text size
Petdnevni državni obisk predsednika Srbije Aleksandra Vučića na Kitajskem ni le pritegnil pozornosti dela zahodnih medijev, ki v njem vidijo možne ovire za pot Beograda k članstvu v Evropski uniji, temveč se v strokovnih analizah mnogi sprašujejo, ali gre za geostrateški zasuk Srbije, saj je očitno, da so vsa srečanja, podpisani sporazumi in podelitev odlikovanj presegli okvire običajne diplomatske ceremonije.
Medtem ko srbsko-kitajski sporazumi o nakupu orožja in sodelovanju na področju umetne inteligence (AI) in robotike povzročajo mrščenje zahodnih diplomatov, vendar za zdaj brez javne kritike, geostrateški strokovnjaki in analitiki poteze uradnega Beograda vidijo kot del širše geopolitične igre, v kateri Srbija kot majhna država poskuša balansirati v drugi hladni vojni med ZDA in dvojcem Kitajska–Rusija, ko skuša voditi politiko neuvrščenih in izkoristiti konkurenco med globalnimi centri moči.
Kljub temu da sta Vučić in Xi Jinping v Pekingu govorila o jeklenem prijateljstvu med državama, je v diplomaciji dobro znano, da prijateljstva ne obstajajo, temveč le jekleni interesi. Tako kot ima Peking interes okrepiti svoj ekonomsko-politični vpliv v jugovzhodni Evropi, si tudi Beograd očitno prizadeva, da v času vse večje razdrobljenosti mednarodnega sistema zaradi zaostrene konkurence velikih sil pošlje geopolitični in geoekonomski signal, da ne odstopa od zunanje politike balansiranja med Zahodom in Vzhodom.
Skratka, Beograd si na ta način prizadeva, da ne prekine sodelovanja z Evropsko unijo in ZDA, hkrati pa ne obrne hrbta Rusiji v trenutku, ko njen vpliv na Balkanu slabi, temveč se vse bolj opira na Kitajsko kot strateškega partnerja, vir investicij, političnega zaveznika glede vprašanja Kosova in protiutež zahodnemu pritisku.
Ruska nemoč in obrat proti Kitajski
Čeprav evropski geostrateški strokovnjaki opozarjajo, da si v aktualni delitvi na ameriški in kitajski svet razkošje geopolitične kolebljivosti lahko privoščijo le tako imenovane srednje sile, kot so Indija, Turčija, Brazilija ter države Zaliva in jugovzhodne Azije, je predsednik Vučić v avtorskem članku, objavljenem na portalu South China Morning Post, poudaril, da verjame, da lahko Srbija pomaga pri gradnji mostov med Evropo in Kitajsko.
Bloomberg Rudniki in proizvodnja bakra so med največjimi kitajskimi investicijami v Srbiji.
"Razumem, da mora vsaka večja politična skupnost varovati svojo prihodnost, vendar verjamem, da se mora Evropa obrniti h Kitajski ne s strahom in sumničenjem, temveč z zaupanjem in resno, odprto pripravljenostjo na sodelovanje," je zapisal Vučić in dodal, da izkušnja Srbije "dokazuje, da partnerstvo s Kitajsko prinaša konkretne koristi običajnim ljudem, delavcem in družinam". "V mnogih pogledih je Srbija postala pionir v Evropi za model partnerstva, ki je hkrati praktičen in obojestransko koristen. Dolgo preden je povezovanje postalo popularna beseda, smo razumeli pomen gradnje mostov med Vzhodom in Zahodom."
Hkrati se je uradni Beograd očitno potrudil, da državni obisk na Kitajskem in podpis več kot 20 bilateralnih sporazumov, ki se nanašajo na infrastrukturo, AI, zelene tehnologije, trgovino, izobraževanje in digitalno povezanost, ne bi bil razumljen kot klofuta Zahodu. Tako so bile istočasno izvedene večdnevne skupne vojaške vaje med Srbijo in Natom, z očitnim ciljem Beograda, da pošlje politično sporočilo Bruslju, da Srbija ne odstopa od sodelovanja.
Od leta 2009 se strategija zunanje politike Srbije v bistvu opira na štiri stebre, torej na ohranjanje uravnoteženih, strateških odnosov z EU, ZDA, Rusijo in Kitajsko. Po tej doktrini je Beograd uporabljal rusko in kitajsko diplomatsko podporo v Varnostnem svetu Združenih narodov za blokiranje mednarodnega priznanja Kosova, hkrati pa si je prizadeval za članstvo v EU, da bi zagotovil finančno pomoč in dostop do enotnega trga. Poleg tega je energetska odvisnost od Rusije Moskvi zagotavljala okrepljen vpliv v Beogradu.
A to krhko ravnotežje se je precej porušilo pod težo vojne v Ukrajini in zaostrenega rivalstva velesil. Sistematična diplomatska in ekonomsko-finančna izolacija Rusije od zahodnih trgov, popolna preusmeritev ruskih industrijskih kapacitet v vojno ekonomijo ter ameriške sankcije proti ruskim energetskim podjetjem so Moskvo pustile strukturno nezmožno ohraniti svojo vlogo glavnega strateškega partnerja in vojaškega dobrotnika oblasti v Beogradu.
Beta/Predsedništvo Srbije/Dimitrije Goll
Sodeč po sklenjenih sporazumih v Pekingu Kitajska zapolnjuje to novonastalo nemoč Rusije na Balkanu, kar bo postalo najbolj očitno, ko bodo pod vplivom ameriškega pritiska Rusi izstopili iz lastništva nad Naftno industrijo Srbije (NIS).
Za vladajoče elite v Beogradu privlačnost Kitajske temelji tudi na ohranjanju domačih struktur moči. Kitajski model diplomatskega sodelovanja, ki temelji na plasiranju kitajskega kapitala in političnem sodelovanju brez vsiljevanja kakršnih koli političnih zahtev glede notranjega upravljanja, srbski oblasti ponuja močno alternativo pogojem Bruslja, ki finančno pomoč pogojuje z demokratičnimi reformami, neodvisnostjo sodstva, svobodo medijev in normalizacijo odnosov s Prištino. Z drugimi besedami, kitajska finančno-ekonomska injekcija ob hkratnem dostopu do napredne tehnologije in vojaške modernizacije omogoča srbski oblasti večjo odpornost na pritiske iz Bruslja.
Kitajski partner v Evropi
Po drugi strani Kitajska vidi Srbijo ne le kot trg, temveč tudi kot proizvodno, infrastrukturno in logistično platformo, katere pomen raste odkar je na Madžarskem Viktor Orban izgubil oblast, Peter Magyar pa je prišel na oblast in nakazal delno spremembo madžarske zunanje politike. Resda pa Srbija ni članica EU in zato ne more ponuditi enakih prednosti pri dostopu do trga kot Madžarska ali Španija, ki se odpira kitajskim investicijam.
Kitajske investicije v Srbiji so v veliki meri del njene strategije za krepitev transportno-trgovinskih poti v Evraziji in približevanje EU kot velikemu trgu. Poleg tega ima Srbija za Peking poseben pomen, saj je ena redkih evropskih držav, kjer se Kitajska ne dojema predvsem kot strateška grožnja, temveč kot glavni partner.
To, da tudi Peking Srbijo opisuje kot prvega celovitega strateškega partnerja Kitajske v Srednji in Vzhodni Evropi, bi lahko bila rdeča linija za mnoge v Bruslju, za katere je Kitajska hkrati strateški rival in partner. Preprosto povedano, za EU in ZDA Kitajska v jadranski regiji ni le investitor, temveč tudi geopolitični konkurent, katerega vpliv lahko oslabi položaj EU in Nata v jugovzhodni Evropi.
Da se drugi hladni vojni in delitev sveta v Washingtonu jemljeta zelo resno, se je v zadnjih mesecih videlo tudi v Adria regiji. Pod udarom ameriških sankcij se ni znašel le NIS zaradi ruskega lastništva, temveč tudi kitajska tovarna pnevmatik "Linglong" v Zrenjaninu.
Beta/Predsedništvo Srbije/Dimitrije Goll
Čeprav so bile sankcije formalno uvedene zaradi prisilnega dela, se te sankcije bolj razumejo kot ameriško sporočilo Beogradu, pa tudi celotni regiji in Evropi, da ni več mogoče sedeti na več stolih ter da ZDA vidijo celotno Evropo kot del ameriškega sveta, zato ne bodo tolerirale ruskega in kitajskega vpliva.
Vsaj ne na področjih, ki so ključna v tekmi med Kitajci in Američani za zmago v četrti industrijski revoluciji, torej pri uporabi umetne inteligence (AI) v industrijski proizvodnji. Ta področja so energetika, robotika, proizvodnja polprevodnikov in superčipov ter rudarjenje redkih mineralov in drugih rud, potrebnih za digitalizacijo in razvoj AI.
Prav na teh področjih leži največje tveganje za uradni Beograd, saj ZDA v rivalstvu velikih sil kažejo, da niso pripravljene dopustiti malim in srednjim državam igranja za obe strani na teh najbolj občutljivih področjih. Po analizi avstrijsko-bolgarske strokovnjakinje za geostrategijo Veline Čakarove imajo možnost fleksibilnosti glede blokovskega opredeljevanja le globalno pomembne "srednje sile" in države globalnega juga, ki strateško krmarijo med konkurenčnimi velikimi silami.
Kot poudarja Čakarova, imajo možnost, da trenutno uravnotežujejo konkurenčne globalne interese za povečanje lastnega vpliva, Indija, Turčija, Brazilija, Indonezija, države Zaliva in članice Združenja držav jugovzhodne Azije – ASEAN.
Problem kitajskih raket
Za EU in ZDA bo sodelovanje Beograda s Pekingom sporno ne le na področju telekomunikacijske infrastrukture, kritičnih mineralov, AI in tehnologij dvojne rabe, temveč tudi na področju oborožitve. Na seznamu najnovejših podpisanih sporazumov med državama ni bil objavljen noben, ki bi se neposredno nanašal na nakup orožja, vendar je predsednik Srbije v Pekingu hvalil kitajsko orožje kot "absolutno dominantno" in namignil na pogajanja o nabavi določene vojaške opreme.
Bloomberg Francoska letala Rafale bo kmalu uporabljala tudi srbska vojska.
Srbija je edina evropska država zahodno od Belorusije, ki nabavlja napredno kitajsko orožje – od dronov in sistemov zračne obrambe do nedavne nabave kitajskih nadzvočnih raket CM-400, katerih doseg je do 400 kilometrov.
"Obstaja eno čudežno orožje, za katerega trenutno nimamo denarja, vendar sem s seboj pripeljal (ministra za finance) Sinišo (Mali), pritiski se bodo nadaljevali, pa bomo videli," je dejal Vučić v Pekingu, kjer so bili v srbski delegaciji ta teden tudi minister za obrambo Bratislav Gašić in njegov pomočnik za materialne vire Nenad Miloradović.
V strokovni javnosti se špekulira, da potekajo pogajanja o nakupu baterij zračne obrambe ter dveh eskadril kitajskih vojaških letal, ki bi nadomestila dotrajana letala MiG-29 ruske proizvodnje. Ta kitajska letala bi lahko nosila že kupljene kitajske rakete, saj vojaški analitiki ocenjujejo, da uradni Pariz ne bi dovolil, da srbska vojska namesti kitajske rakete na 12 novih večnamenskih bojnih letal Rafale, ki jih je Srbija kupila od Francozov za 2,7 milijarde evrov.
.webp){kind=icon}
