Ali hrana postaja novo orožje?

Na mednarodnem trgovskem sejmu leta 1957 v Zagrebu obiskovalcev niso presenetile le vožnje s helikopterjem ali razstave strojev, v središču pozornosti je bila delujoča replika ameriške samopostrežne trgovine (supermarketa) v naravni velikosti. Stala je v osrednjem delu paviljona ZDA, trgovske police so bile polne svežega sadja, zelenjave in mesa, zaradi česar so nekateri obiskovalci v takratni Jugoslaviji ostali brez besed.

Razkazovanje ameriškega kmetijskega (iz)obilja ob naraščanju napetosti v obdobju hladne vojne ni bilo naključje. Kdo potrebuje propagandne kampanje o zlu komunizma? Potrošnikom za železno zaveso samo pokažite, da v kapitalističnem gospodarstvu, kakršno je ameriško, ni bilo treba več ur stati v vrsti, da bi lahko nakupovali v trgovinah s praznimi policami. 

Da je hrana lahko orodje državništva, je Washington ugotovil že med prvo svetovno vojno, ko so pošiljke ameriške pšenice pri podpori evropskih zaveznikov v boju proti Nemcem postale skoraj tako pomembne kot pošiljke orožja in streliva. 

Edward Penfield/Kongresna knjižnica

 

ZDA so v obdobju več zaporednih administracij razvile žitno diplomacijo, pri kateri so kmetijsko izobilje države uporabljale kot korenček in palico hkrati. Pošiljanje presežkov ameriških pridelkov v tujino – kot pomoč ali izvoz – je postalo sredstvo za zagotavljanje dobrih odnosov z majhnim tveganjem. Prepoved prodaje hrane sovražnim silam je bila prav tako prepričljivo orodje zunanje politike. "S pravilno uporabo," je leta 1954 pred kongresom dejal predstavnik Arkansasa Lawrence Brooks Hays, "lahko ameriški kmetijski presežki postanejo veliko bolj učinkovito sredstvo za boj proti širjenju komunizma kot vodikova bomba."

Earl Lauer Butz, sekretar na ameriškem ministrstvu za kmetijstvo pod predsednikoma Richardom Nixonom in Geraldom Fordom, je bil še bolj neposreden pri tem, kar je imenoval ameriška "kmetijska moč". V pogovoru za Business Week leta 1975 (kmalu po koncu turneje po osmih državah, med katero se je srečal tudi z egiptovskim predsednikom Anwarjem Sadatom) je Butz dejal, da so "postali pozorni, ko je prišel s pšenico v žepu". 

Danes vir ameriške kmetijske moči hitro usiha. ZDA, ki so bile v zadnjih sedmih desetletjih največji svetovni izvoznik koruze, soje in pšenice, se zdaj spoprijemajo s stalnim zunanjetrgovinskim primanjkljajem pri kmetijskih proizvodih. Primanjkljaj za proračunsko leto, ki se je končalo 30. septembra, je ocenjen na 19 milijard dolarjev, v letu 2024 pa naj bi se po napovedih ministrstva za kmetijstvo povečal na skoraj 28 milijard dolarjev. 

To je zgodovinski preobrat – od leta 1974 so imele ZDA letni primanjkljaj le v letih 2019 in 2020, med trgovinsko vojno predsednika Donalda Trumpa s Kitajsko. Ta trend je deloma posledica spremembe prehranjevalnih navad Američanov. Gospodinjstva na primer danes uživajo več uvoženih pridelkov, kot sta mehiški avokado in indijski mango, med dejavniki pa je tudi stagnacija izvoza žit in oljnic. 

Nekaj svoje identitete: družba Archer-Daniels-Midland (ADM), trgovska velesila s surovinami s sedežem v Chicagu, se je desetletja oglaševala kot "supermarket za ves svet". Pa tudi globalni vpliv: tuje vlade in podjetja, ki so bili odvisni od ameriških pridelkov, so si prizadevali za vzdrževanje dobrih odnosov, da bi ohranili dobavo hrane. Ob vse manjšem vplivu ZDA na ključne kmetijske dobavne verige pa so njen položaj postopoma prevzele države z drugačnimi načrti in zavezništvi.

ZDA zdaj prispevajo manj kot tretjino svetovnega izvoza soje, saj izvozijo polovico manj kot Brazilija. Pri pšenici so na četrtem mestu, daleč za vodilno Rusijo. "Poglejte, kam Rusija izvaža svoje žito, nato pa si oglejte seznam držav, ki niso podpisale resolucije Združenih narodov proti Rusiji. To je pravzaprav isti seznam," pravi Nelson. Pri tem se sklicuje na srečanje 2. marca lani, na katerem je pet držav glasovalo proti obsodbi Rusije zaradi njene invazije na Ukrajino, 35 držav – med njimi Kitajska, Indija in Južna Afrika – pa se je vzdržalo. 

