Leta 1926 je Henry Ford za svoje delavce uvedel 8-urni delavnik pet dni v tednu in proste vikende. Skoraj 100 let je v zahodnem svetu takšno razumevanje in prakticiranje delovnika ostalo normativ. Vedno bolj močni pa so pozivi k odmiku od fordističnega razumevanja dela in uvajanju alternativnih oblik organizacije delovnega časa.
Ena izmed alternativ, ki je na Zahodu vedno bolj priljubljena, je krajšanje delovnika iz zdajšnjih 40 ur tedensko na 32 ur ali manj. Trend pridobiva na popularnosti predvsem zaradi spremenjenega načina življenja, poudarja Jasmina Alić, kadrovnica v podjetju ManPowerGroup in promotorka štiridnevnega delovnega tedna.
"Tempo življenja se je povišal, praksi delamo več kot 8 ur na dan. Višajo se števila bolniških odsotnosti in izgorelih. Današnji način dela je nehuman in podjetja, ki to ugotavljajo, uvajajo 4-dnevni delovni teden," pravi Alić, ki je v preteklosti že pomagala eni multinacionalki pri uvedbi takšnega delovnika v petih državah. Proučitev uvedbe krajšega delovnika je zapisano tudi v koalicijski pogodbi prihodnje vlade.
Tudi pri nas že poznamo nekatere primere dobrih praks. Podjetje ManPowerGroup uvaja 4-dnevni delovni teden za svoje zaposlene. Trgovec Hofer je za svoje delavce uvedel krajši delovnik s polno pokojnino, pri čemer Hofer delavcu doplača razliko do polnega pokojninskega zavarovanja. V duhu konkurence se je odzval tudi Lidl, ki naj bi v kratkem prešel na 36 urni tedenski delovnik.
Stanje in izzive pri nas so strokovnjaki in predstavniki delodajalcev in delavcev naslovili na današnjem dogodku »Krajši delovni čas – utopija ali prihodnja realnost?«, ki je potekal v organizaciji Združenja delodajalcev Slovenije, Sveta gorenjskih sindikatov in E-študentskega servisa.
Kaj sploh pomeni krajši delovni čas?
Krajši delovni čas poznamo že danes, vendar bolj kot izjemo. Zakon o delovnih razmerjih omogoča polni delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden in je urejen s kolektivno pogodbo na ravni podjetja, stanje opisuje Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Po podatkih ZPIZ trenutno 2,1 odstotka zavarovancev formalno opravlja krajši delovni čas.
Manj kot 40 ur na teden poznajo na delovnih mestih z večjo nevarnostjo za poškodbe ali zdravstvene okvare. Zakon o delovnih razmerjih omogoča tudi krajši delovni čas po posebnih predpisih. Pri vseh je delavcem priznana polna pokojninska doba, razlaga Katja Rihtar Bajuk iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.
Pri uvajanju krajšega delovnega časa pa ne gre za krepitev izjem, temveč nižanje normativa za priznanje polnega delovnega časa. Sprememba, ki jo želijo uvesti v Iniciativi za krajši delovni čas je ta, da bi se 32 urni tedenski delavnik štel kot polni delovni čas, temu primerno pa bi bila priznana tudi polna delovna in pokojninska doba.
Krajši delovni čas kot odziv na družbene spremembe
Družba danes je drugačna od tiste, v kateri je Ford uvedel 40 uri delovni teden. Poznamo nove oblike dela, kot so projektno delo in delo, vezano na rezultate. Prav tako se vedno več ljudi odloča za karierne pavze, nekakšna sobotna leta.
Prišlo je tudi do obrata, ko niso več delavci v poziciji, da se morajo prodajati delodajalcem, ampak se morajo delodajalci potegovati za (dobre) delavce in jim ponuditi novo vrednost v zaposlitvenem razmerju, meni Gregor Rajšp, glavni kadrovnik in član uprave Pivovarne Laško Union.
Med temi delavci pa vedno bolj prevladujejo mladi in milenijci. Slednji bodo kmalu predstavljali največji delež delovne sile. Milenijci bolj kot starejše generacije cenijo osebno rast in prosti čas, podjetja pa iščejo rešitve, kako pridobiti in obdržati takšne kadre. Eden izmed odgovorov je krajši delovni čas.
Še večjo spremembo na trgu dela predstavljajo mladi in njihova kultura. Raziskava E-študentskega servisa, v kateri je meseca maja sodelovalo 1.012 mladih, je pokazala, da se mladi zanimajo predvsem za strokovna dela, povezana z njihovim izobraževanjem. Pomemben jim je ugled delodajalca, od katerega pričakujejo povratne informacije, vključenost in prilagodljivost.
"So zelo angažirana družbena skupina, ki se zna postaviti zase in je pri tem zelo neposredna", je rezultate komentirala strokovna vodja E-študentskega servisa Vesna Miloševič Zupančič. "Na delovnem mestu si mladi najbolj želijo varnost zaposlitve, možnost napredovanja, dobrih odnosov in ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem."
Mladi tudi ne marajo avtoritete, meni Polona Domadenik Muren iz ljubljanske ekonomske fakultete. "Mladi želijo mentorje, ne šefov. Prav tako ne marajo fiksnega delovnega urnika od osmih do štirih."
Prednosti in slabosti krajšega delovnega časa
Obstoječe omejitve delovnega časa izhajajo iz zahtev in potreb na področju varnosti in zdravja pri delu. Mnogi si želijo krajšega delovnika tudi zaradi lažjega usklajevanja med poklicnim in zasebnim življenjem.
Alić meni, da je štiri-dnevni delovni teden za človeka najbolj prijazen. "Takšen delovnik izboljša kakovost življenja in bivanja, poveča motiviranost in lojalnost delavca do delodajalca." Koristi pa ima tudi za podjetja. "Krajši delovnik pomeni za podjetje konkurenčno prednost, pomaga pri pridobivanju talentov in obdržanju obstoječega kadra, krepi se zaupanje med delodajalcem in delavcem."
Psihološke študije kažejo, da krajši delovni čas izboljšuje posameznikovo blagostanje – viša kakovost spanca, manjša količino stresa, ljudje so manj utrujeni in bolj produktivni, je izpostavila Sara Tement, psihologinja na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.
Podobne rezultate kažejo tudi študije, opravljene v sklopu pilotnih projektov uvajanje krajšega delovnika v ZDA in na Islandiji. Raziskave so pokazale, da so zaposleni s krajšim delovnikom bolj učinkoviti, bolj zadovoljni, da so boljšega duševnega in fizičnega zdravja.
Po mnenju Urše Svetelj iz podjetja CorpoHub pa s krajšim delovnikom rešujemo tudi širše družbene probleme, kot so preobremenjenost, izgorelost, povečano število bolniških odsotnosti, izboljšanje zdravstvenega stanja ljudi ob upokojitvi in razbremenitev žensk.
Največja težava krajšega delovnega časa je v tem, da se ukrep težko uredi na sistemski ravni, univerzalno za vse panoge. Obstajajo delovna mesta, kjer so delavci lahko enako produktivni ne glede na manj opravljenih ur. Po drugi strani obstajajo panoge, kjer je delo še vedno (upravičeno) ovrednoteno s časom, ki ga delavec vloži v delo.
Težava pa je tudi pri izračunavanju pokojninske dobe tistih, ki opravljajo delo pa krajšem delovnem času.
Bomo imeli manjšo pokojnino, če bomo delali manj?
Trenutno računanje pokojninske dobe je odvisno od števila opravljenih delovnih ur. Zato se tistim, ki opravljajo delo po skrajšanem delovniku, ne priznava polna pokojninska doba, opozarja Marjan Papež, generalni direktor ZPIZ. Trenutno opravljeno delo vpliva na višino pokojnine, ne pa tudi na višino osnove za izračun pokojnine. Če kdo dela manj kot 6 mesecev v letu, se to leto ne izračuna na izračun osnove pokojninske dobe.
Papež je predlagal korektiv v prvi fazi, ki bi omogočil starejšim delavcem, da opravljajo 32 ur na teden, pri čemer se jim prizna polna pokojninska doba. Domadenik Muren pa je mnenja, da je potreben preklop miselnosti, da pokojnina ne bo več odvisna od oddelanega časa, temveč od vplačil v pokojninsko blagajno.
Kdaj bo uzakonjen skrajšan delovni čas?
Nova koalicija v oblikovanju je v koalicijski pogodbi napovedala proučitev možnosti uvedbe 32 urnega delovnega tedna. Toda takšne spremembe so vedno bile rezultat intenzivnega dialoga s socialnimi partnerji, so poudarili govorci.
Glavna ovira implementaciji krajšega delovnega časa so, po mnenju Urše Svetelj, korporativna kultura, organizacija dela, predvsem pa zakonodaja. Alić pa iz izkušenj pravi, da je uvajanje krajšega delovnega časa proces in zahteva analize, čas in napor. "Spremembam so naklonjenost predvsem mlajši menedžerji,", je dodala.
Očitno si bodo socialni partnerji prizadevali, da pod novo vlado dosežejo reforme delovne zakonodaje, ki je prvi korak do spremembe, tudi na področju korporativne kulture. A reforme se ne mislijo lotevat polovično, je napovedal Jerkič. "To je cilj, ki ga moramo zasledovati za vse delavce, na samo za nekatere segmente," je zaključila prva sindikalistka v državi.