Novinar Eyoum Nganguè: 'Izstop iz EU in Nata pod Le Pen ni verjeten'

V Franciji se predvolilna vročica pred volilnim vikendom, ko se bo odvil prvi krog predčasnih parlamentarnih volitev, stopnjuje do vrelišča. O tem, v kakšno negotovost je predsednik Emmanuel Macron pahnil ustanovno članico Evropske unije, nemara najbolj nazorno priča kultna fotografija njegovega kabineta takoj po nepričakovani razpustitvi parlamenta. Obrazi ministrov na črnobeli fotografiji izražajo šok in obup, medtem ko se predsednik vlade Gabriel Attal, sprašuje, ali bo imel po Macronovem hazardu še službo.

Razlog za njegovo nejevero, celo jezo, je posledica meteorskega vzpona skrajno desne Nacionalne fronte, ki jo vodi Marine Le Pen in je na evropskih volitvah dosegla zgodovinski uspeh. "Pred 22 leti, leta 2002, se je v drugi krog francoskih predsedniških volitev prvič uvrstil vodja skrajno desne stranke Jean-Marie Le Pen, ustanovitelj Nacionalne fronte in oče Marine," o genezi skrajno desnega feniksa, ki je nastal na pogorišču Vichyjske Francije, pravi skoraj trideset let v Franciji živeči kamerunski antropolog in novinar Eyoum Nganguè. "Osvojil je 17,79 odstotkov glasov," se rezultata takratnih volitev spomni pronicljiv opazovalec razmer, ki dodaja, da je "takrat to bil šok".

Instagram

Nič več, saj družinski projekt Le Pen tik pred ključno nedeljo po zadnjih javnomnenjskih raziskavah vodi s skoraj 38 odstotki. Na drugem mestu je z 28,6 odstotki pod imenom Nova ljudska fronta združena levica, ki skuša na vsak način preprečiti vzpon desnice. Macronistom pa po sedmih letih političnega eksperimenta s komaj dvajsetimi odstotki glasov grozi zdrs na margino francoskega političnega prostora. Obeta se torej srdit boj za prihodnost Pete republike.

Če vlado prevzamejo skrajne desne ali leve politične sile, se bo Francija znašla na robu državljanske vojne, je pred dnevi dramatično in nekoliko populistično posvaril francoski predsednik. Kako vidite ta nenaden vzpon desnice, na katero so tako stimulativno delovale volitve za Evropski parlament?

Nikakor ne gre za nenaden obrat. Pred 22 leti, leta 2002, se je v drugi krog francoskih predsedniških volitev prvič uvrstil vodja skrajno desne stranke Jean-Marie Le Pen, ustanovitelj Nacionalne fronte in oče Marine.  Takrat je osvojil slabih 18 odstotkov glasov in je bil resnično šok. A od takrat naprej stranka na volitvah redno dosega dobre rezultate.

Njegova hči, Marine Le Pen, je denimo na zadnjih dveh predsedniških volitvah, leta 2017 prejela 33,9 odstotka, leta 2022 pa že 41,45 odstotka glasov in se uvrstila v drugi krog. Stranka družine Le Pen je torej stalno napredovala. Rezultati evropskih volitev zato sami po sebi niso presenečenje.

Glavna tema volitev so državne finance in pa gospodarstvo. Francoski finančni minister Bruno Le Maire celo bije plat zvona, da državi zaradi primanjkljaja in dolga grozi krizno upravljanje mednarodnih finančnih institucij. Po drugi strani sta inflacija in pa brezposelnost ena najnižjih v EU. Kakšne so dejanske ekonomske razmere in kako jih občutijo običajni ljudje?

Čeprav je stopnja inflacije in brezposelnosti v Franciji relativno nižja kot v drugih enakovrednih evropskih državah, je treba te podatke ovrednotiti. Stopnja brezposelnosti ni natančen posnetek trga dela, saj so se po Macronu spremenila pravila popisa in tisoči ljudi so bili izbrisani s seznamov iskalcev zaposlitve. Poleg tega sta dolgotrajna brezposelnost in brezposelnost starejših še vedno visoki.

Ko gre za inflacijo, analitiki te podatke primerjajo s pojmom kupne moči in ta je v prostem upadu. Cene nepremičnin, hrane in energije so na tisoče Francozov pahnile v revščino, kar še povečuje nezadovoljstvo. Odhajajoči minister Bruno Le Maire za te razmere in težave v javnih financah krivi pandemijo kovida in vojno v Ukrajini, in kot pravite svari, da se bodo razmere v primeru zmage Nacionalne fronte še zaostrile.

Izpostavil bi štiri negativne kazalnike, ki potrjujejo slabo stanje državnih financ. Bonitetna agencija Standard & Poor's je konec maja znižala oceno javnega dolga Francije z AA na AA-.

Po podatkih francoske centralne banke Banque de France je leta 2023 v Franciji bankrotiralo 55.492 podjetij, kar je na ravni, ki je nismo videli od leta 2017.

Bloomberg Evropske volitve so bile ventil, priložnost, da nezadovoljni kaznujejo politiko Emmanuela Macrona, meni poznavalec Eyoum Nganguè.

EU je v minulo sredo objavila poročilo o proračunskem stanju Francije, pri čemer državo opozarja, da je presegla prag triodstotnega primanjkljaja v razmerju do BDP in stopnje, ki jo določa Pakt za stabilnost.

Poudaril bi, da je Marcon od prihoda na oblast leta 2017 Francijo v šestih letih zadolžil za tisoč milijard evrov, medtem ko se je država pred njegovim mandatom potrebovala štirideset let, da se je zadolžila za dva tisoč milijard evrov.

Kakšen vpliv ima to na splošno stanje duha v Franciji, na socialne razmere? V zadnjih mesecih so državi pretresali protesti različnih skupin, od rumenih jopičev, učiteljev do kmetov, ki so mnogokrat jasno izrazili bes nad doktrino macronizma.

Macron je v sedmih letih vladavine sprožil proces demonetizacije družbenih in političnih sil. Kaj to pomeni? Predsednik je prišel iz leve vlade, predstavili in podprli pa so ga premožni in vplivni ljudje iz sveta financ. Tako je namerno uničil razmejitveno črto med levico in desnico, izničil tradicionalne stranke ter porušil ravnovesja med njimi, ki so si v zadnjih petdesetih letih delile oblast. Na podoben način je onemogočil delovanje sindikatov, posledično pa so se začele pojavljati brezglave, ohlapno organizirane frakcije, ki jih povezuje nezadovoljstvo nad razmerami v državi.

Vedeti je treba, da so proračunske težave močno prizadele gospodinjstva z nizkimi dohodki, lastnike malih in srednje velikih podjetij ter večino pripadnikov srednjega razreda.

Zaradi tega je v zadnjih šestih letih prišlo do vznika številnih socialnih gibanj. Med drugim gibanja rumenih jopičev, ki se je začelo oktobra 2018 in je bilo usmerjeno proti visokim življenjskim stroškom, zlasti cenam goriva.

Junija oziroma julija predlani so se pojavili nemiri v predmestjih, organizirani proti policijskemu nasilju nad prebivalci tujega porekla. Pa tudi demonstracije proti predlogu reforme za dvig upokojitvene starosti z 62 na 64 let. Zima 2024 je prinesla upor kmetov.

Našteto je dvigovalo pritisk nezadovoljstva v javnosti, na kar se vlada ni resno odzvala. Evropske volitve so bile ventil, priložnost, da nezadovoljni kaznujejo politiko Emmanuela Macrona.

Marine Le Pen in njenim kolegom iz stranke se očita marsikaj, med drugim tudi namero o izstopu iz EU, evroobmočja, tudi Nata in povezave z režimom ruskega predsednika Vladimirja Putina. Toda po uspehu na evropskih volitvah in v predvolilni kampanji je ta v stilu italijanske premierke Giorgie Meloni postopoma začela opuščati najbolj radikalna stališča in načrte. Celo o znižanju upokojitvene starosti ni več govora, tudi radodarni socialni progami so pod vprašajem. Kakšna je sploh njena politika?

Glede izstopa iz EU ali Nata je jasno, da do tega pod Le Pen ne bo prišlo. Stranke in gibanja, ki zagovarjajo frexit (op. izstop iz EU in evrskega območja) ali zunanjepolitično suverenost do ZDA, predstavljajo manj kot dva odstotka političnega spektra. Na evropskih volitvah ni bil izvoljen nihče od njihovih kandidatov, v državnem zboru tudi niso zastopani.

Z vojno v Ukrajini je skoraj celoten francoski politični razred sledil Bruslju in ZDA. Pred vojno se je sicer zdelo, da ima stranka Le Pen povezave z Moskvo, a danes ni več tako. Analitiki celo napovedujejo, da bo Nacionalni zbor, če bo zmagal na parlamentarnih volitvah, drastično 'normaliziral' svojo politiko. Tudi glede vprašanja priseljevanja, kot to počne Giorgia Meloni v Italiji.

Bloomberg Stranka Marine Le Pen je v procesu 'normalizacije' skrajnih stališč, kar so volivci prepoznali.

Ta 'normalizacija' stranke, ki je bila nekoč označena za skrajno desničarsko, je za javnost očitna. Znane osebnosti, o katerih ne bi podvomili, kot je zgodovinar in odvetnik Serge Klarsfeld, ki se je po drugi svetovni vojni odlikoval pri iskanju nacistov, so napovedale, da bodo volile stranko, ki je še pred 20 leti veljala za majhno antisemitsko skupino.

Razlog za nedavno priljubljenost stranke Marine Le Pen je tudi, da je vodilna stranka na levici, La France Insoumise Jeana-Luca Mélenchona, bolj naklonjena Palestini, medtem ko Nacionalni zbor podpira Benjamina Netanjahuja v vojni v Gazi. Enako je tudi drugo krilo levice, Socialistična stranka, proizraelsko usmerjeno.

Kakšna je torej aktualna politična scena v Franciji? Kdo so glavni akterji, ki imajo največ možnosti za uspeh na volitvah?

Sredina je zbrana okoli Macrona, ki je po sedmih letih vodenja in zaradi nezmožnosti ohranjanja življenjskega standarda nižjega in srednjega razreda znatno oslabljen. Macron v Franciji velja za predsednika superbogatih.

Njegov prihod na oblast je razdrobil Francijo in ogrozil zdravstveni sistem. Rekel bi celo, da sta francoska javna bolnišnica in nacionalni izobraževalni sistem največji žrtvi njegovega vladanja. V dobro mu Francozi štejejo njegove provokacije na diplomatskem področju, zlasti neposredno na račun Rusije.

V zadnjih letih je bila njegova glavna strategija, da se predstavlja kot edini branik pred prihodom skrajne desnice na oblast. To počne tudi zdaj, vendar se zdi, da ta argument ne deluje več, saj se skrajna desnica 'normalizira'. Macronovi privrženci celo kritizirajo njegovo znamenito samovoljno izvajanje oblasti in mu niso več tako zvesti.

Potem je tu levica, kjer gre v bistvu za skupek formacij in skupin, ki segajo od skrajne levice do socialistov. Manjka jim politične homogenosti, saj med njimi obstajajo številna nesoglasja glede vprašanj, povezanih z ekologijo, spolom, evtanazijo, obdavčitvijo, izraelsko-palestinskim konfliktom in tem, ali naj sledijo ZDA ali ne.

Izkoristili so razpustitev državnega zbora in sklenili 'fasadno unijo' Nova ljudska fronta. Toda zelo hitro bodo prevladale točke razhajanja, saj imajo težave z vojno vodij. Bolj kot nastop proti macronistom, jih druži odpor proti Nacionalnemu zboru. Če bo Jordan Bardella, vodja liste Le Pen, dosegel dobre rezultate, se bodo po mojem videnju brez zadržkov povezali z Macronom.

Na desni dominira Nacionalni zbor, ki je odvzel glasove, ter nato razbil Les Républicains, nekdanjo stranko vladne desnice. Zahvaljujoč tej stranki sta se na oblast zavihtela Jacques Chirac in Nicolas Sarkozy, eno od njenih kril pa se je povezalo z Nacionalnim zborom.

Poudaril bi, da vse ostale protievropske, proticepilske skupine in skupine, ki nasprotujejo vojni v Ukrajini, pozivajo h glasovanju za kandidate Nacionalnega zbora. Zdi se, da ga vsi, ki so nezadovoljni z Macronom, celo v priseljenskih in protirasističnih krogih želijo podpreti samo zato, da bi se znebili Macrona. Vendar pa bo v drugem krogu volitev 7. julija težko dobil absolutno večino v Nacionalni skupščini, saj ne vidim možnosti, da bi ga podprli ali macronisti ali levica.

Veliko je ugibanj o tem, kakšna bo prihodnja sestava parlamenta, ki v francoski mešanici predsedniškega parlamentarnega sistema sprejema zakonodajo s področja pokojnin, davkov, priseljevanja in izobraževanja. Kakšni so torej možni scenariji, bo prišlo do t.i. kohabitacije, soobstoja oziroma vladanja predsednika republike in vlade, ki sta iz različnih strank?

Na kratko in glede na aktualna merjenja javnega mnenja vidim tri scenarije. Najslabši možni bi bil, da vsak od treh blokov doseže 30 odstotkov glasov. Posledica bi bila nova institucionalna blokada.

Drugi je nekakšen srednji scenarij, po katerem Nacionalni zbor dobi 40 odstotkov glasov in prevzame položaj predsednika vlade. Macronisti in levica postanejo parlamentarna opozicija in do naslednjih volitev blokirajo večino državnih projektov.

Tretji in po mojem videnju najugodnejši pa bi bil razplet, kjer levica doseže približno 40 odstotkov glasov, macronisti pa 15 odstotkov. Zavezništvo med obema skupinama premeša karte in za predsednika vlade je imenovan človek iz levice.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar