa, da dlje ko sem v tem sektorju, manj vem, manj znam, ker je res področje res obsežno. S funkcijo, ki jo imam, predvsem vodim del pri raziskavah vesolja. V tem Slovenija niti ni tako zelo močna, ogromno se moram na novo naučiti, da bom lahko vodila sestanke, sodelovala pri ključnih procesih, kam usmeriti celotno evropsko industrijo, v katero smer, da bomo uspešni tudi v prihodnje.

Bloomberg Adria

 

Kam bo šla evropska vesoljska industrija, kakšen bo naslednji proračun? Vemo, da so to večna vprašanja. Vidimo, kaj se trenutno dogaja v vesoljskem sektorju, kako se bo pozicionirala Evropa? 

Pravkar smo imeli sestanek sveta, kaj narediti v prihodnje. Strinjamo se, da mora biti evropski sektor avtonomen, hkrati pa imeti partnerja. Partnerski pristop pomeni, da sta si partnerja enakovredna, torej mora Evropa zelo veliko vložiti v nove raketne sisteme, v vesoljsko postajo, v vesoljski transport, tako tovorni kot človeški. To pa pomeni tudi dodatne prispevke, dodatno financiranje. Evropa trenutno v primerjavi z ZDA ali pa s Kitajsko vlaga malo: Kitajci 20 milijard na leto, Američani 25 milijard, Evropa pa osem milijard. Če bo Evropa želela biti dejansko avtonomna in konkurenčna, se bo morala ta številka vsaj podvojiti. 

Menite, da to lahko uspe na naslednjem ministrskem svetu?

Zato imamo decembra tako imenovani medministrski svet, ko bodo predlagane konkretne številke. Ministri bodo dobili jasen pregled trenutnega položaja Evrope in usmeritev, kam želimo v prihodnje. Nato bo sledil ministrski svet leta 2028, na katerem bomo sprejemali ključne odločitve glede finančnih zavez držav članic.

Tudi če podvojite financiranje, bo ta številka še vedno majhna ...

Res bo še vedno manjša, ampak bo dovolj, da se lahko Evropa nekako osamosvoji. Predvsem pri raziskavah vesolja.

O tem odločate prav v trenutkih, ki so izjemno pomembni za industrijo. Spremljali smo prvo javno ponudbo SpaceX, ki je pomemben tudi zaradi vsega, kar Elon Musk prodaja kot idejo razvoja vesoljske industrije. Kako ste spremljali ta IPO, kaj prinaša industriji? 

Evropska in ameriška industrija se razlikujeta po vlaganjih. Američani zelo veliko vlagajo v zasebni sektor oz. ta zelo veliko vlaga v vesoljski sektor. V Evropi takšne investicijske kulture še nimamo, zato si prizadevamo to spremeniti: da bi evropska podjetja razumela, da morajo del svojega kapitala za raziskave nameniti za vesoljski segment.

Bodo pa verjetno nekaj želela v zameno. Za Muska vemo, kaj si želi.

V to področje se lahko vlaga neskončno veliko denarja, a ne države ne podjetja ne morejo delati sami. Tveganja so prevelika, preveč je financiranja za izplen, ki ni tak kot v drugih sektorjih. Je pa zanimivo biti nekje prvi, sploh v vesolju. Da nekaj prvi osvojiš, dosežeš. Podobno je s tekmo za Luno. Kdo bo prvi začel tam delati svoje bazne postaje, raziskovati in tako naprej? Pravzaprav gre bolj za tekmovalnost.

Imate občutek, da Evropa zamuja pri tej tekmovalnosti? 

To je spet piar Evrope, ki se dejansko ne zna postaviti. Evropa ima vrhunski navigacijski sistem, opazovanje Zemlje, raziskave, zamuja pa, kot sem rekla, pri tekmi v zasebnem sektorju in zamuja v financiranju. Če se do decembra uskladimo, kaj si želimo, kako si želimo videti prihodnost Evrope za prihodnjih15, 20 let in to vizijo oz. te rezultate s konkretnimi podatki predložimo leta 2028 ministrskemu svetu, mislim, da Evropa ne zamuja nič.

Evropa pa še vedno nekoliko zaostaja pri ustvarjanju občutka, da je tudi sama ključni del teh zgodb. Za misijo Artemis 2 so govorili, da gre za Nasin projekt. Ni res. Šlo je za sodelovanje z ESA. Kapsula, v kateri so bili astronavti, je bila rezultat evropskega znanja in razvoja evropske industrije. Brez te Američani tega zagotovo ne bi mogli izvesti v tem času. Seveda bi sčasoma naredili svojo, ampak zelo malo poudarka je bilo na tem, da je sodelovala tudi evropska industrija. 

Marketing je pri tem pomemben.

Imam še nekaj idej, kako spremeniti te zadeve v dveh ali treh letih. Predloge bom poslala predsedujočemu ESA, saj sem z državami članicami že govorila o tem, kaj res moramo spremeniti, kaj ESA je, kaj ponujamo in kje bomo čez 10 ali 20 let.

Če se vrnemo nazaj v Slovenijo. Kaj pa razvoj agencije, kako boste zdaj navigirali med obema vlogama? Kako boste izpeljali še ta zadnji korak, ker vemo, da si ga tudi želite.

Zagotovo ne bo preprosto in tega se zavedam. Ko smo zaprosili za polnopravno članstvo, je bila med zahtevami tudi ustanovitev agencije v prihodnjih letih.

S tem se letos zagotovo še ne bom začela ukvarjati, moja glavna prioriteta je pripeljati ESA do medministrskega sveta, ker mi je zelo pomembno, kaj se bo v prihodnje dogajalo na evropskem segmentu. Zagotovo bo pa sočasno tudi v Sloveniji potekala priprava na agencijo, ne vem pa, kdaj.

Kako vidite svoj osebni razvoj znotraj vesoljske industrije, ki prehaja skozi ta pomembni razvojni trenutek.

Blazno si želim ESA postaviti na višjo raven. Da kot sopredsedujoča svetu ESA ter v delovni skupini za pripravo ministrski svet pomagam ESA in Evropi, da se postane – ne konkurenca, ker zelo nerada poudarjam konkurenco – ampak kot res enakopraven, enakovreden partner največjim na svetu. To je moj osebni izziv.

V katerem trenutku ste začutili, da je vesoljski sektor vaša prihodnost?

Že prej sem na ministrstvu pokrivala bolj investicijski del in mednarodno trgovino. Kaj je bila razlika, ko sem prestopila v ta vesoljski segment? Slovenska podjetja. Z njimi imam oseben stik, vse telefonske številke imam shranjene v svojem telefonu, vsi pogovori potekajo zelo hitro, znamo se sporazumeti v dveh ali treh minutah. Pokličemo se, si povemo, kaj je narobe, kaj ni, kaj si želijo oni, kaj jaz. Ti procesi gredo zelo hitro in zelo mi je všeč, da se razumemo, da imajo to "zdravo pamet", se razvijajo in da ta segment v Sloveniji raste.

Vsakih 14 dni dobimo nekoga novega, ki ga zanima in povprašuje, kako bi lahko bil del tega. Septembra bomo imeli tudi večji dogodek z energetskim podjetjem, kjer bo tudi ESA. Res se širimo in zelo sem ponosna na to. To so tudi moji dosežki in dosežki moje celotne ekipe, brez ekipe se ne namreč da delati. To področje raste in tudi Slovenija se razvija, kar priznavajo tudi druge države.

Letos smo bili na sejmu v Colorado Springsu. Še lani so se ljudje ustavljali in se čudili, da ima Slovenija svoj vesoljski program, letos pa že ne več. Imeli smo tudi sestanke o tem, kakšen je bil napredek od lani. Slovenija je že pozicionirana kot država, ki ponuja konkurenčne, primerljive izdelke. Kot partner.

Kako veliko ekipo trenutno vodite? Kako se bo po vašem mnenju ta ekipa morala tudi širiti skupaj z industrijo in kako težko vam jo je voditi?

Ne, ni mi je težko voditi, ker imam super ekipo. Je pa res, da nas je zdaj trenutno sedem, upam, da nas bo do konca leta že 10, v prihodnjih letih pa še dodatnih pet. Ker rastemo tudi v programih ESA, pred kratkim pa se je v okviru Evropske komisije oblikovala nova delovna skupina, katere članica sem. Agencija Evropske komisije EUSPA se bo podvojila številčno in finančno, zato bo treba tam spremljati. Imamo še bilateralne zadeve. Dela je veliko. Zelo me vesli, da dosegamo rezultate, kar pomeni, da rasteta tako slovenska kot evropska industrija. Če bi se nam le uspelo okrepiti še finančno in spodbuditi evropsko industrijo k skupnemu delovanju. Prednost Amerike in Kitajske je namreč tudi v tem, da gre za en sistem, v Evropi je pa 23 držav članic. Preden se vsi sporazumejo, traja dlje, kot če gre samo za eno državo.  

Kako ob vsem tem spodbuditi mlade? Če imamo tako razdrobljen sistem, ki njim morda marketinško ne deluje tako privlačno kot ameriški sistem, sploh v današnjih časih, kako jih potem motivirati, naj se izobražujejo in ostajajo tukaj?

Že pred leti smo v Slovenijo pripeljali projekt Esero, to je projekt Evropske vesoljske agencije za izobraževanje mladih, kjer skupaj z ESA že v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah dajemo poudarek vesolju. Marca so ljubljanske fakultete obiskali madžarski astronavti, obisk je bil izjemen. Prihodnje leto upam, da mi bo uspelo organizirati dogodek Astronavt za en dan, ko bomo 10 slovenskih otrok popeljali na parabolični let, da se bodo počutili kot astronavti. Skratka, spet sva pri marketingu. Vesolje je treba predstaviti kot sektor prihodnosti in sedanjosti, da se bodo mladi zavedali, da ni nujno, da si inženir vesoljskih tehnologij, ni ti treba imeti doktorata znanosti. Lahko si karkoli: biolog, kemik, jaz sem ekonomistka. V vesoljskem segmentu izobrazba ni več omejitev, samo želeti si moraš nekaj spremeniti, biti strasten. Brez strasti v vesolju ne gre.

Ravno v času IPO družbe SpaceXje upravljavec premoženja Blaž Hribar iz Pokojninske družbe A rekel – če ga parafraziram – da je Muskov izjemni uspeh prav prodaja ideje, želje. Kje pa je potem v vesoljskem sektorju stičišče med idejami, sanjami, ki jih ima tudi vsak posameznik, in realnostjo ter realnimi investicijami, ki so možne in prinašajo tudi donose?

Upam, da bomo že oktobra ali septembra odprli ESA Business incubation center v Ljubljani. To bo prva podpora vesoljskim zagonskim podjetjem. Na leto bomo podprli štiri projekte, ki bodo morali biti že povezani za nekim podjetjem, bodisi slovenskim bodisi z evropskim. To pomeni, da bodo morale njihove ideje, ki se bodo financirale prek ESA, pasti tudi na realna tla. Ne gre samo za sanjarjenje, za neko vizijo strasti, kaj bi bilo, če bi bilo, ampak bo produkt moral nekje zaživeti. Ta start up bo potem ustanovil podjetje, ki bo dejansko dobro delovalo. Njihova vizija, njihove ideje, njihove začetke bomo podkrepili tako s finančno kot strokovno pomočjo.