Nemirna Gaza slabi vpliv Kitajske v regiji

Podobno kot vojna v Ukrajini tudi bližnjevzhodni konflikt močno deli mednarodno skupnost in potrjuje novo geopolitično ureditev sveta. Na eni strani je Zahod, s tem imamo v mislih predvsem ZDA in Evropsko unijo, ki podpira Izrael, na drugi pa Kitajsko, Rusijo in države globalnega juga, ki bolj ali manj prikrito paktirajo s Palestino.

Medtem ko se Američani na čelu s predsednikom Joejem Bidnom in šefom diplomacije Antonyjem Blinknom sestajajo z izraelskimi oblastmi, ki jih želijo odvrniti od krvavega maščevanja za nedavne pokole in ugrabitve Hamasa na ozemlju Izraela, s čimer bi Bližnji vzhod skorajda zagotovo zašel v slepo ulico vsesplošnega nasilja in obračunavanja, so druge (vele)sile sveta neprimerno bolj zadržane v svojih odzivih na dogajanje v Gazi.

Zadnje velja zlasti za Kitajsko, ki se prav preko dejavnejše vloge v bližnjevzhodni regiji v zadnjem času poskuša uveljaviti na mednarodnem prizorišču, s čimer parira, kot pravi sama, ameriški hegemoniji.

Vojna v Gazi škoduje kitajskim interesom v regiji

Tako je Blinken že minulo soboto pozval Peking naj uporabi svoje dobre zveze v arabskem svetu, s čimer je imel v mislih predvsem islamistični režim v Iranu, ki v veliki vzdržuje palestinski militantni skupini Hamas in Hezbolah. Kitajska je bila v svojih prvih odzivih na vojno v Gazi pričakovano zadržana, saj razplamtevanje nasilja in posledične negotovosti v regiji škoduje njenim gospodarskim in političnim interesom.

Pri slednjem gre predvsem za obsežne nakupe iranske nafte, ki jih azijska velikanka uradno sicer ne priznava oziroma v uradnih statistikah prekriva z uvozom malezijske nafte, čeprav se je po navedbah tujih medijev ta v zadnjem času dejansko zmanjšal.

Bloomberg Adria Kitajski bližnjevzhodni interesi se nekako prilegajo politiki Združenih Arabskih Emiratov in Savdske Arabije, ki so si prizadevali v smeri normalizacije odnosov z Izraelom, ugotavlja Igor Rogelja z Univerzitetnega kolidža v Londonu.

 

Saša Istenič Kotar vodja Centra za tajvanske študije na ljubljanski filozofski fakulteti ugotavlja, da so med kitajskim odzivom na vojno v Gazi in v Ukrajini očitne vzporednice. "Podobno kot Peking ne označuje ruske agresije za invazijo, tudi Hamasovega napada ne obsoja temveč samo poziva k mirni rešitvi konflikta," pravi.

Kitajski zunanji minister Wang Yi je pred odhodom v savdski Rijad nekoliko začinil še vedno zelo zadržano kritiko na račun odziva Izraela, ko je sporočil, da je "Kitajska (je) prepričana, da varovanje lastne varnosti ne sme biti na račun nedolžnih civilistov." Ob tem pa ošvrknil močan odziv izraelskih oboroženih sil, ki z nakopičenim kopenskim vojaštvom doslej v Gazo sicer še niso vdrle, so pa območje močno obstreljevale s topništvom in silovitimi letalskimi napadi. Prvi mož kitajske diplomacije je dejal, da "z vojaškimi sredstvi ni izhoda, zaustavljanje nasilja z nasiljem pa bo ustvarilo le začaran krog," pri tem pa ponovil ustaljeno stališče, s katerim se Ljudska republika zavzema za rešitev dveh držav – Izraela in Palestine.

Pri tem gre za zaznaven odmik od medlih uvodnih izjav kitajskega političnega vodstva, ki je ob nedavnem obisku delegacije ameriških parlamentarcev, navkljub glasnim in ostrim pozivom demokratskega senatorja Chucka Schumerja, naj Peking le obsodi početje Hamasa, poskušal zadržati karseda nevtralno držo.     

Istenič Kotar: Gaza razkriva dvoličnost Kitajske

Istenič Kotar je za Bloomberg Adria spričo zadržane drže dejala, da se Kitajska resda razglaša za pobudnika miru in nevtralnega akterja, "a je zelo očitno, da se postavlja na stran Rusije in Palestine, ključen krivec nemirov pa so vselej ZDA." Njeni oceni dajejo težko kar Kitajci sami oziroma njihovi državni mediji, saj je Global Times v svojem komentarju kmalu po vdoru in pokolu pripadnikov teroristične skupine Hamas krivdo položil pred noge ZDA, češ da je bližnjevzhodno vrenje posledica dolgoletne zgrešene in ozke politike Washingtona, ki zgolj zasleduje lastne interese v regiji.

Istenič Kotar oriše zanimivo primerjavo s tajvanskim vprašanjem, kjer pa Kitajska tujini, za razliko od pozivanja  k upoštevanju palestinske avtonomije, nedvoumno sporoča, da gre za interno zadevo, s čimer Tajvanu odreka pravico do samouresničitve in samoodločbe.

Predavatelj politične ekonomije na Univerzitetnem kolidžu v Londonu Igor Rogelja je za Bloomberg Adria ocenil, da je za azijsko silo in njene ekonomsko-energetske interese "vsak konflikt slab", še posebej pa takšen, ki zajame z energenti bogato regijo, kakršna je Bližnji vzhod. Kitajska je v zadnjem času prav v tem delu sveta naredila pomembne korake na področju diplomacije in krepitve njenega prestiža v vlogi mirovne posrednice, saj ji je v začetku marca uspel veliki met zbližanja Savdske Arabije in Irana.

Prav s povezovanjem šiitsko (Iran) - sunitske (Savdska Arabija) osi je Peking konkretiziral lastne interese v regiji in obenem potrdil namero po prevzemanju pobude v delu sveta, ki je bil doslej tradicionalna interesna cona ZDA. Ameriški pozivi azijskemu vzhodu, naj se dejavneje vključi v zamejevanje nevarne plime maščevanja in sovraštva med judovskim in arabskim svetom, tako potrjujejo prizadevanja Ljudske republike po dejavnejši vlogi v regiji.

Slednje pa, kakor kaže netenje izraelsko-palestinskega konflikta, obenem terja tudi dejavnejše opredeljevanje ob jasnih kršitvah mednarodnih pravnih, pa tudi etično moralnih norm. Tega pa kitajsko partijsko vodstvo očitno ne želi storiti; tudi zaradi 'urejanja' lastnega etničnega problema z ujgursko muslimansko manjšino, v zvezi s katerim, podobno kot v primeru pripojitve Tajvana, vztraja na stališču, da gre za interno zadevo, ugotavlja Istenič Kotar. 

Vojna med Izraelom in Hamasom, podobno kot Ukrajina, ki je bila do začetka ruske agresije pomemben vezni člen v kitajski pobudi pasu in ceste, dolgoročno na škodo kitajskim interesom na Bližnjem vzhodu, dodaja Rogelja. "Ti se nekako prilegajo politiki Združenih Arabskih Emiratov in Savdske Arabije, ki so si prizadevali v smeri normalizacije odnosov z Izraelom," ugotavlja. To je tudi razlog, zakaj si azijska sila tako zelo prizadeva, da v konfliktnih razmerah ne bi odkrito stopila na eno ali drugo stran, čeprav je po mnenju analitikov jasno na strani Palestincev oziroma Rusov.

Tako kot Ukrajina je tudi Izrael pomembno vozlišče v razvejani kitajski ekonomsko-političnni pobudi pasu in ceste, kjer je pristanišče v Haifi celo v delni lasti kitajskih državnih podjetij.  

Po drugi strani pa je Kitajska "skoraj edini posrednik med Iranom ter zalivskimi 'naftokracijami'", navaja Rogelja. "To krhko zatišje je Hamas porušil, izraelska intervencija pa bo zaenkrat pokončala večino upov na normalizacije odnosov z Savdijci," je še ocenil sogovornik.

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar