Kaj je Rusija dosegla z napadom na Ukrajino

Več deset tisoč ubitih civilistov, stotine tisoč padlih vojakov, milijoni razseljenih ter približno petina zasedenega ukrajinskega ozemlja, predstavljajo le posledice štiriletne ruske invazije na Ukrajino, ki jo režim ruskega predsednika Vladimirja Putina evfemistično imenuje "posebna vojaška operacija".

Kar se je v Kremlju sprva zdelo kot hitra vojaška operacija in za katero so tudi v takratni nemški vladi verjeli, da je le vprašanje dni, kdaj bo oblast v Kijevu padla, danes prehaja v peto leto intenzivnih spopadov. Frontna črta se pri tem komaj opazno premika, prizadevanja za mirovna pogajanja pa še naprej potekajo v ritmu korak naprej dva nazaj.

Kljub temu da zahodni mediji ob četrti obletnici vojne pogosto poudarjajo, da je Moskva usodno precenila svoje zmožnosti in podcenila odpor Ukrajine, se je konflikt izkazal za nekaj veliko več kot le zgrešen vojaški izračun. Vojna, ki jo vodi Rusija pod vodstvom Vladimirja Putina, je sprožila globoke premike v mednarodnih odnosih, preuredila obrambna zavezništva ter bistveno spremenila varnostno in geopolitično vlogo Evropske unije v Evropi in širše.

Številni zahodni mediji poudarjajo, da po štirih letih vojne ni jasnega zmagovalca. Pogosto tudi izpostavljajo, da je Rusija oslabljena, med drugim zaradi nadaljnje širitve Nata. Vendar takšna slika ni povsem enoznačna. Z drugačne perspektive je mogoče videti, da je Vladimir Putin kljub visokim stroškom dosegel nekatere strateške učinke, ki jih v širši oceni konflikta ni mogoče prezreti.

Ukrajina kot prva obrambna linija

Za Ukrajince je vojna prerasla v temeljni boj za obstoj države, suverenost in politično prihodnost, kar je bilo na začetku konflikta pogosto podcenjeno. Prav zato v Evropi še vedno prevladuje presenečenje nad tem, kako Kijev kljub ogromnim človeškim in materialnim izgubam nadaljuje odpor proti ruski agresiji ter ohranja visoko raven vojaške odpornosti.

Ukrajinske sile so ob tem pokazale, da niso omejene zgolj na obrambo. Občasno so prenašale pritisk tudi na ozemlje Rusije, predvsem z napadi brezpilotnih letal na energetske in vojaške cilje globoko v zaledju, hkrati pa so na več območjih uspele povrniti dele ozemlja, ki so jih pred tem zavzele ruske enote.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je na konferenci v Münchnu izjavil, da je ruska vojska utrpela znatne izgube. Foto: Bloomberg

Čeprav se mnogim morda ne zdi tako, so ukrajinske sile danes v precej močnejšem vojaškem in pogajalskem položaju, kot so bile sredi leta 2022, če gledamo obseg ozemlja pod nadzorom. Zemljevid območij, ki jih nadzorujejo ruske sile, je namreč zdaj manjši kot v času prvih predhodnih pogovorov o premirju konec marca 2022.

Takrat je Rusija obvladovala približno 28 odstotkov ukrajinskega ozemlja, danes pa nadzoruje okoli 18 odstotkov, predvsem na vzhodu in jugu države. Razlika desetih odstotnih točk pomeni približno 60.000 kvadratnih kilometrov ozemlja, kar je nekoliko več od površine Hrvaške.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski vztraja, da Ukrajina ne izgublja vojne in da še naprej uživa močno mednarodno podporo. V intervjuju za britansko javno radiotelevizijo BBC je poudaril, da je protiletalska obramba trenutno najbolj pereče vprašanje. Po njegovih besedah bi bila za Ukrajino največja pomoč zaprtje zračnega prostora, saj bi to zaščitilo civiliste, omogočilo nemoteno delovanje gospodarstva ter zagotovilo več sredstev za financiranje in krepitev vojske na frontni črti.

Ob tem, ko si prizadeva za soglasje zahodnih zaveznikov za pridobitev in uporabo raket dolgega dosega, Zelenski opozarja, da so pogledi na nevarnost tretje svetovne vojne različni. Sam meni, da jo je Vladimir Putin z agresijo na Ukrajino dejansko že sprožil.

"Ključno vprašanje ni, koliko ozemlja lahko Rusija še zavzame, temveč kako jo ustaviti. Ne zato, da bi preprečili njeno zmago, ampak zato, ker želi vsiliti svoj pogled na svet in ljudem odvzeti pravico, da sami odločajo o svojem življenju," je za BBC dejal ukrajinski predsednik Zelenski, svoje sporočilo pa objavil tudi na družbenem omrežju X.

"Zato že dolgo verjamem, da je Vladimir Putin to vojno v resnici že začel. Ukrajina pa danes preprečuje, da bi se ta konflikt razširil v širšo, polno tretjo svetovno vojno. Smo predstraža, ki zadržuje Putina."

Vojna, ki je v korist Kitajski

V vojaškem smislu je frontna črta vse bolj zamrznjena in spominja na pozicijsko vojskovanje iz prve svetovne vojne. Po ocenah ruskih politologov, ki delujejo v Nemčiji, se konflikt zdaj približuje enemu od treh možnih razpletov: mirovnemu dogovoru, zlomu v zaledju, ki je za Ukrajino bližje, kot bi si želela, ali novemu tehnološkemu preskoku v vojskovanju.

Po mnenju ruskega politologa Nikolaja Mitrohina z Univerze v Bremnu je prav slednji scenarij že zelo blizu. Kot opozarja, Ukrajina sicer še vzdržuje položaje na fronti, vendar je delovanje njenega energetskega sistema izjemno krhko, kar bi lahko imelo resne posledice za nadaljnji potek vojne.

Vojna v Ukrajini se v veliki meri vodi z droni. Foto: Bloomberg

"Rusija trenutno nima dovolj vojakov niti sodobnih tehnologij za odločilno in uspešno ofenzivo, vendar lahko prebije ukrajinsko obrambo na več ozkih odsekih, in to ob ceni tisočev človeških življenj ter z napredovanjem, ki meri približno tri kilometre na mesec. Kaj se bo zgodilo, če se v konflikt vključijo kitajska podjetja, ki razvijajo humanoidne bojne robote, še ni jasno, vendar se moramo po njegovem mnenju pripraviti na to, da se bo to kmalu zgodilo, opozarja Nikolaj Mitrohin. Po njegovih ocenah bomo že v roku enega leta verjetno priča širši in praktični uporabi humanoidnih robotov na bojišču. To bi drastično zmanjšalo potrebo po klasičnem vojaškem osebju na frontni črti, hkrati pa bistveno povečalo pomen operaterjev brezpilotnih sistemov ter razvijalcev programske opreme na tem in sorodnih področjih, kot je elektronsko bojevanje."

V tem okviru ruski raziskovalec ocenjuje, da sta Evropska unija in Združene države Amerike leta 2022 naredili skupno strateško napako. Po njegovem nista izkoristili priložnosti, da bi Vladimirja Putina oslabila z odhodom več sto tisoč IT-strokovnjakov in inženirjev, ki bi jim lahko ponudili delo v globalnih podjetjih, če ne na Zahodu, pa vsaj v nevtralnih državah. Posledice te odločitve bodo po njegovi oceni sčasoma vse bolj izrazite.

Ob tem postaja vloga Kitajske v vojni v Ukrajini vse bolj očitna, kar spodkopava evropska pričakovanja zadnjih štirih let, da bi uradni Peking lahko vplival na Kremelj in prispeval k hitrejšemu koncu vojne.

Strateško partnerstvo med Kitajsko in Rusijo se je okrepilo ne le s kitajskimi nakupi nafte in plina, politično podporo ter usklajevanjem strateških interesov, temveč tudi s poglabljanjem sodelovanja med rusko industrijo bojnih dronov in kitajsko obrambno industrijo. Lastnik ključnega kitajskega dobavitelja komponent za drone je namreč prevzel delež v vodilnem ruskem proizvajalcu FPV-dronov in napadalnih dronov VT-40, kar pomeni novo stopnjo rusko-kitajskega sodelovanja. To je doslej temeljilo predvsem na tem, da je Kitajska Moskvi omogočala širok dostop do svojih obsežnih zmogljivosti za proizvodnjo elektronike.

Droni so postali eno najpomembnejših orožij v vojni tako za Rusijo kot za Ukrajino, zato je sodelovanje s kitajskimi dobavitelji strateškega pomena ne le za rusko, temveč tudi za kitajsko vojsko. Za Peking namreč ni v interesu, da bi Rusija vojno v Ukrajini izgubila. Ta konflikt ne predstavlja zgolj preizkusa, kako bi se Zahod odzval na morebitno kitajsko invazijo na Tajsko, temveč Kitajski ponuja tudi dragocene izkušnje z uporabo novih vojaških tehnologij, od dronov do humanoidnih bojnih robotov, v dejanskih in ne le simuliranih spopadih.

Ruske taktične izgube in strateške pridobitve

Rusija s tako imenovano "posebno vojaško operacijo" ni uresničila svojih začetnih ciljev hitrega strmoglavljenja ukrajinske oblasti in podreditve države, kljub ogromnim izgubam v človeških življenjih, vojaški opremi in gospodarstvu. Drži sicer, da je prevzela nadzor nad Krimskim polotokom in približno 75 odstotki štirih jugovzhodnih ukrajinskih regij, kjer večinsko prebivalstvo govori rusko in ki jih je Vladimir Putin z dekretom priključil Ruski federaciji.

Bilanca štirih let vojne v Ukrajini je za Rusijo tako predvsem kombinacija taktičnih porazov in omejenih strateških pridobitev, ki so daleč od kakršnekoli jasne vojaške ali politične zmage.

Ruske sile v zadnjem obdobju vse pogosteje usmerjajo napade na ukrajinske termoelektrarne in druge ključne dele energetske infrastrukture. Foto: Bloomberg

Če odmislimo človeške izgube, med ruske poraze sodi tudi vstop Finske in Švedske v NATO, s čimer se je zavezništvo še bolj približalo Rusiji in se hkrati okrepilo z naglim ponovnim oboroževanjem evropskih vojsk. Ruski prihodki od prodaje nafte in plina so se znižali na najnižjo raven v zadnjih petih letih, tudi zaradi izgube ključnih evropskih kupcev, ob tem pa se začenjajo kazati razpoke celo v doslej uspešnem prehodu ruskega gospodarstva v vojno ekonomijo. To pa še ne pomeni, da bi sankcije in gospodarsko nazadovanje spremenili odnos Vladimir Putina do vojne v Ukrajini.

Dolgotrajen spopad brez jasne zmage mu namreč ne prinaša političnega poraza na domačem prizorišču, v nasprotju s pričakovanji številnih zahodnih analitikov. Javnomnenjske raziskave vztrajno kažejo, da podpora vojni med Rusi ostaja razmeroma stabilna, med 70 in 80 odstotki, čeprav so pogledi na njene konkretne cilje precej razdeljeni.

Po mnenju Marie Snegove, strokovnjakinje iz Centra za strateške in mednarodne študije, se politiki in oblikovalci politik v Washingtonu in Zahodni Evropi slepijo, da se ruska javnost začenja naveličati vojne.

"Štiri leta po začetku vojne ne vidimo večjih protivojnih protestov, niti v ruski diaspori v tujini," je povedala za ameriško revijo Foreign Policy. Ob tem je dodala, da večina anketiranih Rusov sicer ne verjame v uradne razloge Kremlja za vojno, kot je "denacifikacija" Ukrajine oziroma zamenjava oblasti v Kijevu, vendar tako mlajši Rusi kot tudi starejše, bolj konservativne generacije ostajajo "nenavadno enotni" v prepričanju, da je Zahod spodbudil Vladimirja Putina k vojni.

Razlog za to je tudi v tem, da se velik del ruskega prebivalstva strinja s Putinovo izjavo iz leta 2021, da so "Rusi in Ukrajinci en narod – ena celota", ter da je Kijevska Rus – srednjeveška država, ki ji je pred več kot tisoč leti vladal Vladimir Veliki iz današnjega Kijeva – zibelka ruske civilizacije.

"Za mnoge Ruse bi popolna izguba Ukrajine pomenila skoraj isto, kot bi za Američane pomenila izguba dela ameriškega jugozahoda," je za Foreign Policy dejal Peter Yeltsov, strokovnjak za Rusijo na Nacionalni obrambni univerzi.

 

Razpoke znotraj zavezništva

Poleg tega ima Vladimir Putin dober razlog, da deluje samozavestno, saj je vojna v Ukrajini razkrila in poglobila razkole znotraj t. i. kolektivnega Zahoda. Ti so postali še izrazitejši, odkar je ameriški predsednik Donald Trump začel z nediplomatskimi pritiski na evropske zaveznice v NATO, ki jih pogosto označuje kot šibke in neuspešne.

Ko se k tej razdrobljenosti doda še Trumpov vrh na Aljaski, kjer je Putina brez navzočnosti Zelenskega in evropskih voditeljev dejansko obravnaval kot voditelja svetovne sile, s katero se lahko na enakovredni ravni pogajajo zgolj Združene države, postane jasno, da je Moskvi v marsičem uspelo vsiliti dinamiko, v kateri se igra po njenih pravilih.

Prebivalci Kijeva se soočajo s pogostimi prekinitvami električne energije zaradi ruskih napadov na elektrarne. Foto: Bloomberg

Tudi trenutna mirovna pogajanja, ki jih usklajujejo Američani, se zdi, da potekajo po "Putinovi melodiji" Rusija nizá izjave o "poslovnih" in "intenzivnih" pogovorih z Američani, očitno z namenom ugajati Donald Trump, hkrati pa od ameriških pogajalcev zahteva pritisk na Volodimirja Zelenskega, naj ukrajinska vojska umakne svoje sile s celotnega ozemlja Donbasa.

"Za Rusijo ta pogajanja niso pot do miru, temveč sredstvo za poglabljanje razkola med Ukrajino in ZDA. Za Ukrajino je zato ključnega pomena, da Moskvi prepreči dosego tega cilja. Takšen pristop obeh strani ne približuje miru," ocenjuje komentator nemškega časnika Frankfurter Allgemeine Zeitung Reinhard Veser. Po njegovem mnenju bi bil prekinitev ognja dosegljiva le, "če bi vztrajen pritisk notranje težave v Rusiji zaostril do te mere, da bi Vladimir Putin premor v bojevanju ocenil kot taktično koristen".

Za zdaj takšen razplet ni na vidiku. Jasno pa je, da vojna nima jasnega zmagovalca, hkrati pa je dolgoročno preoblikovala strateško podobo Evrope in širšega mednarodnega prostora.