"Številni v Putinovem krogu so dojeli, da je cena vojne previsoka"

Pomlad 2026 je grandioznim načrtom ruskega predsednika Vladimirja Putina prinesla grenko streznitev. Taljenje snega in ledu vzdolž 1.200-kilometrske frontne črte ni naznanilo začetka tradicionalnega ofenzivnega sunka ruskih sil. Nasprotno, ruski poveljniki so taktične načrte napadov za zasedbo preostanka Donbasa zamenjali za taktični umik. Napredek v razvoju dronov, podprtih z umetno inteligenco, je namreč nekajkilometrsko zaledje spremenil v območje smrti, kjer so premiki večjih enot in njihovo oskrbovanje močno oteženi.

Še več, aprila je mogočna ruska armada zabeležila celo izgubo zasedenega ukrajinskega ozemlja, cvetoči maj je prinesel okrnjeno moskovsko vojaško parado, ki jo je moral Putin "potrditi" pri Volodimirju Zelenskem, junij poletno zaostrovanje ukrajinskih napadov globoko v rusko zaledje.

Med gospodarskim forumom v Putinovem mestu Sankt Peterburgu se je nad prizoriščem vil črn dim, ki je v ruski Davos iznad ukrajinske stepe poleg dronov prinesel tudi odprto pismo, v katerem Zelenski Putina bolj, kot dabi ga vabil na dvostranska pogajanja o koncu vojne, zbada na račun nepriljubljenosti vojne in njegove starosti.

Putin je na vse skupaj hudomušno odgovoril s citatom, ki ga pripisujejo Marku Twainu: "Govorice o moji smrti so močno pretirane." Sta Putin in njegova diabolična vojna v Ukrajini res v zadnjih izdihljajih?

Skrbi na zahodu, skrbi na vzhodu

Toda Putinovi neoimperialni načrti se v vse manj prepričljivo iluzijo ne spreminjajo samo zaradi zahodnih zaveznikov in njihovih ukrajinskih izvajalcev, ampak tudi na račun domnevnih zaveznikov.

Kot smo poročali, je kitajski predsednik Xi Jinping, ki je pred tedni v Pekingu gostil ruskega visokega gosta, za svoj prvi obisk na tujem letos izbral Pjongjang. Pomenljivo, kajti prej kot za obisk, ki bi okrepil vezi med članicami neformalne protizahodne alianse CRINK, je šlo za zagotavljanje nadaljnje navezanosti Severne Koreje na Kitajsko in zmanjševanje tiste med Pjongjangom in Moskvo, ki narašča zaradi ukrajinske vojne. Pekingu sicer ustreza neposredna vojaška pomoč Kim Jong Una Rusiji, ki daleč od kitajskih meja zaposluje ZDA in Nato, a to še ne pomeni, da mu na drugi strani ustreza tudi gospodarska in tehnološka pomoč v obratni smeri.

Zato se je Xi k diktatorju na severovzhodu odpravil, bi uresničil kitajsko različico realpolitičnega pristopa, kakršnega je poosebljal Kissinger, in zajezil porajajoče se prijateljstvo med Putinom in Kimom: "Severna Koreja je namreč ena od zmagovalk vojne v Ukrajini. Z Rusijo je občutno poglobila gospodarsko in tehnološko sodelovanje, kar Kitajski nikakor ne ustreza. Peking si namreč želi predvidljivo in stabilno Severno Korejo," je obisk diagnosticiral mednarodni politolog s fakultete za družbene vede v Ljubljani Faris Kočan.   

Alexander Kazakov/Sputnik/AFP/Getty Images

Gospodarske težave

Želi pa si tudi stabilno Rusijo, bi lahko dodali. Ta pa trenutno ob slabljenju ofenzive v Ukrajini, množičnih in frekventnih vdorih ukrajinskih dronov, ki vojno realnost prinašajo globoko v rusko zaledje in v dnevne sobe Rusov, ki jih že tako stiskata neugodna gospodarska slika in primež naraščajočih stroškov ter davkov, trenutno deluje vse prej kot stabilna.

Rusko gospodarstvo se je v prvem četrtletju leta skrčilo za 0,2 odstotka, kaže uradna statistika, v celotnem letu 2026 pa naj bi zraslo za približno 0,5 odstotka, kar je očitna upočasnitev v primerjavi s petimi odstotki leta 2024 in lanskim odstotkom. Kremelj je v prvih štirih mesecih leta 2026 prav tako zabeležil 80 milijard dolarjev proračunskega primanjkljaja, s čimer je že presegel znesek, predviden za celotno leto.

Bloomberg je pred nedavnim poročal, da so uradniki ruskega finančnega ministrstva in centralne banke Kremlju sporočili, da trenutna raven predvidenih obrambnih izdatkov krepi tveganja za povečanje proračunskega primanjkljaja. Tega po njihovih ocenah ne bodo mogli pokriti niti povečani prihodki na račun naraščajočih cen nafte zaradi vojne v Iranu.

