Kaja Batagelj: 'Ne verjamem v družinsko ustavo'

Postojnska jama, ena največjih in najlepših kraških jam na svetu, je, odkar je njeno upravljanje prevzela družina Batagelj, doživela obsežno prenovo in posodobitev. To se odraža v rasti obiska in prihodkov.

Svoj turistični portfelj so tudi razširili s prevzemom smučišča Cerkno in izgradnjo petzvezdičnega hotela Planinka na Jezerskem. Kaja Batagelj je za rubriko Next Gen Leaders na televiziji Bloomberg Adria spregovorila o načrtih za razvoj in širitev dejavnosti ter rasti podjetja in družinskega portfelja.

Prenos podjetja je po njenem mnenju proces, na katerega ima za pravnico nekoliko nekonvencionalen pogled. S tem se strinja tudi njen oče Marjan Batagelj, ki poudarja, da prenos pri njih poteka evolucijsko, nima točno določene časovne komponente, upošteva pa vrednote, ki sta jih z ženo Katjo Dolenc Batagelj gradila 35 let.

Trenutno ste vodja pravne pisarne oziroma službe v Postojnski jami. Kakšna bo vaša vloga v prihodnje in kakšen je vaš motiv pri prevzemanju pomembnejše vloge v družbi?

Uradno sem res vodja pravne službe. Ampak v resnici se z našimi nazivi in sami s sabo ne ukvarjamo prav dosti, tako da je to malo zastarel naziv. Imam bistveno širšo vlogo v družbi in sicer pokrivam tudi precej operativnih področij. Prevzela sem pa tudi korporativno upravljanje na nivoju holdinga in projekte na nivoju holdinga, se pravi družbe mame Batagel (Batagel & co., op. p.).

Razlog za prevzemanje te širše vloge je pa pravzaprav enak razlogu, da sem se sploh pridružila Postojnski jami, ker to ni bilo nikoli samoumevno. Pred tem sem delala kot pravnica v drugih službah, sem pa vedno vzporedno tudi pomagala pri Postojnski jami, pri različnih opravilih, po navadi pri pisanju marketinških tekstov zato, ker rada pišem. In spomnim se, da ne glede na to, kako sem bila utrujena od službe, sem bila tako ponosna, da lahko pri tem sodelujem. Res, žar sem čutila do tega, da to naše čudo predstavljam svetu in taisti žar in ponos čutim še danes.

Vaša sestra Lana Batagelj je vodja prodaje, imate morda družinsko ustavo? Nekateri to imajo, kako ste dejansko razdelili vloge, ki jih bo kdo prevzel?

Lana je uradno vodja prodaje, pokriva pa tudi širša področja. Mi smo si vsa področja upravljanja med seboj razdelili, enostavno glede na to, kdo je za kaj dober. Kar se pa tiče družinske ustave, pa bo mogoče moje mnenje glede na to, da sem pravnica, rahlo nenavadno, ker v družinsko ustavo kot v nek vnaprej pripravljen dokument z vnaprej postavljenimi pravili ne verjamem.

Ker nasledstvo je res izjemno težek proces in to je presenetilo tudi mene. Vsaka družina je drugačna. S svojimi družinskimi člani vstopaš v nek profesionalen odnos in tukaj se pravzaprav šele spoznavaš. Treba je ugotoviti, kdo je za kaj dober, predvsem pa to ne sme biti nekaj samoumevnega. V prvi vrsti je to stvar sposobnosti, ali je nekdo sploh sposoben to prevzeti. In tudi želje na obeh straneh in s tem je nekako tako, vse to je nemogoče ukalupiti v nek model, pa če pri tem sodelujejo še ne vem kakšni strokovnjaki.

Bloomberg Adria TV

 

To je tako, kot je rekel Steinbeck (John Steinbeck je bil ameriški pisatelj, op. p.) za poroko, eden od gotovih načinov, da boš naredil napako je, če misliš, da imaš vse pod kontrolo. Seveda se bodo neka pravila oblikovala, ampak jaz mislim, da se morajo oblikovati organsko in rasti od spodaj navzgor.

Kje ste doslej nabirali delovne izkušnje, katere šole ste obiskovali. Poleg prava vas zanima, sem prebral, tudi psihologija - kako ta prav pride v poslu?

Tako kot sem omenila, sem do sedaj delala kot pravnica. No, ne do sedaj, preden sem se pridružila Postojnski jami, na primer na banki Unicredit, pa v Ženevi na Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino. Tudi del študija sem oddelala v Švici, res pa je, da me je poleg prava vedno neverjetno zanimala psihologija.

Takrat, ko smo ob koncu srednje šole vpisovali fakultete, sem na prvo mesto dala pravo, na drugo psihologijo in mogoče sem malo upala, da ne bom sprejeta na pravo, ampak seveda sem bila sprejeta na pravo. Ne glede na to, mislim, da je psihologija najmočnejše orožje v poslu, ker lahko si najboljši pravnik, najboljši ekonomist, imaš najboljša strokovna znanja, ampak vsa ta znanja so na koncu samo orodja, in brez odličnih orodij seveda ne gre, ampak tako, kot pravijo, posel smo ljudje. In ti moraš na koncu skleniti posel s človekom, ki je na drugi strani, pogledati zaposlenim oči in vse to je bistveno lažje, če veš, kaj se osebi na drugi strani dogaja v glavi. Pravijo, da se to ne da, ampak z določeno mero čustvene inteligence se tudi to do neke mere da.

Ko sva že pri bankah, ste tudi prejemnica nagrade Banke Slovenije za magistrsko delo z naslovom Prihodnost poslovanja bank – tretji ponudniki plačilnih storitev. Kaj vam nagrada pomeni, je bila tema naključna, je bila to morda neka druga karierna možnost?

Ta magistrska naloga je nastala, ko sem delala na banki. Za to področje finančne tehnologije sem se odločila zato, ker je to področje inovacij znotraj bančnega sektorja, ki je sicer zelo rigiden. Sem pa imela zelo veliko težavo pri pisanju, saj na to temo ni obstajala praktično nobena strokovna literatura, tako da sem imela veliko srečo, da sem se lahko na banki oborožila z največjimi strokovnjaki s tega področja in zato sem to nagrado tudi prejela, ker je bilo to prvo strokovno delo s tega področja, po teoretični in praktični strani.

Kaj mi ta nagrada pomeni? Mislim, da predvsem to, da lahko, če si ti odprt in radoveden, osvojiš katerokoli področje, ker meni področje finančne tehnologije pred tem res ni bilo blizu, ampak sem imela predvsem zelo veliko željo to razumeti. Pa, kot sem rekla, sem se obkolila s strokovnjaki in tako pravzaprav delujem še tudi danes v poslu.

Bloomberg Adria TV

 

Si želite v poslovanje Postojnske jame vnesti kakšne novosti, inovacije, tako v smislu trajnosti kot novih produktov? V kolikšni meri nameravate na drugi strani slediti sistemu, ki sta ga vpeljala starša?

Glede nasledstva je tako, mislim, da je treba ves čas loviti zelo občutljivo ravnotežje med tem, da spoštuješ izkušnje, ki jih prinaša starejša generacija in da spoštuješ inovativni pogled mlajše generacije. Eno brez drugega je zelo nevarno. Če ni inovacij, bo družba stagnirala. Če pa mlajši zanemarijo izkušnje starejše generacije, obstaja tudi nevarnost sprejemanja prenagljenih odločitev, ki nimajo teh desetletij izkušenj za sabo. In v tem smislu bom jaz vedno spoštovala izkušnje staršev.

Seveda pa imamo mladi ogromno idej in želja po razvoju. Eno izmed področij v Postojnski jami, ki mi je pravzaprav najbolj fascinantno, pa po njem sploh nismo poznani, je znanstveno-raziskovalno področje. Imamo toliko strokovnega znanja s področja krasa, radona, človeške ribice, zaposlujemo strokovnjake in sodelujemo z znanstvenimi institucijami. In res me vznemirja, kaj lahko znanost v Postojnski jami še odkrije, predvsem zato, ker tudi izsledki kažejo v smeri, kako se lahko raziskave, izsledke o človeški ribici in radonu uporabi na primer v zdravstvene namene.

Vaš oče je začel ustvarjati uspešno družinsko podjetniško zgodbo z družbo Batagel & co., s sesalniki ste se ukvarjali, po prevzemu Postojnske jame in znatnem izboljšanju poslovanja, obnovi hotela, je razširil poslovanje še na Cerkljansko, s smučiščem, pa na Jezersko, s petzvezdično Vilo Planinko. Kakšni so vaši načrti za širitev poslovanja v prihodnje, ste tako ambiciozni, kot je vaš oče, boste morda kakšen del premoženja odprodali? 

Mislim, da je brez neke zdrave mere ambicije zelo težko vstopiti v tako velike čevlje. V srednjeročni prihodnosti bo Postojnska jama zagotovo ostala primarno turistično podjetje, to pa zato, ker smo na tem področju res eksperti.

Ime družbe Postojnska jama je mogoče za laično javnost malo zavajajoče, ker nakazuje, da se ukvarjamo samo z upravljanjem te naravne znamenitosti, ampak pokrivamo pravzaprav celoten spekter turističnih dejavnosti, torej upravljanje naravne in kulturne dediščine, hotelirstvo, gostinstvo, smučišče, terme, tudi trgovinsko dejavnost. In s tega področja imamo res ogromno količino znanja, v panogi, ki je sicer težko dobičkonosna.

 

 

Vidim, kako bi se Postojnska jama lahko postopoma razvijala tudi v mednarodno podjetje, ko bi pod svoje okrilje jemali tudi znamenitosti, produkte izven naših meja. Ker v tem znanju je res ogromen potencial za širitev. Kar se tiče drugih branž, pa je to seveda stvar priložnosti, jih ne izključujemo. Predvsem se pa vedno pri priložnostih, ki se pojavljajo, vprašam, ali vidim svojo dodano vrednost v tem poslu? Ker se lahko zdi priložnosti še tako dobra, ampak če ne vidim svoje dodane vrednosti, potem to ni dobra priložnost. Tako, da nič ni izključeno.

Je v prihodnje morda opcija tudi korporacijski sistem vodenja družbe? Kako se boste potem izognili pastem pri generacijskem prenosu?

Dokler nam bo velikost to omogočala, mislim, da bomo ostali družinsko podjetje. To pa zato, ker nam tak način delovanja omogoča nekaj res izjemno dragocenega in to je fleksibilnost, agilnost. Danes dobimo neko idejo, jutri jo že uresničimo. Bojim se, da korporacijski način upravljanja prinaša s sabo tudi tveganje birokratizacije, to pa je beseda, pri kateri se nam vsem naježijo dlake.

Na težave, s katerimi se srečujejo družinska podjetja, seveda tudi mi nismo odporni, se tudi mi z njimi srečujemo, ampak mislim, da ravno zato, ker vsa naša pravila, smernice izvirajo od spodaj navzgor, kot odziv na te težave, tako, da je to nek recept za dolgoročno uspešen prenos lastništva, predvsem pa je ključno ogromno komunikacije.

Kakšna je vaša vizija za razvoj slovenskega turizma, tudi za sodelovanje z drugimi ponudniki v slovenskem turizmu, predvsem v vaši okolici, da bi lahko gosta zadržali dlje?

Mislim, da je strategija slovenskega turizma, kot je zapisana, se pravi zelena in butična Slovenija, nekaj, s čimer se zelo poistovetim. Zato, ker je trajnost integrirana v naš način delovanja že od nekdaj, že preden so se bili o tem praktično vsi prisiljeni začeti pogovarjati zaradi načel ESG.

Se pa bojim, da v praksi turistični akterji, sploh v bolj ruralnih okoljih, ki so pravzaprav jedro te zelene Slovenije, turistični razvoj prevečkrat dojemajo v smislu več pozidave, več cest, več javne razsvetljave, skratka, več javne infrastrukture.

 

In če bo šel turistični razvoj v teh okoljih tako naprej, bomo zelo hitro prišli v nasprotje sami s sabo in s to našo zeleno identiteto, kar je škoda, ker je to nekaj, kar imaš, in ko to enkrat izgubiš, tega ne dobiš več nazaj.

Glede sodelovanja z drugimi ponudniki pa si želim, da v vsako okolje, kamor pridemo, pripeljemo čim več gostov. Potem pa je na teh ponudnikih, kako bodo znali to zelo veliko priložnost izkoristiti, ker ni prav proaktivno sedeti in čakati, kaj bo zame naredila Postojnska jama. Predvsem morajo občine zgraditi neko svojo identiteto, zgraditi zgodbo, ki jo bodo ponujale turistom.

Mi smo vedno lahko samo en del te zgodbe, lahko tudi zelo pomemben del, ampak na koncu del mozaika in ko bodo občine imele to svojo identiteto, potem se bo tudi gost v Sloveniji zadržal dlje.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar