'Če vsi v Evropi uporabljamo le obnovljive vire, ni zanesljive oskrbe'

Evropa v primežu energetske krize pričakuje jesen in zimo, ki za marsikoga ne bosta enostavni. Ob visokih cenah električne energije ni povsem izključena niti možnost, da se bomo spet soočili z redukcijami, zato evropske države pospešeno iščejo rešitve, kako okrepiti svoj elektroenergetski sistem in zmanjšati odvisnost od uvoza. 

O tem, v kakšni kondiciji je slovenski elektroenergetski sistem, kakšno je stanje na področju proizvodnje energije, kako realistične so napovedi o zelenem energetskem prehodu, elektrifikaciji transporta, drugem bloku nuklearke in nenazadnje o odvisnosti od elektrike na vsakem koraku smo se pogovarjali s profesorjem na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani Urbanom Rudežem. 

Tema elektroenergetskega omrežja je v Sloveniji spet zelo v ospredju. Za začetek me zanima vaša ocena – kakšno je trenutno stanje slovenskega elektroenergetskega sistema? 

Električno energijo in zanesljivost njene dobave imamo za samoumevno – tudi ker je zanesljivost delovanja sistema zaenkrat izjemna. To je tudi posledica dobrega dela na tem področju v preteklosti, ko so predimenzionirali celoten sistem in nam zagotovili manevrski prostor za rast povpraševanja, kar se dogaja v tem obdobju. A to ne pomeni, da se lahko zadovoljimo s finančnimi vlaganji v sistem. Starost mnogih transformatorjev in daljnovodov že presega priporočeno življenjsko dobo, tako da nekaj težav je, a operaterji znotraj svojih finančnih zmožnosti delajo zelo dobro. Predvsem operaterji distribucijskega omrežja so zaradi toplotnih črpalk, razpršenih virov energije (sončne celice) in polnilnic električnih vozil postavljeni pred velike izzive. Kapaciteta proizvodnih virov in odvisnost od uvoza pa sta precej bolj problematični. 

dr. Urban Rudež. Foto: Osebni arhiv

 

Zakaj?

Preden sploh lahko začneš graditi novo elektrarno, pa naj bo to hidroelektrarna, sončna ali kakšna druga, zaradi pridobivanja vseh potrebnih dovoljenj traja zelo, zelo dolgo. Potem je tu še okoljevarstveni vidik in prehod na obnovljive vire energije (OVE). Včasih se sprašujem, kaj okoljevarstveniki sploh želijo. Hidroelektrarna je hibrid med konvencionalno elektrarno in elektrarno na OVE, z njo upravljaš kot s konvencionalno elektrarno, ima nekaj zaloge energije, hkrati pa je vir obnovljiv. Ampak tudi to očitno ni dovolj.

Cilj prehoda na zelene vire pridobivanja energije je vendarle varovanje okolja. Poseg v ekosistem reke, na primer s hidroelektrarno Mokrice, ki je v zadnjem obdobju v ospredju polemik, je po mnenju okoljevarstvenikov prevelik.

Sprijazniti se bomo morali z dejstvom, da bomo s svojim načinom življenja imeli negativen vpliv na okolje. Odločiti se bomo morali, kakšen je za nas še sprejemljiv; ampak dejstvo je, da bomo za gradnjo novih elektrarn nekatera območja morali degradirati. Najbolj smiselno bi bilo uporabiti strehe občin, nakupovalnih centrov itd., ampak za željenih tisoč ali dva tisoč megavatov vedno razpoložljive moči je to precej, precej premalo. Ne smemo pozabiti, moč mora biti na voljo, ko jo potrebujemo. S tehničnega vidika je približno jasno, kakšne so naše energetske potrebe in kako lahko elektriko pridobimo, z okoljskega vidika pa bo to pustilo posledice. Zato je vprašanje, kako najti pravo ravnotežje. 

Ali je rešitev torej v sončnih elektrarnah, po katerih je v Sloveniji zelo veliko povpraševanja? Čakalna doba dosega že skoraj 12 mesecev.

Razumem privlačnost izkoriščanja sončne energije, ker celice lahko relativno hitro postavimo in hitro dobimo nov vir energije. Porast števila sončnih elektrarn pa žal pomeni velik pritisk za distribucijsko omrežje. Dogaja se že, da nekateri državljani sončnih celic ne morejo namestiti. Včasih stanje omrežja priklopa brez investicij (budžet distributerjev je omejen, posameznik pa tega velikokrat finančno ne more pokriti) enostavno ne omogoča. Bistveno bolj smiselne so velike skupnostne sončne elektrarne, ker pri njih lahko sodelujejo tudi tisti z manj kapitala, hkrati pa distributerji sami lahko določajo najprimernejše lokacije, na katerih bi jih lažje vključili v omrežje. 

Polje sončnih elektrarn na Portugalskem. Nas nekaj podobnega čaka v Sloveniji? Foto: Bloomberg.

 

Tako za zeleni prehod kot za energetsko neodvisnost bomo potrebovali nove, velike investicije. Kako velike?

Investicije za doseganje okoljskih zavez so trenutno na trhlih temeljih. Vodilne države v EU se umikajo od njih, v Nemčiji so spet zagnali termoelektrarne, energetska kriza vpliva na vse. Ker je zdaj aktualno vprašanje, ali bo električna energija sploh na voljo, je sprememba oziroma prilagoditev teh ciljev popolnoma realna. Podajati ocene, kako velike bi te investicije morale biti, je po mojem mnenju nemogoče, ker operiramo s preveč neznankami. Pogledi na to, kaj vse je potrebno za zanesljivo delovanje elektroenergetskega sistema pri povečanem deležu OVE, se zelo razlikujejo. Govorimo o prestrukturiranju največjega stroja na svetu, kar elektroenergetski sistem je. V bistvu ustvarjamo prototip. 

Nekaj držav vendarle že pridobiva velik delež svoje električne energije iz OVE, nekatere skoraj vso. Kako njihovi sistemi ohrnjajo stabilnost?

Seveda na svetu že obstajajo države, ki so v veliki meri odvisne od obnovljivih virov energije. A te države so povezane s tujino, z njihovimi elektrarnami, od koder v času pomanjkanja dobivajo električno energijo. Hkrati imajo za rezervo veliko plinskih elektrarn, s katerimi zagotavljajo potrebno regulacijo v sistemu. Če gre danes v Sloveniji kaj narobe in ostanemo brez elektrike, imamo na mejah sosede, ki nam bodo pomagali z napetostjo, in težave bomo v nekaj urah odpravili. Če pa bi vsi v Evropi uporabljali le obnovljive vire, brez opore v velikih na primer nuklearnih elektrarnah v tujini, kot je praksa sedaj, zanesljivosti z oskrbo ne bi mogli zagotoviti. Zato je pri zelenem prehodu treba gledati globalno; takrat nastopijo težave. Če sprejmemo tveganje, da se nam sistem petkrat na leto sesuje in da lahko traja teden ali tri tedne, da ga postavimo nazaj, lahko posežemo le po obnovljivih virih energije. A mislim, da tega tveganja nikjer niso pripravljeni sprejeti. 

Kolikšen dodatni delež pridobljene energije iz OVE bi lahko vključili v slovenski sistem do leta 2030, da bi sistem to še zdržal?

Vsi bi si želeli operirati s točnimi številkami, a jih je zelo težko napovedati. Vse se vrti okrog obvladovanja oziroma zmožnosti regulacije sistema, ki jo obnovljivi viri energije brez ustreznih shranjevalnikov energije zaradi odvisnosti od vremena sami po sebi rušijo. Mejna količina inštalirane energije iz OVE je tista, pri kateri bo začelo prihajati do resnih težav pri uravnoteženju moči zaradi volatilnosti OVE. Te težave lahko rešujemo na različne načine (baterije, črpalne elektrarne ...), ki pa vse spet povzročajo neželene vplive na okolje. Spet se vračamo na začetek, na vpliv našega obstoja na okolje, ki smo ga kot družba še pripravljeni sprejeti. 

Prihodnost je torej v kombinaciji OVE in "klasičnih" elektrarn. Katere tehnologije so v takšni kombinaciji najboljše?

Najčistejša je nuklearna energija, a je nuklearke težko uporabljati tako, da bi se z njimi lahko hitro odzivali na konice v porabi. Koraki naprej se dogajajo, moderne nuklearke imajo vgrajen koncept sledenja odjemu, s katerim lahko enkrat dnevno proizvodnjo s približno polovične moči dvignemo blizu stotim odstotkom in jo nato počasi spustimo nazaj, z vmesnim dvigom pa pokrijemo trapez porabe. Pri termoelektrarnah na premog je fleksibilnost malce boljša, najbolj primerne pa so hidroelektrarne in termoelektrarne na plin, a plin je v tem trenutku težko dostopen. Termoelektrarna na plin v Brestanici v 15 minutah od zagona že deluje s polno močjo, zato so take elektrarne dobre za reguliranje sistema. 

Kje pa vidite prihodnost slovenskega sistema čez 15 ali 20 let? V drugem bloku jedrske elektrarne v Krškem?

Elektroenergetiki se večinoma strinjamo glede smiselnosti gradnje NEK 2, veliko vprašanje pa je, ali smo v Sloveniji tak projekt sposobni izpeljati. Prvič, šlo bi za res drago investicijo, tudi če odmislimo korupcijo – vemo, kakšne so naše izkušnje s podobnimi projekti. Veliko vprašanje je, ali je v Sloveniji dovolj strokovnjakov, ki bi to znali narediti. Mislim, da ne. Če bi to želeli izvesti, bi morali nekomu zunanjemu zaupati izvedbo na ključ. V zahodnem svetu se je znanje za gradnjo nukleark izgubilo.

Ali obstaja dovolj politične volje za gradnjo NEK 2?

To je zelo odvisno od javnega mnenja v trenutku, ko se takšne odločitve sprejemajo. V Nemčiji so še pred nekaj leti po tekočem traku zapirali nuklearke, danes jih spet odpirajo. Podobno je na Japonskem, kjer razmišljajo o novih jedrskih elektrarnah, čeprav se jim je manj kot deset let nazaj zgodila nesreča v Fukušimi. To je torej stvar javnega menja, ne le stvar elektroenergetike. Če bomo imeli v prihodnjih letih težave z zagotavljanjem energije in bo elektrika še vedno zelo draga, ocenjujem, da bi obstajala referendumska volja za NEK 2, v nasprotnem primeru pa najbrž ne. S tehničnega vidika se mi zdi smiselno, da jedrska elektrarna v Krškem ostane, in sicer tudi po izteku delovanja prvega bloka.

Med prebivalstvom obstaja velik strah pred nuklearkami. Kako spremeniti javno mnenje?

Vsaka nuklearna elektrarna nosi s seboj določeno tveganje, pa naj bo to vojna, potres ali napaka v delovanju. Tveganje vedno je, vendar tveganje predstavljajo tudi izpusti termoelektrarn v zrak ipd. Z vidika napajanja pa je investicija v nuklearko mnogo zanesljivejša, kot če postavimo na polja za dva tisoč megavatov sončnih elektrarn in držimo pesti, da bo delovalo.

Vemo, da je premoga dovolj; vprašljivi pa so njegovi okoljski vplivi, zato je vprašanje, kaj se bo zgodilo s TEŠ 6, pravi Rudež. Foto: Bloomberg.

Ali bo TEŠ 6 ostal odprt tudi po letu 2030?

Na vaše vprašanje je težko odgovoriti, ker je – podobno kot pri nuklearki – to zelo odvisno od situacije, ki bo na področju energetike vladala v Evropi v naslednjih letih. Za delovanje elektroenergetskega sistema bi bil TEŠ 6 zagotovo koristen, razumem pa okoljske pomisleke. Naprava je praktično nova, a tudi če vgradimo najboljše možne filtre, izpusti še vedno so – in to se v zraku v Velenju tudi čuti. Po mojem mnenju enoznačnega odgovora na to ni, vsaj nekaj termoelektrarn bo verjetno obstalo tudi po letu 2030. 

Pri zelenem prehodu je velik poudarek namenjen elektrifikaciji vozil. To dodatno obremenjuje elektroenergetski sistem, hkrati pa električni avtomobili tako zaradi cene kot zaradi uporabnosti niso dostopni vsem.

Najprej bi za to potrebovali nadgradnjo distribucijskega sistema. Za to ob denarju potrebujemo tudi usposobljeno osebje, kar bo zahtevalo čas; tako da številke, kot je 20 odstotkov električnih avtomobilov do leta 2030, niso realne. Sam na situacijo gledam drugače. Največ prometa ustvarijo dnevne migracije. Če je cilj zmanjšanje onesnaževanja okolja, potem bi bila veliko bolj smiselna nadgradnja javnega prometa, ki bi veliko občutneje zmanjšala število vozil v obtoku, hkrati pa ne bi obremenjevala sistema. Po podatkih Elesa Slovenske železnice za svoje obratovanje porabijo le dva odstotka vse elektrike, ki jo v Sloveniji porabimo v prenosnem omrežju. V prvi vrsti bi bilo zato treba temeljito nadgraditi železniško omrežje. Projekt bi zahteval ogromen finančni vložek, a razvita država, kot je Slovenija, si ne sme več privoščiti, da beži od tega. Včasih je nekatere odločitve pač treba sprejeti ne glede na to, ali se finančno izplačajo ali ne. Šele po tem, kot dopolnilo javnemu prometu, bi lahko razmišljali o električnih avtomobilih. 

Smo torej v situaciji, ko bo oskrba z električno energijo zaradi vseh razlogov, o katerih sva govorila, na preizkušnji. Kako lahko kratkoročno ukrepamo, da bi bila kriza čim blažja? Ali je možno, da nas čakajo redukcije?

Postavljeni smo v položaj, ko se pred prihajajočo zimo soočamo z vprašanjem, ali bo elektrike sploh dovolj za vse. V takšnem položaju bi bilo smiselno izkoristiti vse možnosti, ki jih imamo, tudi če cenovno niso najbolj rentabilne. Če kupuješ stanovanje, ki ga nujno potrebuješ, saj nekje moraš živeti, tudi ne razmišljaš, ali je zdaj na trgu pravi trenutek za nakup – temveč ga kupiš. Sprijazniti se bomo morali s tem, da je nekatere stvari pač treba narediti. Glede redukcij: Dokler je slovenski sistem povezan z evropskim, po mojem mnenju redukcije najbrž niso bojazen, skrbi pa nas lahko cena električne energije. 

Ali se sploh zavedamo, kako pomembna je električna energija za naš vsakdan?

Zadnjih sto let smo razvijali elektroenergetski sistem, ki je danes neprecenljiv, je kot kruh. Ne vem, ali se zavedamo, kako eksistencialno pomembna je električna energija. Brez nje ne boste natočili goriva v svoj avtomobil, vaš štedilnik je najbrž električen, voda ne bo tekla iz pipe ... Brez elektrike smo povsem nemočni. Verjetnost, da bi se zgodil popoln električni kolaps, je precej majhna, a to še ne pomeni, da se ne more zgoditi.  

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar