Analiza panoge: Temni oblaki nad trgom fotovoltaike

Ob vročinskih valovih v zadnjih tednih ponovno postane zelo priljubljena tema zeleni prehod in obnovljivi viri energije. Ta tematika ni nova le v obdobju vročine in ekstremnih naravnih pojavov, ampak je ena ključnih političnih agend zadnjih 20 let. Politiki pri tem niso ostali le pri besedah, saj so se v gradnjo obnovljivih virov zlile milijarde evrov.

V Sloveniji in drugod po svetu v zadnjih letih lahko na primer opazimo izjemno rast hiš, proizvodnih obratov in trgovskih centrov, ki so prekriti s sončnimi paneli. Samo lani se je na globalni ravni zmogljivost vseh nameščenih fotovoltaičnih sistemov povečala za 37 odstotkov na okoli 1,6 teravata, kažejo podatki Mednarodne agencije za energijo (IEA).

 

Kitajska največji kupec in proizvajalec

Rast ni enaka v vseh delih sveta in je odvisna od povečanja potreb po energiji. Zato ni presenečenje, da je Kitajska na prvem mestu, bolj presenetljiva pa je raven rasti v tej azijski državi. Novonameščena zmogljivost solarnih sistemov je namreč lani obsegala med 235 in 277 gigavati (GW), kar pomeni, da so Kitajci samo v enem letu postavili toliko novih elektrarn, kot jih trenutno deluje v Evropski uniji (268,1 GW). 

Kitajska pa ni samo največji končni trg solarnih panelov, ampak ima primat tudi na področju proizvodnje. Od leta 2004 do 2023 se je globalni delež kitajske proizvodnje fotovoltaičnih sistemov povečal z enega na 80 odstotkov. To je bilo mogoče zaradi relativno nizkih stroškov dela, subvencij za opremo in energijo, rasti stroškovne učinkovitosti, ki jih je omogočila avtomatizacija, ter dejstva, da Kitajska trenutno nadzoruje večino dobavne verige za ključne minerale in kovine, ki se uporabljajo v proizvodnji.

Med letoma 2011 in 2022 je Kitajska vložila več kot 50 milijard dolarjev (10-krat več kot Evropa) v razvoj lastne proizvodne zmogljivosti za sončno energijo, po podatkih IEA pa so pri tem ustvarili kar 300 tisoč delovnih mest. Vse omenjene prednosti so skupaj z ogromnimi naložbami v proizvodne zmogljivosti privedle do upadanja ravni cen solarnih panelov. Številna podjetja v Evropi in ZDA so se zato znašla v težavah, saj s svojimi stroški ne morejo konkurirati kitajskim proizvajalcem, ki so pripravljeni prodajati tudi pod proizvodno ceno. 

Ker večino sončnih panelov na svetu izdelujejo na Kitajskem, je epidemija, ki je leta 2020 privedla do zaprtja države, močno zmanjšala oskrbo s paneli in povzročila dvig cen, kar je spodbudilo še večjo proizvodnjo panelov in materialov za njihovo izdelavo.

Od leta 2015 do 2020 se je proizvodnja zmogljivost solarnih panelov povečala za skoraj 160 odstotkov, v naslednjih treh letih, pa več kot početverila. Primat so pri tem prevzeli popolnoma kitajski proizvajalci. Leta 2015 med največjimi igralci še lahko najdemo korejski Q-Cells, kanadski Canadian Solar in ameriški First Solar, v letu 2023 pa je na sedmem mestu s 30 GWp proizvodnje najvišje uvrščeni zahodni proizvajalec Canadian Solar. Pa tudi ta ima proizvodnje obrate na Kitajskem. 

Ohlajanje povpraševanja ne ustavlja kitajskih proizvajalcev

Rast proizvodnje ni vodila le do sprememb in prevlade Kitajcev, ampak tudi na ekstremne ravni proizvodnje. Prvih pet proizvajalcev namreč v enem letu proizvede več panelov, kot jih v Evropski uniji v tem trenutku uporabljamo za proizvodnjo električne energije. Pri takem obsegu proizvodne vsak nihaj povpraševanje hitro vodi v padec cen in prav to se je tudi zgodilo.