Pozivi k zmanjšanju vojaških izdatkov so pri Putinovih podpornikih v vladi za zdaj naleteli na gluha ušesa, saj bi rezi po njihovem škodovali gospodarstvu in podjetjem, ki so prešli na vojno ekonomijo in so močno odvisni od pogodb za vojsko. Obrambno ministrstvo zato pričakuje celo dodatno povečanje izdatkov za 36 milijard dolarjev, kolikor znaša letošnja vrzel v vojaškem proračunu.

Po drugi strani pa drži, da so negativni statistični podatki o ruskem gospodarstvu – tako kot fronta – vse bolj odvisni od letnih časov. Močne snežne padavine in ekstremna zmrzal v začetku leta so odložile dela v gradbeništvu, ki je eden največjih motorjev rasti BDP. Razmere v istem obdobju lani so bile milejše, kar je za sektor pomenilo ugodnejše obdobje, zato analitiki s prihodom poletja pričakujejo začetek pozitivnega trenda rasti.

Vojna v dnevni sobi Moskovčanov

"Zdaj so številni v Putinovi bližini, vključno z oligarhi, dojeli, da je cena vojne previsoka oziroma da morebitne koristi ne odtehtajo več škode," ocenjuje poznavalec Denis Mancevič iz NC3. "Gospodarstvo se ohlaja, fiskalni stimulus vojne bledi, dodatni varnostni ukrepi (na primer izklapljanje interneta po vzoru Irana) pa povzročajo dodatno finančno škodo. Zato poskušajo Putinu mehko sporočiti, da bi bilo vojno dobro končati in da mora tudi Rusija popustiti pri svojih maksimalističnih zahtevah," pojasnjuje strokovnjak.

Poleg tega tudi morebitne koristi visokih cen nafte izničujejo ukrajinski napadi z droni na energetsko infrastrukturo globoko v Rusiji. "Ne gorijo samo ruske rafinerije v notranjosti države, ampak tudi veliki naftni hranilniki (Tuapse), letališča v okolici Moskve in Sankt Peterburga ter vojaški objekti več kot tisoč kilometrov stran od ukrajinsko-ruske meje. S tem se vojna vse bolj, iz meseca v mesec, počasi, a vztrajno približuje povprečnemu Rusu," je v komentarju za časnik Večer zapisal Mancevič. Vojna vstopa v njegovo realnost z vsemi negativnimi posledicami, je dodal.

Podatki ruske centralne banke kažejo, da so se bančna posojila naftnim podjetjem za delovanje rafinerij, ki vključujejo popravila infrastrukture, od prvega četrtletja 2024 povečala za 22 milijard dolarjev. To je na letni ravni 26-odstotno povečanje, kažejo izračuni univerze Harvard, v primerjavi z 12-odstotnim povprečjem za preostale dele gospodarstva.

Celo sam Putin je priznal, da se rusko gospodarstvo spopada z naraščajočimi težavami zaradi vojne, vključno z vse višjo inflacijo. Boji so povzročili skok cen, zaradi česar je vlada prisiljena zvišati davke in stroške zadolževanja, saj gospodarstvo vstopa v najtežje obdobje od začetka vojne leta 2022.

 

 

V britanski reviji The Economist so pred dnevi objavili doslej najbolj obsežno in celostno analizo ukrajinskih napadov na rusko ozemlje. Zbrani podatki kažejo, da napadi niso samo drznejši, ampak tudi vse bolj množični. V zadnjem letu so se več kot podvojili: "Naša analiza podatkov kaže, da so bili ukrajinski napadi obsežnejši in bolj škodljivi za rusko gospodarstvo in vojaško proizvodnjo, kot se je domnevalo doslej. In se še krepijo."

Od leta 2022 do konca leta 2024 so Ukrajinci izvedli 335 napadov, s katerimi so prodrli globlje od 100 kilometrov na rusko ozemlje. Leta 2025 je Ukrajina izvedla 658 takšnih napadov, skoraj dvakrat toliko v enem letu kot v prejšnjih treh skupaj. Letos je Ukrajina s sedanjim tempom na dobri poti, da izvede več kot 800 napadov, kažejo njihovi podatki.

Kritični glasovi

Za Rusijo postajajo stroški konflikta vse večji tudi z vidika žrtev, kar gospodarstvu odžira delovno silo. Anne Keast-Butler, vodja britanske obveščevalne agencije GCHQ, je pred kratkim ocenila, da je bilo v konfliktu doslej ubitih skoraj pol milijona Rusov, še veliko več pa jih je bilo hudo ranjenih. To je očitna grožnja prihodnosti države, katere prebivalstvo se je že pred vojno zmanjševalo. Od konca leta 2025 se je število ubitih ali hudo ranjenih Rusov izenačilo s številom novih rekrutov, kar pomeni, da se invazijska ruska sila več ne krepi. "Jasno je namreč, da Rusija v sedanjih okoliščinah vojaško ne more doseči bistveno več, alternativni scenariji, kot je ponovna mobilizacija, pa zaradi notranjepolitičnih razlogov ne pridejo v poštev," komentira Mancevič.

Premiki frontne črte proti vzhodu, čeprav minimalni, s taktičnega vidika pomenijo le malo, vendar so velik simbolni udarec za Putinove grandiozne načrte o oživitvi imperija, za sposobnost države pri upiranju domnevnemu ekspanzionizmu zveze Nato in posledično za legitimnost samega režima. Nasprotnikovi droni nad ruskimi mesti so ne nazadnje celo v času foruma v Sankt Peterburgu sprožili kar nekaj presenetljivo kritičnih glasov do trenutnih razmer v gospodarstvu, ki ga obremenjuje fronta.

Več Putinovih privržencev iz vrst gospodarstvenikov je opozorilo, da Rusija z nadaljevanjem vojne tvega spodkopavanje inovacij, podjetništva in gospodarske rasti, pri čemer pa so bili previdni, da niso neposredno napadali Putina osebno. "Vsi govorimo o tehnološkem vodstvu, toda tehnološko vodstvo temelji na svobodi, ne na absolutnem državnem upravljanju," je dejal Igor Šuvalov, nekdanji prvi podpredsednik vlade, ki zdaj vodi državno razvojno korporacijo VEB.RF. "Negativna agenda nas dobesedno ubija."

 

Vstaja birokratov?

Vojaški neuspehi so v ruski zgodovini običajno prinesli začetek konca vladajočega režima – posledice prve svetovne vojne so sprožile revolucijo, po fiasku v Afganistanu se je začel krhati komunizem. Če k temu dodamo še gospodarske posledice in človeške žrtve "posebne vojaške operacije" v Ukrajini, alarmi v Kremlju najbrž že svetijo. So zadnji premiki torej znanilec krize putinizma, ki je prve resne razpoke v fasadi pokazal z vstajo Jevgenija Prigožina leta 2023? Poznavalec posovjetskega prostora Mancevič meni, da ne.

"Dejstvo, da Rusiji nič ne gre po načrtih, namreč še ne pomeni, da smo blizu konca vojne," pravi, pri čemer poudarja, da je ključno, kako položaj dojema Putin oziroma kdo mu sugerira. "Pomembno je, od kod črpa informacije in komu zaupa. Ko posluša generale, mu ti ne govorijo o težavah, temveč o napredovanju in večkratnem zavzetju enih in istih vasi."

Najprimernejši kandidat za sprožitev zamenjave režima bi bila v trenutnih razmerah gospodarska elita, saj poleg njihovega vpliva na politiko ekonomske težave kažejo, da je vojna vse bolj škodljiva za njihov posel.

Vendar Mancevič opozarja, da je ta neenotna, razdrobljena na vsaj tri skupine. Prvi so oligarhi stare šole, ki so premoženje pridobili v devetdesetih letih in se, čeprav niso v Putinovem najožjem krogu, dobro zavedajo, da lahko to premoženje kadarkoli izgubijo, pojasnjuje. "Drugi so tisti, ki bolj ali manj odkrito nasprotujejo vojni in so večinoma že v izgnanstvu, medtem ko tretjo skupino sestavljajo Putinovi osebni prijatelji, ki so do milijard prišli v novem tisočletju." Ti so najbolj lojalen kader in Putinu najbližji krog, med njimi pa so večinoma ljudje, ki delijo njegov pogled na svet, zato se nadaljuje mrtvi tek, pravi.

Aleksander Gabujev iz Centra Carnegie za Financial Times dodaja, da režim drži elite v šahu tudi na račun obremenilnega materiala t. i. kompromata. "Vsi so skrbno izbrani podporniki, ki imajo koristi od vojne, hkrati pa obstaja ogromno kompromata, ki nanje deluje odvračalno. Ne poznajo se dovolj dobro in tudi ne komunicirajo, vsaj ne toliko, da bi se zarotili, vsi so tudi na seznamih zahodnih sankcij."

Ruske okupacijske sile v Ukrajini so prvič doslej zabeležile izgubo zasedenega ozemlja. Bloomberg

Mancevič šibko in redko upanje nekoliko presenetljivo vidi v državni birokraciji. "Pobudo bi lahko prevzela, in jo dejansko že, druga skupina: višja birokracija oziroma tehnokrati." Ti aparatčiki imajo unikaten položaj v sistemu – so zvesti režimu, vendar težave, v katere je država zabredla zaradi vojne, vidijo "od znotraj".

Neuspehi so sprožili velik padec Putinove javnomnenjske podpore, je v komentarju za The Economist zapisal eden izmed njih. "Še vedno ima monopol nad nasiljem, vendar je izgubil monopol nad oblikovanjem prihodnosti," je o trenutnem položaju in trdnosti režima zapisal neimenovani aparatčik. "O prihodnosti se ne razpravlja več v smislu, kaj bo odločil Putin, temveč kot o nečem, kar se bo odvilo mimo njega – in morda že brez njega."

"Ta krog ljudi bo verjetno poskušal dopovedati vodstvu, da nadaljevanje vojne ne škodi le gospodarstvu, ampak pomeni tudi veliko sistemsko tveganje za širšo družbeno krizo, ki bi lahko spodkopala oblast," pojasnjuje Mancevič. "Če bodo kakšni argumenti sčasoma padli na plodna tla, bodo verjetno ti, a pot do tja je lahko še precej dolga," sklene pesimistično.