Bo Xi Jinping v ZDA pripotoval kot poslovnež ali cesar?

Medtem ko se svet že nekaj časa sprašuje, ali bo prihodnji teden ob robu srečanja Apec v ameriškem San Fraciscu le prišlo do težko pričakovanega pogovora med ameriškim predsednikom Joejem Bidnom in kitajskim voditeljem Xi Jinpingom, je japonski Kyodo News danes odpravil vsakršne dvome. Srečanje, ki bo dokončno opredelilo - in upajmo tudi zgladilo - odnose med svetovnima velesilama, bo!

Da zlasti s kitajske strani prihajajo (vselej) subtilni znaki za otoplitev odnosov med državama partnericama in tekmicama, ki v veliki meri diktirata geopolitični globalni tempo, s tem pa tudi vrtenje kolesja svetovnega gospodarstva, smo na straneh Bloomberg Adria že pisali. Da so iz Azije preko Tihega oceana v zadnjih tednih le začeli pihati ugodni topli vetrovi, je namreč za naš medij ocenil predavatelj politične ekonomije na Univerzitetnem kolidžu v Londonu Igor Rogelja.

"Kitajska na zelo prikrit način ZDA signalizira, da si želi normalizacije odnosov," je ocenil poznavalec in pri tem spomnil, da je Xi "že dvakrat v zadnjih nekaj mesecih čestital ameriškim veteranom 2. svetovne vojne, ki so se borili na Kitajskem, spet drugič pa hvalil nekega ameriškega generala, ki je med vojno prav tako pomagal Kitajski."

Ker je ugotavljanje namer kitajskega političnega vodstva za preostali svet v veliki meri potisnjeno v domeno informiranega ugibanja, so zato toliko bolj pomenljivi skorajda nezaznavni namigi, geste in indici. "Te stvari niso naključne," nam je v zvezi z deeskalacijo sino-ameriških odnosov, ki so po sestrelitvi kitajskega vohunskega balona letos pozimi prav tako strmoglavili na najnižjo točko v zadnjih štiridesetih letih, še povedal Rogelja.

Scenarij števlika 1: Xi kot poslovnež

Čeprav uradne potrditve Washingtona ali Pekinga še ni, pa težo napovedi japonskih poročevalcev, ki se sklicujejo na neimenovane vire v ameriški administraciji, dajejo na eni strani skorajda nezadržni orjaški odlivi tujih naložb s kitajskih finančnih trgov.

Oseka neposrednih tujih naložb v plačilni bilanci države se namreč po poročanju Bloomberga sicer stopnjuje že zadnji dve leti, vendar sta letošnja poletje in jesen za arhitekte t.i. kitajskega preporoda še posebej trpka. V obdobju od julija do septembra so se te zmanjšale za 11,8 milijarde dolarjev, kar je največji upad v zadnjih več kot 25 letih. Podobno v svoji ločeni analizi navaja tudi FT, iz katere je razvidno, da se je obseg tujih naložb s stališča medletne primerjave samo v septembru zmanjšal za osupljivih 34 odstotkov.

Namesto, da bi upešani motor gospodarstva sodobnega kitajskega cesarstva spodbudil s preusmeritvijo na okrepljeno domačo potrošnjo in rastjo finančnih trgov, se Xi sooča z več kot 23 bilijonov dolarjev vrednim vprašanjem dolga lokalnih oblasti, ki je posledica že od 2021 naprej popolnoma zastalega nepremičninskega trga.

Če je razbiranje namer kitajskega političnega vodstva podobno napovedovanju prihodnosti iz čajnih lističev, potem nižjim kastam tamkajšnjega partijskega sistema pri izražanju svojih pogledov ostane kvečjemu do izumetničenosti dovršena simbolika gledališča senc. Vendar obstajajo tudi izjeme.

Tako je 81-letni nekdanji namestnik vodje statističnega urada, ki je konec poletja mimogrede prenehal z objavljanjem uničujoče statistike mladostniške brezposelnosti, He Keng, za televizijsko mrežo China News Service izjavil, da je na Kitajskem toliko praznih oziroma nedokončanih domov, da jih ne bi zmogli zapolniti niti z naselitvijo vseh 1,4 milijarde prebivalcev te razsežne azijske sile.

In prav eksodus mednarodnega kapitala in mrzlično iskanje dodatnih finančnih sredstev, s katerimi si Peking prizadeva nadomestiti propadajoči nepremičninski sektor ter vzdrževati popandemično gospodarsko okrevanje, je nevralgična točka srečanja med ameriškim in kitajskim voditeljem. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja opazovalcem je, v kakšni vlogi se bo na zgodovinsko srečanje onkraj oceana odpravil Xi.

Scenarij števlika 2: Xi kot imperator

Kajti, čeprav so kitajski oblastniki prepričani, da kapital državo zapušča zaradi ameriškega in evropskega (zahodnega torej) trgovinskega spoprijemanja in omejevanja, je beg brzčas posledica krepitve avtoritarne drže tamkajšnje partije, ki po novem instrumentalizira (zlorablja) delniške trge v Hongkongu in Šanghaju za okrepitev strateško pomembnih sektorjev visokotehnološke proizvodnje, zelene tehnologije ter podporo malim in srednje velikim podjetjem.

Visoko na agendi Xijevega ameriškega obiska je po navedbah Bloomberga pomiritev in privabitev tujih, zlasti ameriških, vlagateljev. Zato naj bi kitajski voditelj ob robu srečanja v San Franciscu v cesarskem slogu priredil tudi razkošen banket, kamor je povabljena stotinja direktorjev ameriških družb, bank in drugih finančnih institucij.

Kakor se spodobi za umetelno koreografijo kitajskega političnega vrha, tudi izbira San Francisca ni naključna. Gre namreč za cilj in odskočno desko številnih kitajskih izseljencev, ki so se v zadnjih 200 letih ob propadanju kitajskega imperija v iskanju boljšega življenja podali v svet, ki jim ga je v veliki meri predstavljala ameriška Kalifornija. Ali bo ob tem poskrbljeno tudi za v simbolično imperialno rumeno odet pogrinjek resda ni znano, a napovedim o srečanju med voditeljema gre ob vseh težavah z nadaljnjim ekonomskim modelom in njegovo rastjo, ki pestijo Kitajsko, skorajda brez dvoma verjeti.

Kar pa je bistveno manj gotovo in obenem kritično, pa je vprašanje, v kolikšni meri (če sploh) se je Xi pri svojih naporih reševanja zadreg domačega gospodarstva pripravljen odpovedati stremljenju k interni in regionalni varnostni cesarstva, ki je zlasti brez strateško in ekonomsko kritičnega Tajvana nepopolno ter vselej ranljivo.