Nika Kovač: Ko smo trdili, da ne rabimo denarja, sem bila slaba vodja

Antropologinja in politična aktivistka Nika Kovač je kot direktorica Inštituta 8. marec pridobila pozornost širše javnosti s svojo kritično držo do mnogih potez prejšnje vlade, kar je med drugim vodilo k referendumu o zakonu vodi in referendumu o javni RTV. Kampanji sta izzvali serijo kritičnih objav na Twitterju s strani nekdanjega premiera Janeza Janše, uprejenih tudi proti njej. Poleg vodenja inštituta Kovač sedaj prevzema še položaj predsednice strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora, kamor jo je povabil premier Robert Golob. Kritična drža do oblasti kljub temu ostaja, zatrjuje Kovač, ki za funkcijo ne bo prejemala plačila.

Z nekdanjo Slovenko leta smo se v dneh po mednarodnem prazniku žensk pogovarjali na sedežu inštituta, kjer se je ob našem prihodu ravno odvijal sestanek glede prihajajoče kampanje Samo ljubezen: majhna dejanja solidarnosti, dogajanje pa je spremljala snemalna ekipa večje globalne medijske hiše, ki o Inštitutu 8. marec pripravlja dokumentarni prispevek. Spregovorili smo o tem, da je po predaji naziva Slovenke leta še vedno uvrščena na seznam 50 najvplivnejših ljudi v regiji Adria, ki smo ga pripravili za revijo Businessweek Adria, nato pa smo govorili o položaju žensk v Sloveniji,  kampanjah inštituta, napadih nanjo in stanju javnega diskurza v Sloveniji. Intervju smo opravili še pred premierjevim pozivom k vodenju strateškega sveta, a jo nato naknadno povprašali tudi o tem.

Sprejeli ste premierjevo vabilo za vodenje strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora. Kako ste se odločali o tem, zakaj ste naposled sprejeli ponudbo?

Vabila nisem pričakovala, saj smo v Inštitutu 8. marec tako kot do vsake oblasti tudi do trenutne vlade kritični. Pa je vseeno prišlo in prišlo je ravno med kampanjo Samo ljubezen. Kampanjo, ki si prizadeva za zmanjšanje sovražnega govora in njegovih negativnih učinkov.

Vrgli smo se v raziskovanje, kaj strateški sveti sploh so. Ugotovili smo, da so neodvisna posvetovalna telesa, ki so sestavljena iz predstavnikov in predstavnic civilne družbe, univerze, institucij in ministrstev. Predsedovanje takemu svetu ni zaposlitev. Je samo funkcija koordiniranja sestankov in aktivnosti. Odločitve sveta so samo priporočila, predsednik vlade ter ministri in ministrice pa so tisti, ki se odločajo, kaj od priporočil bodo upoštevali in česa ne. 

Ena od prednosti tovrstnih svetov je, da za isto mizo sedejo različni deležniki in deležnice, ki imajo možnost skupaj oblikovati predloge sprememb. Ker v inštitutu verjamemo, da so za dosego družbenih sprememb nujna vsebinska zavezništva, povezovanja in sodelovanja, ker imamo jasno vizijo, kaj si na področju zmanjševanja sovražnega govora želimo, je bilo ponudbo nemogoče zavrniti.

Ob tem sem se odločila, da za opravljanje te vloge ne bom vzela niti evra. Ne bom prejemala sejnin in potnih stroškov, vse delo bom opravljala brezplačno. Čeprav smo v inštitutu prepričani, da mora biti vsako delo ustrezno plačano, v takih situacijah pretehta naše načelno stališče, da ne sprejemamo nobenih vladnih ali občinskih denarnih sredstev ali kandidiramo zanje, saj to razumemo kot nujno za ohranjanje neodvisnosti od vsakokratne oblasti.

STA

 

Zaključil se je vaš 'mandat' Slovenke leta, naziv pa ste si prislužili z družbenim aktivizmom kot direktorica Inštituta 8. marec. Ali je imel naziv kakšen vpliv na vaše aktivistično delovanje?

V resnici te nagrade sploh nisem pričakovala. Tisto leto sem živela v New Yorku, se šolala na univerzi Columbia in skupaj z inštitutom pripravljala kampanjo Gremo volit. Nato sem prejela klic, da moram nujno v nedeljo priti v Slovenijo, ker bom dobila to nagrado. Nagrada mi je pomenila ogromno in mi še zdaj pomeni ogromno, ker mi je v času sovraštva, v času, ko sem imela občutek, da lahko oblast o meni reče kar koli, tudi najgrše stvari, dala neko potrditev, da ljudje, ki so glasovali zame, stojijo za vrednotami Inštituta 8. marec in da delamo nekaj prav. Da so ljudje tukaj, da je skupnost tukaj in da je na naši strani. Če te nagrade ne bi bilo, gotovo ne bi tako odločno zakorakala v kampanjo Gremo volit. V njej ne bi bila tako neposredna in gotovo tudi ne bi skočili v referendum za javno RTV. In še zdaj, kadar mi je kdaj težko, ko imam občutek, da grem vsem na živce, ko berem sovražne komentarje, se spomnim na to nagrado – zame je pomembna potrditev za delo naprej.

Ko smo ravno pri nazivih: pri Bloomberg Adria smo vas uvrstili na seznam 50 najvplivnejših ljudi v regiji Adria. Kako doživljate večji doseg, ki pride z večjo javno prepoznavnostjo in tovrstnimi nagradami oziroma uvrstitvami na razne sezname?

Velika prednost je, da nam je v sklopu naših zadnjih kampanj v zadnjih dveh letih začelo zaupati ogromno ljudi. Imamo skoraj 40 tisoč članov na svojih mailing listah, imamo lokalne skupnosti v skoraj vsaki regiji v Sloveniji in povsod imamo ljudi, ki so naši prijatelji in zavezniki. Naša največja moč je prav v tej povezani skupnosti. Uvrščanje na sezname in tovrstne omembe pomenijo neko prepoznavo; predvsem pomenijo, da lahko skupina mladih deklet, ki nekaj dela za to, kar se jim zdi preprosto prav, ne za neke funkcije in položaje, marsikaj doseže. In to se mi zdi pomembno družbeno sporočilo.

Hkrati se mi zdi ob tem vedno pomembno poudariti, da mi gradimo skupnost kampanjo za kampanjo, da ljudi nimamo za marionete, ki bodo z nami brezpogojno stale v vsaki kampanji samo zato, ker smo mi Inštitut 8. marec, ampak verjamemo, da ljudje uporabljajo svojo pamet, razmišljajo, so empatični in da se vedno znova priključijo vsebini. Zdi se mi, da je glavno sporočilo inštituta, da so ljudje povezani v široki skupnosti za socialno državo, javno šolstvo in javno zdravstvo.

Ste kakšne kampanje izvajali tudi na regionalni ravni?

V resnici je velika napaka inštituta, da smo precej bolj povezani z drugimi deli Evrope in sveta. Predvsem imamo močne zaveznice v Franciji, v Nemčiji in po nekaterih drugih državah, na Balkanu pa smo manj prisotni. Eden naših večjih načrtov za prihodnost je, da bomo kampanjah Ja pomeni ja in Nisem prijavila vzpostavili povezano na celotnem Balkanu, ker se nam zdi, da je sploh pri temah, ki se tičejo neenakopravnosti žensk, ogromno prostora za delo. Zdi se nam pomembno, da se naše prakse prenesejo tudi na druge države.

Kakšen je po vaši oceni položaj žensk v naši državi?

Mislim, da se je treba zavedati, da imamo marsikaj, česar druge države nimajo, predvsem zaradi boja naših predhodnic. Zame najlepša zgodba slovenske zgodovine je vpis splava v ustavo, ki se je zgodil zato, ker so se povezali političarke levega in desnega pola, civilna družba, sindikati. To je nekaj, kar nam zavida marsikatera država na svetu. Sploh zato, ker ta svoboščina tako dovoljuje splav kot tudi nalaga državi, da mora zagotoviti dovolj materialnih sredstev, da se ženska lahko odloči za materinstvo.

Velik manko pa je na področju prekarnosti, na področju stvari, ki so vedno manj samoumevne. Včasih smo se lahko pohvalili s porodniško, z regresom, z bolniško, česar recimo v Ameriki ni. Ko ženska v Ameriki rodi otroka, mora po dveh mesecih v službo; v Sloveniji ni tako. A za prekarke je ta realnost drugačna. Prekarke po raziskavah, ki smo jih delali, že po dveh mesecih delajo na črno, ker morajo ostati prisotne na trgu delovne sile. Najrevnejša skupina samozaposlenih so prav ženske, najrevnejša skupina ljudi v Sloveniji pa so samske upokojenke.

Bili ste aktivni v kampanji #jaztudi, slovenski različici gibanja #metoo. Kako ocenjujete napredek oziroma manko napredka na področju?

Kot posledica te kampanje se je zgodila redefinicija kaznivega dejanja posilstva, kar je izjemno pomembno. S tem smo postali ena od držav z najboljšo zakonsko ureditvijo področja posilstva. Z ureditvijo, ki v resnici nudi največjo zaščito žrtvi. Velik problem je, da ne vemo, kako poteka izvajanje zakonodaje v praksi. Torej ne vemo, kaj se je v teh letih spremenilo. Se je pa na inštitut v zadnjem času obrnilo ogromno glasov, ki poudarjajo, da spolnega nadlegovanja in nasilja ne prijavljajo, ker jih je strah postopkov na policiji. In ko smo začele s kampanjo Nisem prijavila po srbskem vzoru, v okviru katereg zbiramo pričevanja o tem, zakaj ženske oziroma osebe spolnega nadlegovanja in nasilja niso prijavile, smo v resnici ugotovile, da je izjemno velik problem v postopkih na policiji; da policaji pogosto niti niso seznanjeni s tem, kako naj odreagirajo na žrtev nasilja. Pogosto sta storilec in črtev kaznovana z motenjem javnega reda in miru. Veseli smo, da smo prav na ta 8. marec ministru za notranje zadeve predali zbirko teh pričevanj in ga prosili, da se ti postopki začnejo spreminjati.

Obenem je v zadnjem času več ljudi v javnosti spregovorilo o spolnem nadlegovanju oziroma zlorabah. Tudi to je verjetno napredek?

Pri Inštitutu 8. marec smo vedno izjemno pazljivi pri svojem delu s spolnim nadlegovanjem in nasiljem, da vedno anonimiziramo pričevanja, in sicer ker se nam zdi pomembno, da sledimo črki zakona in ne delamo velikih razkritij; da to počnejo ustrezne institucije in da potem o teh stvareh govorimo na ta način. Se je pa izkazalo, recimo pri primeru Fotopub in pri razkrivanju pričevanj o spolnem nadlegovanju Dušana Smodeja, da če ne bi obstajala izjemno pogumna skupina ljudi, ki se ga je odločila razkriti z imenom in priimkom, ta zgodba ne bi prišla na plan in se o tem ne bi govorilo. To je bil tudi za nas nauk, da je kdaj treba stvari neposredno poimenovati in povedati.

Inštitut je precej eklektičen v projektih, ki se jih loteva. Po kakšnem ključu izbirate projekte oziroma kampanje?

Rdeča nit tega, kar počnemo, je, da verjamemo, da je feminizem širša družbena drža, ki se vedno bori proti različnim oblikam neenakosti, hkrati pa v svojo prizmo razumevanja sveta vključuje perspektivo spola. S tem smo si zadali veliko nalogo, zato naše kampanje segajo od zaščite okolja, torej zaščite pitne vode, do zaščite javnega medija, do kampanje, ki mobilizira ljudi za volitve, in nazadnje kampanje za upokojence.

Kako se odločimo? V resnici ni predpisanega recepta. Navadno se zgodi, da nam ljudje pišejo, se na nas obrnejo z določenim problemom. In ko v problemu prepoznamo prešitje vsega tega, kar mi počnemo, torej neke oblike družbene neenakosti, potrebe po spremembi zakonodaje, kako to vpliva na spol, se navadno odločimo za kampanjo. Če sem čisto konkretna, recimo kampanja Tu sem, ki govori o pričevanjih upokojencev in upokojenk, je nastala zato, ker so naši prostovoljci napisali, da si ne morejo več privoščiti hrane, da ne zaslužijo dovolj za preživetje. Po drugi strani je kampanja za čisto pitno vodo, ki je pripeljala do referenduma, nastala zaradi pobude okoljskih organizacij, ki so nas prosile, da se vključimo vanjo.

STA

 

Kako pa se inštitut financira?

Referendumske kampanje financiramo s pomočjo prostovoljnih prispevkov. Vse smo zbrali z majhnimi donacijami, hkrati pa smo zelo veseli, da sodelujemo z Guerilla Foundation, Planned Parenthood, prijavljamo se tudi na druge razpise.

Nenehno poudarjamo, da morajo biti ljudje plačani za svoje delo, pravično plačani, da morajo imeti tudi dopust, jaz pa sem silila svoje ljudi delati zastonj. In se je zgodilo to, da so delali številne prekarne službe, natakarska dela, hostesna dela – in komaj preživeli. Zdaj pa smo se začeli prijavljati na razpise in bomo to vedno bolj intenzivno počeli, ker si želimo, da bo to služba za vsakega od nas. Odločitev pa je, da se ne prijavljamo na državne razpise, torej na razpise ministrstev, na razpise vlade, na razpise mesta, ker želimo v tem kontekstu ostati neodvisni.

Delo za inštitut za nikogar v ožji ekipi 16 članov programskega odbora trenutno ni redna služba, inštitut tudi nima zaposlenih. Vsi člani programskega odbora imajo tudi drugo redno ali prekarno delo ali so še študenti. Sama sem se letos odločila, da za delo na projektih inštituta ne bom kompenzirana, da s tem zagotovim sredstva za delo kakšnega sodelavca več. Imam srečo, da veliko sodelujem v mednarodnih projektih in delam v tujini ter s tem zaslužim dovolj. Odločena sem, da bom v ekipi zadnja, ki bo za delo dobila plačo. Moja prioriteta je v prihodnosti zagotoviti sredstva za redne in stabilne zaposlitve vseh.

Koliko denarja zbere Inštitut 8. marec na letni ravni?

Do leta 2021, ko smo začeli zbirati donacije in se prijavljati na projekte, smo v Inštitutu 8. marec delovali praktično brez sredstev. Lani smo zbrali več kot 2.500 donacij posameznikov in posameznic, s katerimi smo financirali kampanjo Gremo volit, referendumsko kampanjo za depolitizacijo upravljanja javne RTV ter stroške odvetnikov za tožbe zaradi laži in diskreditacij, ki smo jih bili deležni. 

Veseli smo bili, da smo bili s prijavami na projekte v tujini uspešni.  Kot zdaj kaže, bo letošnji proračun inštituta nekaj čez 200 tisoč evrov, s temi sredstvi pa bomo izvajali projekte tako v Sloveniji (kampanja za reproduktivne pravice, kampanja Samo ljubezen, projekt za brezplačno in javno osnovno šolo) kot na evropski ravni in plačali stroške pisarne. 

Donatorjem trenutno pošiljamo zahvalna pisma, v katerih se jim zahvaljujemo za donacije in jih obveščamo, da smo dobili dovolj projektov, da donacij do naslednjih aktivnosti, ki bodo zahtevale izreden angažma – kot je na primer referendum proti kakšni neumnosti, ki bi jo naredila vlada –, ne bomo zbirali.

Nedavno ste bili žrtev fizičnega napada s strani nekoga, ki se, domnevam, ne strinja z vašimi političnimi stališči. Kako ste to doživljali in kaj po vašem mnenju ta incident pove o politični polarizaciji in javnem diskurzu pri nas?

Napad je bil posledica vsega, kar se je dogajalo prej. Začelo se je s tem, da se je pojavilo ogromno sovražnih zapisov na spletu. Bivši predsednik vlade (Janez Janša, op. a.) je vsak dan objavljal kolaž z mojimi fotografijami, v povprečju je bilo 20 od njegovih 50 dnevnih tvitov o meni. S tem se je v bistvu razvila družbena klima, v okviru katere se me je popolnoma razčlovečilo in se vzpostavilo pravilo, da se o meni lahko reče kar koli in kakor koli. Ko sem bila v New Yorku, tega nisem toliko opazila. Ko pa sem začela razmišljati o vrnitvi domov, se mi je dobesedno svetovalo, naj se ne vračam, naj sem še nekaj časa v tujini, ker je družba preveč razgreta. In ko sem se vrnila, sem bila najprej napadena pred pisarno, potem na Bavarskem dvoru.

Pri zadnjem napadu je najbolj srhljivo to, da mislim, da oseba tega ni načrtovala vnaprej. Ta oseba me je videla, v sebi je začutila jezo, najverjetneje zaradi razočaranja nad sistemom, zaradi svoje slabe situacije – in pač naredila, kar je naredila. Kaj to pove? Pove, da se je nevarno izpostavljati, sploh če si ženska. Pove, da oblast vedno skuša utišati kritične glasove in da se to lahko zelo materialno in konkretno občuti. Vseeno se mi zdi, da so rezultat referenduma o javni RTV in rezultat referenduma o vodah, konec koncev pa tudi volitve pokazali, da se ljudje strinjamo v veliko več stvareh, kot se ne strinjamo, in da večina stoji skupaj za socialno državo, manjšina pa je tista, ki je agresivna. Napadi se še vedno dogajajo. Včeraj smo imeli dogodek v Škofji Loki, ki ste ga dvakrat zmotili agresivni osebi.

Napadalec je dobil pet mesecev pogojne kazni. Se vam zdi to primerna kazen?

V resnici sploh ne vem, kaj se s tem postopkom dogaja. Ne vem, ali je sodba že pravnomočna. Kar lahko povem, je, da postopek ni bil izpeljan korektno. Fotografijo napadalca sem prvič videla v medijih in ne na prepoznavi, v vsakem delu postopka sem bila obveščena prek medijev in ne direktno kot nekdo, vključen v postopek. Lahko povem, da je bil, potem ko sem spregovorila, na portalu Nova24 objavljen članek z naslovom Sama si je kriva. Z vidika žrtve lahko kritiziram predvsem sam postopek, ne toliko kazni. In še en problem se je pokazal, in sicer da za to kazen nisem izvedela neposredno, ampak prek medijev, kar pomeni, da žrtve sploh niso obveščene, v kateri fazi so postopki. To gotovo vpliva tudi na njihovo varnost.

Kot ste omenili, ste nekaj časa preživeli tudi v Združenih državah Amerike (ZDA) kot štipendistka fundacije Baracka Obame. Kakšna je bila vaša izkušnja čez lužo, kjer so problemi politične polarizacije kvečjemu še hujši kot pri nas?

Mislim, da veliko bolj kot politična polarizacija v Ameriki zadane ogromna neenakost. Ne vem, ali sem že živela v državi, kjer bi bilo prisotne toliko revščine, toliko človeških stisk in kjer bi lahko država s svojimi institucijami nudila tako malo solidarnosti. Ljudje v Ameriki s sladkorno boleznijo umirajo, ker si ne morejo privoščiti inzulina. Nemogoče je priti na dobro univerzo, ne da bi vzel kredit. Stanovanja v New Yorku so tako draga, da ogromno ljudi, ki imajo redno službo srednjega sloja, živi v avtomobilih, ker si ne morejo privoščiti stanovanj. To je bila zame v resnici prva izkušnja Amerike. Amerike, v kateri nikoli ne bi želela živeti. Polarizacija v Ameriki predstavlja samo dejstvo, da ljudje, ki so na pozicijah moči, ne zagotavljajo več socialne države in dostojnega življenja za vse. In potem ljudje svojo jezo usmerijo v agresijo.

Desnica rada očita civilni družbi, da samo kritizira in se pritožuje, medtem ko je gospodarstvo tisto, ki ustvarja dodano vrednost v družbi. Kako odgovarjate na tovrstne očitke?

Mislim, da je civilna družba v vsaki demokraciji nujno potrebna. Če pogledamo samo, kaj se dogaja po celotnem svetu, so države, ki so zdrsnile v avtoritarizem, tiste države, v katerih civilna družba ni bila živahna, v katerih se civilna družba ni trudila ohranjati demokracije. Mislim, da v družbi potrebujemo tako civilno družbo kot gospodarstvo. Predvsem potrebujemo mehanizme, ki onemogočajo to, da ima peščica vse, ostali pa capljajo za njimi. Mislim pa, da slovensko desnico pri civilni družbi moti veliko več stvari, ne samo to, da ne proizvajamo dobička. Rekla bi celo, da jih naša produktivnost moti veliko bolj kot kaj drugega.

V tujini je pogosto slišati pozive, da morajo biti ženske bolj zastopane v upravnih odborih, na vodilnih položajih v velikih podjetjih itd. Kakšna je situacija pri nas glede tega po vašem mnenju?

Kvot ne maram preveč. Zdi se mi, da so potrebne kot mehanizem, ki odpira možnosti, niso pa same po sebi emancipatorne. Prepričana sem, da če pogledava podjetje, ki izkorišča delavce iz tretjega sveta, je za splošno družbeno enakopravnost popolnoma vseeno, ali je v upravi tega podjetja polovica žensk ali so v njej sammo moški. Tako da mislim, da kvote niso zagotovilo bolj emancipirane družbe. So pa pomembne, ker odpirajo pot in dajejo možnost posameznikom in posameznicam, da dobijo prakso delovanja na nekaterih funkcijah.

Kakšno je stanje v Sloveniji? Veliko več državnega zbora zdaj sestavljajo ženske, imamo največje število ministric, predsednico države, predsednico državnega zbora. Ampak hkrati se mi zdi, da se bo pokazalo, ali to res pomeni spremembo na bolje – glede na to, kako se bodo te ženske obnašale v odnosu do javnega zdravstva, javnega šolstva. V končni fazi je pomembno, da ženske tudi izvajajo politike, ki koristijo celotni družbi.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar