Minilo je več kot trideset let, odkar je porota okrožnega sodišča ameriške zvezne države Nova Mehika poleti 1994 sprejela eno najbolj znanih odločitev v zgodovini varstva potrošnikov. Razsodili so, da mora McDonald's, svetovna veriga restavracij s hitro prehrano, 81-letni Stelli Liebeck izplačati skupno 2,9 milijona dolarjev odškodnine, ker je Liebeck po sebi polila vročo kavo.
Po objavi sodbe se je hitro razplamtel spopad: na eni strani so bili tisti, ki so se posmehovali absurdno visoki odškodnini, na drugi pa tisti, ki so trdili, da je to končno prava cena za malomarnost korporacij. V razgretem sporu so najprej trpele dejstva, Liebeck in McDonald's pa sta postala enakovredni tarči kritik zaradi domnevne pohlepnosti.
Dve leti pred sodbo je bila Stella Liebeck sopotnica v avtomobilu, ki ga je vozil njen vnuk. V McDonald'sovem drive-through lokalu v Albuquerqueju sta kupila skodelico kave za 49 centov. Ker avto ni imel držala za pijačo, je vnuk parkiral vozilo, da bi lahko Liebeckova kavi dodala smetano in sladkor.
Liebeck je skodelico postavila med noge in med poskusom, da bi snela pokrovček, je vročo kavo polila po svojih dimljah ter utrpela opekline tretje stopnje. Končala je v bolnišnici, kjer je prestala tudi presaditev kože.
Od McDonald'sa je Liebeck sprva zahtevala le povračilo zdravstvenih stroškov v višini 20.000 dolarjev. Iz McDonald'sa so ponudili 800. Ker niso želeli povečati ponudbe, je Liebeck najela odvetnika, ki je vložil tožbo. Ta je nato McDonald'su ponudil poravnavo v višini 300.000 dolarjev, ki so jo v McDonald'su prav tako zavrnili.
Stella Liebeck je kupila McDonald'sovo kavo za 49 centov. Foto: Liesa Johannssen-Koppitz, Bloomberg
V 10-dnevnem postopku je porota na koncu odločila, da 80 odstotkov krivde nosi McDonald's, 20 odstotkov pa Liebeck. Prisodili so ji 200 tisoč dolarjev odškodnine, ki je bila zaradi njenega deleža krivde zmanjšana za 20 odstotkov – na 160 tisoč.
Poleg tega so McDonald'su določili kazen v višini 2,7 milijona dolarjev. Po informacijah, ki so kasneje prišle v javnost, je bil ta znesek enak dvodnevnim prihodkom, ki jih je McDonald's takrat ustvaril s prodajo kave.
Sporna odločitev
Sodnik je kazen McDonald'su nazadnje znižal na 480 tisoč dolarjev, skupni znesek, ki naj bi ga podjetje izplačalo Liebeckovi, pa je bil prav tako znižan na 640 tisoč. Obe strani sta se pritožili na sodbo in na koncu sklenili izvensodno poravnavo za znesek, ki ni bil razkrit.
Poravnava in zaključek postopka sta prišla precej po tem, ko se je v javnosti že razmahnila burna razprava o sporni odločitvi. Na eni strani so bili tisti, ki so branili McDonald's: zakaj bi bila korporacija kriva, ker je nekdo polil vročo kavo po sebi? Kupili ste vročo kavo – seveda je vroča in z njo morate biti previdni. Kaj ima pri tem McDonald's?
Na drugi strani so bili tisti, ki so podpirali Stello Liebeck: ali mora biti kava res tako vroča, da povzroča opekline tretje stopnje? In zakaj opozorilo na lončku ni bolj vidno?
PG&E je moral meščanom Hinkleya v Kaliforniji izplačati 333 milijnov dolarjev. Foto: David Paul Morris, Bloomberg
Celoten postopek je v medijih pridobil status šolskega primera pretirane odškodnine. Ključno vprašanje je bilo reducirano na to, ali so podjetja odgovorna za ravnanje kupcev in potrošnikov oziroma kako daleč sega odgovornost podjetij za lastne izdelke.
Od takrat je bila sprejeta še vrsta visokih odškodnin, ki so odmevale v javnosti. Ena najbolj znanih je že dve leti pozneje, ko so se prebivalci mesta Hinkley v ameriški zvezni državi Kalifornija poravnali z elektroenergetskim podjetjem Pacific Gas and Electric (PG&E) zaradi onesnaževanja lokalnih vodnih virov. PG&E je pristal izplačati 333 milijonov dolarjev, primer pa je proslavil pravno zastopnico Erin Brockovich, po vsej verjetnosti pa je bil na podlagi tega posnet tudi film.
Tehnološki velikani
Še dve leti pozneje, konec leta 1998, je bila sklenjena še poravnava velikih ameriških proizvajalcev cigaret z državnimi tožilci 46 zveznih držav. Zaradi škode, povzročene s kajenjem, so štirje največji proizvajalci tobačnih izdelkov takrat pristali, da bodo v naslednjih 25 letih skupaj izplačali vsaj 206 milijard dolarjev odškodnin.
Tudi v novejšem času ne primanjkuje enormnih kazni, čeprav v zadnjih letih največ pozornosti pritegnejo kazni Evropske komisije proti ameriškim tehnološkim velikanom, ki se potem leta vlečejo po sodiščih. A ne glede na vse te odmevne sodbe in neštete tiste, o katerih se ne govori, vprašanje, ki je bilo postavljeno po tožbi proti McDonald'su – kakšna je stopnja odgovornosti podjetij za izdelke, ki jih uporabljajo njihovi kupci – še vedno ostaja brez enoznačnega odgovora.
Sodišča poskušajo najti neko mero od primera do primera. Sodbe o odškodninah v Evropi so bistveno nižje kot v ZDA, kjer po sodbah običajno sledijo pritožbeni postopki in poravnave, pri katerih se zneski vendarle znižajo na bolj razumne ravni.
Navidezna enostavnost tožbe Stelle Liebeck proti McDonald'su je skrivala kompleksnost sistema. Na prvi pogled se zdi, da je Liebeck sama kriva, ker je polila vročo kavo po sebi. Če bi se ji to zgodilo doma s svojo kavo, bi tožila koga?
Na drugi pogled ni nobenega dvoma, da nekatere korporacije v želji po čim višjem dobičku lovijo bližnjice, pa čeprav nastaja zelo očitna in konkretna škoda družbi in posameznikom. Plastični odpadki, kot najcenejša praktična embalaža, in podnebne spremembe zaradi onesnaževanja ozračja so le nekateri najbolj očitni primeri.
Tržna ravnotežja
Na družbi in pravosodnih sistemih je zato, da najdejo najbolj pravično rešitev. Kazni so majhne ali velike, odvisno od tega, s katere strani gledate. Tudi 2,7 milijona dolarjev, ki so jih naložili McDonald'su zaradi tega, ker je nekdo polil vročo kavo po sebi, je bil zgolj dvodnevnega prihodka podjetja. In še to samo iz naslova prodaje kave.
Milijarde evrov oziroma dolarjev, s katerimi Evropska komisija kaznuje Microsoft, Meto, Alphabet in druge internetne gigante zaradi motenja tržnega ravnotežja, se morda zdijo visoki zneski. A komentarji po teh kaznih – če so te po izčrpanju pravnih poti sploh plačane – pogosto nakazujejo, da gre za podjetja zgolj za "strošek poslovanja".
Z drugimi besedami, tudi ko so korporacije kaznovane zaradi malomarnosti, so zneski pogosto tako nizki, da v resnici ne predstavljajo pomembne postavke v njihovih finančnih izkazih, zato lahko podjetja kazen ali odškodnino plačajo in kljub temu nadaljujejo s svojim malomarnim ravnanjem, morda le v nekoliko drugačni obliki.
Tožba Stelle Liebeck proti McDonald'su je pred več kot tremi desetletji postavila v ospredje razpravo o iskanju ravnotežja med potrebo, da se podjetjem jasno sporoči, da njihova malomarnost povzroča negativne posledice, in tem, da posameznikom ne izplačujejo enormnih odškodnin zaradi njihove lastne malomarnosti. Dokler se ne najde bolj konkreten odgovor, ki bo zadovoljil vse strani, pa vseeno pazite, če kupujete kavo v McDonald'su. Ali kjerkoli drugje.
.webp){kind=icon}
