Aleš Kuhar: 'Kupujemo v nemških diskontih, ki nam prodajajo poljske salame'

"V Sloveniji ni uma, ki bi se ukvarjal s tem, da bi živilsko-predelovalna panoga postala temeljna strateška prioriteta, tako kot je to v vseh razvitih državah," je glede poraznega stanja v domači panogi oster agrarni ekonomist Aleš Kuhar. Pravi, da Slovenija z razprodajo sektorja postaja obrobni igralec v regiji Adria, kar pa je po njegovem mnenju posledica pomanjkanja strateškega premisleka odločevalcev in pogoltnosti kapitala, ki od živilske panoge pričakuje prevelike donose.

"Namesto tega poslušamo fantazme in nebuloze o družinskih kmetijah kot temelju prehranske varnosti, po drugi strani pa industrijo in trgovino prevzemajo tuji lastniki bodisi z Balkana ali iz germanskega sveta," pove brez dlake na jeziku. Ob nedavnih prevzemih prehranskih koncernov, kot je Panvita, se strokovnjak sprašuje, kaj je narobe z domačim kapitalskim trgom, da ne vidi priložnosti v prevzemu oziroma zaščiti domačih prehranskih velikanov.

Poleg kmetij in živilske industrije, ki pospešeno prehaja v roke zlasti hrvaškega in srbskega kapitala, je tretji steber varnosti maloprodaja. A tudi to obvladuje nemški kapital diskontnih trgovcev, ki Slovencem prodaja "hrvaške in srbske klobase na policah nemških diskontnih trgovin", je piker strokovnjak.

Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Jože Podgoršek je v pogovoru za Bloomberg Adria na začetku svojega mandata dejal, da bi morala biti prehranska varnost Slovenije utemeljena na družinski kmetiji. "Družinska kmetija je tudi na evropski ravni dobila status stabilizatorja prehranske samooskrbe oziroma varnosti. Za to, da bomo v Sloveniji razvijali družinske kmetije, moramo sprejeti ukrepe, s katerimi jim lajšamo stabilizacijo dohodka," je dejal. Kako komentirate takšne napovedi?

To je politikantsko všečna izjava, ki nas je pripeljala do stanja, v katerem smo. Razumeti je treba, da kmetijstvo samo po sebi ne prispeva k prehranski varnosti, saj gre tu predvsem za proizvodnjo surovin. Kar pa v tretjem tisočletju za 90 odstotkov prebivalcev ni sprejemljiva oblika zagotavljanja prehranske preskrbe. Kar na kmetiji nastane, je surovina, ki se v prehranskem sistemu razvitih držav predela v verigi živilskih podjetij in potem proda v trgovinskih verigah ter sistemu Horeca. Tako se pridela in proda večina hrane, preostali del pa res pridelajo kmetije doma in prodajo prek lastnih legalnih in nelegalnih kanalov.

Politika pa bodisi zaradi nepoznavanja ali drugih interesov ves čas zmotno trdi, da je kmetija steber samooskrbe. Deloma je to res, ampak takšen pogled je zapuščina avtarkičnega razmišljanja iz socialističnih časov. Za doseganje konkurenčnosti oziroma suverenosti na prehranskih trgih je pri nas absolutno napačno razumljena vloga živilsko-predelovalne industrije in kmetij. Da bodo te steber prehranske suverenosti, je po mojem mnenju populistična nebuloza.

Kakšna pa je potem rešitev stanja na področju prehranske suverenosti, ki je pri nas zaskrbljujoče? Ne nazadnje se z zagotavljanjem ustrezne ravni samopreskrbe s hrano in posledično prehransko varnostjo, kamor seveda spada tudi lastništvo živilsko-predelovalne industrije ter trgovske mreže, pri nas neuspešno ukvarjamo že nekaj vlad.  

Prav imate, raven prehranske varnosti je pri nas neustrezna. Celovit pogled v zatečeno stanje v celotnem živilskem sektorju razkrije, da nam strahovito hitro padata konkurenčnost in suverenost kmetij ter živilskih podjetij. Zakaj? Ker država ni zmožna zagotavljati nacionalnega interesa na domačem prehranskem trgu. To pa je nadalje posledica velikih sprememb v lastniški strukturi domačih živilskih podjetij.

Ni skrivnost, da slovenski stebri živilske industrije že nekaj časa prehajajo v roke tujih lastnikov, zlasti hrvaških in srbskih. To seveda ni dobro iz več razlogov. Prvi je, da novi lastniki načeloma hitro radikalno optimizirajo poslovanje podjetij, kar je sicer njihova legitimna pravica.

Vendar je posebnost prevzemov domačih podjetij s strani balkanskih lastnikov ta, da so bila večinoma slovenska podjetja, ki so jih novi lastniki absorbirali v krovne družbe, hitro uporabljena za finančne vzvode. To pomeni, da so podjetja prekomerno obremenjena z novimi posojili za krovne družbe, saj so finančni viri pri nas cenejši kot denimo v Srbiji.

To se počne iz dveh razlogov - ali za konsolidacijo finančnega stanja krovne družbe ali pa za financiranje prevzema družbe, ki je praviloma razmeroma malo ali nič zadolžena. Takšno početje je seveda daleč od tega, da bi koristilo domačim podjetjem v panogi.

Ministrstvo za kmetijstvo Mi smo kmetijsko zaostala država, kar je med drugim posledica lastniških prevzemov s strani tujega kapitala in zgrešene kmetijske politike v zadnjih 20 oziroma 30 letih, pravi agrarni ekonomist.

 

Lahko navedete konkreten primer?

Seveda, samo poglejte primer Žita. Prevzem Žita je v nebo vpijoč škandal, saj je Slovenija s strani državnih bank in DUTB prepustila prodajo nadzornih deležev podjetju, ki je na drugi strani v večinski lasti hrvaške države.

To je bila velika napaka, saj govorimo o prehranskem pekovskem podjetju, ki proizvaja vsakodnevne dobrine od moke do kruha, in ne o družbi, ki proizvaja tesnila ali vijake. Po treh ali štirih letih, kolikor je minilo od prevzema Podravke, vidimo jasne znake nižanja stopnje prehranske varnosti. Prodajajo se predelovalni obrati, zemljišča v centru Ljubljane, da silosov v bližini nakupovalnega središča BTC niti ne omenjam.

S tem ko je Žito prešlo pod okrilje hrvaškega kupca, ta pa prodaja centralne silose v Ljubljani, ki so bili zgrajeni še v času prejšnje države in zajemajo kar tretjino državnih strateških zalog pšenice, Slovenija izgublja pomemben vidik prehranske varnosti. Da se bomo za stanovanjsko sosesko odpovedali tretjini strateških prehranskih rezerv te ključne surovine, pri čemer nihče v državi niti ne trzne, je norost.

Ne vem, ali se tega v naši politiki kdo zaveda, ampak s prodajo Žita smo kot država postali izjemno ranljivi in dovzetni za špekulacije na mednarodnih prehranskih trgih. S tem smo namreč izgubili strateške rezerve pšenice, kar bodo špekulativni igralci na trgih brez dvoma izkoristili za izvajanje pritiska na naše kupce moke.

To je veliko večja težava kot vprašanje, ali bo denimo Gorenjka še naprej izdelovala čokolado pod lastno znamko ali pod znamko Dorina. Čeprav je tudi to, da Žito kot lastnik Gorenjke zapira proizvodnjo v Sloveniji in jo konsolidira znotraj svojega čokoladnega posla na Hrvaškem, žalostno, je to v primerjavi z zmanjšanjem strateških zalog pšenice bolj ali manj kozmetična zagata.  

Kako pa se drži ajdovski Fructal, ki je leta 2012 prešel v roke srbskega lastnika in je pravzaprav začetek vdora tujega – balkanskega – kapitala v slovensko živilsko-predelovalno industrijo?

Podobno kot Žito je tudi ta zgodba žalostna. Podjetje tretje kategorije iz manj razvite države v regiji je prevzelo biser blagovne znamke in kakovosti pri nas, ki je bilo vrhunsko integrirano z lokalnimi pridelovalci sadja.

Danes je namreč na policah slovenskih trgovin od Fructalovih sokov ostala samo še embalaža, saj so polnjeni s sokovi in sadjem srbskega porekla, ker so stroški dela in osnovne surovine tam cenejši. Jasno je, da je cilj lastnika v bližnji prihodnosti toliko optimizirati poslovanje Fructala, da bo slovenski del družbe proizvodno minimalen ali celo ukinjen.

Podobna zgodba je s pivovarsko industrijo, ki se prav tako konsolidira, ampak pri njej težko trdimo, da gre za nacionalni interes. Pivovarski posel je pač globalen in s tega vidika je treba interpretirati tudi prehod Pivovarne Laško in Uniona pod okrilje nizozemskega koncerna Heineken.

Sredi minulega leta sta močno odmevala prevzema velikih živilskih koncernov Panvite in Celjskih mesnin. Gre za družbi, ki spadata med deseterico največjih kmetijskih in živilskih družb pri nas, prevzela ju je hrvaška družba Mesna industrija Braća Pivac. Slednji naj bi bili po nekaterih informacijah tesno povezani s tamkajšnjo politiko, stranko HDZ. Kako močan udarec za panogo je bila ta prodaja?

Prevzem omenjenih dveh podjetij je res močno odmeval, saj gre vsaj v primeru Panvite za podjetje, ki ima vzorno organizirano surovinsko vertikalo z močnimi blagovnimi znamkami, kmetijsko pridelavo, prirejo živali in poljedelstvom na zavidljivi tehnološki ravni. Skratka, gre za tehnološko razvito podjetje v panogi, ki je za nameček v regionalno problematičnem področju Slovenije. Prekmurje je gospodarsko šibka, a z vidika kmetijstva pomembna regija, do katere goji ambicije tudi sosednja Madžarska. Prekmurje je namreč za Madžare pomembna geostrateška regija z vidika naložb, prav tako za Hrvaško.

Kapital hrvaških mogotcev je s Panvito prevzel družbo, ki je brez dvoma temelj prehranske oskrbe v Sloveniji, pri čemer pa tako kot v primeru Žita ni nihče niti trenil. Če so lastniki javno izražali likvidnostne težave, bi morala posredovati država, mi pa se namesto tega ukvarjamo s fantazmami o družinskih kmetijah. Gre za popolnoma zgrešen pogled, saj družinske kmetije ne proizvajajo hrane za populacijo, ampak kvečjemu surovine za predelavo ali pa za lastno porabo.

Ne vem, ali se pri nas dovolj zavedamo dejstva, da je slovensko kmetijstvo najmanj razvito v Evropski uniji. Mi smo kmetijsko zaostala država, kar je med drugim posledica lastniških prevzemov s strani tujega kapitala in zgrešene kmetijske politike v zadnjih 20 oziroma 30 letih. Od samostojnosti države namreč na področju utrjevanja vezi med kmetijstvom in živilsko predelavo prek kmetijskih zadrug, kar je mimogrede odličen poslovni model, ni bilo storjenega dovolj.

Kaj napovedujete Panviti?

Težko rečem, a krovno podjetje investira v različna področja, medtem ko je živilsko-pridelovalna panoga zanje nekaj novega. Menim, da so v Panviti prepoznali neko novo jedro, okoli katerega bodo gradili novo poslovno vertikalo. Vsaj tako razumem njihovo zadnjo potezo, ko so prevzeli še hrvaško pekarsko podjetje Mlinar.  

Ampak zakaj je pri nas v živilsko-predelovalni panogi toliko prevzemov s strani hrvaških in srbskih družb in predvsem, kakšni so mehanizmi in motivacija teh prevzemov?

To je dobro vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti kreatorji naše kmetijske politike pa tudi širše. Hrvaška ne le da vstopa v slovensko živilsko verigo prek pokojninskih skladov, ampak denimo prek Krke tudi v farmacevtsko industrijo. Njihov pristop je, kot kaže, premišljen, strateški, mi pa na to nimamo odgovora; vprašanje je tudi, ali politika njihove namere sploh ustrezno prepoznava.

To Hrvaška počne prek pokojninskih skladov oziroma bank, ki imajo koncesije za njihovo upravljanje in fiduciarno prevzemajo slovenske družbe. Sem sicer agrarni ekonomist, vendar je opisani mehanizem mogoče prepoznati tudi v drugih panogah, ne samo v živilski. Opažam namreč, da hrvaški kapital prevzema tudi domači nepremičninski trg. Tu se poraja vprašanje, kaj se dogaja s slovenskim kapitalskim trgom nasploh, da je kapitalska bilanca tako negativna, da je toliko prevzemov domačih podjetij, obratno pa ne.

Če kot država ne moremo zbrati 30 milijonov evrov, da bi z njimi prevzeli denimo Panvito in tako zaščitili lasten interes, je to rdeči alarm. Gre za temeljna področja ekonomije in v nacionalnem interesu bi nam moralo biti, da velika prehranska podjetja ostanejo v domači lasti. To nalogo v tujini prevzemajo in izvajajo podjetja v državni lasti, ki ali aktivirajo nacionalni kapital ali pa sama posežejo v lastniško strukturo kritičnih podjetij. Tako je denimo na Hrvaškem ali v Srbiji, kjer velja nacionalni dogovor, da država podpira tajkune pri prevzemih podjetij v regiji. Ni naključje, da je podjetje Braća Pivac povezano s hrvaškim političnim vrhom.  

Razlog za takšno stanje pri nas je po moji oceni dejstvo, da so pričakovanja domačega naložbenega kapitala glede donosov prevelika. Če v Sloveniji investiraš v živilsko podjetje, lahko pričakuješ donose nekje od pet do sedem odstotkov, kar je očitno premalo. In tu bi morala vskočiti v zgodbo država prek pokojninskih skladov, ki bi jih usmerila v tovrstne investicije, ki sicer ne generirajo tolikšnih donosov, vendar so ti stabilni. 

Urban Červek S tem ko Žito prodaja centralne silose v Ljubljani, ki zajemajo kar tretjino državnih strateških zalog pšenice, Slovenija izgublja pomemben vidik prehranske varnosti, poudarja strokovnjak.

 

Torej tu manjka dejavnejša in strateško premišljena vloga nacionalne politike?

Deloma tudi, saj politika tipa Podgoršek, ki je bil nedavno tudi sam pristojni minister za kmetijstvo, ne zmorejo zagotoviti prijaznega družbenega okolja za celotno prehransko verigo. Prehranske suverenosti brez utrjevanja vloge živilsko-predelovalne industrije preprosto ne more biti, pa naj se še tako sklicujemo na družinske kmetije.

Realnost živilskih trgov je danes popolnoma drugačna, samo poglejte prodajne police v trgovinah. Te so polne v tujini pridelane hrane, njen delež pa raste že nekaj časa in bo tudi v prihodnje. Slovenska trgovinska veriga se od prihoda nizkocenovnih diskontnih trgovin pospešeno germanizira, in to ni dobro.    

Kapitalski prevzemi živilsko-predelovalne panoge sicer presegajo ozke okvirje pridelave hrane, saj vplivajo tudi na trgovinsko dejavnost. Kakšno je stanje na slovenskem trgu? Se ta po prihodu diskontnih tekmecev iz Nemčije, ki sta skupaj zavzela že slabo tretjino trga, konsolidira?

Mi prodajamo hrvaške in srbske klobase na policah nemških diskontnih trgovin. To je sicer deloma karikirana realnost naše živilske in trgovinske panoge. Slovenski maloprodajni trg je pod vplivom velikih gospodarskih družb, zlasti iz Nemčije, in iz tega vidika smo prepuščeni posledicam strateških odločitev njihovih diskontnih trgovin. Če se tudi tu navežem na prehransko varnost, smo pri pridelavi mesa in mlečnih izdelkov izrazito ''na tanko namazani'', saj smo popolnoma terciaren trg, kjer ne igramo nikakršne vloge, realnost pa nam zato diktirajo nemški diskonti.

Trgovine so tretji steber agroživilske verige in Sloveniji je žebelj v krsto zabila dominacija nemških nizkocenovnih trgovin. Sami namreč nimamo tako rekoč nobene lastne trgovske družbe za prodajo hrane, razen Tuša, pa še ta je v postopku prodaje. Mercator je v lasti Hrvaške in v zelo hudem konkurenčnem šoku, Spar je v avstrijsko-nizozemski lasti, Hofer in Lidl sta nemška in šele nato pridemo do nesrečnega Tuša, ki išče novega lastnika.

Zatem so tu manjši trgovci, kot sta Leclerc in Jagros (trgovine Jager op. p.), a se pojavljajo tudi novi igralci. Denimo živilski trgovec Kea, ki je od lanske jeseni del hrvaške trgovske verige Studenac, ene najhitreje rastočih verig z več tisoč trgovinami. Pri nas jih ima okoli 30 in zanimivo bo spremljati razvoj verige, za katero stoji poljski kapital, ki poskuša prodreti na področju malih tako imenovanih priročnih trgovin za impulzne nakupe.

Slovenija je tudi tu poraženka, saj je težava razprodaje trgovin tujim lastnikom ta, da mora biti v tem primeru tvoj kmetijsko-živilski kompleks toliko bolj konkurenčen. Kot sem že omenil, mi nimamo ne enega ne drugega v domači lasti.

Se bo cenovna vojna med diskontnimi trgovci, v katero z vse agresivnejšo cenovno politiko vstopajo tudi veliki tradicionalni igralci, kot je Mercator, nadaljevala ali je že čas za konsolidacijo?    

Sam vidim dva možna scenarija. Ali bo nemška diskontna naveza tako močna, da bosta trgovca dominirala na trgu, do česar glede na tržne deleže sicer ni več daleč, druga možnost pa je, da Nemčija zdrsne v recesijo. Trenutno smo na prelomnici, ko se izpolnjujeta oba pogoja. Nemška diskontna trgovca se bosta začela obračati stran od agresivne konkurenčne cenovne politike, saj se jima ni več treba medsebojno izčrpavati v cenovni vojni.

Andrey Rudakov/Bloomberg Nemška diskontna trgovca se bosta začela obračati stran od agresivne konkurenčne cenovne politike, saj se jima ni več treba medsebojno izčrpavati v cenovni vojni, o konsolidaciji živilske maloprodaje meni Kuhar.

 

Zanimivo je, da velike države, kot sta Kitajska in Rusija, dajejo velik pomen prehranski varnosti, saj se zavedajo, da je ta temelj njihove globalne geostrateške vloge.

Čeprav Rusija trenutno ni najbolj priljubljena država, ne moremo mimo tega, da so že pred desetletji naredili izjemen preskok z vidika kmetijstva in živilstva. To je Vladimir Putin storil že na začetku mandata, saj je bila Rusija po padcu komunizma in zaustavitvi izvajanja socialističnega modela kmetovanja izjemno nebogljena. Putin je takrat na področju kmetijske politike zastavil nekaj ciljev, ki jim je država sledila brez zadržkov.

Podobni primeri smelih praks so tudi na Zahodu. Takšna je denimo Nizozemska s svojim sloganom ''Food First'' (Najprej hrana op. p.) in tako dalje. Podobno taktični so na tem področju, kot sem že omenil, tudi naši sosedje Madžari in Hrvati in pa Srbi. Prehranska varnost skratka ni šala, čeprav se ob poslušanju izjav naših politikov zdi, da je.

Posledice zanemarjanja tega vidika se odražajo že nekaj časa, njihova silovitost pa preseneča tudi mene. Spet se vračam na primer Panvite, a zgolj zaradi tega, ker je obenem tako presenetljiv in poveden.

Dvig marže iz poslovanja bosta nemška konkurenta zato poskušala doseči ali z dvigom cen ali pa nižanjem kakovosti izdelkov, kar dejansko že počneta. Zaskrbljujoče je, da na njihovih policah najdemo izdelke anonimnih poljskih in čeških živilskih podjetij, ki so specializirana za proizvodnjo za diskontne verige, temu primerna pa je tudi kakovost.

To pa seveda ne more biti v skladu z nacionalnim interesom Slovenije, saj uvoz poljskih ali madžarskih produktov pomeni uvoz hrane iz držav, ki smo jih po stopnji razvitosti kmetijstva in živilstva prehiteli že pred leti. Da v Sloveniji zapiramo oziroma prodajamo živilska podjetja, zato da lahko uvažamo hrano vprašljive kakovosti iz omenjenih držav, je škandal brez primere.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar