Rušenje silosov Žita: Se prehranski varnosti odrekamo na račun stanovanj?

Ali Slovenija na račun gradnje stanovanjskih objektov ogroža svoje strateške rezerve hrane ter tako izgublja prehransko suverenost? To je vprašanje, ki izhaja iz navedbe agrarnega ekonomista Aleša Kuharja, ki je v nedavnem intervjuju za Bloomberg Adria dejal, da je nivo prehranske varnosti zaradi prehajanja večjih živilsko-predelovalnih koncernov v roke tujih lastnikov, zlasti tistih iz držav Balkana v Sloveniji, "neustrezen".

"Samo poglejte primer Žita. Prevzem Žita je v nebo vpijoč škandal,'' je v zvezi s tem povedal strokovnjak in dodal, da je bila prodaja pekovskega podjetja hrvaškemu živilcu Podravki "velika napaka". Razlog? "Ko je Žito prešlo pod okrilje hrvaškega kupca, ta pa prodaja centralne silose v Ljubljani, ki so bili zgrajeni še v času prejšnje države in zajemajo kar tretjino državnih strateških zalog pšenice, Slovenija izgublja pomemben vidik prehranske varnosti," je povedal ekonomist.

Žtio: Silosov ne uporabljamo že 13 let

Strokovnjak je govoril o silosih v bližini ljubljanskega nakupovalnega središča BTC, ki so do nedavnega stali na zemljišču, kjer bo slovenski poslovnež Ivo Boscarol gradil novo stanovanjsko sosesko po – kot trdi sam – konkurenčnih cenah. Cena kvadratnega metra stanovanjske površine v naselju Galaksija, kakor se bo imenovala nova soseska, naj bi bila po Boscarolovih besedah tri tisoč evrov. V pogovoru za Bloomberg Adria je še povedal, da je "za zemljišče v BTC plačal 300 evrov za kvadratni meter".  

Njegova napoved o gradnji stanovanj po izredno konkurenčnih cenah v mestu, kjer se cene gibljejo okoli 5.000 evrov, se sicer bere kot optimistična napoved, ki bi lahko zmanjšala pritisk na rast cen nepremičnin; toda, ali bo zato Slovenija prehransko ranljivejša? "Da se bomo za stanovanjsko sosesko odpovedali tretjini strateških prehranskih rezerv te ključne surovine, pri čemer nihče v državi niti ne trzne, je norost," je bil oster strokovnjak za hrano.

Ukrajinska vojna, še prej pa pandemija covida, sta bili krizi, ki sta pokazali, kako izpostavljena je Slovenija grožnjam prehranske (ne)varnosti, zato smo se za pojasnila obrnili na Žito. Vodstvo nam je v pojasnilu zapisalo, da podjetje silosov v Ljubljani za skladiščenje pšenice "ne uporablja že 13 let". Takrat so namreč "celotno skladiščenje pšenice in mletje le-te preselili v naše mlinarsko središče Mlin Žito v Mariboru".

 

Ministrstvo: Silosi niso bili uporabljeni za strateške rezerve

Je torej Slovenija že več kot desetletje brez ustrezne ravni rezerv pšenice? Te so namreč po navedbah Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve pod okriljem ministrstva za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo (MGTŠ) "nujno potrebne za življenje ljudi", zaradi česar mora vlada vseskozi zagotavljati ustrezen nivo zalog "koruze, pšenice in proizvodov iz pšenice (npr. moka, testenine)".

Pri Žitu še navajajo, da imajo v Mariboru "poleg silosov za skladiščenje pšenice tudi mlin za proizvodnjo oziroma mletje moke, s katero lahko zadovoljimo vse, tako lastne potrebe Žita za peko kot potrebe kupcev oziroma trga," so odgovorili na Kuharjeve pomisleke o tem, da bodo domači odjemalci moke zaradi podiranja silosov utrpeli povišane cene. "S tem smo namreč izgubili strateške rezerve pšenice, kar bodo špekulativni igralci na trgih izkoristili za izvajanje pritiska na naše kupce moke," je namreč povedal v pogovoru.

Na MGTŠ pojasnjujejo, da silosi na omenjeni lokaciji "v tem času niso bili v uporabi za skladiščenje pšenice za državne blagovne rezerve". Po javno dostopnih informacijah ti silosi že več kot 15 let niso v uporabi in "so prazni", navajajo.

Projekt združevanja ljubljanskih in mariborskih mlinov skupaj s pakirnico in skladiščem moke je Žito stal tri milijone evrov in je bil "delno financiran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republike Slovenije", nadalje pojasnjujejo pri Žitu.

"S selitvijo mlina v Maribor smo se približali žitnici Slovenije," navajajo, kar pomeni "nižje stroške storitev in obratovanja", še ugovarjajo navedbam agrarnega strokovnjaka. Dodajajo, da je bila skupna vrednost investicij v pekarstvo in omenjeno selitev v okviru prestrukturiranja podjetja vredna 26 milijonov evrov.

 

Sovražni prevzemi živilskih podjetij

"Lastna proizvodnja oziroma oskrba s hrano je ključna, ko pride do motenj," pravi agrarni ekonomist Črtomir Rozman z Univerze v Mariboru, ob tem pa doda, da se te lahko pojavijo tudi ob prodaji strateških igralcev na trgu. Podobno je v pogovoru za naš medij dejal tudi njegov kolega Kuhar; Rozman pa v zvezi s prevzemi v slovenski živilski industriji dodaja, da so prevzemi domačih podjetij tujih skladov povečini "posledica poslovnih interesov investitorjev, velikokrat so to finančni skladi, da se podjetje v nadaljevanju proda za profit, proizvodnja pa je tu sekundarnega pomena". "Slovenija je del skupne evropske kmetijske politike, kjer pridelava ni cilj, sta pa to varovanje okolja in zagotavljanje dohodkovnega položaja kmeta," navaja.

Bloomberg  

Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so glede prodaje oziroma podiranja spornih silosov zapisali, da na to niso mogli vplivati. Kaj pa glede zaščite živilsko-pridelovalne industrije, o kateri govorita prehranska strokovnjaka? "Prav tako nimamo vpliva na prevzeme zasebnih agroživilskih podjetij, katerih lastnik ni država," pojasnjujejo. Dodajajo, da si pri prevzemih podjetij v panogi prizadevajo, da "ohranijo proizvodnjo in delovna mesta ter nadaljujejo aktivnosti v verigi, kjer ta podjetja delujejo kot odkupovalci surovin, predelovalci in dobavitelji trgovskim podjetjem". To počno prek mehanizmov politike, katere namen je, da čim več hrane, "ki se pridela v Sloveniji, v Sloveniji tudi ostane".

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar