Antropolog Dan Podjed o tem, kako živi brez avtomobila

V petek se je začel evropski teden mobilnosti, mednarodna kampanja, ki spodbuja trajnostno mobilnost. Prizadeva si zmanjšati avtomobilski promet in spodbuditi prebivalce k hoji, kolesarjenju in uporabi javnega prevoza. V njenem duhu smo govorili z antropologom Danom Podjedom, znanstvenim sodelavcem Inštituta za slovensko narodopisje in izrednim profesorjem na Filozofski fakulteti, ki je mnogim znan po tem, da že lep čas živi brez avta. Zanimalo nas je, zakaj je sprejel takšno odločitev, kako mu je uspelo, kakšni so prihranki, kako se z družino odpravi na morje in kako spremeniti navade ljudi.

Ali nam lahko na kratko opišete življenje brez avtomobila? Koliko časa že živite brez avtomobila? Kako vam je uspelo? Zakaj ste sprejeli takšno odločitev?

Edini avto, ki smo ga imeli doma, namreč deset let star Citroën C4 Grand Picasso, smo prodali septembra 2020, torej v prvem koronskem letu. In prav pandemija je najbolj vplivala na našo odločitev. Z ženo sva namreč ugotovila, da naš avto ne stoji 95 odstotkov časa, kot je sicer svetovno povprečje, ampak verjetno več kot 99 odstotkov časa. In kaj naj počnemo s stvarjo, ki nam zaseda parkirni prostor pred blokom in nas finančno izčrpava, čeprav je ne uporabljamo?

Dan Podjed

Odločitev je bila težka predvsem zato, ker imava tri otroke, dva osnovnošolca in enega srednješolca, ki imajo ves čas na urniku neke dejavnosti, in to ne nujno v bližini doma. No, ampak po dveh letih od te prelomne odločitve ugotavljam, da ne živimo nič slabše kot prej, temveč kvečjemu bolje. Predvsem pa več prihranimo.

Ali se ves čas zanašate na javni prevoz, BicikeLJ in taksije?

Ob tem, kar ste našteli, si pogosto izposodimo še električno vozilo prek sistema Avant2Go, včasih pa nam avto posodi tudi prijazna soseda. Tudi pred dnevi, ko je lilo kot iz škafa, sem jo poklical, da sem peljal v šolo našega in sosedovega otroka. Sicer predvsem kolesarimo bistveno več kot nekoč. To pa tudi ni slabo za zdravje in dobro počutje.

Kaj storite poleti, ko se odpravljate na dopust? Ali najamete avtomobil, greste z avtobusom, vlakom? 

Med dopustom si sposodimo avto, kar je verjetno največji enkratni letni strošek za mobilnost, saj nas za desetdnevni dopust to stane približno tisoč evrov. Kljub temu je to še vedno bistveno ceneje kot plačevati stroške lastnega avtomobila, ki pretežno miruje.

Ali pogrešate lasten avto, svobodo, da se kadar koli odpravite kamor koli? 

Kje pa! Prav nič ga ne pogrešam. Odkar ga ni več z nami, tudi nimam več posebej čustvenega odnosa do vozila – našega ali tujega. Če pada toča, ne gledam zaskrbljeno skozi okno, ali bo potolkla pločevino. Ko grem v središče mesta, se ne sekiram več zaradi težav s parkiranjem in prask na vozilu. Veste, svoboda, ki nam jo daje avto, je pogosto le navidezna. Dejansko je avto breme, ki ga nosimo s sabo, tudi ko ga ne vozimo.

Kako ste shajali v času epidemije, ko so ukinili javne prevoze? 

Ja, saj takrat nismo mogli niti iz lastne občine, otroci so se šolali na daljavo, z ženo sva delala od doma … Moj dnevni radij se je v tistem času skrčil na 500 metrov okrog našega bloka. Veliko smo delali na vrtu, spoznavali okolico, se tu in tam podali na kolesarski izlet. Ko pogledam nazaj, niti ni bilo tako slabo.

Spletna stran dogodka

Avtomobil je ogromen strošek. Koliko na leto stane avtomobil oziroma kakšni so prihranki, odkar pri vaši hiši ni avtomobila? 

Računica je pokazala, da nas je avto na leto stal približno pet tisoč evrov, od česar je bil seveda največji delež sama cena vozila, ki jo pogosto kar odmislimo, ko govorimo o letnih stroških. Potem so tu še stroški goriva, registracije, zavarovanja in seveda servisov, ki jih je bilo vedno več in so bili vedno dražji. Prav spomnim se, kako sem avgusta 2020, ko sem mehaniku spet plačal 500 evrov za manjše popravilo, sklenil, da je bilo tokrat zadnjič. Zdaj z ženo za mobilnost plačujeva približno tri tisoč evrov letno. To pomeni, da prihranimo približno dva tisočaka, kar je lep znesek. Pa še časa ne izgubljam na servisu!

Kako dobro je urejen ljubljanski "carsharing"? 

