Britanska knjižnica hrani 90.000 naslovov iz nekdanje Jugoslavije

Ivo Andrić je zapisal, da "ostati ravnodušen do knjige pomeni lahkomiselno osiromašiti življenje". Za emigrante z Balkana v devetdesetih letih so bile knjige več kot zgolj zabava – bile so opora identiteti. V Londonu je bilo tistih let skoraj nemogoče najti izdaje v jezikih nekdanje Jugoslavije brez osebnih stikov ali specializiranih knjigarn, kot je bila tista na Denmark Streetu. Spomnim se, da sem takrat kupila Hazarski rečnik Milorada Pavića in avdio kaseto Le Mystère des Voix Bulgares, senzacionalnega ženskega pevskega zbora iz Bolgarije, s katerim je sodeloval tudi Goran Bregović. Knjigarno sem obiskovala vse do leta 1997, ko je žal prenehala z delovanjem.

Danes je stanje neprimerljivo boljše. Britanska knjižnica hrani več kot 90.000 naslovov in 300.000 časopisov z območja nekdanje Jugoslavije, celotna regija jugovzhodne Evrope pa obsega zbirko 205.000 naslovov in približno 600.000 enot gradiva. Srbija in Črna gora sta zastopani z 42.000 naslovi in 100.000 enotami, Hrvaška s 30.000 naslovi in več kot 100.000 enotami. Iz jugovzhodne Evrope (nekdanja Jugoslavija, Romunija, Moldavija, Bolgarija, Albanija, Grčija in Ciper) prihaja več kot 205.000 naslovov, oziroma okoli 600.000 enot gradiva.

Britanska knjižnica je bila ustanovljena šele leta 1973 kot naslednica knjižnice Britanskega muzeja, ki je bil ustanovljen leta 1753. Leta 1997 se je tudi fizično ločila od Britanskega muzeja in se preselila v namensko zgrajeno stavbo na St Pancras v severnem Londonu, kjer je danes njen glavni sedež.
Foto: Depositphotos

"Prve srbske knjige skupaj s prvimi slovanskimi so začele prihajati sredi 19. stoletja," pravi Milan Grba, glavni kustos za Jugovzhodno Evropo. Kot ključno leto izpostavlja 1837, ko je vodja Britanskega muzeja Sir Anthony Panizzi začel redni odkup tujih publikacij, med katerimi je bila tudi knjiga Ivana Katalinića Storia della Dalmazia. Iste leta je Robert Curzon, bibliofil in zbiralec rokopisov, obiskal samostane na Atosu, kjer je med drugim kupil tudi srbske rokopisne knjige, ki so po njegovi smrti bile podarjene Britanski knjižnici. Zanimivo je, da so prav leta 1837 vzpostavljeni tudi diplomatski odnosi med Srbijo in Veliko Britanijo.

Grba poudarja, da najdragocenejši primerki iz regije v zbirki izvirajo iz 15. stoletja – hrvaški inkunabul iz leta 1493 in črnogorski iz leta 1495 – skupaj z več tisoč knjigami iz 19. stoletja. Pravi, da je zbirka 20. in 21. stoletja "reprezentativna in raziskovalno ključna" za kulturo, književnost in umetnost Balkana.

Zbirke se promovirajo skozi kulturni in izobraževalni program ter strokovne konference, predavanja, obiske, družbena omrežja, blog in spletni portal knjižnice. Med dogodki so bile razstave in predstavitve, posvečene Vuku Stefanoviću Karadžiću (1987), Marku Maruliću (2009), Ivu Andriću (2012), Hrvaški latinski dediščini (2013), Balkanskemu dnevu: prazniku ustvarjalnosti in identitete (2014), Crnjanskemu in Londonu (2020) ter letošnjemu projektu Balkanizem – to je le nekaj izmed njih.

Notranjost britanske knjićnice. Foto: Depositphotos

 

Knjižnica vsako leto odkupi približno 4.000 novih naslovov prek mreže dobaviteljev — od beograjskega Bookbridge, zagrebške Zebre in ljubljanske Mladinske knjige do distributerjev v Sarajevu, Sofiji, Bukarešti in Tirani.

Identiteta regije skozi naslove

Vendar, kaj pa, če želite kupiti katero od naših knjig v prevodu v angleščino in jo podariti nekomu? To je že precej težje, zelo težko je najti take knjige ne samo v Veliki Britaniji ali Ameriki, temveč tudi v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ... Izjema je le nekaj avtorjev — Ivo Andrić, Danilo Kiš, Dubravka Ugrešić, Milorad Pavić, Miroslav Krleža in David Albahari. Za književno sceno Balkana, ki je izjemno bogata in raznolika, pa je to premalo.

Ivo Andrić je eden najbolj prevajanih pisateljev s prostora Balkana. Foto: Depositphotos

Vendar pa obstaja majhna izjema, vsaj v Veliki Britaniji — Susan Curtis, urednica založbe Istros Books, ki od leta 2011 prevaja in izdaja knjige balkanskih avtorjev. Pogovarjala sem se z njo o tem, zakaj knjige z Balkana niso zastopane na britanskem trgu, in takoj mi je opozorila na odličen članek Ane Schnabl, slovenske pisateljice, z naslovom I’m a writer from the Balkans. Why do people assume I only know about war and tragedy?, ki je bil objavljen v The Guardian.

Založniki običajno pričakujejo literaturo, ki predstavlja politični ali kulturni kontekst regije ali pa se vsaj naslanja na ključne zgodovinske dogodke, kjer je glavni junak običajno žrtev. Druge teme jih kot da ne zanimajo, saj, kot opaža Schnabl:  "Balkan je zanje manj pomembno mesto, regija, ki večno tli od potenciala za tragedijo."

 

Miles Willis/Bloomberg

Poglej Galerijo

Miles Willis/Bloomberg

Poglej Galerijo

Miles Willis/Bloomberg

Poglej Galerijo

Miles Willis/Bloomberg

Poglej Galerijo

Miles Willis/Bloomberg

Poglej Galerijo

 

V podoben kontekst se je opredelila tudi Vesna Goldsworthy, prva srbska avtorica, sprejeta v britansko Kraljevsko književno družbo, v svoji študiji Izmišljanje Ruritanije. V njej opozarja, kako je britanska književnost 19. stoletja odigrala ključno vlogo pri oblikovanju podobe Balkana kot "Divjega vzhoda Evrope" na angleško govornem območju, narativ, ki se je kasneje razširil po preostali Zahodni Evropi in ameriškem kontinentu.

Susan Curtis si prizadeva, da bi vsaj v Veliki Britaniji razbila te predsodke in tamkajšnji publiki približala bogato tradicijo pripovedništva, zgodovino in ustvarjalnost Balkana.

Vesna Goldsworthy živi v Angliji od leta 1986, piše v angleščini in srbščini ter je profesorica ustvarjalnega pisanja na Univerzi v Exeterju.
Foto: Bloomberg Adria

Založba Istros Books je doslej prevedla in izdala več kot sedemdeset naslovov, Susan Curtis pa mi je povedala, da izbira naslove na podlagi regionalnih literarnih nagrad, kot so NIN, Kresnik, Balkanika, pa tudi nagrade Evropske unije za književnost. Najbolj brane knjige iz njihove zbirke so Ježeva kućica Branka Ćopića, Sedam strahova Selvedina Avdića, Knjiga o Uni Faruka Šehića in Jugoslavija, moja dežela Gorana Vojnovića.

 

Knjiga v angleškem jeziku slovenskega avtorja, scenarista in režiserja Gorana Vojnovića, izdana pri Istros Books, je na voljo na Amazonu (9,99 £).
Foto: Bloomberg Adria

"Problem je v tem, da anglosferski trg obvladujejo veliki igralci in korporativni mehanizem, ki se izogiba tveganjem. Ne želijo vlagati v prevode tujih avtorjev," pravi naša sogovornica in poudarja, da so del Inpressa, neprofitne organizacije, ki zastopa neodvisne založnike na trgih Velike Britanije in Irske, ter da preko njih uspejo priti do knjigarn, verig in veletrgovcev, pa tudi Amazona. S časom tudi ta trg ni več varen, saj se število neodvisnih knjigarn zmanjšuje iz leta v leto. Trenutno jih je v celotni Veliki Britaniji le nekaj več kot tisoč.

"Če bi lahko premagali klišeje, bi balkanski naslovi dosegli širšo publiko. A industrija najprej gleda na dobiček," sklene Curtis.

Kljub tržnim oviram zbirke Britanske knjižnice in prizadevanja neodvisnih založnikov kažejo, da Balkan ostaja prisoten v globalnem kulturnem prostoru. Ali, kot piše v starem egipčanskem zapisu:
"Knjiga je vrednejša od vseh spomenikov, okrašenih s slikami, reliefi in rezbarijami, ker sama gradi spomenike v srcu tistega, ki jo bere."

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar