Ministrica Mateja Čalušić: Cilj spremljanja cen hrane ni konfrontacija s trgovci

Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić resor vodi komaj nekaj mesecev, a kot pravi sama, se je hitro lotila odpravljanja težav, ki jih roko na srce v slovenskem kmetijstvu ne manjka.

Bolj kot to, kje so težave, se lahko vprašamo, kje sploh začeti. Pri kmetih in njihovih zahtevah? Pri zelenem prehodu evropskega kmetijstva? Pri skupni kmetijski politiki? Uvozu ukrajinskega žita? Prehranski varnosti in samooskrbi? Morda pri cenah hrane in njeni kakovosti ali pa spodbujanju podjetništva pri kmetih? Ne nazadnje je večina naštetega prednostna naloga njenega mandata, ki je po spletu objektivnih okoliščin zgolj polovičen.

To ni izgovor, je pa vprašanje, kaj lahko ministrica v tako kratkem času postori v resorju z večletnimi in celo desetletja zatečenimi težavami. Ne nazadnje se tu obračajo orjaške količine denarja in posledično prepletajo številni navzkrižni interesi. Kar tretjina proračuna EU je namenjenega skupni kmetijski politiki, čigar neživljenjskost je na ulice evropskih in slovenskih mest pred meseci prignala kmete.

Diplomirana inženirka agronomije in hortikulture ima specializacijo s področja varstva kmetijskih rastlin, a kot je pokazala pri pogajanjih s kmeti, ji tudi politika, uvodnim očitkom o njeni neizkušenosti navkljub, ne gre bistveno slabše od rok. S kmeti je našla skupni jezik, pravi, zato ker je k njihovim zahtevam pristopila odkrito in s konkretnimi zavezami, ni pa se jim pustila izsiljevati.  

Pogoj socialnega miru je tako izpolnjen, zdaj pa bo treba zagristi v ne eno, ampak cel zaboj kislih jabolk in se lotiti naštetih izzivov slovenskega kmetijstva. Kako?

Slovenijo so pred nedavnim prizadele nizke temperature in po prvih ocenah je škoda na sadnem drevju in v vinogradih obsežna. Kako boste priskočili na pomoč kmetom in vinogradnikom ter predvsem ali na ministrstvu razmišljate o ukrepih za bolj dolgotrajen in metodičen pristop k reševanju posledic vpliva podnebnih sprememb?

V Sloveniji smo dejansko občutili podnebne spremembe, o katerih je v zadnjem času veliko govora. Prve predhodne ocene škode so opravili naši sodelavci in Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije. Te ocene kažejo, da škoda ni tako velika, a treba je počakati na naslednje faze rasti rastlin za natančnejše ocene.

Povezali smo se z vsemi kmetijskimi in nevladnimi organizacijami, da na ravni strokovne in operativne delovne skupine v prihodnjih 14 dneh skupaj poiščemo način, kako izplačati neposredno pomoč ob naravnih nesrečah. Veliko idej in sestankov je že bilo na to temo, a na ministrstvu menimo, da ne moremo več le ocenjevati škode po naravnih nesrečah in je kasneje izplačevati.

Bloomberg Adria/MKGP

Ocenjujem, da je napočil čas, da posodobimo način, kako pomagati pridelovalcem, saj ne gre več za enkratne izjemne dogodke, ampak se ponavljajo dvakrat do trikrat na leto. Prav tako imamo informacije, da tudi zavarovalnice ocenjujejo, da zanje ni smiselno in nimajo interesa, da bi nasade zavarovale pred naravnimi nesrečami. To je absolutno eno pomembnejših vprašanj, ki nas čakajo v tem mesecu.

Sektorju bomo seveda tako kot doslej finančno pomagali, ampak menim, da je nujno prevetriti sistem. Določiti moramo, kako in na kakšen način zagotoviti pomoč ter podporo za zavarovanje pridelka, za hitrejši tehnološki razvoj trajnih nasadov z vsemi tehnologijami, bodisi z zaščitenimi prostori bodisi z oreševalnimi ali namakalni sistemi. To so vse ukrepi, ki že imajo strokovno podlago, a se kmetje pogosto niso odločali zanje.  

Dejstvo je namreč, da je pridelovalcev, ki imajo nasade fizično zavarovane pred naravnimi nesrečami, bodisi proti toči, suši bodisi pozebi, peščica. Z namakalnimi sistemi je denimo v Sloveniji pokritih le dobrih 7 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč.

Pogosto neradi slišimo, ampak na podnebne spremembe stroka opozarja že 15 ali 20 let. Danes o tem ne govorimo več v prihodnjiku, ampak na žalost že v sedanjiku. Žal je šele škodni dogodek tisti vzvod, ki nekoga prisili, da se odloči za zaščito pridelka. To prinaša precejšnje finančne posledice in tega se zavedamo. Vemo, da zavarovanja niso najugodnejša za pridelovalce.

Velikokrat je bilo povedano, da se jim bodisi ne splača ali pa ne zmorejo zagotoviti teh dodatnih sredstev na kmetiji. Veliko idej je bilo že podanih prek sklada, kjer se lahko kmetje prostovoljno odločajo in prispevajo pavšalno, mesečno, pa tudi država lahko k temu kaj doda. Tako ali tako nas vsako leto čakajo taka izplačila ob nesrečah.

Kot novopečena ministrica ste se morali nemudoma pogajati s kmeti, ki so grozili s protestom. Kot kaže, ste jih za zdaj uspešno pomirili, saj ste se dogovorili za uresničevanje njihovih zahtev. Nadaljevalni sestanek ste imeli 25. aprila  – kaj ste se dogovorili in kako daleč ste pri uresničevanju dogovorjenega?

Res je, že od prejšnjega vodstva sem podedovala kmečke proteste. Izziv je bil velik, a k dialogu sem ne glede na očitke o neizkušenosti pristopila brez zadržkov. Odprt in iskren dialog je moje glavno vodilo, zato da potem ne prihaja do očitkov, češ da se izogibamo odgovornosti ali prestavljamo težave, ki pestijo slovensko kmetijstvo.

V zadnjih  desetletjih se jih je veliko nakopičilo, skozi novo skupno kmetijsko politiko in že omenjene podnebne spremembe pa so se pojavila še nove. Treba je pa biti iskren in priznati, da nekatere protestne zahteve morda tudi niso bile izpostavljene na primeren način. Ključno pa je, da smo se začeli pogovarjati in kmetijskim organizacijam sem že na začetku povedala, kje si lahko stopimo nasproti. Ni bilo preprosto, saj je šlo za trda pogajanja, a povedali so, da mi dajejo možnost oziroma priložnost za spremembe, in to smo potem tudi zapisali v izhodišča.

Želela sem si začeti odpravljati težave, ki so jih kmetje zaznavali kot krivice, kot nezmožnost kmetovanja. Seznam zahtev je bil zastavljen zelo obsežno: sprva je bilo sedem glavnih zahtev, kasneje še dodatnih 30. Prvih sedem smo na zadnjem sestanku pregledali in so bolj ali manj z naše strani zaključene.

Prva točka je bila glavna problematika obdavčitve OMD [območja z omejenimi dejavniki za kmetijsko dejavnost] oziroma izvzem plačil OMD iz obdavčitve. Konec aprila je bila analiza končana, trenutno je naš predlog v rokah ministrstva za finance, ki ga preučuje, in predvidoma maja bo podalo tudi svoje stališče.

Druga stvar je bila umeščanje suhih zadrževalnikov v okolje in prostor, kjer je bil vzpostavljen skupni protokol z ministrstvom za naravne vire in prostor, v katerega so bili kmetje vključeni in so lahko povedali svoja stališča.

Potem so tu pristojbine za gozdne ceste, za katere sem povedala, da v tem trenutku ne morem nemudoma najti rešitve, ker gre za zatečeno stanje vsaj zadnjih dveh desetletij. Zato smo se dogovorili za sestanek, kjer so lahko kmetje podali predloge za možnosti spremembe zakonodaje glede načina plačevanja pristojbin gozdnih cest.

Pojasnili smo jim, zakaj pri subvencijah ni bilo rednih izplačil, saj se je kampanja na novo postavljala, pri čemer smo le ponovili tisto, kar je bilo glede tega povedano že lani. Za vseh drugih 30 zahtev lahko rečem, da gre za ponovitev omenjenega v drugačni obliki. Zato je bil tu dogovor, da se jih lotimo po sklopih.

Ne nazadnje pa je bila med izpostavljenimi težavami tudi subvencijska kampanja za okoljska plačila, kjer smo zaznali presežek novih vstopov in pomanjkanja sredstev. Odločili smo se, da v prvem letu ne bo novih vstopov, ampak se bodo lahko kandidati za pridobivanje sredstev dodatno vključevali čez leta, za kar smo zagotovili dodatna sredstva.

Pojavljala se vprašanje, koliko je teh sredstev, a sem iskreno odgovorila, da je to odvisno od števila novih kmetov, ki se bodo odločili za ta ukrep. Tega pa ne vemo. Bo pa to znano čez leto oziroma proti koncu, ko se bo tudi kampanja končala. V tem primeru so si izpogajali, da bomo zagotovili dodatna sredstva.

Vlada premierja Roberta Goloba bo vsekakor ostala v spominu po ustanavljanju številnih posvetovalnih teles, famoznih strateških svetov. Eden prvih je bil tudi tisti za prehrano, ki je dvigoval veliko prahu s sestavo in priporočili za prehranjevanje. Kako vi gledate na tovrstno telo, kako ocenjujete njegovo delo in kakšne so konkretne koristi tega za državljane?

V strateškem svetu se srečujejo različni resorji, ki imajo pod svojim okriljem vsebine prehranske varnosti. V njem je veliko strokovnjakov in predstavnikov vladnih teles in menim, da je bil namen predsednika vlade oblikovati posvetovalno telo, ki se ukvarja s številnimi kompleksnimi vsebinami.

Vanj je aktivno vpeto tudi kmetijsko ministrstvo, saj bomo le skupaj okrepili zavedanje o zdravem načinu življenja. A tu ne gre za medijsko razvpite novice, kot so se pojavljale na začetku, in sicer o tem, kako se bomo prehranjevali ter da bodo to konkretne usmeritve, kaj bomo smeli imeti na krožniku in kaj ne. Gre bolj za splošne napotke za zdrav način življenja, za dvig nacionalne zavesti in oblikovanje zdravih vsebin o prehrani za naše zanamce.

Velikokrat se tudi zastavlja vprašanje, ali je kmetijstvo sploh ustrezno zastopano v koaliciji. Po moji oceni je ravno strateški svet za prehrano odraz tega, saj se z njim naslavlja problematika prehranske varnosti; se pravi vprašanja, kaj bomo vsak dan imeli na krožniku. Nadaljnjega sodelovanja s strateškim svetom se zato kot resorna ministrica veselim.

Če je torej prehranska varnost pomembna, s strateškim svetom pa povzdignjena na raven vlade oziroma njenega predsednika, zakaj je potem Slovenija v številnih pogledih tako prehransko ranljiva oziroma nezadostna?

Kar pravite, je res in odraz tega, kako sta se kmetijska politika in sredstva izvajali in porabljali nesmotrno. Pri prehranski varnosti bi morali imeti uravnoteženo razvojno strategijo za vse panoge, tako za rastlinsko kot tudi živalsko pridelavo. Potrebni so vsi vidiki in prav skozi skupno kmetijsko politiko smo zaznali, da pri rastlinski pridelavi nismo niti približno samooskrbni. Zahvaljujoč temu smo hkrati definirali, na kakšen način lahko sektorju še dodatno priskočimo na pomoč.

Kljub temu nas čaka tudi izziv živinoreje, ki se spreminja v odnosu do podnebnih zahtev in subvencijskih kampanj. Menim, da bomo lahko skozi subvencije, javno svetovanje, povezovanje s stroko in tvornim povezovanjem samozadostnost postopoma stopnjevali. Ne smemo pa si zatiskati oči pred tem, da je pred nami dolga dolga pot do cilja.

Vprašanje je, ali bo Slovenija sploh kdaj samooskrbna, ampak pomembno je, da k temu stremimo, saj sta nas na to, kaj nas čaka sicer, nazorno opomnila pandemija in vojna v Ukrajini. Področje je kompleksno, a hkrati vitalnega pomena.

Pri tem gre za ukrepe za pridobitev oziroma vzpostavitev degradiranih zaraščenih kmetijskih zemljišč ter hitrejšega umeščanja zavarovanih zaščitenih prostorov v okolje in prostor.

S tem pa je povezano tudi reševanje izzivov podnebnih sprememb, saj denimo vemo, da je rastlinska pridelava veliko bolj občutljiva. Menim, da gremo s takšnimi usmeritvami v novi perspektivi in s cilji, ki jih imamo na ministrstvu, v pravo smer.

Ko že omenjate ukrajinsko vojno, je tu pereče vprašanje ukrajinskega žita oziroma kmetijskih pridelkov. Pri njihovem uvozu se pojavljata dva nasprotujoča si koncepta – na eni strani solidarnost in pomoč okupirani državi, toda oprostitev carin je v navzkrižju s pravili prostega trga EU, zaradi česar prihaja do izkrivljanje konkurence, večje nihajnosti cen, ukrajinsko pridelki pa so obenem tudi veliko manj regulirani glede uporabe pesticidov. Kako naslavljate te težave, saj se uvoz v Slovenijo povečuje?

Veliko razprave o tem je bilo tudi na ravni Evropske komisije, a kot pravite, gre za občutljivo temo. Tema je takšna, ker gre za pomoč Ukrajini v času stiske. Slovenija je pred nedavnim ponovno podprla podaljšanje liberalizacije trga, a se hkrati absolutno zavzela, da za uvoz ukrajinskih izdelkov veljajo enaki pogoji kakovosti in preverjanja kot za vse druge.

V letu 2022 še nismo zaznali večjega vpliva uvoza, lani pa je že bilo mogoče zaznati nekoliko večji uvoz krmnega žita. Res pa je, da ga je na domačem trgu primanjkovalo. Slovenija pri tem deli stališče tistih držav članic, ki zahtevajo enakovredno obravnavo ukrajinskega uvoza, saj so prav manjši trgi, kakršen je slovenski, občutljivi na pojav nelojalne konkurence. Ta nam lahko zelo hitro razbije celotno verigo in tako povzroči znaten ter dolgoročen vpliv na naše kmetijske pridelovalce.

Tega se zaveda tudi Evropska komisija, ki je že sprejela ukrepe v tej smeri.

Na ravni EU se veliko govori o zelenem prehodu. To velja tudi za področje kmetijstva, vendar so ambiciozni cilji komisije v zadnjem letu na ulice evropskih mest prignali razjarjene kmete. Mar niso ti tudi na področju kmetijstva pretirani? Dokaz za to so že nekatere razvodenitve v nameri po pomirjanju razburjenih kmetov, kot so manj stroga pravila glede uporabe pesticidov in še česa.

Evropska komisija je pri določenih ukrepih resda stopila nekoliko nazaj. Zaveda se, da je bilo premalo vloženega v vzpostavljanje dialoga z deležniki. To je bila glavna napaka glede na ambicioznost nove skupne kmetijske politike.

Slovenija je že prej opozarjala na nacionalne specifike, kakršen je denimo ukrep pogojenosti [prej navzkrižna skladnost], ki je trenutno nekoliko razrahljan za večje države članice, kot je Nemčija, ima pa bistveno večji vpliv na Slovenijo oziroma njeno kmetijstvo. Je tipičen primer tega, da je treba upoštevati nacionalne specifike. Seveda ob tem ne smemo pozabiti na naravo in poskrbeti, da kmetje pametno in trajnostno kmetujejo.

Do odpora prihaja tudi zato, ker komisija države članice usmerja v hitrejše tehnološke posodobitve kmetijskih gospodarstev, v sonaravno kmetovanje in razmislek o tem, kako ustrezno zaščiti pridelke, o čemer sva govorila na začetku. A mimo tega ne bo šlo.

Kjjub temu menim, da gre za uvodne spremembe, ki sprva izzovejo negativen odziv, ter da bomo ob posluhu evropske komisije postopoma le vpeljali zadane ukrepe. Ponavljam pa, da je pri tem treba upoštevati nacionalne posebnosti, saj je včasih nemogoče zadostiti predpisom glede na reliefne značilnosti, ki jih imamo tudi v Sloveniji.

Bloomberg adria/MKGP

Razumljivo je, da se kmetje sprašujejo, kdo vse bo pokril stroške za vpeljavo modernih tehnologij in sodobnih načinov kmetovanja. Pa ne samo to – sprašujejo se, kaj to pomeni za konkurenčnost njihovih pridelkov, potrošniki pa, ali to pomeni dražjo hrano. Nemalokrat se namreč izkaže, da se povečani vhodni stroški preprosto po verigi prenesejo na kupca.

O ravnovesju v celotni prehranski verigi se na ministrstvu in z vsemi deležniki v zadnjih mesecih intenzivno pogovarjamo, saj moramo poskrbeti za ekonomsko stabilnost pridelovalcev, ob tem pa ne pozabiti na potrošnika. Ta mora imeti dostop do varne in kakovostne hrane. Ta mora ostati osnovna dobrina, ne pa nadstandard, ki si ga lahko privoščijo izbranci. Prav to je pomemben izziv in cilj zelenega prehoda.

Pri tem je pomembno, da si stroškov ne delita samo kmet in potrošnik, ampak se ti porazdelijo vzdolž celotne verige. Če karikiram: vsi si bomo morali razdeliti ta kos torte, čeprav ta ne bo tako sladek.

V zvezi s tem so se veliki upi polagali v program spremljanja cen košarice osnovnih živil. Nazadnje se je ta sprevrgla v njeno izigravanje pri trgovcih, ki so s prstom kazali na kmete, ti pa proti njim. Kaj ste ugotovili v svojih analizah? Ali te kažejo, da je ukrep v času občutne prehranske draginje in skokovite inflacije imel želeni učinek na cene?

Program košarice je v začetku pokazal zelo očitno rast osnovnih živilskih pridelkov, kar je bila posledica inflacije in vojne v Ukrajini. Tako smo hoteli zaščititi najbolj ranljive skupine prebivalstva. Menim, da je v tem obdobju dosegla svoj namen, čeprav so se pojavljale anomalije in odstopanja.

Ob nastopu mojega mandata smo se dogovorili za njeno zamrznitev, in sicer zato, da najdemo pot, kako še naprej sodelovati s trgovci. Regulacija cen se je takrat omenjala kot ena od rešitev, a je v državah, ki so po njej posegle, prišlo do precejšnjega nasprotovanja, zato smo se pri nas odločili za mehkejši pristop. V bistvu ni bila palica, ampak korenček.

Šlo je za to, kako dejansko pomagati naši družbi, ki se je soočala z enkratnim dogodkom, in nismo vedeli, koliko časa bo trajalo in kaj vse še čaka pri zagotovitvi osnovnih živil. Kasneje se je pokazalo, da ni interesa za nadaljnje sodelovanje v tem programu.

Sicer težko ocenjujem, kaj se je v preteklosti dogajalo, ampak moja prva želja je bila, da bi se ta ukrep še naprej izvajal, kot recimo prijazna ali slovenska košarica. Podobno zdaj počnejo nekateri trgovci v svojih potrošniških akcijah, vendar na drugačen način in z drugimi cilji. Moja ideja pa je bila, da bi s tem še bolj vključili oziroma podprli slovenskega kmeta in domače pridelke.

No, očitek pri trgovcih je bil, da sta se njihov trg in povpraševanje po izdelkih sesula, češ da to ni bila promocija za kakovosten slovenski proizvod, ampak je bilo merilo cena. S tem smo se strinjali in trgovcem predlagali prevetritev košarice. A kot rečeno, interesa ni bilo.

Analize so pokazale, da so osnovne cene živil zaradi inflacije naraščale, vendar je bilo na neki točki mogoče razbrati, kako se marže na osnovna živila niso več zviševale.

A cene hrane so lani še naprej bistveno poganjale inflacijo. Pred nedavnim ste objavili prvo analizo spremljanja cen pri slovenskih trgovcih, ki je nekakšno nadaljevanje in razširitev projekta košarice, saj spremlja cene po celotni verigi. Kaj ste ob polletnem pregledu ugotovili glede trgovskih marž? Zakaj ne objavite imen trgovcev z najvišjimi maržami?

Konec leta 2022 se je na podlagi spremembe zakona o kmetijstvu določen obseg trgovcev, kmetov in predelovalcev zavezal, da poročajo o gibanju cen. Kasneje je sledila analiza biotehniške fakultete, ki je bila izvedena po šestmesečnem izvajanju projekta.

Izkazalo se je, da je bil nabor pri določenih suhomesnatih in mlečnih izdelkih morda premajhen za statistične podatke ter da je to še vedno prekratko časovno obdobje, zato bomo projekt nadaljevali.

Ocenjujem, da je to prava poteza, čemur ne nazadnje prigovarja tudi odločitev Evropske komisije za uvedbo observatorija cen za celotni trg EU. S tem bomo dobili dejanski odraz stanja na enotnem trgu, torej, kaj se dogaja s cenami in maržami. Je pa program po pol leta pokazal, da na slovenskih policah najdemo razmeroma veliko slovenskih prehranskih proizvodov.

Za vse drugo, po čemer me sprašujete, se pravi, kakšne so marže in pribitki, pa bi bilo v tem trenutku bistveno prezgodaj govoriti. Kot rečeno, je treba počakati, da se izteče daljše časovno obdobje.

Pa boste potem objavili konkretna imena trgovcev in njihove marže?

Trenutno to še ni definirano. Naš namen ni izpostavljati ali konfrontirati trgovce, saj želimo predvsem ugotoviti, kaj se dogaja z izdelki, kako ti pridejo iz tujine na naše police, kakšnega porekla in kakovosti so ter koliko je pribitka oziroma marže ali pa na koncu tudi samega dobička.

Absolutno pa ni cilj, da bi izpostavljali posamezne trgovce.

Vendar tu sploh ne gre za izpostavljanje, ampak za pomoč potrošnikom pri informiranem in racionalnem nakupu določenega izdelka pri trgovcu z najnižjimi pribitki. To je ne nazadnje bistvo prostega trga, saj kupec s svojo ozaveščeno odločitvijo pritiska na cenovno politiko trgovcev. To ni regulacija, to je temeljni mehanizem svobodnega trga.

Vseeno menim, da je tudi spremljanje glede na kakovost in ceno eden vzvodov ozaveščanja potrošnika. V zadnje pol leta se je denimo izkazalo, da povpraševane po ekoloških proizvodih upada. Se pravi, da se nam je trg nekoliko podrl. Ponovno gre za vpliv vojne v Ukrajini in pandemije, ki sta vplivali na potrošniško miselnost, in sicer na način, da bolj posegamo po hrani, ki je cenovno ugodnejša in ne nujno kakovostna. Obrniti ta trend je med prioritetami mandata.

Želim doseči, da bo potrošnik vedel, za kakšno hrano oziroma kakovost je moral odšteti določen znesek. Ugotoviti si želimo tudi, ali se na slovenskih policah ponujajo izdelki izbrane kakovosti, v kar so se doslej vlagala precejšnja promocijska sredstva. Če je to ekološki izdelek, da potrošnik res ve, da ne kupuje mačka v žaklju. To so vidiki programa spremljanja cen, za katere menim, da so ključni.  

In tu sva znova pri zelenem prehodu. Slovenski kupec je zelo občutljiv na ceno, ta mu pravzaprav narekuje nakup. Za ekološko pridelano in dražjo se redkeje odloča, kar je za zeleni prehod velik izziv. Kaj lahko naredite tu?

Res je vse povezano in prav to razkriva kompleksnost področja. Lotiti se moramo izziva prevetritve razmišljanja potrošnika in ga ozavestiti, kako se obnaša do hrane. Sprašujem se, ali imamo tudi strategijo za zavrženo hrano. Koliko ton hrane na letni ravni zavržemo? To je tudi velika obremenitev okolja, prek zmanjšanja katere lahko vsi skupaj prispevamo k zelenemu prehodu.

Zakaj se na koncu dneva kot potrošniki ne vprašamo, ali kupim manj in odštejem nekoliko več, ali pa niti ne nujno več, če bo količinsko manj in kakovostnejše? Druga možnost je, da kupim več in na koncu dneva zavržem odvečno hrano in s tem dodatno obremenim okolje.

Bolj se bomo morali zavedati, da je pomembno tudi, kakšen odnos imamo potrošniki do hrane. Tukaj je še veliko izzivov.

Kaj pripravljate na področju spodbujanja podjetništva med kmeti? Mladi prevzemniki so podjetnejši, imajo inovativne ideje in iščejo načine, kako prodreti s svojimi izdelki. A težava je generacijska vrzel, ki se povečuje in je povezana z vrednotami na kmetiji, kjer morda prejšnje generacije niso tako naklonjene ali vešče podjetniških prijemov. Svoje dodajo tudi birokratski postopki.

Generacijska vrzel je resen problem, saj smo po številu mladih prevzemnikov in povprečne starosti slovenskega kmeta na repu EU. Pri promociji poklica prek izobraževalnih institucij se pojavlja veliko anomalij, s čimer se strinja tudi akademska sfera.

Mladim je podjetnost pomembna, pri čemer se spreminja tudi odnos do kmetije in pa to, na kakšen način kmetujemo. Njihove kmetije so konkretna podjetja, saj imajo precej razvito podjetniško žilico. Vodenje evidenc knjig, računovodskih izkazov, bilanc, vrednotenje delovnih ur, vse to je zanje nekaj normalnega. To je prednost generacijskega preskoka.

Kljub temu menim, da je naša naloga pospešiti in poenostaviti reševanje težav, ki se pri tem pojavljajo na poti k preoblikovanju kmetije v podjetje. Konkretno, ko se mlad prevzemnik odloči, da bi na zemljišču želel ustvariti zaščiten prostor, kjer bo recimo začel pridelovati zelenjavo, naleti na dolgotrajen postopek umeščanja v prostor z gradbenimi dovoljenji. Tu mora biti ministrstvo z zakonskimi akti in predpisi odzivnejše. Dejavnejši moramo biti pri tehnološkem posodabljanju kmetij in se vprašati, kako kmetom pomagati, da so lahko hitrejši in naprednejši, ker sem prepričana, da je to pomembna konkurenčna prednost in dejavnik ekonomske stabilnosti kmetij.

Po drugi strani je za mlade pomembno povezovanje, zadružništvo. Tudi sama ga vidim kot ključen vidik prihodnjega razvoja slovenskega kmetijstva. To velja tako za lokalno območje kot tudi zunaj državnih meja, saj je zadružništvo močno povezano z razvojem podjetništva v kmetijstvu.  

Poudarjam, da bomo v tem oziru na ministrstvu zagotovili maksimalno podporo. Zaznavamo precej anomalij, kot je denimo dostopnost do kmetijskih zemljišč, ki je za mlade velika težava. Obračajo se na nas, ker bi želeli kmetovati, pa nimajo kje. V tem mesecu se spreminja pravilnik Sklada kmetijskih zemljišč, kjer bo mlad kmet prevzemnik ena od prioritetnih alinej za zakup kmetijskega zemljišča v lasti države. To so majhni koraki, ampak ključni za pomoč mladim, ki se želijo podjetniško udejstvovati.

In še, ali je lahko Slovenija, slovensko kmetijstvo, naša hrana, tako močno tržno ime, kot so francosko ali italijansko?

Slovenija je v številnih pogledih in državah že prepoznavno ime, ampak se pogosto tega premalo zavedamo in izkoriščamo. Potenciala je v tem gastronomskem oziru veliko, saj smo zanimivi ne samo za evropski trg, ampak tudi za tretje države.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar