Dejan Paravan, Gen Energija: Gospodarstvo lahko dobro izkoristi gradnjo JEK 2

Nuklearna elektrarna Krško (NEK) prav te dni povečuje moč in se sinhronizira z omrežjem po več kot 40-dnevni ustavitvi zaradi nepričakovane okvare. Gre za najdaljšo nenačrtovano ustavitev elektrarne, ki deluje že od leta 1981 in je hrbtenica slovenskega energetskega sistema. V državnem podjetju Gen energija pravijo, da bodo izpad elektrarne preživeli brez večjih posledic, saj so letos poslovali zelo dobro. Obenem podjetje intenzivno pripravlja projekt gradnje nove nuklearke tik ob obstoječi jedrski elektrarni.

Kdo so kandidati za gradnjo? Kakšne bi bile koristi za državo in slovensko gospodarstvo? Zakaj postopki potekajo tako dolgo? Dokončna odločitev naj bi namreč padla šele leta 2028. In kakšna bo cena tega megaprojekta? O vsem tem smo govorili z generalnim direktorjem Gen energije Dejanom Paravanom.

Koliko je bilo poslovne škode zaradi okvare Nuklearne elektrarne Krško in kako boste odpravili škodo, ki je nastala zaradi zastoja?

Za zdaj so vse informacije iz NEK glede popravila okvare pozitivne, vsa potrebna testiranja so bila pozitivna. Elektrarna je pridobila tudi vsa dovoljenja uprave za jedrsko varnost. V skladu z načrti naj bi bila kmalu na polni moči. 

Kar se tiče škode; gre za izjemen dogodek. Zaustavitev bo trajala nekaj več kot 40 dni. To je največja nenapovedana zaustavitev v zgodovini nuklearke. In posledično ima seveda tudi precejšnje finančne učinke, ker vsak dan, ko tak objekt stoji, pomeni veliko škodo. Ali če obrnemo logiko: takšna elektrarna nam vsak dan obratovanja prinaša veliko korist.

Natančno o škodi, o konkretnih številkah, nočemo govoriti, ker bomo te predstavili takoj, ko bo poslovno leto zaključeno. Pomembno pa je, da je celotna skupina Gen v zelo dobri kondiciji. Breme takšne zaustavitve sicer v skladu z mednarodno pogodbo nosita oba lastnika, Gen na slovenski strani in Hep na hrvaški.

K sreči je skupina Gen letos zelo dobro obvladovala tveganja in je v zelo dobri finančni kondiciji. In tudi poslujemo odlično. Zaradi tega zaustavitev likvidnostno za nas ni pomenila večjega izziva. Na poslovni rezultat bo seveda vplivala, bomo pa kljub temu dosegli ali celo presegli načrte za letošnje leto. Kljub zaustavitvi nuklearke.

Kakšna je časovnica aktivnosti za gradnjo nove jedrske elektrarne?

O časovnici je bilo v preteklosti napisanega že zelo veliko in pri tako velikih projektih so časovnice zelo gibljive. Zato smo se odločili, da se bomo osredotočili predvsem na naslednji večji korak. Postavili smo letnico 2028, do katere bi morali sprejeti tako imenovano končno investitorjevo odločitev ‒ final investment decision. Kar po naši zakonodaji pomeni, da mora biti izdelan in sprejet investicijski program. Do 2028 morata biti znana tehnologija in moč, sprejeta mora biti odločitev, kdo bo dobavitelj, torej mora biti na mizi zavezujoča ponudba, izpogajana celotna pogodba z vidika vseh tveganj in zaprta finančna konstrukcija. Šele nato se podpišejo pogodbe in se gre v naročilo komponent, katerih izdelavo je treba naročiti več let vnaprej.

In seveda, do 2028 morajo v tem primeru biti zaključeni vsi postopki umeščanja v prostor. Do takrat nas torej čaka zelo veliko dela na vseh teh področjih. To je horizont, na katerega smo osredotočeni. Do takrat moramo narediti veliko korakov.

Kritiki vam očitajo nepotrebno zavlačevanje. Zakaj bo končna odločitev sprejeta šele leta 2028, torej čez pet let?

Seveda, veliko je komentarjev, zakaj ne gre prej. Ampak to so projekti, ki so tako kompleksni, da je treba pred dokončno odločitvijo opraviti veliko dela.

Pravzaprav  je odločitev že sprejeta? Glede na aktivnosti, ki jih v podjetju že izvajate.

Ne, sprejeta je odločitev, da opravimo vsa pripravljalna dela. Odločitev investitorja je dokončna šele, ko sprejme omenjeni final investment decision. Takrat je odločitev dokončna. Pri nobenem velikem projektu se odločitev ne sprejme čez noč. Mi smo veliko dela že opravili, imamo potrditev od lastnika in nadzornega sveta, v strateškem načrtu imamo odobritev, da investiramo denar v pripravo vseh podlag, da izvedemo proces do točke, ko bo sprejeta dokončna investitorjeva odločitev. S tega gledišča bo dokončna odločitev sprejeta takrat. Odločitev, da mislimo resno, da imamo vso ustrezno podporo in vire, da vlagamo v pripravo, pa je bila v preteklosti že sprejeta in potrjena z ustreznimi akti. Odločitev ni ena sama, ampak je cel niz odločitev.

Zakaj želite povečati moč nove nuklearke na 2.400 megavatov?

To spremembo smo sprejeli letos spomladi. Pred tem je bilo leta 2021 izdano energetsko dovoljenje, ki je zahtevalo natančno definicijo moči. In takrat so moji predhodniki izbrali moč 1.100 megavatov. Od takrat se je spremenila geopolitična situacija v svetu, ki dejansko napeljuje tudi nas, da povprašujemo po tehnoloških rešitvah pri zahodnih dobaviteljih. To pomeni po dobaviteljih iz Združenih držav, Francije in Južne Koreje. Po drugi strani želimo delati s tehnologijo, preverjeno v že delujočih elektrarnah. Od teh treh dobaviteljev ima Westinghouse že zgrajeno elektrarno moči 1.100 megavatov, medtem ko imata korejski KHNP in francoski EDF že delujoča dizajna s 1.400 in 1.650 megavati. Zato, da se ne bi omejili na zgolj enega dobavitelja, ampak da jih imamo v igri več, je bolj smiselno nabor moči razširiti.

Z energetsko krizo se je poleg geopolitike spremenil tudi interes zunanjih deležnikov po soinvestiranju zaradi povečanega povpraševanja po energiji. In da ne bi bili preveč omejeni, saj lokacija dovoljuje tudi večje moči od 1.100 megavatov, smo nabor moči razširili in smo mejo postavili tako visoko, da je mogoča tudi gradnja dveh manjših blokov. Kar ne pomeni, da bomo gradili elektrarno moči 2.400 megavatov, ampak moči do 2.400.

Se pa zavedamo, da je treba čim prej priti do zoženja nabora rešitev. Zato smo šli v revizijo študije priključitve na omrežje v partnerstvu z Elesom. Študija se že izvaja, z njo preverjamo, kako bi različne moči elektrarne vplivale na omrežje. Rezultat bo lahko že eden od kazalnikov, katera rešitev je najprimernejša. So pa še druge omejitve, kot je velikost prostora. Naslednji dejavnik so seveda finance, kjer moramo vedeti, kdo bo investitor oziroma soinvestitor. Imamo interes investitorjev iz Slovenije in širše. Gre pa za zdaj le za izražen interes, kar ni dovolj. Najprej je treba sprejeti odločitev, kaj želimo, v naslednjem koraku pa konkretizirati partnerstva z investitorji.

Vprašanje o moči je pomembno, saj se kar ponuja primerjava s TEŠ 6, kjer so naročniki med postopkom dvignili zahtevano moč elektrarne in s tem izločili vse dobavitelje razen enega. In vemo, kaj se je nato zgodilo – velik dvig cene projekta in veliko korupcije.

Pri nas je smer povsem nasprotna; z razširitvijo smo povečali nabor možnih ponudnikov. Če bi ostali pri moči 1.100 megavatov in pri pogoju, da ne želimo graditi tako imenovane tehnologije FOAK [first of a kind, 'prva te vrste'], ampak želimo NOAK [n-th of a kind, 'n-ta te vrste'], bi lahko dva dobavitelja izpadla in bi ostali samo pri enem, kar ni dobro.

Omenili ste že potencialne izvajalce oziroma ponudnike za novo nuklearko: ameriško podjetje Westinghause, korejski KHNP in francoski EDF. Ti trije so torej v igri?

Da, z njimi imamo najbolj poglobljene relacije in pogovore.

Omenili ste tudi financiranje projekta. V javnosti krožijo številke, ki so komaj predstavljive, naši zelo približni izračuni so do desetih milijard evrov.

Letos spomladi smo končali tako imenovan strokovni dialog z dobavitelji. V tem dialogu smo prvič od dobaviteljev dobili uradno okvirne cene za ta projekt, ki so sicer še vedno informativne. Do takrat smo razpolagali izključno s podatki, ki so bili prosto dostopni na internetu. Torej do letos nismo imeli konkretnih ponudb. Z omenjenimi dobavitelji smo podpisali NDA [non disclosure agreement, 'sporazum o nerazkrivanju']. Te informacije lahko delimo z lastnikom in vlado, ne moremo pa jih z javnostjo. Zato konkretno ne morem govoriti o številkah. So pa te ocene seveda visoke, kot ste rekli. A se je treba zavedati, da gre za veliko elektrarno, katere življenjska doba presega 60 let, lahko tudi do 100 let, in elektrarna proizvaja zelo stabilno energijo nonstop, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Torej proizvede ogromne količine energije. Ko ceno gradnje delimo s temi količinami proizvedene energije, elektrarna kljub visokim zneskom postane konkurenčna.

Povedali ste, da obstaja interes vlagateljev za financiranje projekta. Menite, da bi lahko zbrali dovolj denarja, če bi pripravili projekt gradnje?

Dokler ne poskusimo, ne bomo vedeli. Načeloma v zadnjih dveh letih zaznavamo povečan interes pri tujih deležnikih. Poleg tega se je v zadnjem letu cena elektrike na veleprodajnem trgu v primerjavi s cenami pred energetsko krizo povečala za vsaj dvakrat. In tudi dolgoročne projekcije kažejo, da bodo cene višje. To kaže v korist ekonomiki projekta.

Kakšne koristi bi imelo slovensko gospodarstvo?

Treba je razumeti kontekst. Slovensko gospodarstvo ima lahko koristi, če bodo gospodarstveniki pristopili kot soinvestitorji in bodo udeleženi pri donosu, če bo projekt uspešen in konkurenčen.

Drugo vprašanje pa je, ali bo imelo gospodarstvo nižjo ceno elektrike zaradi gradnje drugega bloka? Tukaj moramo razumeti, da smo del skupnega evropskega trga, kjer je pravila treba spoštovati. Na trgu se vzpostavi tržna cena skoraj vsako uro. Če bo nova naložba v pretežni državni lasti, kot je NEK, potem bo država kot investitor imela prihodek in bo tako lažje pomagala gospodarstvu oziroma ga bo manj obremenjevala na drugih področjih. Korist je tudi ta, da proizvodnja zagotavlja stabilnost omrežju, kar ni zanemarljivo.

Seveda pa lahko država, če ima svojo proizvodnjo elektrike v dobri kondiciji, na tak ali drugačen način poseže z ukrepi na trg elektrike, ki pa jih mora ustrezno zagovarjati v Bruslju. Tu moramo biti realni in se zavedati, da trg elektrike ni idealen. Na eni strani govorimo o skupnih pravilih, po drugi strani pa imamo velike države, Nemčijo in Francijo, ki se prerekata, na kakšen način bosta pomagali svojemu gospodarstvu. Te pomoči so izjeme in gredo mimo pravil enotnega trga. Torej oni lahko, mi in drugi pa načeloma ne smemo. Zato je odgovor na vprašanje o koristih za gospodarstvo kompleksen. Vsekakor bomo imeli vsi v državi korist, če bomo imeli energetske vire in konkurenčno energetsko panogo v dobri kondiciji. Potem vsaj imamo neke vzvode in manevrski prostor. Če svoje proizvodnje nimamo, smo pač prepuščeni uvozu in dogajanju na globalnih trgih.

Za primer vzemimo trg naftnih derivatov ali plina. Kaj lahko naredi država? Mi teh surovin nimamo in jih lahko le uvažamo. Dokler globalni trgi delujejo, so ti energenti zagotovljeni, če ima kupec denar. Lani smo videli, kaj se zgodi, ko so dobave ogrožene. Na koncu smo bili srečni, da smo energijo dobili, a smo jo seveda drago plačali. Zato je zelo koristno, da samo čim bolj samooskrbni, vsaj pri proizvodnji električne energije, in da imamo energetska podjetja, ki imajo dobre in konkurenčne projekte.

Koliko pa bi lahko slovenska podjetja zaslužila pri gradnji nuklearke? Koliko dela si lahko obetajo?

Brez dvoma bi imel tak projekt v času priprave in gradnje pozitivne učinke za gospodarstvo. Pri gradnji bodo lahko sodelovala slovenska podjetja in podjetja v okoliških državah, saj gre za zelo velik projekt. Na drugi strani bi pa bodo lahko podjetja postala del dobavne verige, ki se zdaj vzpostavlja z renesanso jedrskih elektrarn na evropski ravni. Trg dobaviteljev in izvajalcev gradnje jedrskih elektrarn je treba jemati kot enoten evropski trg. 

V Evropi zdaj načrtujejo celo vrsto novih jedrskih elektrarn. Zato bodo lahko slovenska podjetja, ki bodo prepoznala priložnost in razvila kompetence, sodelovala ne le pri JEK 2, ampak se bodo lahko vključila v projekte drugod po Evropi. To je spet dodatna priložnost za rast slovenskih podjetij in slovenskega gospodarstva. V Sloveniji imamo namreč zaradi obstoječe nuklearke kompetence in znanje, ki ga druge države nimajo. Kar velja izkoristiti.

Se ne bojite slabih scenarijev, ki se dogajajo pri gradnji nekaterih nukleark, na primer v Veliki Britaniji in na Finskem, kjer je prišlo do dolgih zamud in velikih prekoračitev cene?

Ne bojimo se, se pa teh tveganj zavedamo. Gradnja novih elektrarn v zahodnem svetu seveda ima svoje izzive. In ti so povezani ravno s podaljševanjem rokov gradnje in prebijanjem načrta. To je realnost. Pred tem ne bežimo. Z optimizmom, da bomo lahko obvladali ta tveganja, nas navdaja dejstvo, da ne bomo prvi, torej ne bomo posegli po tehnologijah, ki se prvič gradijo. Tudi pri gradnji novih elektrarn v Evropi ne bomo čisto prvi. Pot nam tlakujejo druge države. Pričakujemo, da se bodo v našem širšem prostoru vzpostavile dobaviteljske verige in znanje, ki bodo zagotavljali izvedbo projekta v zastavljenem času in znotraj proračuna.

Ali bo odločanje o novi nuklearki pomenilo, da v zameno ne bo treba graditi nekaj sto novih vetrnih elektrarn, ki jim ljudje v Sloveniji v glavnem močno nasprotujejo? Je lahko nadomestilo za gradnjo novih obnovljivih virov?

Tega nikakor ne vidim kot vprašanje ali-ali. Pred nami je tako velik izziv, da moramo poseči po obeh tehnologijah. Tako po tehnologijah jedrskih elektrarn kot po tehnologijah obnovljivih virov energije. Oba vira sta nizkoogljična in vsak ima svoje prednosti in slabosti. Glede na to, kako pereča je problematika umeščanja v prostor in varovanja biotske raznovrstnosti, je edino prav, da z vso resnostjo razmišljamo o rabi jedrske energije, saj se ne moremo zanašati zgolj na obnovljive vire energije, tudi zaradi njihove nestanovitnosti. Zato je treba vsaj do leta 2030 intenzivno delati na obeh virih energije.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar