In memoriam: Kraljica Elizabeta II.

Elizabeth Alexandra Mary Windsor se je rodila 21. aprila 1926 v londonski četrti Mayfair. Sprva ni znala izgovoriti svojega imena, poimenovala se je Lilibet – vzdevek, ki so ga začeli uporabljati tudi njeni bližnji sorodniki.

"Ima avro avtoritete in osupljive reflekse za dojenčka," je dvoletno princeso Elizabeto po obisku pri starših opisal Winston Churchill, ki je bil kasneje kraljičin prvi premier. Mala Lilibet se je šolala doma, pri zasebnih učiteljih in oboževala konje. Ko je bila stara deset let, se je njeno življenje spremenilo.

Njen stric Edvard VIII. se je odpovedal kroni, da bi se lahko poročil z Wallis Simpson, ameriško ločenko. Elizabethin oče, princ Albert, je postal kralj Jurij VI. Družina se je preselila v Buckinghamsko palačo in Elizabeth, kraljeva prvorojenka, je nenadoma postala prestolonaslednica.

Od leta 1952, ko je prevzela prestol, je Elizabeta II. vodila Združeno kraljestvo skozi obdobje političnega preobrata. Svojo vladavino je začela kot vodja imperija, čeprav v zatonu. Leta 2015 je postala britanska monarhinja z najdaljšim stažem, saj je presegla rekord kraljice Viktorije, ki je vladala od leta 1837 do 1901. Elizabeta II. bila je bila 73 let poročena s princem Filipom, vojvodo Edinburškim, ki je umrl lani, dva meseca pred svojim stotim rojstnim dnevom. Skupaj sta imela štiri otroke, osem vnukov in 12 pravnukov.

Druga svetovna vojna in ljubezen

Med drugo svetovno vojno kralj ni želel poslati Elizabete in njene sestre Margarete v Kanado. Namestil ju je v kraljevo rezidenco izven prestolnice. Ko so nacistični bombniki septembra 1940 udarili po East Endu v Londonu, so zračni napadi zadeli tudi Buckinghamsko palačo.

Leta 1945, ko se je vojna bližala koncu, so bodoči kraljici dovolili, da se vključi v pomožno teritorialno službo v ženski veji britanske vojske. Postala je prva članica kraljeve družine, ki je bila polnopravna pripadnica britanske vojske. Opravila je šesttedenski tečaj vožnje in vzdrževanja vozil, kjer se je učila vožnje konvojskih tovornjakov.

Ko je bilo vojne konec, je princesa jasno povedala, da je zaljubljena v grškega princa Filipa, ki ga je spoznala leta 1939, ko je kraljeva družina obiskala Dartmouth Naval College. Zaročila sta se julija 1947, poročila pa štiri mesece pozneje v Westminstrski opatiji. Filip je postal vojvoda Edinburški. Kralj Karel III. se je rodil leto pozneje.

Kronanje

V letih po vojni je začel britanski imperij razpadati. Indija se je avgusta 1947 otresla vladavine Združenega kraljestva, Mjanmar se je osamosvojil leta 1948. Irska se je leta 1949 razglasila za republiko.

Leta 1952 je na potovanju v Kenijo princesa Elizabeta izvedela za očetovo smrt. Takoj je odletela domov, kjer jo je po sestopu z letala kot kraljico pozdravil Churchill. Elizabeta je bila junija 1953 okronana v Westminstrski opatiji, slovesnost pa si je po televiziji ogledalo 20 milijonov ljudi – polovica odraslih Britancev.

Čeprav je vloga monarha večinoma ceremonialna in Elizabeta pri vladnih zadevah skoraj ni imela besede, se je z vsakim od svojih 14 premierjev srečevala tedensko. Razprave so bile zaupne in o njih se ni vodilo nobenih zapisnikov. S tem je dobila edinstven vplogled v življenje svojih rojakinj in rojakov, hkrati pa tudi velik vpliv.

V prvih letih vladanja je kraljica zbližala vezi s Churchillom. "Tako kot njen oče in njen dedek je bila Elizabeta po naravi konservativka," je zapisal njen biograf Kenneth Harris. Churchill je med vojno služil njenemu očetu Juriju VI. Elizabeta in njen predsednik vlade pa sta si pogosto izmenjevala pisma občudovanja, pravi Churchillov biograf Martin Gilbert.

Krona izgubi spoštovanje

V 60. letih 20. stoletja, ko je imperij razpadal, so kraljestvo zajele družbene spremembe. Kraljeva družina je zavestno poskušala demistificirati svojo podobo, zato so kraljica, princ Filip in njuni otroci leta 1969 posneli televizijski dokumentarec. Britansko ljudstvo je kraljevo družino prvič videlo delati vsakdanje stvari, kot sta večerjanje in druženje na pikniku. A pravega učinka ni bilo.

Ob 20. obletnici Elizabetinega vladanja, leta 1977, je izšla skladba angleške punkerke skupine Sex Pistols z naslovom "God Save the Queen". Slikovito je izražala nepoštovanje do kraljeve družine – na naslovnici je bilo namreč zapisano: "Bog obvaruj kraljico, fašistični režim." BBC je svojemu osebju prepovedal, da bi skladbo predvajalo v etru.

80. leta

Kraljičino razmerje z Margaret Thatcher, ki je postala konservativna premierka maja 1979, je bilo v javnem tisku opisano kot hladno, čeprav je Thatcherjeva v svojih spominih  z naslovom "The Downing Street Years" to zanikala. "Seveda, glede na okoliščine je bila zgodba o spopadu med 'dvema močnima ženskama' preprosto preveč dobra, da si je ne bi izmislili," je zapisala Thatcher. Namesto tega je poudarila kraljičino "mogočno razumevanje aktualnih vprašanj in širino izkušenj". Ko je Thatcher leta 2013 umrla, se je Elizabeta pridružila žalujočim v londonski Katedrali svetega Pavla. To je bilo prvič, da se je udeležila pogreba britanskega premierja, po Churchillovem pogrebu leta 1965.

Enega največjih izzivov njene vladavine je predstavljala nepopustljiva osredotočenost medijev na zasebno življenje njenih otrok in vnukov. Poroko princa Charlesa z Diano Spencer si je leta 1981 po televiziji ogledalo približno 750 milijonov ljudi. Nadškof Robert Runcie, ki je obhajal poroko, jo je imenoval "zgodba, iz kakršnih so narejene pravljice". Par je hitro dobil dva otroka, princa Williama in Harryja.

Toda v nekaj letih je zakon začel kazati znake napetosti, saj sta se Charles in Diana odkrito zmerjala na javnih izletih, tabloidi pa so redno poročali o njuni nezvestobi. Kraljica je poskušala rešiti zakon svojega sina in ugled krone. Par je večkrat pozvala, naj ostane skupaj in si pred javnostjo nadane pogumen obraz. Imela je malo sočutja za njune čustvene pretrese, pričajo njeni biografi.

Kraljica tudi ni bila preveč naklonjena fotogenični Diani, ki se je v iskanju pozornosti upirala dvornim običajem. Toda Dianin odnos z javnostjo je kraljici povzročal dodatne težave. V primerjavi s karizmatično princeso se je kraljica – bolj kot na svoje podanike – zdela navezana na svoje pasje ljubljenčke, konje in palače.

Annus Horribilis

V mrzli novembrski noči leta 1992 je zagorel grad Windsor, kjer je Elizabeta preživela del otroštva. Nekateri največji prostori gradu so bili uničeni. Popravilo nezavarovanega gradu je zahtevalo več deset milijonov funtov, plačilu tega stroška pa britanski davkoplačevalci niso bili naklonjeni: Kraljica je bila že tako pod pritiskom, ker je bila oproščena plačevanja davkov. Buckinghamska palača je kmalu po požaru sporočila, da bosta tako ona kot Charles začela plačevati davke na svoje zasebne dohodke.

Windsorski ogenj je simboliziral litanijo nesreče, ki je kraljico doletela čez eno leto, ki ga je opisala kot "annus horribilis". Novinar Andrew Morton je s pomočjo princese Diane objavil njeno "žvižgaško" biografijo. Druga kraljičina snaha Sarah Ferguson je bila fotografirana med sončenjem v družbi ljubimca, Charles in Diana pa sta končno oznanila konec svojega zakona. Ko je Diana umrla v prometni nesreči v Parizu 31. avgusta 1997 – skupaj s svojim ljubimcem Dodijem Al Fayedom, sinom egiptovskega milijarderja – se je začel pojavljati vtis, da je kraljica brezsrčna figura, oddaljena od skrbi javnosti.

"Pokaži nam!"

Medtem ko je vsa država žalovala, je kraljica ostala v svoji poletni rezidenci na gradu Balmoral na Škotskem. Sprva se je upirala pozivom, naj se zastava nad Buckinghamsko palačo izobesi na pol droga. "Pokažite nam, da vam je mar," je kraljico pozval naslov v časopisu Daily Express. "Pogovorite se z nami, gospa," je prigovarjal Mirror. "Kraljica ni spregovorila niti ene besede in potočila niti ene solze," so napisali v časopisu Sun.

Kraljica se je končno vrnila v London pet dni po princesini smrti in imela televizijski nagovor. Diano je opisala kot "izjemno in nadarjeno človeško bitje", ki je "osrečilo veliko, veliko ljudi", čeprav osebne naklonjenosti do svoje pokojne snahe ni izrazila.

Skoraj osem let po Dianini smrti se je princ Charles poročil z dotedanjo ljubico Camillo Parker-Bowles. Civilnega obreda se kraljica ni udeležila, je pa bila prisotna pri blagoslovu v Windsorskem gradu in na sprejemu, ki je sledil.

Novo tisočletje, nova generacija

Na prelomu tisočletja je priljubljenost kraljeve družine okrevala od temnih dni, na sceno pa je začela prihajati nova generacija družine. William in Harry sta pritegnila vse več medijske pozornosti, ki se je stopnjevala, ko se je William začel videvati s Catherine Middleton, ki jo je spoznal na univerzi St. Andrews. Kraljičino praznovanje zlatega jubileja leta 2002 je privabilo večje množice od pričakovanj.

Kraljeva poroka leta 2011 je nakazala, da je sanacija kraljevega ugleda blizu konca. William in Kate, ki sta se izkazala za prizemljen par, ki je v koraku s časom, sta pomagala omehčati spomine na spodrsljaje Charlesa in Diane. Rojstva njunega sina Georgea julija 2013 se je razveselila tudi javnost. Sledila sta še dva otroka. Kraljica se je nekoliko umaknila, ko sta William in Kate, zdaj vojvoda in vojvodinja Cambriška, začela prevzemati vedno več javnih nalog.

Princ Harry in njegova žena Meghan Markle sta se, nasprotno, odločila, da opustita svoje kraljeve dolžnosti in se preselita v ZDA. Markle, katere mati je temnopolta, je v intervjuju za Oprah Winfrey marca 2021 razkrila, da jo je neimenovani višji član kraljeve družine vprašal, kako temna bo barva kože njenega nerojenega sina. To je sprožilo redek javni odziv kraljice, ki je dejala, da bo težavo, na katero je opozoril par, obravnavala zelo resno.

Kraljeva družina se je prav tako borila, da bi omejila polemiko okoli prijateljstva princa Andrewa z obsojenim spolnim prestopnikom Jeffreyjem Epsteinom. To so skušali doseči s sodno poravnavo, ki je bila končno dosežena februarja 2022, potem ko je princ odstopil od kraljevih dolžnosti. Odvzeta sta mu bila tudi vojaški čin in kraljevo pokroviteljstvo.

Konec nekega obdobja

Elizabeta II. je konec svoje vladavine dosegla s popolnoma rehabilitirano priljubljenostjo – potem ko je bila v 90. letih prejšnjega stoletja tarča hudih kritik. Ko je leta 2012 praznovala 60 let na prestolu, se je na stotisoče ljudi štiri dni gnetlo na ulicah Londona.

S koncem Elizabetine vladavine je britanski establišment izgubil figuro, ki je bila sposobna povezati vsakega od svojih predsednikov vlad s Churchillom in njegovim vojnim duhom, ki je postal ključni del britanske nacionalne identitete. David Cameron – 12. britanski premier, ki je služil pod Elizabeto – je dejal, da je tedenski pogovor z njo cenil kot priložnost za vsrkavanje "njenega znanja, njene predanosti, njene časovno preizkušene modrosti" in "obilje tega, čemur bi rekel 'britanska zdrava pamet', zmožnost odmisliti nepomembne zadeve in videti, kakšne so te v resnici".

Kraljica Elizabeta II. je bila znana tudi po prikritem občutku za nagajivost. Sodeč pa zelo razširjeni anekdoti je nekoč – med sprehajanjem blizu Balmorala – naletela na ameriški par turistov, ki je nista prepoznala, bila pa sta navdušena, ko sta izvedela, da ima v bližini hišo. "Ste že kdaj srečali kraljico?" sta jo vprašala. "Ne," je odgovorila Elizabeta, preden je pokazala na policista v civilu, ki jo je spremljal. "On jo pa je."

V zgodovino se bo zapisala kot ena največjih političnih voditeljic vseh časov.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar