Bataljon slovenskih vojakov v Latviji: 'Zelo smo veseli, da so slovenske enote v Latviji'

Na letošnjem jubilejnem 20. Blejskem strateškem forumu (BSF) je bila poleg širitve Evropske unije na Zahodni Balkan in razmer na Bližnjem vzhodu v ospredju tudi vojna v Ukrajini. O tej smo se pogovarjali z Baibo Braže, ministrico za zunanje zadeve Latvije in dolgoletno diplomatko.

Govorili smo o mirovnih prizadevanjih za končanje triinpolletne vojne, krepitvi obrambnih zmogljivosti in obrambnem sodelovanju med Slovenijo in Latvijo, kjer ima Slovenija tudi bataljon s približno 100 vojaki.

Latvija je ena največjih podpornic Ukrajine in je bila že pred rusko invazijo februarja 2022. Kaj je na kocki za Latvijo v tej vojni?

Za vso Evropo, naj gre za Slovenijo ali Latvijo, sta bila prelomna dogodka najprej šok leta 2014, ko smo videli določene kazalnike, da Rusija nekaj pripravlja, in obsežna invazija leta 2022, ki jo je napovedalo več obveščevalnih podatkov in drugih opozoril, da Rusija nekaj pripravlja. Oba trenutka sta jasno pokazala, da gre za spremembo evroatlantske varnosti.

Kršena so bila vsa pravila osnovnega vedenja med državami in bilo je, kot bi se druga svetovna vojna vrnila na evropsko ozemlje. Po drugi svetovni vojni smo poskušali ustvariti red, da se kaj takega ne bi ponovilo. Gre za mednarodni red, temelječ na pravilih, pa tudi za evropsko varnost, ki je ogrožena. Če Rusije ni mogoče potisniti nazaj in ustaviti, če Rusija ne prizna pravice Ukrajine do obstoja in Ukrajine kot močne demokratične države, ki ima pravico izbrati mednarodna zavezništva in prihodnost – o kakšni evropski varnosti sploh lahko govorimo? Zato je bil odziv Nata, EU, nas kot zaveznikov tako močan. In da, Latvija je močna podpornica, prav tako kot Slovenija.

Medtem ko so evropski voditelji po vrhu Putin-Trump hiteli v Washington, tam ni bilo nobenega vzhodnoevropskega zastopstva – ni bilo Poljske ali baltskih držav. Kako gledate na to in kako pomembni so glasovi držav na prvih bojnih črtah vzhodnega krila Nata?

Pravzaprav se veliko pogovarjamo; tako s Finsko v okviru nordijsko-baltskih forumov kot tudi z drugimi, naj bodo to Britanci, Francozi ali vodja Komisije – vsi zagovarjamo ista načela, ki so precej preprosta, a temeljna. Gre za transatlantsko enotnost in zelo je jasno, da sta ameriška in evropska varnost zdaj medsebojno povezani.

Ne gre le za dve svetovni vojni, v kateri so se morale ZDA vmešati, da bi jih ustavile, ker ne moreš samo stati ob strani in opazovati, ampak gre tudi za prizadete interese. Po eni strani gre za nekakšno transatlantsko enotnost, a tudi za dejstvo, da Putin poskuša doseči svoje cilje, ki jih ne more doseči z vojno, in sicer podjarmljenje Ukrajine, prevzem dela ukrajinskega ozemlja, nadzor nad evropsko varnostjo, razdrobitev zaveznikov in tako naprej. To poskuša doseči s temi tako imenovanimi mirovnimi pogajanji in bilo je zelo očitno, da ni bil pripravljen na kompromis.

Želel se je le sestati z voditeljem Zahoda, z voditeljem svobodnega sveta. Zato je sodelovanje z ZDA ključno, da zadeve postavimo v perspektivo, da zagotovimo, da Putin ne bo dosegel ciljev, ki jih poskuša doseči, da jih ne bo dosegel z mirovnimi pogajanji ali s kakršnimikoli srečanji. V to je bilo vloženega veliko truda.

Zelo je jasno, da si želimo miru. Ukrajinci si želijo miru, predvsem ljudje. Predsednik Trump si želi miru, evropski voditelji si želijo miru. Vsi smo v istem čolnu. Edina oseba in država, ki si trenutno ne želita miru, sta mesar iz Kremlja in Rusija.

 

Bloomberg

 

Ali menite, da smo na poti do trajnega mira v Ukrajini?

O tem je še prezgodaj govoriti, saj pri Rusiji še nismo videli spremembe stališča. Na evropski ali evroatlantski strani, na strani ZDA in Ukrajine, so na to pripravljeni že od prvega dne. Če pa Putin misli, da se bo Ukrajina kar tako predala, medtem ko bodo vsi samo opazovali, se je zmotil.

V intervjuju julija ste dejali, da lahko Rusija še nekaj časa nadaljuje svojo vojno proti Ukrajini, saj kanibalizira vse civilno gospodarstvo in daje prednost vsemu okoli bojišča. EU bo konec septembra predstavila svoj 19. sveženj sankcij proti Rusiji. Ali menite, da gre dovolj daleč?

Po našem mnenju ima pot do mira tri glavne točke. Prva je transatlantska enotnost, ki omogoča vse drugo. To je potrebno tako za pritisk na Rusijo kot za njeno vojaško, gospodarsko in drugačno oslabitev. Le tako jo lahko prisilimo k resnemu razmisleku o miru, saj ne more vzdrževati vojne v trenutni obliki.

Drugi del je nenehna podpora samoobrambi Ukrajine. Gre za največjo državo v Evropi z najmočnejšo vojsko v Evropi. Pokazala je, da se bori zase, za svojo svobodo in prihodnost, saj Rusi že od leta 2014 poskušajo zavzeti ukrajinsko ozemlje.

A kljub vsemu so okupirali manj kot petino ukrajinskega ozemlja – torej jim ne uspeva. Na naši strani pa je nujno ohranjati prej omenjena glavna načela: zagotavljanje transatlantske enotnosti, slabljenje Rusije in krepitev Ukrajine ter zagotavljanje, da so naše lastne odvračilne in obrambne zmogljivosti močne kot še nikoli prej.

 

 

Medtem ko je Slovenija bila sprva zadržana do petodstotne porabe za obrambo, Latvija ni imela nobenih zadržkov. Slovenija in Latvija sta si podobni po številu prebivalcev in BDP, in čeprav bomo mi letos komaj dosegli cilj dveh odstotkov za obrambo, bo Latvija porabila približno 3,7 odstotka. Kaj se lahko Slovenija nauči iz vaših izkušenj?

Porabo za obrambo je treba pogledati širše – vrača se v gospodarstvo: različnim tehnološkim podjetjem, podjetjem s tehnologijo dvojne rabe, znanstvenikom, oblikujejo se povezave z obrambno industrijo drugih držav. To ustvarja dragocene priložnosti za naše podjetnike, znanstvenike in celotno poslovno skupnost.

Prinaša znanje, povezave z večjimi zahodnimi podjetji, testiranje v Ukrajini – torej popolnoma nova odkritja in sposobnost projiciranja prihodnosti, pa naj gre za uporabo umetne inteligence v dronih, avtonomno upravljanje ali pozicioniranje in eksperimentiranje s kvantnim zaznavanjem. Obstaja vrsta različnih zornih kotov, ki jih obrambna poraba omogoča. Predvsem pa zagotavlja državam resnične obrambne zmogljivosti, da se zagotovi, da imajo ustrezno obrambne sile.

Ste v delu Evrope, kjer baltski pogled na politiko glede Ukrajine in Rusije ni tako široko sprejet – mislim predvsem na Madžarsko in Slovaško. Kako premostite ta znotrajevropski razkol?

Kot zunanja ministrica ne komentiram različnih notranjih vidikov, kaj se dogaja v drugih državah. Vprašanja poskušamo rešiti s solidarnostjo znotraj EU, z različnimi ukrepi, ki jih je treba sprejeti. Kljub temu obstaja kar nekaj točk, kot je blokiranje evropskega mirovnega instrumenta – izplačil v gospodarstvo, ki trenutno znašajo približno šest milijard evrov. Seveda takšna dejanja Madžarske ali drugih držav ne povečujejo njihove priljubljenosti niti ne ustvarjajo volje za podporo Madžarski. Ko smo enkrat skupaj v uniji ali zavezništvu, se pričakuje, da se takšne odločitve sprejemajo skupaj.

 

Bloomberg

 

Kanadski predsednik Carney je konec avgusta obiskal Latvijo in podaljšal vojaško prisotnost svoje države v Latviji. V Latviji je tudi bataljon s približno 100 slovenskimi vojaki. Ali boste v prihodnjih letih želeli povečati število tujih bataljonov?

Državam, ki jih gostimo, zagotavljamo veliko podpore. Država gostiteljica zavezniških enot mora zagotoviti določene okoliščine, v katerih lahko enote vadijo, udobno živijo in izpopolnjujejo znanje s skupnimi vajami. Kot država gostiteljica se pri tem počutimo zelo udobno glede Kanadčanov. To je ustvarilo tudi povsem nov odnos s Kanado z vidika baltskih držav, pa tudi z Britanci v Estoniji, Nemci v Litvi, s francoskimi in nizozemskimi enotami, prek različnih angažmajev z državami, prisotnimi v latvijski bojni skupini, in Slovenijo.

Veseli nas prisotnost Slovenije in za to se zahvaljujemo slovenski vladi. Vojaki se imajo odlično, saj so ves čas med polovico držav Nata, sodelujejo, se učijo drug od drugega in delajo v skladu z Natovimi standardi. To je za vojake povsem nova izkušnja, saj gre za drugačno raven. Zato se večina želi vrniti na naslednje rotacije. Tako pravijo Kanadčani, Španci, Italijani in vsi drugi. Tam so šest mesecev, nato pa pride naslednja skupina, pri čemer se želijo vrniti.

Gre za profesionalnost oboroženih sil, za zavezništvo, občutek, da smo zveza Nato, in zavest, da delamo nekaj bistvenega, da nadgrajujemo znanje in spretnosti. Imamo nekaj posebnih zmogljivosti in lahko zagotovimo možnost usposabljanja, recimo prek velikih baz, pa naj gre za elektronsko bojevanje, bojevanje z droni ... To je v nekaterih drugih državah v Evropi zelo težko izvajati zaradi omejitev prostora ali zmogljivosti elektronskega bojevanja, pri nas pa je mogoče.

V tem smo skupaj. Slovenija in Latvija sta po eni strani daleč od Ukrajine, po drugi pa približno enako oddaljeni. Ko gledamo na varnost, to ni zato, ker smo sosedje Ukrajine, ampak zato, ker obstajajo načela, ki so pomembna, in ker je varnost kot celota nedeljiva.