Slovenska podjetja gledala proti Hrvaški, zdaj tam grozi nov davek

Hrvaška je bila v zadnjih letih v slovenskem političnem in gospodarskem prostoru pogosto omenjena kot davčno ugodnejše poslovno okolje. Ob razpravah o obremenitvah dela in kapitala v Sloveniji so se pojavljale tudi ocene, da del podjetij vodstvene, podporne ali regionalne funkcije seli čez mejo. 

Javno dostopni viri kažejo na več primerov regionalne konsolidacije poslovodstva, vodenja ali oddelkov zunaj Slovenije, med drugim pri Lidlu, A1, SAP, PwC, Perutnini Ptuj, Microsoftu, Oraclu in Ciscu. Pri tem pa ne gre v vseh primerih za formalno selitev sedeža slovenske družbe, temveč pogosto za skupno regionalno vodenje, centralizacijo posameznih funkcij ali premik odločanja na širši ravni skupine.

"Odločitve družbe sprejema uprava ob sodelovanju razširjene vodstvene ekipe, ki sodeluje na trgih Slovenije in Hrvaške. Cilj tega modela ni centralizacija odločanja, temveč boljša operativna učinkovitost, iskanje potencialnih sinergij, deljenje znanj in optimizacija procesov tam, kjer je to smiselno," so navedli v podjetju A1 Slovenija.

Tudi Lidl Slovenija in Lidl Hrvaška imata od marca iste člane poslovodstva - tako poslovodstvo kot del administracije, ki opravlja delo za obe državi, temu primerno deluje v obeh državah. "Tako lahko bolje izkoristimo sinergije in okrepimo sodelovanje med državama, da ostanemo dolgoročno uspešni," pravijo v Lidl Slovenija, ki pa ima uradni sedež podjetja še vedno v Komendi.

Kaj bi obdavčila hrvaška vlada

Zdaj je hrvaška vlada napovedala uvedbo 50-odstotnega davka na čezmerne bruto dobičkovne marže podjetij. Po predlogu bi se obdavčil del marže pred davki, ki bi za več kot 15 odstotkov presegal povprečje iz obdobja 2023–2025. Ukrep bi zajel srednja in velika podjetja, ki najmanj polovico prihodkov ustvarijo na Hrvaškem. 

Ker slovenski ekonomisti in analitiki, s katerimi smo navezali stik, podrobnosti predloga niso poznali dovolj za vsebinsko oceno, smo se po komentar obrnili na hrvaške sogovornike.

Hrvaški ekonomist Damir Novotny ocenjuje, da ima predlagani davek predvsem političen značaj. Kot pojasnjuje, se je davek na presežne dobičke na ravni EU v preteklosti obravnaval predvsem pri izrednih dobičkih energetskih oziroma naftnih družb, takšna obdavčitev pa bi morala biti začasna in kratkotrajna, da bi lahko imela učinek na cene energentov. Hrvaška bi bila z uvedbo davka na presežne dobičke velikih podjetij, ne le energetskih, ena redkih držav članic, ki bi takšno obliko obdavčitve širše uvajala v svoj davčni sistem.

Ukrep proti inflaciji ali politično sporočilo?

Novotny opozarja, da so številni ekonomisti skeptični glede protiinflacijskega učinka takšnih ukrepov. Po njegovem mnenju bi lahko nova obdavčitev podjetja spodbudila tudi k prenosu dobičkov iz posameznih držav. "Uvedba davka na čezmerne dobičke je povezana z več vprašanji: koga bo zajel, kako se bo merila čezmerna marža, kako bo potekal obračun in kakšen vpliv bo imel ukrep na zaupanje vlagateljev v državo," dodaja.

Podobno previden je Mihael Antolić iz InterCapital Securities. Po njegovi oceni je vpliv ukrepa na konkretna podjetja trenutno skoraj nemogoče natančno izračunati. Razlog je tudi v tem, da bi davčni organ po vsej verjetnosti presojal posamezne pravne osebe na Hrvaškem, ne pa konsolidiranih rezultatov skupin. To pomeni, da bi bilo treba za vsako podjetje posebej oceniti prihodke na Hrvaškem in maržo pred davki v letu 2026, česar na podlagi javno objavljenih konsolidiranih rezultatov pogosto ni mogoče zanesljivo narediti. 

Antolić opozarja še na težavo pri razlagi, kaj pomeni, da podjetje več kot polovico prihodkov ustvari "na ozemlju Hrvaške". To je zlasti pomembno pri turizmu, kjer hoteli in kampi prihodke ustvarijo na Hrvaškem, vendar jih v veliki meri plačajo tuji gostje. Turizem se hkrati obravnava kot izvoz storitev, zato ostaja vprašanje, kako bi bil ta sektor dejansko obravnavan. Med najbolj izpostavljenimi sektorji Antolić vidi energetiko in maloprodajo energije, trgovino z živili in izdelki široke potrošnje, turizem in gostinstvo ter potencialno veletrgovce, denimo distributerje zdravil. 

Oba sogovornika izpostavljata tudi tveganje za investicije. Novotny poudarja, da Hrvaška potrebuje predvsem naložbe v industrijo 4.0, predelovalno industrijo, proizvodnjo energije in hrane. Po njegovem mnenju dodatna davčna obremenitev velikih podjetij ne more povečati privlačnosti države za domače ali tuje vlagatelje. Kot nasprotna primera izpostavlja Irsko in Poljsko, ki sta v zadnjih dveh desetletjih z ugodnejšim davčnim okvirom in bolj spodbudnim okoljem privabili številne mednarodne investitorje.

Višje marže niso vedno posledica inflacije

Antolić dodaja, da lahko podjetja tak ukrep razumejo kot signal, da bo država vsako izboljšanje marž, ne glede na njegov vzrok, v prihodnje lahko dodatno obdavčila. Višje marže namreč niso nujno posledica oportunističnega dvigovanja cen, ampak so lahko tudi rezultat večje produktivnosti, investicij, boljšega upravljanja stroškov ali normalizacije razmer po obdobju visoke inflacije. Če država teh razlogov ne razlikuje dovolj jasno, lahko ukrep poveča regulativno negotovost in zavre investicije, ki so eden ključnih virov dolgoročne gospodarske rasti. 

Vprašljiv je tudi neposreden vpliv ukrepa na inflacijo. Antolić opozarja, da je velik del cenovnih pritiskov na Hrvaškem posledica zunanjih dejavnikov, predvsem cen energije, hrane in turističnega povpraševanja. Na te dejavnike ima vlada omejen vpliv.

"Če rastejo cene energentov, hrane ali surovin, se stroški podjetij povečajo ne glede na davčno politiko," pravi. Po njegovem mnenju je zato negotovo, ali lahko davek na marže pomembno zniža inflacijo, še zlasti če so cenovni pritiski posledica zunanjih šokov, in ne domačega oblikovanja cen. 

 

Novotny pa ukrep postavlja tudi v regionalni kontekst. Slovenija ima po njegovem mnenju še vedno pomembne prednosti: industrijsko tradicijo, bližino razvitih trgov, izobraženo delovno silo in kakovostno infrastrukturo. Hkrati opozarja, da slovenski davčni sistem ni posebno ugoden za vlagatelje. 

"Hrvaška je bila v zadnjih letih davčno privlačnejša predvsem v posameznih sektorjih, kot so turizem, nepremičnine in dejavnosti, kjer je mogoče doseči močnejši tržni položaj. V drugih panogah Hrvaška ni bila prav privlačna za industrijske vlagatelje," pojasnjuje Novotny.

Uvedba dodatnega davka na dobičke bi zato lahko poslabšala že tako omejeni položaj Hrvaške pri privabljanju mednarodnih investicij. Po Novotnyjevem mnenju z dodatno davčno obremenitvijo korporativnih dohodkov in dobička ob kroničnem pomanjkanju delovne sile država ne more biti konkurenčnejša. Nasprotno, vlagateljem lahko pošlje signal, da je davčno okolje manj predvidljivo.

Predlog davka je še nejasen v izvedbenih podrobnostih, njegov učinek na podjetja je težko izmerljiv, sporočilo vlagateljem pa je po ocenah sogovornikov precej bolj jasno: država, ki želi privabljati kapital, mora paziti, da protiinflacijskih ukrepov ne spremeni v vir nove davčne negotovosti.