"Denar ni glavna ovira obnove Gaze"

Minevata dve leti od začetka vojne v Gazi. Kljub neuspelim poskusom končanja vojne številnih mednarodnih akterjev, zadnje dni na zagonu pridobiva Trumpov mirovni načrt. Kaj se dogaja v palestinski enklavi, smo ob robu Blejskega strateškega foruma govorili s Philippom Lazzarinijem, generalnim komisarjem Agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem na Bližnjem vzhodu (UNRWA).

Agencija UNRWA, ustanovljena leta 1949, je bila ustanovljena za nujno pomoč približno 750 tisoč Palestincem, ki so pobegnili ali bili prisiljeni zapustiti svoje domove v vojni, ki je sledila ustanovitvi izraelske države leta 1948. Agencija zagotavlja hrano, zatočišče, zdravstvene storitve in šole za begunce na Zahodnem bregu in v Gazi, Jordaniji, Libanonu in Siriji.

 

Prejšnji mesec je bila v Gazi uradno razglašena lakota. V preteklosti ste dejali, da obstaja namerna politika, s katero se UNRWA preprečuje, da bi dostavljala svoje zaloge v Gazo, in da UNRWA od 2. marca ne more dostavljati hrane. Kaj se trenutno dogaja, ali hrana prihaja v Gazo?

Razglasitev lakote nas ni presenetila. Že tedne in mesece smo opozarjali, da se prehranske razmere v Gazi slabšajo, da se lakota in stradanje širita in da bi to lahko doseglo točko lakote. In res, pred nekaj tedni je svetovni strokovnjak za prehrano v Gazi razglasil lakoto, opozorilni podatki kažejo, da če ne bo prišla znatna pomoč, se bo to razširilo in prizadelo celotno Gazo. Gre za popolnoma umetno povzročeno lakoto, za katero vemo, kako jo odpraviti – s svojo politično voljo. To smo pokazali med premirjem, saj se je pred premirjem na začetku leta lakota že širila, in ko je bilo premirje vzpostavljeno, je bilo tako humanitarnim organizacijam kot komercialnemu sektorju dovoljeno v Gazo prinašati življenjsko pomembno pomoč, hrana pa se je začela dostavljati povsod. Zahvaljujoč tem prizadevanjem, nam je takrat uspelo obrniti trend lakote v Gazi. Zdaj pa se je spet obrnil.

Do te točke smo prišli, ker je bil preprečen vstop hrane v Gazo. Najprej je šlo za popoln zastoj, nato so začeli dovoljevati posamične prevoze tovornjakov. Hrana trenutno prihaja prek nekaterih kanalov. Prihaja na primer prek zloglasne Humanitarne fundacije za Gazo, ki zagotavlja pakete hrane na štirih lokacijah, predvsem na jugu. Videli pa smo tudi, da je ta model pomoči smrtna past za ljudi, ki jih je ob točkah delitve hrane preveč in so lahko ubiti, medtem ko iščejo hrano. Potem se hrana dostavlja prek agencij ZN, vendar je je premalo v primerjavi s sorazmernimi potrebami, saj so bili tovornjaki vsakič, ko so dospeli, izropani. Kot tretje pa je tu nekaj komercialnih pošiljk, ki vstopijo v Gazo. V primerjavi s tem, kar je resnično potrebno za reševanje te z ničimer neprimerljive umetne lakote, so te pošiljke premalo.

Agenciji UNRWA ni bilo dovoljeno dostaviti hrane v Gazo od marca kot tudi več kot 100 mednarodnim nevladnim organizacijam, čeprav imamo v svojih skladiščih tako v Egiptu kot v Amanu dovolj kritične pomoči za celotno prebivalstvo Gaze za naslednje tri mesece. Torej gre izključno za lakoto, ki je posledica politične volje. Humanitarna pomoč in hrana se v Gazi uporabljata kot orožje. Ne gre za tradicionalno lakoto, ki smo jo videli v Somaliji ali drugod, torej lakoto, ki je posledica kombinacije vojno razdejanega okolja, propada vseh institucij in podnebnih sprememb.

Ko govorimo o politični volji, EU je največja trgovinska partnerica Izraela in ima kot taka v rokah karte za končanje izraelskih dejanj v Gazi, za kar pa ji primanjkuje politične volje in enotnosti, da bi lahko karkoli storila. Nekatere evropske države so se v vmesnem času zavezale, da bodo priznale Palestino. Ali to sploh kaj spremeni, še zlasti ker številni to vidijo le kot kaznovanje Izraela?

Današnji problem je neukrepanje in to, da zadnji dve leti samo gledamo vsakodnevna sistematična grozodejstva in sistematično uničevanje Gaze. Videli smo, da se prebivalstvo v Gazi nenehno premika in je prisilno razseljeno ter da ni več varnega kraja. Umetno ustvarjena lakota je pekel v vseh mogočih oblikah. Vse to pa se dogaja brez kakršnihkoli posledic – je popolnoma nekaznovano zaradi pomanjkanja resničnega sočutja in empatije do dogajanja, kar vodi do neukrepanja. Države EU ali partnerji in prijatelji Izraela, ki so zavezani prihodnosti, varnosti in pravici do samoobrambe, bi morali postaviti omejitve, saj trenutna kolektivna nedejavnost spodkopava red, ki temelji na pravilih, in univerzalnost mednarodnega humanitarnega prava ter Konvencijo o človekovih pravicah.

Onkraj pomanjkanja sočutja, dejstva, da se to, kar vidimo, dogaja pod našim nadzorom, tvegamo tudi, da bomo postavili novo normo in precedens za prihodnje konflikte. Bojim se, da lahko v praksi to pomeni tudi sodelovanje v dejanjih Izraela. Države članice EU najbolje vedo, kakšen je njihov nabor orodij, ki ga imajo na voljo. Lahko gre za politične diplomatske, ekonomske ali pravne posledice. V nekaterih delih sveta brez oklevanja odločamo, kaj je treba narediti, zato bi morali enako storiti tudi v tem kontekstu.

UNRWA

 

Kako ocenjujete trenutne ukrepe Slovenije za pomoč pri končanju trenutnih razmer v Gazi? Ali pomagajo kaj doseči?

Verjamem, da so politike, ki jih izvaja Slovenija, prave. So v obrambi reda, ki temelji na pravilih, mednarodnem pravu, Konvencije o človekovih pravicah, prepričanja o tem, kako bi moral biti svet urejen. Država, kot je Slovenija, je tudi močna zagovornica multilateralnega sistema in verjamem, da je na pravi strani zgodovine.

Nihče ne ve, kaj prinaša prihodnost Gaze, ampak ali vidite prihodnost Gaze kot palestinskega ozemlja?

Za to si prizadevamo. Gaza je bila in je zemlja za Palestince in to bi morala tudi ostati. Da se to zgodi, pa moramo biti resnično zavezani vlaganju v ustrezen politični proces in spodbujati ustrezne politične rešitve, kjer bi Palestinci in Izraelci živeli v miru in varnosti drug ob drugem. To je edina pot. Težava je v tem, da bolj bomo neaktivni, bolj se bo oddaljila rešitev dveh držav.

Izraelski varnostni kabinet se je v nedeljo sestal, da bi pregledal načrte za prevzem nadzora nad mestom Gaza, medtem ko sporazuma o premirju ni na vidiku. Kaj je potrebno za dosego premirja?

Dalje bomo čakali, več ljudi bo ubitih, več trpljenja bo povzročenega tako prebivalstvu Gaze kot tudi izraelskim talcem. Velik del civilne družbe v Izraelu poziva k dogovoru o premirju in izpustitvi talcev, prebivalstvo v Gazi pa prav tako poziva k temu. Menim, da se čas za doseganje premirja že dolgo zamuja. Odsotnost premirja in širitev vojaških dejavnosti bosta le še dodatno oslabili sposobnost ljudi v Gazi, ki so že tako lačni in izčrpani zaradi dveh let vojne. Ne vem, kako dolgo bo njihova odpornost zdržala. Resnično upam, da potiskanje prebivalstva iz Gaze ni scenarij jutrišnjega dne.

