Poljski državni sekretar Bosacki: 'Edino, kar Putin razume, je sila'

Na letošnjem jubilejnem 20. Blejskem strateškem forumu je bila poleg širitve Evropske unije na Zahodni Balkan in razmer na Bližnjem vzhodu v ospredju tudi vojna v Ukrajini.

O tej smo se pogovarjali z Marcinom Bosackim, državnim sekretarjem na poljskem ministrstvu za zunanje zadeve. Govorili smo o mirovnih prizadevanjih za končanje triinpolletne vojne, krepitvi obrambnih zmogljivosti, slovensko-poljskem poslovnem sodelovanju in poljskem vidiku širitve EU na Zahodni Balkan.

Kako ocenjujete trenutne mirovne pogovore o končanju vojne v Ukrajini? Kako bi ocenili evropsko enotnost in kako pomembno je, da Evropa podpira Ukrajino, dokler ne bo dosežen "pravičen mir"?

Upamo na najbolje, vendar se moramo – glede na izkušnje iz zgodovine in poznavanje Rusije – pripraviti na najslabše. Zato bi bilo najbolje, da predsedniku Donaldu Trumpu uspe. Njegovemu načrtu o kmalu sklenjenem mirovnem sporazumu med Rusijo in Ukrajino mesec dni po vrhu na Aljaski ne kaže dobro. To moramo razumeti vsi, vključno z voditelji ZDA. Edino, kar Vladimir Putin in večina ruskega vodstva razumeta, je sila.

Mir je mogoče doseči le tako, da Rusijo prisilimo k sklenitvi dogovora o koncu vojne, ki jo je sama začela. Najslabši možni scenarij bi bil, da se ta vojna podaljša za še mesece in leta. Poljska se s tem spopada po dveh poteh: pomaga Ukrajini, kolikor je le mogoče, in prepričuje zaveznike, vključno z ZDA, da je treba podporo Ukrajini podaljšati in okrepiti. Poljska hkrati močno vlaga v lastno obrambo, pri čemer bo letos namenila skoraj pet odstotkov BDP za obrambo, na tej ravni pa bo glede na osnutek proračuna poraba ostala tudi prihodnje leto. Obrambni izdatki bodo letos prvič dosegli 50 milijard evrov oziroma več kot 50 milijard dolarjev.

Ali upamo, da bo vojne kmalu konec? Da. Smo o tem prepričani? Ne. Še zlasti ne potem, ko smo prejšnji teden videli rekordno število raket in brezpilotnih letalnikov, ki so bili izstreljeni na Ukrajino in različne dele fronte. Rusija se premika počasi, a napreduje. Ne vidimo dokazov, da je Putin pripravljen na mir.

Po vrhu med Trumpom in Putinom na Aljaski so evropski voditelji odhiteli v Washington, politično vodstvo Poljske pa se srečanja ni udeležilo. Kaj menite o pomanjkanju zastopanosti Vzhodne Evrope, kot sta vaša država in baltske države, v trenutno predlaganem mirovnem procesu za Ukrajino?

Poudariti moram, da je bila ta točka prisotna na vseh več kot 15 srečanjih med ameriškimi in evropskimi uradniki ali med evropskimi najvišjimi voditelji pred vrhom na Aljaski. Poljski premier se srečanja v Washingtonu ni udeležil na zahtevo Američanov zaradi protokolarnih razlogov. Smo zelo prisotni v vseh pripravah in pogovorih o tem, kaj bi pomenilo imeti pravičen mir v Ukrajini. Nekateri ruski predlogi pogojev miru so preprosto nesprejemljivi, ker to ne bi bil pravičen mir, ampak dobesedno predaja za Ukrajino. Seveda se mora Ukrajina sama odločiti o pogojih premirja in/ali mirovnega sporazuma. V celoti podpiramo Ukrajino, da noče priznati vseh okupiranih ozemelj kot del Rusije, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom.

Popolnoma se strinjamo z Ukrajino, da ne želi podati veta na svojo prihodnost Rusiji, in sicer v smislu prihodnjih zavezništev gospodarskih in političnih organizacij. Ukrajina naj se sama odloči, ali se bo pridružila Evropski uniji in Natu. Trenutni mirovni sporazum domnevno daje Rusiji tovrstno moč veta. Če se to zgodi, potem Ukrajina ne bo neodvisna država, saj ne bo imela pravice izbirati svoje usode. Pri tem se lahko Ukrajina popolnoma zanese na našo podporo.

Poljska trenutno gradi največjo kopensko vojsko v EU in namerava letos za obrambo porabiti osupljivih 4,8 odstotka BDP. Trenutno ste v Sloveniji, ki se trudi porabiti dva odstotka BDP za obrambo …

Obstaja razlog, da se je več kot 30 držav prostovoljno pridružilo Natu. Glavni razlog je, da je vsaka grožnja, naj je kopenska ali kibernetska, pravzaprav grožnja tujega vpliva. Dogovorili smo se, da si bomo medsebojno pomagali – to je temelj zveze. Mislim, da je koristno, a nekoliko žalostno, da mora ameriški predsednik nekatere zaveznike opominjati, da je treba nameniti več sredstev za obrambo. Obramba namreč niso le tanki in strelivo, temveč tudi kibernetske zmogljivosti, krepitev civilnih struktur za odpornost, boljša zaščita kritične infrastrukture, kot so plinovodi ali letališča. Vse bi moralo presenetiti, da predsednica Evropske komisije včeraj več kot eno uro ni mogla pristati v Bolgariji zaradi motenj signala. To bi moralo vse, tudi tiste, ki so daleč od ruskih ali ukrajinskih meja, spraviti v zadrego.

Z novimi geopolitičnimi realnostmi in haaško zavezo o petodstotni porabi za obrambo do leta 2035 postaja obrambna industrija najpomembnejši sektor naših držav. Poljska ima podobno težavo kot Slovenija, saj približno 70 odstotkov porabe namenja uvoženemu orožju. Kako pomembna je oživitev domače obrambne industrije in ali bi morali Poljska in Slovenija, eni od dveh najbolj industrializiranih evropskih držav, poglobiti obrambno sodelovanje?

Kot številne druge države, morda celo vse države Nata razen ZDA, smo tudi mi v zlati dobi devetdesetih in zgodnjih dvatisočih razstavili velike dele svoje obrambne proizvodnje, tudi v lastno korist. Danes obstajajo nove veje sodobnega vojskovanja, kot so brezpilotni letalniki, ki jih morajo vsi, tudi ZDA, dohiteti, saj je zdaj videti, da sta dve najbolj razviti državi na tem področju Ukrajina in Rusija.

Kar 70 odstotkov porabimo za tujo oborožitev, ne le iz Nata, veliko tudi iz Južne Koreje, ker smo se v zadnjih dveh letih odločili, da za vojsko porabimo dvakrat več kot prej. Ena od naših političnih in strateških kritik naših predhodnikov je, da niso pravočasno – pred letom 2022 in po letu 2014, ko je zazvonil prvi alarm, povezan s Krimom in Donbasom – začeli krepiti obrambnih zmogljivosti. Danes jih gradimo tako na področju brezpilotnih letal kot težkih oboroženih vozil, vključno s tanki, pri čemer se bo verjetno odstotek tujih naročil zmanjšal s 70 na 50.

Potrebujemo velike naložbe – tako za zasebne kot javne – v različne vrste razvoja orožja. Hkrati moramo razvijati skupne projekte tako v Natu kot v Evropski uniji. Projekt ReArm Europe je dobra ideja, ker spodbuja sodelovanje med različnimi evropskimi državami. Ena skupina držav lahko skupaj razvija zmogljivosti dronov in smodnika, ki ga v 21. stoletju zaradi konfliktov po svetu resnično primanjkuje.

Bloomberg

Trenutni trgovinski odnosi med Varšavo in Ljubljano so zelo uravnoteženi, Poljska je naša 11. največja trgovinska partnerica. Eden glavnih segmentov trgovine, skupaj s farmacevtskimi izdelki, je v absolutnih številkah jedrska tehnologija. Poljska načrtuje odprtje svojega prvega jedrskega reaktorja leta 2036, Slovenija pa želi v istem časovnem okviru odpreti svojega drugega. Ali se lahko v teh naprednih panogah naše partnerstvo poglobi?

Jedrska energija je za Poljsko ključnega pomena. Vse bolj smo prepričani, da bomo zgradili eno ali dve veliki jedrski elektrarni. Razvijati se moramo skupaj z vodilnimi v tem sektorju, torej Američani in Kanadčani, tudi na področju majhnih reaktorjev SMR. Poljski energetski velikan Orlen je že napovedal, da bo prvi majhen reaktor v sodelovanju z zasebnim sektorjem, ki ima pravico do ameriške tehnologije, zgrajen v šestih ali sedmih letih v severnoosrednji Poljski.

Poljska trenutno ni sposobna izpolniti meril za prehod iz premoga tako hitro, kot bi si to želela Evropska unija, vendar si resnično želimo v to smer. Menimo, da mora biti plin prehodni vir energije, vendar ne za dolgo. Prav tako v nasprotju z našimi nemškimi prijatelji trdno verjamemo v jedrsko energijo in da se to področje lahko izkaže za dobro področje sodelovanja s Slovenijo.

Kakšno je stališče Poljske do širitve EU na Zahodni Balkan in tako imenovane blejske zaveze, po kateri bodo nekatere države Zahodnega Balkana do leta 2030 del EU?

Storili bomo vse, kar je v naši moči, da bi blejsko zavezo izpolnili. Ne le zato, ker menimo, da so tako Zahodni Balkan kot Ukrajina in Moldavija za Poljsko ključnega pomena. Menimo tudi, da strateško gledano prihodnost, kot so jo zasnovale velike sile, in sicer ZDA in Kitajska, pripada velikim državam ali velikim organizacijam, ki imajo sposobnost usklajevanja gospodarskih in do neke mere strateških politik. Večja je Evropska unija, bolje je za vse članice. To seveda ne pomeni, da se mora EU širiti brez kakršnihkoli pravil. Vemo, kako boleče je bilo za nas pred 20 leti, a je jasno: države kandidatke morajo izpolnjevati merila. Mi jim moramo pri tem čim hitreje pomagati, ker je to v našem skupnem interesu.