Ljubljanska rešitev za deljenje avtomobilov Avant2Go, ki jo uporabljamo mi, odlično deluje. No, ampak saj ni samo ljubljanska. Včasih se z električnim avtom peljem tudi v Maribor, Mursko Soboto ali Kranj, kjer imajo svoja postajališča. Tu in tam si avto sposodimo za celodnevni izlet in se odpravimo dlje po Sloveniji.

Nekateri njihovi avtomobili, na primer Zoe, imajo dovolj zmogljivo baterijo, da pridemo tako rekoč kamor koli. Pri Avant2Go moram posebej pohvaliti njihovo podporo. Če sem kdaj v stiski, jih pokličem – in težavo mi pomagajo urediti na prijazen, človeški način. Prav upoštevanje človeka je po mojem mnenju ključno za prehod v trajnostno mobilnost po meri ljudi.

Kaj pa Uber? Ali bi se ljudje hitreje odrekli avtomobilu, če bi bil v Sloveniji na voljo Uber? 

Uberja ne uporabljam, in to deloma tudi zato, ker ne podpiram njihovega poslovnega modela. Pravzaprav niti ne vem, zakaj bi bil boljša rešitev kot taksiji, ki so vsaj pri nas precej zanesljivi in razmeroma poceni.

V Sloveniji smo neke vrste različico Uberja spoznali že mnogo let pred ameriško aplikacijo. Kaj menite o platformi Prevoz.org? 

Ti dve platformi sta povsem različni in ju res ne moremo stlačiti v isti koš. Uber je sistem za najem prevoza, ki je podoben taksiju, Prevoz.org pa je sistem za deljenje vozil, ki deluje bolj kot prostovoljska in decentralizirana platforma, pri kateri ni osrednjega zaslužkarja, torej podjetja. Tudi sam sem prevoze s pomočjo te storitve nekajkrat uporabil, in to kot potnik in tudi kot prevoznik, ko sem seveda še imel avto. Moja izkušnja je bila dobra predvsem na daljših relacijah, recimo od Ljubljane do Beograda. Namesto da bi se peljal sam, se mi je na poti pridružil še kdo. Tako mi na poti ni bilo dolgčas – in še stroške smo si razdelili ter planetu prihranili nekaj bremena zaradi izpustov.

Število potovanj z javnim prevozom v Ljubljani je že pred epidemijo upadalo. Ali so ljudje siti avtobusov, so javni prevozi predragi, preslabo urejeni? Zakaj Ljubljančani vse redkeje uporabljajo avtobuse? 

Ljubljana je v evropskem merilu razmeroma majhno glavno mesto, ima pa vse boljšo kolesarsko infrastrukturo. Tudi zato je avtobusnih prevozov verjetno manj – pa še podražila se je cena vozovnice. Dolgoročna rešitev za Ljubljano bi bila lahko podobna kot tista iz Melbourna, kjer je v središču mesta javni prevoz s tramvaji in avtobusi brezplačen, za prevoz do predmestja pa je sicer treba plačati, a razmeroma majhen znesek. Bolje bi bilo, da tudi v Ljubljani avtobusi vozijo brezplačno in so polni, kot da se naokoli vozijo napol prazni – ali pa so natlačeni, a vozijo poredko.

Kaj pravite o ukrepu nemške vlade, ki je uvedla vozovnice po enotni ceni devet evrov za ves javni mestni, primestni in regionalni promet v Nemčiji? 

Takšna rešitev bi bila idealna za spodbujanje uporabe javnega prevoza v Sloveniji, ki je po številu prebivalcev dejansko manjša od Berlina. Ob uvajanju takšne vozovnice bi morali razmisliti tudi o posodobitvi prevozov z vlaki in avtobusi. To, da vožnja z javnim prevozom od Ljubljane do Kopra traja več kot dve uri, od Murske Sobote do Bovca pa kar deset ur, res ni normalno. Če bi imeli boljši in hitrejši javni promet, bi se bistveno več ljudi odločilo za življenje brez avtomobila.

Kako ljudi spodbuditi k spremembam navad? 

Kot antropolog ugotavljam, da je izjemno težko napraviti premik v glavah, ki nato vpliva na premike na cestah. Kot družba smo namreč še vedno globoko v 20. stoletju, v stoletju avtomobilizma, ko je bil avtomobil najpomembnejše prevozno sredstvo in tudi objekt poželenja. Še vedno imamo v možganih vžgano podobo Jamesa Deana, ki se s cigareto v ustih naslanja na zloščen avto. Kajenja smo se postopoma odvadili, avtomobila pa še ne.

In seveda tudi ne moremo pričakovati, da bi se avtomobilu naenkrat odpovedali vsi in povsod. V predmestju in na vasi se brez vozila ne da normalno živeti, česar se moramo pri spodbujanju trajnostne mobilnosti zavedati – ne obstaja namreč rešitev za mobilnost, ki bi jo pripravili in uveljavili po načelu "ena velikost za vse". Upoštevati je treba lokalne specifike ter želje in potrebe ljudi. Brez tega se premik ne bo zgodil.