Nekatere organizacije so februarja ocenile, da bo za obnovo in rekonstrukcijo Gaze v naslednjih 10 letih potrebnih 53,2 milijarde dolarjev. Pričakuje se, da bo EU financirala obnovo Ukrajine, prekinitev financiranja mednarodnih organizacij s strani Washingtona pa je zgovoren znak nezavezanosti ZDA. Kdo bo torej financiral obnovo: arabske države, morda celo Kitajska?

Za obnovo se običajno uporablja drugačna vrsta denarja kot denar, namenjen mednarodni skupnosti ali humanitarni pomoči. Večinoma gre za ustrezne naložbe in finančna orodja, kot so bančni sistem, posojilne obveznice in druga. Verjamem, da denar ni glavna ovira. Glavni izziv je politična negotovost. Najprej potrebujemo premirje, pri čemer se je treba dogovoriti o prihodnjem upravljanju Gaze. Zagotoviti je treba politično pot, ki jo bo podprla mednarodna skupnost. Če bodo izpolnjeni pogoji, bo prišlo tudi zaupanje, da se lahko začne vlagati v prihodnjo obnovo Gaze. Nisem torej strokovnjak za finančna orodja, vendar verjamem, da bodo naložbe sledile, če bo politično okolje zagotovilo potrebno zaupanje.

Vam je osebno prepovedan vstop v Gazo kot tudi mednarodnemu osebju Gaze. UNRWA je medtem izgubila financiranje ZDA. Kako je to otežilo vaše delo in od kod UNRWA dobiva finančna sredstva?

V Gazi imamo še vedno 12 tisoč zaposlenih, ki delujejo vsak dan, vendar so zelo finančno omejeni. Izgubili smo podporo ZDA in velikega evropskega donatorja Švedske. Trenutno se razvijamo v širšem okolju splošnih varčevalnih ukrepov, ki vplivajo na vse agencije ZN. Težava je v tem, da je naša agencija edinstvena v primerjavi s komerkoli drugim, ker smo pooblaščeni, da palestinskim beguncem zagotavljamo javne storitve, kot je na primer skrb za osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje ali osnovno zdravstvo, za kar pa nimamo nobenih fiskalnih orodij javne institucije ali vlade. Popolnoma smo odvisni od prostovoljnih prispevkov držav članic, zato smo v nenehnem boju in varčevanju, kar vpliva na kakovost nekaterih naših storitev.

Moje sporočilo državam članicam je, razmislite o UNRWA kot sredstvu vsakega prihodnjega političnega okvira ali poti, ki bo na koncu privedla do okrepitve prihodnjih palestinskih institucij, saj bodo podedovale aktivnosti UNRWA. Ne bi smelo biti v interesu nikogar, da bi bila UNRWA še bolj oslabljena in da ne bi mogla ustrezno obravnavati potreb palestinskih beguncev. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi morali zapreti naše šole in zdravstvene domove. Palestinska oblast nikakor ne more prevzeti nadzora, saj se tudi oni spopadajo s svojimi izzivi. Finančno smo skoraj zadušeni. Do zdaj nam je uspevalo, vendar je moja prošnja državam članicam, da poskrbijo, da UNRWA ostane pri življenju.

Izraelski kabinet je julija potrdil največji predlog za nezakonite naselbine od sporazumov iz Osla leta 1993. Kaj se dogaja na Zahodnem bregu, medtem ko je mednarodna pozornost usmerjena na Gazo?

Ta odločitev je velik udarec za prihodnost rešitve dveh držav. Odločitev kabineta o razširitvi te naselbine bi prekinila ozemeljsko kontinuiteto med severom in jugom Zahodnega brega. Če danes ne bi imeli tragedije v Gazi, bi bile razmere na Zahodnem bregu najverjetneje na naslovnicah. To, kar se dogaja na Zahodnem bregu, je brez primere, kar se tiče vojaških operacij, trajanja, nasilja naseljencev in stanja. Zahodni breg se prav tako sooča z izjemno gospodarsko krizo. Naše osebje je na Zahodnem bregu odločeno ohraniti osnovne storitve. Včeraj smo na primer ponovno odprli vse naše šole in 45 tisoč deklet in fantov se je vrnilo vanje.