To je razlog za dvomestno rast prodaje električne opreme v regiji Adria

V industriji proizvodnje električne opreme so podjetja v regiji Adria tako nišno usmerjena, da med seboj neposredno ne konkurirajo. Njihova prava, neposredna konkurenca je nekaj ur z letalom stran. Čeprav se morda zdi, da je ravno zato relativno preprosto dosegati več kot 20-odstotno rast prodaje, je globalno gledano konkurenca huda, ovire za vstop na trge pa visoke. Zato se ti proizvajalci običajno osredotočajo na eno kategorijo izdelkov in veliko vlagajo v tehnološke inovacije.

Da bi pojasnili uspešnost akterjev v industriji elektroopreme regije Adria, smo preslikali njihove strategije glede na kompleksnost njihovih izdelkov. Na eni strani so slovenska in hrvaška podjetja, katerih izdelki veljajo za zahtevnejše, praviloma po meri. Uspešnost takšne proizvodnje je pogosto povezana z investicijami, ki pri teh proizvajalcih znašajo več kot sedem odstotkov vrednosti prihodkov od prodaje. Za primerjavo proizvajalci preprostejših izdelkov, kot so navadna stikala, v povprečju vložijo okoli štiri odstotke prodajne vrednosti. A prava ambicioznost domačih proizvajalcev se pokaže, če jo vzporedimo z investicijami velikih svetovnih podjetij, pri katerih je razmerje med kapitalskimi vložki in prihodki komaj pri treh odstotkih.

Poleg domačih proizvajalcev v regiji delujejo tudi distributerji večjih svetovnih proizvajalcev. Ti distributerji zapolnjujejo vrzel, ki jo puščajo domači proizvajalci predvsem pri specifičnih zapletenih izdelkih, ali preprosto prodajajo rešitve, ki avtomatizirajo prenos in proizvodnjo energije.

Na primer, Siemens Energy pokriva visoko in srednje napetostne omrežne rešitve, medtem ko se Schneider osredotoča na srednje- in nizkonapetostne rešitve v omrežju. Medtem ko lahko Siemens Energy vidimo kot podizvajalca termoelektrarn (in drugih infrastrukturnih projektov), ​​se Schneider osredotoča na visoko gradnjo, predvsem v podjetniškem sektorju. Velika prednost teh igralcev, ki je domači proizvajalci nimajo, je interno znanje, pridobljeno pri izvedbi projektov po vsem svetu.

Ne samo, da lahko regionalni proizvajalci tekmujejo z distributerji, temveč so podjetja v partnerstvu (joint venture) razmeroma pogosta in predstavljajo priložnost regionalnih akterjev za vstop v proizvodnjo kompleksnejšega asortimana. Za primer lahko navedemo skupen projekt Siemens Energy in hrvaškega elektroenergetskega podjetja Končar glede visokonapetostnih transformatorjev. 

Nasploh bo organska rast v tej smeri za regionalne proizvajalce zagotovo zahtevala veliko sredstev in časa, do neke mere pa je jasno, zakaj se specializirajo za določen proizvodni segment. Vsekakor lahko specializacija v določeni niši prinese koristi, če ni tesno povezana z izrazito cikličnimi sektorji, na primer avtomobilsko industrijo.

Poleg vsega naštetega so ti igralci precej vpeti v zeleni prehod. Še posebej je to pomembno v tej regiji, ki ima velik potencial za pridobivanje elektrike iz sončne energije v razponu od 3,5 do 4,0 kilovatnih ur na dan na inštalirano moč. To je vsaj za petino več kot v večini zahodnoevropskih držav. Z nadgrajevanjem regulacije obnovljivih virov energije, predvsem pa po zadnjem inflacijskem valu, ki ga je med drugim povzročila rast cen energije, se bo povpraševanje neizogibno usmerilo v ta sektor. 

Ocenjuje se na primer, da bi do leta 2050 za dosego ciljev ničelnih emisij ogljikovega dioksida potrebne na globalni ravni naložbe v vrednosti vsaj 50 milijard dolarjev. Skratka, igralci, ki se bodo pravočasno specializirali, bodo izkoristili prednosti zgodnjega vstopa, proizvajalci električne opreme pa so že tako v ospredju na področju trajnostne energije.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar