Dolžnik stanovanje pred izvršbo prepisal na hčerko. Kaj lahko stori upnik?

V poslovni praksi se ne tako redko pojavljajo neetična in protipravna ravnanja, v katerih določeni subjekti (podjetja ali fizične osebe - dolžniki), ko so v finančnih težavah, pred ali med sprožitvijo izvršilnega ali stečajnega postopka prepišejo svoje premoženje na družinske člane, prijatelje ali tretje osebe, da bi se izognili poplačilu upnikov.

Takšna ravnanja lahko predstavljajo tako civilni kot tudi kazenski delikt - oškodovanje upnikov, ki posledično izgubijo možnost učinkovitega uveljavljanja svojih terjatev. Da bi se preprečilo nastanek neugodnih posledic za upnike zakonodaja (Obligacijski zakonik) ponuja možnost  izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, znan tudi kot actio Pauliana.

Pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika

V skladu z obligacijskim zakonikom lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla, s tožbo zahteva razveljavitev dolžnikovega pravnega dejanja, če je bilo to dejanje storjeno z namenom oškodovanja upnikov in če je tretji, s katerim je bilo dejanje opravljeno, vedel za ta namen ali bi bil to moral vedeti. Pomembno pa je poudariti, da ta pravni institut omogoča upniku, da doseže pravno neučinkovitost dolžnikovega ravnanja le v razmerju do njega, ne pa absolutne neveljavnosti akta.

Ključni pogoji za uspešnost tožbenega zahtevka so:

1). obstoj zapadle terjatve upnika,

2.) dolžnikovo ravnanje z oškodovalnim namenom, ter

3.) zavedanje tretjega o tem namenu (razen v določenih primerih, ko se ta domneva). Kot vidimo, sta ključna elementa, ki bosta pripomogla k uspešnosti tožbenega zahtevka obstoj namena oškodovanja in pa vednost tretje osebe o oškodovalnem namenu. 

Obligacijski zakonik natančno določa tudi posebne primere, kjer se domneva, da je bil namen oškodovanja podan, in sicer

1.) kadar je bilo dejanje opravljeno brezplačno (256. člen OZ), ali

2.) kadar je bilo opravljeno proti plačilu, vendar s tesno povezano osebo, kjer se domneva, da je ta vedela za dolžnikov namen (257. člen OZ-A).

Praktičen primer – "prepis premoženja":

V praksi se pogosto pojavljajo primeri, ko dolžniki tik pred izvršbo svoje premoženje prenesejo na zakonca, otroka ali na drugo povezano osebo. Tovrstni prenosi (npr. darilna pogodba za nepremičnino, brezplačen prenos lastništva poslovnega deleža, prodaja stvari pod ceno) sodijo med t. i. izpodbojne pravne posle, saj pomenijo zmanjšanje dolžnikovega premoženja v škodo upnikov.

Če upnik uspe z izpodbojno tožbo, doseže, da se pravni učinki takšnega posla ne upoštevajo zoper njega. To pomeni, da lahko upnik sproži izvršbo na tako preneseno premoženje, kot da prenos nikoli ne bi bil opravljen.

Primer iz sodne prakse: Prepis stanovanja na hčerko tik pred izvršbo

Dolžnik je imel dolg do poslovnega partnerja v višini približno 80.000 evrov. Ker dolga ni poravnal, je upnik zoper njega sprožil izvršbo. Le nekaj tednov po tem, ko je dolžnik prejel obvestilo o napovedani izvršbi, je z darilno pogodbo prepisal stanovanje na svojo polnoletno hčerko. Pogodba je bila notarsko overjena in v vpisana tudi v zemljiško knjigo.

Postopek izpodbijanja

Upnik je vložil zgoraj omenjeno Actio Pauliana -  tožbo po 255. členu OZ-A z zahtevo, da se darilna pogodba razglasi za pravno neučinkovito zoper njega (spomnimo, tožba ne povzroči ničnosti akta, ima "le" relativne učinke - povzroči pravno neučinkovitost akta v odnosu do njega). Trdil je, da je dolžnik s tem namenom želel oškodovati upnike, saj je prenesel svoje edino pomembno premoženje.

Sodišče je ugotovilo, da: 1.) je dolžnik ravnal z namenom oškodovanja upnika, saj je šlo za neodplačni pravni posel in 2.) da je šlo za pravni posel med tesno povezano osebo (hčerko), zato se po 256. členu OZ-A vzpostavi domneva, da je tretja oseba (hči) vedela za dolžnikov namen.

Razsodba

Sodišče je tožbi ugodilo in odločilo, da je darilna pogodba pravno neučinkovita zoper upnika, kar pomeni, da je ta lahko vložil izvršbo na stanovanje, kot da prepis ni bil opravljen.

Roki in postopek izpodbijanja

Pri postopkih izpodbijanja pravnih dejanj dolžnikov je treba paziti na zastaralne roke. Tožbo za izpodbijanje mora namreč upnik vložiti v enem letu, ko je zvedel za dolžnikovo dejanje in za okoliščine, ki ga upravičujejo do izpodbijanja (subjektivni zastaralni rok), najkasneje pa v treh letih od opravljenega dejanja (objektivni zastaralni rok).