To je nenavaden preobrat usode, če upoštevamo, da so ZDA večino hladne vojne v okviru strategije zadrževanja širjenja in vpliva Sovjetske zveze uporabljale pomoč v hrani in tudi trgovanje z žitom. "Poleg jedrske vojne je svetovna lakota največja grožnja svetovnemu miru," je Dwayne Andreas dejal v govoru ob podelitvi diplom leta 1982. Andreas, imenovan tudi kralj soje, je več kot dve desetletji vodil družbo ADM in krepil odnose z Mihailom Gorbačovom, vodjo Sovjetske zveze. Po navedbi iz Andreasove biografije ga je njegov sin nekoč opisal kot človeka z občutkom odgovornosti za nacionalne interese, ki "meni, da Rusi, če jih bomo še naprej hranili, namesto da bi jim uvedli embargo, tu ne bodo odmetavali bomb". 

Zaradi izjemno slabe letine pšenice v Sovjetski zvezi leta 1963 je predsednik John F. Kennedy odobril prvo prodajo ameriškega žita Rusiji po letu 1917. Posel je pokazal, da bi lahko njegova pobuda Hrana za mir (Food for Peace) prinesla dobiček tudi ameriškim trgovcem s pridelki, kot sta Cargill Inc. in Continental Grain Co. 

Ameriški državni arhivi

 

Skoraj desetletje pozneje, leta 1972, je Sovjetska zveza na tiho odkupila približno četrtino celotne ameriške letine pšenice, potem ko je zaradi hude zime pridelava v bloku močno upadla. Nakupi so ZDA presenetili: domače cene so se potrojile in spodbudile inflacijo po vsej Ameriki. Ta dogodek je postal znan kot veliki rop žita (Great Grain Robbery). 

Poskusi ameriških predsednikov, da bi povečali odvisnost tujih držav od ameriške hrane, se niso vedno posrečili. Jimmy Carter je leta 1980 ustavil prodajo žita Sovjetski zvezi kot kazen za ruski napad na Afganistan. Ronald Reagan je leta 1981 odpravil embargo, vendar je ta dogodek omajal ugled ZDA kot zanesljive trgovinske partnerice. Prav tako je spodbudil Ruse k večji samozadostnosti. 

Podobno je Trumpova trgovinska vojna s Kitajsko pospešila njena prizadevanja za zmanjšanje odvisnosti od ameriške oskrbe z žiti in drugimi živili. Izdelki iz ZDA so lani obsegali 18 odstotkov celotnega kitajskega kmetijskega uvoza, leta 2009 pa 27 odstotkov. "ZDA me spominjajo na žabo, ki se počasi kuha," opisuje Ann Berg, neodvisna svetovalka in izkušena borzna posrednica, ki je svojo kariero začela leta 1974 pri družbi Louis Dreyfus Co. "Svojo prevlado so izgubile, vendar je trajalo 40 let."

Izgubo vodilnega položaja Združenih držav je izkoristila Brazilija. Južnoameriški državi so naravne danosti omogočile, da postane kmetijska velesila, saj je imela veliko obdelovalnih površin in ugodno podnebje. Po desetletju velikih naložb v izvozno infrastrukturo – vključno z železnicami, pristaniškimi terminali in flotami tovornih ladij, ki jih vodijo kitajska podjetja, druge pa svetovna trgovska podjetja – zdaj pošiljka tone soje na Kitajsko iz zvezne države Mato Grosso in stane približno enako kot tista iz Iowe. 

Skupni izvoz soje, koruze in bombaža iz Brazilije se je v zadnjem desetletju več kot podvojil in bo v sezoni 2022/23 po vladnih podatkih obsegal približno 149 milijonov metričnih ton. Tako ne preseneča, da si predsednik Luiz Inácio Lula da Silva prizadeva za večjo vlogo južnoameriške države v geopolitiki. Države svetovnega juga poskuša povezati, da bi se združile kot protiutež vplivu ZDA, nazadnje avgusta na vrhu držav Brics v Južni Afriki. (Brazilija je B v kratici za skupino, ki so jo na začetku sestavljale Rusija, Indija in Kitajska, zdaj pa se ji pridružujejo nove članice.) 

Kje so torej ZDA? Njihov vpliv še ni povsem izkoriščen. Še vedno so največji donator Svetovnega programa Združenih narodov za hrano (United Nations World Food Programme), svetovne cene žit in oljnic pa se še vedno določajo s pogodbami, s katerimi se trguje na chikaški borzi (Chicago Board of Trade). Medtem ko so se ameriške pošiljke razsutega tovora zmanjšale, pa njihov izvoz dragocenejših predelanih živil še vedno raste. 

Še pomembneje pa je, da imajo ZDA veliko zalog druge vrste blaga, ki si ga želijo številne države. Približno mesec dni po vdoru ruskih tankov v Ukrajino februarja lani sta Bidnova administracija in Evropska unija objavili načrt za usmeritev večjega izvoza ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina v Evropo, da bi nadomestili plin iz Rusije, kar je v manjši meri spominjalo na prizadevanja za oskrbo zaveznikov med prvo svetovno vojno. 

Zbogom, žitna diplomacija. Pozdravljena, plinska geopolitika.

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar