Kdo najbolj služi z S&P 500 in kako

Nedavno obdobje višje inflacije – od začetka leta 2021 so cene poskočile za okoli četrtino – je mnoge spomnilo na dejstvo, kako denar s časom izgublja vrednost: s 100 tisoč evri pred nekaj leti je bilo mogoče kupiti stanovanje, danes nič več. Priporočila o vlaganju prihrankov, da bi se ohranila njihova realna vrednost, zdaj naletijo na boljši odziv kot pred desetimi leti, stabilen letni donos deset odstotkov v daljšem obdobju, kolikor ga dosega indeks S&P 500, pa se sliši zelo privlačno.

Ameriški delniški indeks S&P 500 je verjetno najbolj znani svetovni indeks finančnih trgov. Čeprav precej "mlajši", je verjetno bolj znan celo od legendarnega Dow Jonesa, svoj ugled in priljubljenost pa dolguje milijardam dolarjev, ki ležijo za njim.

S&P je kratica za Standard & Poor's, indeks pa sestavlja in izračunava podjetje z imenom S&P Global. Poenostavljeno, indeks odraža povprečno gibanje cen delnic približno 500 največjih ameriških podjetij (trenutno jih je 503).

Zgodovina borznih indeksov, kakršne poznamo danes, se začne konec 19. stoletja, ko sta Charles Dow in Edward Jones ustvarila začetni Dow Jones indeks, v katerem je bilo sprva 12 podjetij. Kasneje se je razširil na 30 podjetij.

S&P 500 je nastal veliko kasneje: podjetje ga je "zagnalo" šele leta 1957, šlo je za zmago takratne tehnologije. Indeks se je izračunaval vsako uro, ne le enkrat dnevno, in to v času, ko so bila računalniška orodja, kakršna poznamo danes, še v sferi znanstvene fantastike.

S&P letos redno dosega rekorde. Foto: Michael Nagle/Bloomberg

 

Novost, ki jo je prinesel S&P 500, je upoštevanje velikosti podjetja. Dow Jones je cenovno ponderiran indeks, kar pomeni, da imajo večji vpliv na njegovo gibanje delnice z višjo ceno, manjši pa tiste z nižjo.

Pri izračunu S&P se upošteva velikost podjetja. Če delnica velikega podjetja naraste za en odstotek, delnica majhnega podjetja pa pade za en odstotek, je bolj smiselno oceniti, da se je trg gibal navzgor, saj je večji del naložb šel gor. Zaradi tega je S&P bolj zanesljiv pri spremljanju trga kot Dow Jones.

Skozi leta so profesionalni upravljavci skladov plačevali S&P-ju majhno provizijo, da so lahko merili svoj uspeh glede na splošni trg. A to ni prinašalo nobenega dobička. Na začetku osemdesetih je bil ta skoraj nič.

Štirje dogodki so spremenili finančno zgodovino in popularizirali S&P 500 na današnje ravni. Borza Chicago Mercantile Exchange je leta 1982 začela ponujati terminske pogodbe, vezane na indeks S&P 500.

Njihov glavni namen je bilo tako imenovano zavarovanje (hedging) za vlagatelje, da bi se zaščitili pred morebitno recesijo. Z nakupom terminskih pogodb in stavami na padec indeksa so plačevali majhno provizijo v obdobjih, ko je indeks rasel, da bi ob morebitnem zlomu S&P 500 zaslužili veliko.

Enostavno vlaganje

Isto leto je finančna hiša Vanguard začela ponujati deleže v indeksnem skladu, vezanem na S&P 500. Na ta način je postalo preprosto naenkrat investirati v vse delnice, ki so vključene v indeks.

Tretji dogodek se je zgodil leta 1993, ko je brokerska hiša State Street lansirala borznotrgovani sklad (ETF), vezan na S&P 500. Podobno kot Vanguardov sklad je ETF enostaven način za vlaganje v vsako podjetje, ki je vključeno v izračun indeksa. Za razliko od sklada pa se ETF lahko enostavno kupi na borzi kot delnice, kar je vlaganje še dodatno poenostavilo.

V vseh teh primerih so podjetja plačevala provizijo, da so lahko uporabljala ime S&P 500, imela dostop do indeksa, podatkov in metodologije. Provizija je bila odvisna od višine naložb v sklad, ETF ali terminske pogodbe. Na primer, če je nekdo v Vanguardov sklad vložil 10 tisoč dolarjev svojih prihrankov, mu je Vanguard zaračunal letno provizijo 20 dolarjev, del tega pa je šel S&P-ju.

S&P 500 se je pokazal kot odlična alternativa dragim portfeljskim upraviteljem. Foto: Michael Nagle/Bloomberg

 

Novi produkti S&P 500 se niso nemudoma spremenili v zlato jamo. Šlo je za novosti, vlagatelji pa so bili skeptični. Dobiček S&P-ja je bil skromen. Sredi devetdesetih je bilo za izračun in vzdrževanje S&P 500 ter še dveh drugih indeksov zaposlenih 25 ljudi. Danes jih je 700.

Ključno obdobje je bilo konec 90-ih, ko so močno rasle delnice internetnih podjetij, t.i. dot-com podjetij. Vrednost mladih internetnih podjetij, kot je Yahoo, je močno rasla, S&P pa jih je vključil v indeks. Cene delnic internetnih podjetij so tako potiskale indeks navzgor.

V obdobju približno dveh let je S&P 500 dosegel višjo rast kot 90 odstotkov odprtih skladov ali ETF-jev na trgu. Z drugimi besedami, najboljši upravljavci portfeljev – za katere so Američani leta plačevali visoke provizije, da so vlagali v delnice – so dosegali nižje donose kot tisti, ki so investirali v indeksne sklade ali ETF-je, vezane na indekse.

 

Gibanje indeksa S&P 500 in delnice S&P Global

Vir: Bloomberg

 

Običajni seznam 500 podjetij je bil eden najboljših portfeljev na Wall Streetu, vlaganje vanj pa je bilo poceni. Provizije in stroški, ki so se plačevali za S&P, so bili zanemarljivi v primerjavi s tem, kar so zaračunavali upravljavci na Wall Streetu. Vedno več družin je svoje prihranke prenašalo iz specializiranih skladov v tiste, vezane na S&P 500. V bistvu so stavile, da bo 500 največjih ameriških podjetij še naprej raslo in ustvarjalo dobiček, kar je pravzaprav precej dobra in varna stava.

Ustvarjalci indeksa so se odločili vključiti kar 500 podjetij, ker dobro predstavljajo celoten trg. Podjetja v indeksu običajno predstavljajo približno tri četrtine celotnega ameriškega delniškega trga. Tudi če je delež tehnoloških in internetnih podjetij še naprej rasel, so bili vlagatelji v indeks relativno dobro zaščiteni, saj so v njem tudi podjetja iz sektorjev, kot so energetika, zdravstvo ali maloprodaja, zaradi česar so bile izgube blažje, ko se je zgodil dot-com zlom.

Profitabilen posel

Trend prenosa prihrankov v produkte, vezane na indeks, se je nadaljeval še desetletja pozneje, indeksni posel pa je za podjetje postal kokoš, ki nese zlata jajca. Leta 2024 je S&P Global iz indeksnega posla ustvaril 1,6 milijarde dolarjev prihodkov.

Večina tega prihaja iz provizij za uporabo imena S&P pri skladih in drugih finančnih produktih, za katerimi stoji skupaj 16,6 tisoč milijard dolarjev. Od tega kar 13 tisoč milijard prihaja iz originalnega ETF, Vanguardovega sklada in podobnih instrumentov.

Dominacija S&P je tako velika, da je podjetje na začetku prejšnjega desetletja kupilo kontrolni delež v indeksih Dow Jones.

S&P 500 bolje odraža stanje ameriškega gospodarstva kot nekateri drugi indeksi. Foto: Michael Nagle/Bloomberg

 

S sodobno tehnologijo in znanjem bi vsak lahko začel izračunavati svoj indeks, zakaj potem S&P skoraj nima konkurence? Po mnenju analitikov, ki spremljajo delnico S&P Global, obstajajo trije glavni razlogi.

S&P je blagovna znamka, ki ji je mogoče zaupati. Ime je poznano vsem v svetu financ, za njim pa stoji sedem desetletij dobrih donosov – samo od leta 1982 je povprečni letni donos S&P okoli 12 odstotkov. Poleg tega so znani kot nepristranski, torej delnic svojih strank ne vključujejo v indeks v zameno. Kdor koli lahko ustvari svoj seznam ameriških delnic, a zakaj bi potem Vanguard in drugi prešli na kak nov, brezimeni indeks?

Drugi razlog je ekonomija obsega. Kdor želi začeti s konkurenčnim indeksom, mora zaposliti analitike za spremljanje vseh velikih podjetij. To je precejšnja naložba. Ekipa, ki vzdržuje S&P indekse za S&P Global, je glede na prihodke, ki jih ti indeksi prinašajo, razmeroma poceni. Tudi ob stalni rasti vrednosti indeksa ti stroški niso bistveno naraščali, vsak konkurent pa bi se moral spopadati z ugodnim S&P-jem.

S&P ima na trgu nasprotnike. Skupina London Stock Exchange ima Russell indekse, MSCI pa prav tako objavlja priljubljene indekse. A njihovi najbolj znani produkti so bolj dodatek k S&P-ju kot njegovi neposredni konkurenti. Z vidika strank S&P-ja dejansko ni alternative.

Anonimni odbor

Tisto, kar S&P loči od drugih, je odbor, ki sestavlja indeks. Mnogi finančni strokovnjaki so presenečeni, ko izvejo, da odbor sploh obstaja. Na splošno bi si mislili, da gre samo za formulo: izračunate, katera podjetja so največja, bodisi po ceni ali številu delnic, in objavite seznam.

Metodologija izbire podjetij, katerih delnice vstopajo v S&P 500, je javna in objavljena na spletni strani podjetja. Vendar pa si v S&P Globalu puščajo nekaj manevrskega prostora za dosego tudi drugih ciljev. Na primer, preprečevanje prečestih in prevelikih sprememb sestave indeksa ter ohranjanje njegove reprezentativnosti širšega trga.

V začetku devetdesetih odbor ni želel dodati Microsofta v indeks, dokler sta soustanovitelja Bill Gates in Paul Allen imela v lasti več kot 50 odstotkov delnic. V nekaterih drugih primerih, ko se združita dve podjetji v eno večje, odbor pred vključitvijo v indeks lahko počaka nekaj časa, da vidi, v katero smer bo šlo poslovanje združenega podjetja in ali bo obstalo.

Indeksu danes nekateri zamerijo, da na vrednost nesorazmerno vplivajo tehnološki velikani. Foto: Yuki Iwamura/Bloomberg

 

Zaradi tega je odbor včasih deležen kritik. Člani odbora so že nekaj časa anonimni - želijo preprečiti, da bi jim direktorji podjetij pošiljali finančna poročila in literaturo ter tako lobirali za vključitev svojega podjetja v indeks.

Največja pripomba v zadnjih letih ni povezana z določenim podjetjem, ampak s tem, da S&P ne predstavlja več širšega trga. Samo sedem tehnoloških velikanov – Alphabet, Amazon.com, Meta, Nvidia, Tesla, Microsoft in Apple – je naraslo do te mere, da predstavlja več kot 30 odstotkov indeksa S&P 500. Gibanje indeksa vse bolj odraža gibanje Veličastnih 7.

Zaradi tega je veliko ekonomistov in finančnih strokovnjakov zaskrbljenih. Milijarde dolarjev so v skladih, vezanih na S&P 500, s prepričanjem, da gre za dobro diverzificiran portfelj, ne da bi bili prihranki odvisni od uspeha novega modela iPhona ali vprašljive donosnosti modelov umetne inteligence.

Umetna inteligenca

Obstajajo tudi alternative. Podjetja, kot je Vanguard, ponujajo možnost vlaganja v druge indeksne sklade ali celo diverzifikacijo v nepremičnine.

David Blitzer, nekdanji predsednik odbora, ki je sestavljal S&P, je za ameriški NPR povedal, da je bil indeks tudi v preteklosti podobno izkrivljen, na primer v obdobjih dot-com booma, a kljub temu še vedno predstavlja približno 80 odstotkov ameriškega delniškega trga. S&P še vedno izpolnjuje svojo nalogo, in sicer prikaz gibanja stanja na delniškem trgu.

Ali vam je to všeč ali ne, to je aktualno stanje ameriškega gospodarstva. Gospodarstvo ZDA stavi na nekaj velikih tehnoloških velikanov in naložbe v mala hitro rastoča podjetja, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco, novimi podatkovnimi centri ter AI kot tehnološko prelomnico. Tisti, ki vlagajo v finančne instrumente, vezane na S&P, torej na nek način hkrati stavijo, da bo "stara", preizkušena inteligenca, ki je sestavila indeks, spet pokazala – da je inteligentna. Ali vsaj dobičkonosna.