Ministrica Sanja Ajanović Hovnik: Rešitve niso stvar trenutnega navdiha

Če se o javni upravi ne govori veliko, je to znak, da ta funkcionira dobro in učinkovito. Gre namreč za javni servis, ki deluje v družbenem zaledju. Če za analogijo vzamemo računalnik, je javna uprava oziroma javni sektor operacijski sistem, ki vsem ostalim programom zagotavlja optimalno delovanje.

Kot strokovnjakinja s področja optimizacije javnih procesov in na račun 15 let dela na različnih položajih in funkcijah znotraj javnega sektorja je ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik odličen diagnostik težav, ki pestijo javno upravo. Kot računalničar, ki pozna tako programsko kot tehnično opremo računalnika in lahko hitro zazna težave ter pripravi rešitve. Da je ministrica s svojo ekipo storila eno in drugo, dokazuje predlog reforme plačnega sistema javnega sektorja.

A to je polovica rešitve. Druga polovica je iskanje kompromisov in zagotavljanje konsenza, kjer se računalniška analogija podre, saj gre za živ sistem s 190 tisoč zaposlenimi. "V zakon lahko zapišete, kar želite," pravi, "ampak če plačnega sistema ne bomo znali ustrezno predstaviti ljudem, smo obsojeni na neuspeh."

Kako težko je vpletenim stranem "prodati" rešitev, je ministrica med drugim izkusila med nedavnim obiskom protesta poklicnih gasilcev.

Spoštovana gospa ministrica, hvala, da ste sprejeli naše povabilo za pogovor. Greva kar k prvemu vprašanju. Kako osebno gledate na to, da vam je bila zaupana ena najtežjih in najobsežnejših nalog vlade v tem mandatu?

Hvala za vprašanje, na katerega je kar težko odgovoriti. Vendar vseeno ne mislim, da je moja naloga najzahtevnejša. Prej bi rekla, da to čaka ministra za zdravje, ki mora v zelo kratkem času pripraviti reformo zdravstva. Slednje je, kot vemo, pred tem, da se zlomi. Čaka ga temeljita reforma sistema, ki ni bil spremenjen že zadnjih 30 let ali celo več.

Reforma javnega sektorja, prenova plačnega sistema, natančneje, je zahtevna naloga, saj gre za podporni sistem vsem ostalim, tudi organizacijskim spremembam, ki nas čakajo v naslednjih letih. Mislim, da smo kot družba prišli do točke, ko se bomo morali odločiti, kam želimo javni sektor zapeljati v naslednjih desetih, 15 letih. Kaj je tisto, kar od javnega sektorja pričakujemo, kaj naj bi kot javni servis zagotavljal tako podjetjem kot tudi državljanom? Mislim, da je to temeljna naloga, ki ni samo moja, ampak celotne vlade.

Torej, kam ga želimo zapeljati? Kaj so glavni poudarki reforme?

Če se pogovarjava o plačnem sistemu, mora ta odražati namen samega javnega sektorja. Če želimo postati privlačen delodajalec, se moramo vprašati, kaj takšen delodajalec sploh je. Če želimo privabljati mlade, moramo vedeti, kaj je tisto, kar jih privablja. Plačna politika je zagotovo ena od politik, ki naslavlja ta vprašanja, še zdaleč pa ni edina. Plače niso edini razlog, zaradi katerega se bodo mladi odločali za delo v javnem sektorju.

Če se navežem na vaše prvo vprašanje – kot družba si moramo znati odgovoriti, kaj je tisto, za kar podjetja želijo, da jim javni servis zagotavlja. Če se osredotočim samo na upravo: Ali so gradbena dovoljena izdana dovolj hitro, ali dovolj hitro obdelujemo dovoljena za tujce, ali zdravstveni sistem zagotavlja dostopnost do zdravstvenih storitev, ali naš šolski sistem zagotavlja, da postajamo družba znanja in tako naprej? To je servis, ki ga javni sektor zagotavlja, in tu si je treba zastaviti vprašanja, kaj od njega družba pričakuje. Plačni sistem je v podporo servisu, ni pa predpogoj.

Ampak kakšne so poleg plačnega sistema sistemske rešitve, ki jih obljublja reforma javnega sektorja? Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je eden najbolj perečih problemov zloraba sistema nagrajevanja. Slednjega vodje sektorjev in notranjih organizacijskih enot nemalokrat uporabljajo tudi kot vzvod za zagotavljanje lojalnosti sodelavcev, s katerim si "kupujejo" njihovo podporo. Kaj boste storili v tem oziru?

Verjamemo, da je variabilni del plačila pomemben, ker s tem lahko zagotovimo, da bomo na eni strani nagradili odlično delo, na drugi strani pa aktivirali tiste zaposlene, ki ne dajejo svojega maksimuma. Prepričana sem, da ljudje v osnovi stremimo k temu, da bi dobro delali in bili za to tudi prepoznani. Zato rabiš neke mehanizme. Kar ugotavljamo, je, da je bil sistem nagrajevanja pred leti vzpostavljen, tako da je naslavljal anomalije, ki so bile v tistem trenutku aktualne, najbolj problematične. Govorimo torej o nepreglednosti porabe sredstev, o javnofinančni nepredvidljivosti, zato je sistem razmeroma rigiden.

Imamo relativno heterogen javni sektor, od uprave, gasilcev, baletnikov, policistov ipd. Ko smo sistem postavljali, smo vse dali na skupni imenovalec. A danes je jasno, da je bil ta nastavljen prenizko. Z njim namreč ne moremo prepoznati specifik dejavnosti, ki so različne glede na panogo v širokem naboru javnega sektorja, saj so te povzete v skupni imenovalec, kar onemogoča ustrezno obravnavo. To je temeljni problem, ki ga želimo s prenovo plačnega sistema nasloviti.

Mogoče se v javnosti preveč pričakuje, da bo prenova vse postavila na nove temelje, a na tej točki moram izpostaviti, da to ni naš namen. Zadeve, ki so bile dobro zastavljene, želimo ohraniti, prenova pa se osredotoča na pomanjkljivosti, kjer izstopa, da specifik dejavnosti ne moremo ustrezno nasloviti in obravnavati z nagrajevanjem in napredovanjem. Naš cilj je dejavnosti postaviti – to so ti stebri, ki se jih v zvezi s tem omenja –, identificirati njihove specifike in jih potem tudi ustrezno nasloviti.

Variabila je pomemben del, ker imamo osnovno plačo, potem imamo dodatke, ki odražajo nočno delo, vikend delo ipd., in delovno uspešnost. Slednja se kaže v našem primeru kot anomalija, ker kot ste omenili, ni meril, s katerimi bi lahko ustrezno določili, kaj delovna uspešnost sploh je, jo merili in nagrajevali.

Še malo bi se pomudila pri samih tehničnih vidikih reforme, in sicer da boste javni sektor razdelili po stebrih – kako bo to videti v praksi?

S tem smo se izjemno veliko ukvarjali. Mnogi nam očitajo, da bi to moralo biti urejeno, kot je v zasebnem sektorju. A to preprosto ne gre. V javnem sektorju opravljamo storitve, ki so v javnem interesu; ta opravlja neko poslanstvo, zato specifike tega sektorja zahtevajo drugačno normativno ureditev.

Zato smo šli v analizo pravne podlage, kako se javni uslužbenci zaposlujemo. Videli smo, da ne pridemo prav daleč, saj v nekaterih primerih to ureja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU), spet drugje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR). Naslednji korak je bil pregled specifike dela – v kakšnih pogojih se torej neko delo opravlja? Na ta način smo prišli do treh večjih razčlenitev.

V prvem stebru so funkcionarji in direktorji, za katere ZDR ne velja, saj funkcijo opravljajo stalno, ves čas. Oni so, tudi ko zapustijo delovno mesto po koncu dneva, še vedno zavezani odgovornosti do svojega delovnega mesta.

Druga večja skupina so uradniki v najširšem pomenu. Podskupina tu so pooblaščene uradne osebe, ki imajo dodatna pooblastila, kot je denimo izvajanje restriktivnih nalog, policija, vojska, mestni redarji, lahko tudi gasilci, čeprav pri njih je vprašanje, ali so pooblaščene uradne osebe. Kakor koli, specifike njihovega dela, pooblastila, naloge so nekoliko drugačni in zato terjajo ločeno obravnavo.

Tretja velika skupina so javni zavodi. Zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, kultura ipd., za katere spet veljajo posebnosti, ki se razlikujejo od prejšnjih dveh. Kako bi se znotraj teh skupin formirale podskupine, pa je stvar debate, kjer si želimo tudi z njihove strani odziv, da bi določili, kam koga razvrstiti.

V tem oziru se želimo sestati tako s predstavniki sindikatov kot tudi delodajalcev in najti konsenz, kako to vertikalo obravnavati. Moram pa tu izpostaviti, da je bilo doslej kontra predlogov zelo malo. Ampak, znova hipotetično, če bi bili recimo policaji obravnavano ločeno, to še ne pomeni, da se bo to na plačah ne vem kako poznalo. Takšno prepričanje je zmotno.

Veliko dela vas čaka. Če vas prav razumem, ste trenutno na točki, ko pričakujete predloge, odziv predstavnikov skupin javnih uslužbencev. Žogica je na njihovi strani, pa vendar, kako ocenjujete potek komunikacije doslej?

Bom iskrena in rekla, da enoznačnega odgovora ni. Oboji si želimo, da je ta dialog konstruktiven, to lahko rečem in v to sem prepričana. Dialog bom peljala v partnerskem duhu, ker nenazadnje moramo skupaj priti do zaključkov, ki jih bosta obe strani vzeli za svoje. To je namreč edina garancija za uspeh. V zakon lahko zapišete, kar želite, ampak na koncu dneva bodo zakon izvajali ljudje. In če jim tega zakona ne znamo približati, če jim plačnega sistema ne bomo znali ustrezno predstaviti, potem smo obsojeni na neuspeh.

Kako pa ocenjujete postopanje predstavnikov sindikata gasilcev? Ali njihovo predstavo, s katero so zelo ostro nastopili proti vam osebno, ocenjujete kot provokacijo, kot pogajalsko taktiko, kot dejanski izraz frustracije?

Mislim, da gre za pogajalsko taktiko. Mogoče si bom na tem mestu tudi dovolila biti nekoliko ostrejša. Prav s poklicnimi gasilci, to je s skupino zaposlenih, ki šteje približno tisoč ljudi – v Sloveniji imamo tisoč poklicnih gasilcev in 150 tisoč prostovoljnih gasilcev –, prav s poklicnimi gasilci smo sklenili lanskega oktobra dogovor, s keterim smo se skupaj dogovorili, kaj moramo narediti za to, da se reformira plačni sistem. S poklicnimi gasilci sedimo praktično na vseh pogajanjih, se pogovarjamo, iščemo konsenzualne rešitve, vendar od njih veliko predlogov ne dobimo, tudi tu je treba biti pošten.

In potem pride do protesta na ulici, ker to je bil protest in ne stavka; mimogrede, z dogovorom, pod katerega so se podpisali, so se zavezali, da ne bodo stavkali. Torej s protestom zahtevajo kaj? Niti ne vem točno, pa sem res temeljito pregledala njihove izjave v zadnjih mesecih. Najprej so govorili, "smo v najnižjih plačnih razredih, naši gasilci so pod minimalno plačo, ne morejo si ustvariti družin, ne morejo si zagotoviti eksistence" in tako dalje. Vlada potem pride s predstavitvijo izhodišč, da nihče več v javnem sektorju ne bo vrednoten pod minimalno plačo. Gasilci pa potem to zavrnejo. A točno to je bila njihova zahteva.  

Potem smo vzeli primerjavo z medicinskim osebjem. Rekli smo, da je plačna lestvica en del prenove, a se moramo zediniti, ali je ta sprejemljiva za vse. Zavedamo se, da je prišlo do nesorazmerij pri plačah, saj je sistem, iz katerega izhajamo, predvideval, da ko se nekomu dvigne plača, se vsem približno linearno prav tako poveča. V tem trenutku vemo, da so se v zdravstvu in socialnem varstvu plače dvignile. Vemo, da bomo morali to z reformo nasloviti, in smo se k temu tudi zavezali. A na neki točki se moraš odločiti, ali se želi gasilec primerjati z medicinsko sestro. In potem tudi, kakšni so razlogi za to primerjavo. Kaj je tista specifika gasilskega dela, ki omogoča primerjavo z medicinsko sestro? Jaz zelo težko najdem to primerjavo.

Da nekomu danes ustreza ena primerjava, jutri pa druga, ne gre. Vzpostavimo razmerja, ki bodo omogočila te primerjave in ki bodo ustrezno ovrednotila tudi odgovornosti in pristojnosti znotraj teh primerjav. Tako bomo javni servis usmerili k pričakovanjem uporabnikov in postali kvaliteten, komplementarni servis, za katerega se tudi pričakuje, da smo.

Se pravi, izpostavljate, da je problem na drugi strani menjava stališč in zahtev, do katerih se vlada težko opredeli ...

Ne samo to, ampak osredotočanje nase. Težava je razmišljanje, ali lahko v danem trenutku z nekim protestom, kot so ga izvedli poklicni gasilci, iztržim maksimum, hkrati pa ne povedo, kaj naj bi ta maksimum sploh bil.

Mogoče bo moje vprašanje zvenelo nekoliko provokativno, ampak roko na srce, predsednik vlade Robert Golob je v začetku leta napovedal, da bo to super reformno leto. Na neki točki so se začele vrstiti zahteve zdravnikov, medicinskih sester, šolnikov, učiteljev. Premier – tak je bil vtis v javnosti – je začel obljubljati povečanje plač različnim skupinam. Sodnikom in tožilcem so bili celo obljubljeni dodatki. Vse to, medtem ko se je njegova vlada oziroma vaše ministrstvo pripravljalo na reformo plačnega sistema, na sistemsko ureditev problema. Mar premier s svojim soliranjem ni povzročil škode?

Naj povem, predsednik vlade ni kar sam od sebe prišel z nekimi rešitvami. Vsaj ne na način, kot se to rado predstavlja v javnosti. To absolutno ni stvar trenutnega navdiha. Ko je ta vlada začela z delom, smo imeli odprte tri stavke. Eno stavko so imeli napovedano šolniki. Druga je bila v zdravstvu in socialnem varstvu, tretja v visokem šolstvu.

Zdravstvo in socialno varstvo je s prejšnjo vlado sklenilo dogovor, da se bodo plače zaradi kovidne krize dvignile. V novembru leta 2021 so se enemu delu zdravstva plače, dvignile predvsem sestram in babicam, ostalemu delu zdravstva pa ne. Dogovor je bil, da se v začetku naslednjega leta začnejo pogajanja za dvig plač tudi njim. A potem ko so videli, da je ta dogovor, ki je bil delno realiziran, stal 133 milijonov evrov, se je vlada potegnila nazaj, saj so se približevale volitve. Nihče si v to ni upal dregniti, vendar je imelo zdravstvo in socialno varstvo podpisan dogovor, imeli so pričakovanja. V delovnih skupinah celo situacijo, ko je imela ena polovica višjo plačo, druga polovica pa bistveno nižjo – in so zato napovedali stavko. In to je bila prva stvar, ki jo je minister za zdravje dobil na mizo.

Druga stavka je v šolstvu. V vzgoji in izobraževanju so rekli, "zakaj se plače ne bi dvignile tudi nam, saj smo tudi mi v krizi nosili del bremena". Tu je še kolektivna pogodba, ki pravi, da če se njim dvignejo plače, se linearno tudi nam. In so zahtevali, da se tudi njim v skladu z dogovorom, ki je bil sklenjen z zdravstvom, dvignejo plače, ker zaostajajo za drugimi. Ko greste gledat podatke, ali je to res, ugotovite, da je.

Visoko šolstvo je tu še nekaj dodalo, vendar imajo v principu vsi podobne zahteve. In to je tisto, kar je vlada začela reševati, ker je to tudi njena zakonska obveznost. Zakon pravi, da se vlada mora pogajati, ko se pojavijo stavkovne zahteve. Tukaj pa so svoje dodale še neugodne gospodarske razmere in stopnjevanje inflacijskih pritiskov.

Mi smo si rekli, da od teh obveznosti ne bomo bežali in da bomo s pogajanji to uredili na sistemski način. Predvsem pa, da to zapremo na začetku mandata, brez konflikta. Ko imate stavko, potem ni reforme, ne zdravstva, ne javne uprave, ne šolstva, ničesar. Potem je konflikt – in mi te konflikte poskušamo reševati.

Kar se tiče zahtev funkcionarjev sodne veje oblasti, so bili ti pri meni dvakrat, trikrat. Rekli so mi, da njihove plače ne stagnirajo, ampak nazadujejo. In smo jim odgovorili, da pripravljamo prenovo plačnega sistema in se bomo z njimi pogovarjali v tem okviru. Oni so nam na to odgovorili, da so samostojna veja oblasti, in ker njihove plače nazadujejo, ne pristajajo na vsiljeno časovnico. A to spet ni debata, ki bi jo načela ta vlada, ampak traja že štiri leta. Ta debata je celo predmet tehtanja ustavnega sodišča, kjer se sodniki ravno o tem prerekajo: Mi smo samostojna veja oblasti, vendar v resnici nismo tako obravnavani. Ko smo videli, da je tudi tu nezadovoljstvo tako strahovito, smo v okviru vseh priprav na plačno reformo pogledali, kaj se je res zgodilo s plačami sodnikov in tožilcev. Veste, kaj smo ugotovili? Ugotovili smo, da so res padle. Nominalno so padle. In ko pogledate, za koliko v primerjavi z ostalim delom javnega sektorja, celo za približno 20 odstotkov. Torej ta dodatek, ki naj bi bil interventni, ki naj bi naslovil to stanje do reforme, predstavlja tisti minimum, da se njihove plače samo izenačijo.

Da, mogoče je ta dodatek prišel ob nepravem času, tu dopuščam kritiko … Mogoče to ni bilo ustrezno komunicirano, ampak da je bilo nepremišljeno ali neupravičeno, pa ne bi rekla. Mogoče je bila izvedba slaba, mogoče bi bilo bolj pametno zadevo premisliti in ugotoviti, kako dejansko dodatek izvedbeno pripeljati v sistem na ustrezen način. Ampak ponavljam, nepremišljen v smislu, da bi bil dodatek neupravičen, tega pa res ne sprejmem.

Mislim, da bi premier moral komunikacijo omenjenih ukrepov prepustiti vam … Me pa veseli, da ste se v pogovoru navezali tudi na splošno gospodarsko sliko. Zaradi tega, ker me to napeljuje k mojemu naslednjemu vprašanju, in sicer ali lahko podate oceno, kakšna bo cena te reforme.

Večkrat sem povedala, da o tem javno ne želim govoriti. Pa ne zato, ker te ocene ne bi imeli. Ne želim namreč prejudicirati, saj se rado zgodi, da se potem samo en vidik izpostavlja v javnosti. Moje izhodišče je, in tako je tudi v pogajanjih, da se najprej dogovorimo o sistemu in poiščemo skupno soglasje, potem pa bomo vse skupaj tudi vrednotili.

Še enkrat poudarjam, da to ne pomeni, da v ozadju niso številke. So zelo realne številke. Mi lahko na ministrstvu izračunamo zelo natančno vsak ukrep, če bi ga izvedli pod določenimi pogoji. A vendar, kot rečeno, ne želim, da se v javnosti potem ta vidik izpostavlja kot ključni, ker ni.

Ampak, gospa ministrica …

Samo še nekaj ... Če mi nič ne naredimo, če se ne lotimo reforme, tudiče nikomur ne dvignemo plače, je treba vedeti, da sistem, tako kot je, sam po sebi generira rast mase plač. Tudi to je vidik, ki ga skozi plačno prenovo naslavljamo.

Torej, če nič ne naredimo, naša masa za plače raste, ker ima vgrajen sistem, ima vgrajene avtomatizme, ki generirajo rast plačne mase. Mi to želimo nasloviti tako, da bi se denimo prvotni vložek, s katerim bi prišli v prenovo, pozitivno odrazil že v petem letu. Torej za toliko manj bi masa iz leta v leto naraščala. To se mi zdi ključno.

Ampak koalicijski parter v vaši vladi, minister Luka Mesec, je v zvezi s stroški reforme povedal točno številko. Rekel je, da bo ta stala 800 milijonov evrov.

Že zaradi tega, ker je zaokrožil na 800 milijonov, lahko rečem, da to absolutno ni točna številka. Druga stvar je tudi, da se je zadnja plačna reforma iz leta 2008 pripravljala šest let. Se spomnite, kakšen je bil takrat dogovor s sindikati javnega sektorja? Pustimo, da jih je bilo pol manj, kot jih je danes. Ampak kakšen je bil dogovor? Takrat je Slovenija vstopala v Evropsko unijo, lovili smo maastrichtske kriterije in zato se je vlada dogovorila s sindikati javnega sektorja, da se plače ne bodo usklajevale z inflacijo kot doslej.

Polovica vrednosti teh prihrankov gre od takrat naprej v sklad, v tako imenovani pokojninski steber v javnem sektorju. Preostali del teh sredstev pa je namenjen implementaciji dogovora, torej plačne reforme, ki je zaživela v letu 2008. Torej javni sektor je znotraj sebe generiral neke prihranke.

Tudi če vam jaz povem, da plačna nesorazmerja stanejo x milijonov evrov, da plačna lestvica stane y milijonov evrov, vam s tem nisem nič povedala, ker to so še vse odprte stvari. Jasno je, da nobene reforme ne morete implementirati v prvem letu. To je neizvedljivo. Je pa z vidika stroškov reforme razlika, ali jo bomo uvedli v dveh ali petih letih. In danes prejudicirati in govoriti o teh številkah, pri čemer se nismo dogovorili niti, ali bomo znotraj sistema našli prihranke, ni odgovorno. Mi moramo najprej reformo postaviti v kontekst, ga v naslednjem koraku izpogajati in sploh ugotoviti, ali ta kontekst imamo.

Vseeno plačna masa, kot ste omenili in kar naša analiza mase plač v javnem sektorju potrjuje, iz leta v leto narašča. Pričakoval bi, da boste s to reformo naslavljali tudi ta problem …

Da in ne. Uvodoma sem veliko govorila, kaj mi kot družba pričakujemo od javnega servisa. Naše analize so pokazale na ključno ugotovitev, in sicer da smo družba, ki se stara. Dolgoživa družba, ki se stara, pomeni, da bomo vedno bolj odvisni od storitev, ki jih v največji možni meri zagotavlja javni sektor. Tukaj govoriva o zdravstvu, o dolgotrajni oskrbi in podobno. To so storitve, ki jih zagotavlja javni sektor, in potreba po njih se bo sčasoma samo povečevala, ne zmanjševala.

Zdaj pa poglejva, kako je naš javni sektor sestavljen. Če vzameva državno upravo, ki je nekako sinonim za javni sektor, šteje dobrih 30 tisoč od vsega skupaj 190 tisoč zaposlenih v javnem sektorju. To torej ni večina. Večina javnega sektorja je zaposlenega v zdravstvu in socialnem varstvu – in to je dejavnost, ki se bo morala krepiti zaradi demografskih razmer.

Potem je tu dejavnost vzgoje in izobraževanja, ki je nujna, če želite biti družba znanja. Ti dve dejavnosti sta z vidika števila zaposlenih najobsežnejši del javnega sektorja kot takega. Zdaj pa poglejva našo demografsko sliko v javnem sektorju in ugotovili boste, da smo prav tako stari. In torej vaše vprašanje, ali bo naša plačna masa rasla; seveda bo že zaradi tega, ker se kot javni sektor staramo. Tudi če nikogar več ne zaposlimo, bomo imeli več bolniških, ker starejši ljudje pač več zbolevajo. Plače starejših zaposlenih so praviloma višje, ker sčasoma napreduješ. Tudi zaradi tega bo plačna masa rasla.

Hkrati pričakujemo, da bo v nekaterih delih naraščalo tudi število javnih uslužbencev. Zato bo plačna masa rasla in to ne glede na to, kako jo bomo naslovili. Ampak hkrati bomo morali zagotoviti, da s tem denarjem, torej s tem javnim sektorjem, ki ga bomo imeli, zares odgovarjamo na potrebe in zahteve družbe.

Nam ne pomaga javno zdravstvo, če je nedostopno. Zato se moramo potruditi, da bo to dostopno. Plačna politika je eden od načinov, je ena od politik, ni pa edina, je podporna politika.

Omenjate generacijsko vrzel v javnem sektorju. Tudi v javnosti ste v zvezi z reformo povedali, da želite privabiti mlade. Kaj bi na tem mestu pravzaprav sporočili mladim, ki razmišljajo o zaposlitvi v javnem sektorju?

Da je država privlačen in dober delodajalec oziroma si prizadevamo, da bi takšna postala. Ampak ko pogledam kadrovske službe v javnem sektorju, ugotavljam, da se nihče ne ukvarja s kadrovskim menedžmentom.

Če vzameva za primer vrednostni sistem moje generacije, se ta bistveno razlikuje od generacije Z ali pa milenijcev. Tega v javnem sektorju kot delodajalci ne naslavljamo, in če bomo želeli mlade privabiti v sistem, bomo morali to ustrezno prepoznati in nasloviti. Zato se tega na ministrstvu za javno upravo lotevamo celovito in med drugim poskušamo rešiti z vzpostavitvijo štipendijskih shem, ki smo jih nekoč že imeli.

Če pogledate naše javne natečaje, zaposlitvene oglase, je tam navedeno neko delovno mesto, nek naslov in šifra delovnega mesta. Potem je ena stran pogojev, ki jih je treba izpolniti, in potem počasi pridete do odstavka, kjer je navedeno, kaj naj bi se od vas pričakovalo. Potem je navedena plača, pogoji dela in na tretji ali četrti strani kontakt, kamor lahko pokličete. Jaz, ki sem javna uslužbenka, to velikokrat preberem in si rečem, kaj sploh berem. In če to meni nič ne pove, potem nekemu mlademu človeku še manj.

Zdaj pa poglejva zaposlitvene oglase uspešnih podjetij in to, kako oni privabljajo mlade, ki vstopajo na trg dela. Oni poskušajo pri iskalcih vzbuditi zanimanje – in to je vidik, s katerim se mi zelo intenzivno ukvarjamo. Kako pri ljudeh, pri mladih ljudeh, ki se odločajo o svoji karierni poti, vzbuditi dovolj zanimanja, da bi nam recimo dali priložnost in rekli, "okej, bom poskusil in videl, ali je to to". To bomo poskušali doseči skozi obvezne prakse in karierne sejme, ki se jih že zdaj zelo intenzivno udeležujemo.

Uspešna podjetja imajo razvit tako imenovan headhunting. Imajo enkratne hitre zmenke med delodajalci in iskalci, delujejo prek študentskega dela in ...

So proaktivni …

Da, mi pa nismo. Mi smo tukaj zaspali, mi pričakujemo, da je dovolj to, da smo javni sektor in da je naš glavni adut to, da je zaposlitev varna. Ampak to ni več to; in zakaj ne? Ker je sistem vrednot drugačen in to ni več na prvem mestu.

Mogoče se bo to spet spremenilo, če se bodo gospodarske razmere obrnile, kot so se pred recimo 15 leti, ampak to ni rešitev. Vsi delodajalci tekmujemo za iste talente in pozorni moramo biti, kako se bo država ustrezno "brendirala", se prodala mladim iskalcem. Tudi to je eden od naših ciljev v tem letu.