Graf rasti nameščenih zmogljivosti solarnih elektrarn kaže, da je bila rast povpraševanja brez Kitajske precej šibka. Eden od razlogov so zagotovo višje obrestne mere, ki ustavljajo dinamiko večjih investicij, dodatni razlog pa so tudi manjše spodbude. Pri tem so ključne predvsem spremembe v obračunu, saj do sprememb sistema merjenja in netiranja ni prišlo samo v Sloveniji, ampak tudi v drugih evropskih državah. Podobno se dogaja tudi v Kaliforniji, kjer je nameščena slaba petina fotovoltaičnih zmogljivosti ZDA.

Medtem ko je prvi del trenda padajočih cen in dostopnosti fotovoltaike spodbudila množična proizvodnja in razvoj novih tehnologij, pa sta povečevanje zmogljivosti in nasičenost trga vodila do točke presežne ponudbe.

  Povprečne mesečne cene fotovoltaičnih modulov v Evropi (v EUR na vat)

Vir: Mednarodna agencija za obnovljive vire energije, PV-magazine

 

Medtem ko tabela proizvajalcev kaže na zmogljivosti proizvedenih oziroma dostavljenih panelov, pa so dejanske proizvodne zmogljivosti še občutno večje. Po podatkih Združenja kitajskih fotovoltaičnih proizvajalcev naj bi zmogljivosti kitajskih proizvajalcev dosegale kar 861 gigavatov, kar za več kot dvakrat presega globalno povpraševanje, ki je ocenjeno na 390 gigavatov. Pri tem Wood Mackenzie in Rystad Energy ocenjujeta, da se bodo povečale še za dodatnih 500 oziroma 600 gigavatov, saj proizvajalci, kot so Longi, Jinko Solar in JA Solar, gradijo nove obrate.

Manjši, predvsem evropski proizvajalci na robu bankrota

Padec cen sončnih panelov je zagotovo dobra novica za kupce, saj je strošek solarnih panelov v zadnjih 14 letih pri elektrarni z zmogljivostjo11 kilovatov (povprečje za ZDA in pogosta nazivna moč za Slovenijo) znižal s 44 tisoč evrov na manj kot 1.500 evrov. To je veleprodajna cena modulov, kar je le en del stroška celotne elektrarne, ki v Sloveniji trenutno za omenjeno nazivno moč stane koli 11 tisoč evrov.

Na drugi strani ta padec povzroča izjemne težave malim proizvajalcem, ki ne zmorejo konkurirati velikim kitajskim gigantom. Združenja kitajskih fotovoltaičnih proizvajalcev ocenjuje, da je med lanskim junijem in letošnjim februarjem osem podjetij z zmogljivostjo 59 gigavatov zaprlo obrate, izkoriščenost kitajskih proizvodnih zmogljivosti pa se je zaradi velikih zalog na vseh svetovnih trgih v omenjenem obdobju zmanjšala s 60 na 23 odstotkov. Razmere na trgu v povezavi s stroški so k zmanjšanju proizvodnje prisilile tudi največjega proizvajalca fotovoltaičnih modulov v Evropi. Švicarsko podjetje Meyer Burger Technology je letos spomladi ustavilo proizvodnjo modulov v Nemčiji, kjer so letno izdelali za 1,4 gigavata solarnih panelov. Medtem ko bodo Švicarji nadaljevali proizvodnjo na drugih lokacijah, pa predvsem v Evropi številni proizvajalci opozarjajo vlade, da bo kitajska presežna ponudba panelov vodila v množične bankrote podjetij znotraj fotovoltaične panoge.

Tudi ob bankrotu celotne evropske industrije, ki obsega 166 podjetij, pa bi bilo zmanjšanje zmogljivosti le kaplja v morje. Omenjena podjetja so v večini primerov odvisna od kitajskih polproizvodov, obenem pa so proizvodne zmogljivosti evropskih podjetij še vedno pod 30 gigavati na leto, kar je 'samozadostni' cilj EU. Vse je torej odvisno od kitajskih proizvajalcev, ki se očitno ne umikajo od cenovne vojne, evropski proizvajalci pa bodo odvisni od carin in drugih omejitev.

Od carinske vojne si ne gre veliko obetati

Želje evropskih in seveda ameriških proizvajalcev ter seveda tudi politikov po uvedbi carin in birokratskih omejitev za solarne panele so velike, vendar pa pretekle raziskave kažejo, da je na globalnem trgu zelo težko doseči želene učinke. Protidumpinški ukrepi proti kitajskim proizvajalcem solarnih panelov so bili namreč uvedeni že v času Baracka Obame v letu 2012, fotovoltaika pa je bila tudi del Trumpove trgovinske vojne.

Študije kažejo, da se je začetno navdušenje hitro končalo, saj so se kitajski proizvajalci posredno in neposredno prilagodili novim razmeram. Carine na uvoz solarnih panelov so kitajska podjetja spodbudile, da so kitajske module izvažali v druge države, na primer Malezijo, zaradi povečane konkurence pa so lokalni malezijski proizvajalci iskali nove trge in povečali izvoz v ZDA in Evropo. To pa je bil zgolj začetni učinek, saj so kitajska podjetja proces prilagajanja nadaljevala tudi z gradnjo proizvodnih zmogljivosti zunaj matične države in s tem zaobšli carine.

Bloomberg

 

Podobno se dogaja tudi danes. Kitajski proizvajalci trenutno še naprej brez ovir izvažajo v Evropo, ki pri omejevanju konkurence trenutno zaostaja za ZDA. Švicarski proizvajalec Meyer Burger Technology se je zato odločil za zaustavitev proizvodnje v Evropi, dodatne obrate pa bo gradil v ZDA, kjer so cene panelov višje.

Za neposreden pohod na bolj dobičkonosen trg pa se ni odločil le Meyer Burger, ampak v ZDA proizvodnjo gradita tudi Longi in Trina. Samo letos se bodo odprle štiri tovarne kitajskih proizvajalcev, ki bodo zadostile polovici letnega povpraševanja ZDA, kjer je bilo lani nameščenih za 33 gigavatov solarnih panelov.

Ko poceni ni dovolj poceni

Rezultat tržnega neravnovesja je opazen tudi na borzi. Povpraševanje že skoraj desetletja ne dohaja rasti proizvodnje, občasne pozitivne cikle v industriji pa povzročajo predvsem različne spodbude, subvencije ter seveda carinski ukrepi. Pozitivno obdobje je bilo tudi po covidni krizi, ko je zaradi težav v dobavnih verigah prišlo do zmanjšanja ponudbe, vendar pa se negativni trend od leta 2021 dalje spet nadaljuje.

Fotovoltaična industrija je ena redkih, kjer lahko najdemo nizko enomestno razmerje med ceno in dobički (kazalnik P/E), kar pomeni, da so delnice zelo poceni, vendar pa se obenem kar nekaj podjetij sooča z izgubami. Redka izjema je podjetje First Solar, ki je največji ameriški proizvajalec panelov, ki ima seveda tudi največje proizvodne zmogljivosti v ZDA, vendar so tudi v tem primeru visoke marže in vrednotenja povezana z državnimi spodbudami.

Nič drugače pri ni pri solarnih razsmernikih, ki skrbijo za pretvorbo enosmernega električnega toka iz fotovoltaičnih celic v izmenični tok, ki se uporablja v električnem omrežju. Tudi na trgu razsmernikov so že leta 2021 primat prevzeli kitajski proizvajalci, kot so Huawei, Sungrow, Ginslong Solis, Growatt in GoodWe. Nemški SMA Solar Technology je bil leta 2022 šele na šestem mestu.

Med največjimi desetimi v raziskavi Wood Mackenzieja ni bilo izraelskega proizvajalca SolarEdge, ki je razširjen tudi na slovenskem trgu sončnih elektrarn, in ameriškega Enphase. Povečana konkurenca in ohlajanje povpraševanja v težave spravljata tudi omenjena tri podjetja, v zadnjem letu pa se prav dobro ne godi tudi delnicam teh podjetij.

Na resnost situacije kaže tudi podjetje SunPower, ki je bilo v zadnjih desetletjih sinonim za ameriško solarno industrijo. Od leta 2020, ko se je od podjetja ločila proizvodnja panelov in zdaj posluje kot Maxeon Solar Technologies, se je SunPower osredotočal na prodajo in nameščanje celovitih solarnih sistemov. Podjetje se je že nekaj časa soočalo s slabimi rezultati, čez rob pa jih je pred nekaj dnevi dokončno potisnilo prevrednotenje zalog. SunPower je namreč objavil začetek postopek prisilne poravnave (chapter 11), podjetje pa je postalo eno od večjih žrtev slabih razmer.

Trendi v industriji niso najbolj obetavni, temni oblaki pa lahko vztrajajo še kar nekaj časa. Kljub temu ne smemo povsem pozabiti na to panogo, saj morebitna rast cen energije in geopolitične napetosti lahko nekje v prihodnosti ponovno povzročijo razcvet fotovoltaičnih delnic.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar