Tanja Fajon: Diplomatski kanali z Rusijo morajo ostati odprti

Če je v času nekdanje skupne države veljalo, da so notranjepolitične razmere v veliki meri diktirale zunanjepolitične usmeritve, je današnja slika v diplomaciji obrnjena na glavo. Ekonomska negotovost, energetska in prehranska varnost, ukrajinska vojna, migracije, kronično nemirni Balkan, podnebna kriza, geostrateško repozicioniranje velesil – to so mednarodni izzivi, ki močno vplivajo na gospodarske in družbene razmere doma ter na katere se mora z izvajanjem številnih državotvornih politik odzivati vlada.

Ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon je znano ime domače politične scene in izkušena političarka z dobrim poznavanjem mednarodnega okolja. Zato bi ji bilo modro prisluhniti, ko pravi, da na Mladiki pripravljajo in izvajajo temeljito prenovo strategije slovenske zunanje politike. Tudi zaradi tega, ker zna biti, da z njo vladi premiera Roberta Goloba, katere podpredsednica je, nakazuje smer navigiranja slovenske barke med čermi omenjenih izzivov.

"Zdi se, kot da se bosta spopadla dva koncepta – dolar in juan," o vzhajajoči gospodarski in geopolitični moči Kitajske razmišlja prva slovenska diplomatka. Na katerega od njiju bo stavila Slovenija?

Spoštovana gospa ministrica, dinamične razmere v Evropi in drugod po svetu terjajo prilagajanje diplomatskih aktivnosti, v zvezi s čimer na Mladiki izvajate strategijo slovenske zunanje politike. Kmalu bo minilo leto dni, odkar ste prevzeli ta resor, zato me zanima v kateri fazi ste, kaj ste v okviru tega doslej dosegli.

Najprej nas je prizadela vojna v Ukrajini, ki je močno spremenila svet, svetovni red, vplivala na mednarodno pravo. Vse, kar se v Evropi v zvezi s tem dogaja, ima posledice tudi za Slovenijo. Če pogledava cene energentov, hrane, varnost, prihod beguncev, na vse to se odzivamo, tako da krepimo odpornost naše države in gospodarstva. To počnemo tako znotraj Evropske unije (EU) kot tudi globalno. Ko rečem, da je vojna spremenila svet, mislim predvsem na to, da se tudi v zunanji politiki ne odzivamo samo na vojno v Ukrajini, ampak tudi na krize, ki se dogajajo drugod po svetu.

Ko sem prevzela vodenje ministrstva za zunanje in evropske zadeve (MZEZ), sem se zelo hitro zavedla, kako pomembno je, da se Slovenija temu prilagodi. Pišemo novo strategijo zunanje politike, ki je prilagojena novim razmeram v svetu, novi geopolitični sliki, temu, da Slovenijo pozicioniramo znotraj regije, v odnosu do srednjeevropskih držav, Sredozemlja, do Indopacifika in Kitajske ter globalnega juga. Globalizacija nas sili v to, da ne zanemarjamo drugih delov sveta.

Rad bi se še nekoliko pomudil pri vaši strategiji. V javnosti ste večkrat omenili, da je prioriteta nestalno članstvo v Varnostnem svetu (VS) Organizacije združenih narodov (OZN), po drugi strani pa ste dejali tudi, da se je multilateralni pristop k urejanju najbolj perečih zadev mednarodne skupnosti pravzaprav izpel. Zakaj naj bi si torej naša država tako zelo prizadevala za članstvo, če vi sami niste prepričani v učinkovitost tega pristopa?

Imamo izjemne izzive v VS OZN zaradi blokade velesil. Tam sedi tudi Rusija. Zagotovo VS in OZN potrebujeta reformo, ampak za nas je ključno, da ta sistem multilateralizma, delovanja na podlagi mednarodnih pogodb in prava deluje. Smo majhna država, najprej smo zavezani regiji s članstvom v Evropski uniji (EU) in zvezi Nato, vendar je za nas ključnega pomena, da veljajo pravila svetovnega miru in ureditve. Zato tudi opozarjamo, da razumemo vojno v Ukrajini, da razumemo energijo Ukrajincev, ki se borijo za svojo ozemeljsko celovitost in suverenost. Tu gre za grobe kršitve mednarodnega prava in za pravico do samoobrambe. Zato bomo Ukrajini pomagali, dokler bo potrebno. Tu gre obenem tudi za naslavljanje hudodelstev, vojnih zločinov; in Slovenija bo v tem oziru naredila vse, da se bo to tudi zgodilo.

Zakaj Slovenija kandidira za nestalno članico VS? To je izjemna priložnost za majhno državo. V OZN je več kot sto držav, ki so majhne in katerih glas je bistveno manj slišan ob velikih silah, trenjih v svetu. Zato si želim predvsem povezovanja z enakomislečimi državami, ki branimo vladavino prava in ne nazadnje suverenost, mednarodno priznane meje. Tako bomo ohranili svetovna pravila in varnost.

Glasovanje bo 6. junija, naša protikandidatka je Belorusija. Gre za tretji poskus naše države, ampak treba je razumeti, da če nam uspe – in jaz iskreno verjamem, da gre za pomemben projekt naše države, ki ima strateški pomen –, bomo sedeli zraven velikih držav ter bomo lahko soustvarjali in sooblikovali to agendo.

To je ne nazadnje tudi gospodarska priložnost in priložnost za promocijo države. Slovenijo predstavljam v kontekstu države, ki spoštuje vladavino prava, se zavzema za čisto, trajnostno okolje, za človekove pravice, je tudi država z izjemnimi vodnimi viri, kjer lahko veliko naredimo skozi vodno diplomacijo.

Močno se zavzemam tudi za žensko dimenzijo, ker imamo v svetu veliko krivic in kršitev človekovih pravic, ko gre za vprašanje žensk in deklic. Poskušamo spodbujati tudi opolnomočenje žensk skozi mirovne procese, skozi vprašanje varnosti in razvoja družb. Torej ženske, varnost, mir, politika, to so teme, ki so močno zaželene in imajo skupni imenovalec v OZN.

Da se vsi ti cilji uresničijo, boste na Mladiki potrebovali usposobljeno in motivirano ekipo diplomatov. Premier Robert Golob je na nedavnem koalicijskem vrhu dejal, da od diplomatov pričakuje pogum, ki ga vlada in njeni predstavniki kažejo v reševanju notranjepolitičnih izzivov. Kaj pa vi?

Bolj kot pogum od naših diplomatov pričakujem odgovornost, saj je ta pomembnejša od poguma. Slovenija ima veliko dobrih diplomatov, a vedno lahko rečeš, da bi lahko bilo tudi bolje. Z diplomati v obstoječi mreži veleposlaništev želimo doseči največ in zato sem dala jasna navodila, da je nestalno članstvo v VS pomemben projekt. Tega nisem povedala samo ljudem na ministrstvu, ampak tudi kolegom v vladi, v drugih institucijah, in sicer da mi priskočijo na pomoč, saj gre za pomembno zgodbo.

Moram reči, da imamo veliko podporo, veliko pomoči, naredili smo delovno skupino, imenovala sem posebnega odposlanca, ki je danes akreditiran v Etiopiji za Afriško unijo, a dejstvo je, da je diplomatska mreža naše države šibka.

Imamo relativno slabo zastopanost in pokritje v Afriki, tudi deloma v Latinski Ameriki oziroma v pacifiški regiji na tamkajšnjih otokih, saj je vsak glas za nas pomemben. Razdelili smo si delo, zanašam se tudi na pomoč kolegov iz drugih držav in marsikdo nam pomaga. To so zavezništva enakomislečih držav.

Torej je aktivirana tudi neformalna mreža …

Da, tudi neformalne povezave so včasih bistveno učinkovitejše od tistega, kar je jasno na prvi pogled. Je pa to velik napor za celotno ekipo, a razvila se je dobra energija.

Zdi se mi, da boste glede na varnostne razmere v Evropi to pomoč in energijo krvavo potrebovali. Če pogledava vojno v Ukrajini – ali po vaši oceni obstaja možnost, da tu pride do trajne rešitve, ne da bi bila v mirovni proces vključena tudi Moskva?

V resnici je več korakov, da pride do začetka pogajanj za mir. Tako kot si Ukrajina čim prej želi miru, si tudi Slovenija in drugi želijo, da pride do tega. To pomeni, da se morajo ustaviti spopadi, ubijanje civilistov in uničevanje infrastrukture. Skratka, ruska agresija se mora zaustaviti, da se vzpostavijo pogoji za začetek pogajanj.

In iskreno rečeno, da do tega pridemo, mora biti Ukrajina na močnejši strani. Šele takrat bo možno sesti za pogajalsko mizo in zato morajo biti diplomatski kanali z Rusijo odprti. Ta pogajanja bodo namreč vključevala vse, tudi Rusijo. Zavedati se je treba, da bo ta država ostala soseda naše celine. Mir bo treba naslavljati skupaj in tudi sobivanje po vojni, za katero se bojim, da bo trajala še lep čas, bomo morali zagotoviti skupaj. V tem oziru je pomembno, da je EU obdržala enotnost in jo ohranja z naslavljanjem sankcij zoper Putinov režim.

Tudi Slovenci imamo ne nazadnje svojo zgodovino in težko bi pristali na to, da bi nam nekdo na silo poskušal odvzeti ozemlje. Če bi danes silili Ukrajino, da pristane na to, da ji je petina ozemlja ali več odvzeta, bi pristali na grobe kršitve prava.

Bi Slovenija podprla mirovni predlog, s katerim bi se končali spopadi, v zameno pa bi Rusija obdržala zasedena ozemlja?

Na to nikakor ne smemo pristati, saj gre za nezakonito aneksirana ozemlja. Ta trenutek govoriti o tem, da se Ukrajina preprosto preda … Mislim, da na kaj takega Slovenci v svoji zgodovini nikoli ne bi pristali. Tak scenarij je nemogoče dati na mizo. Mislim, da je treba storiti vse – in to se tudi počne –, da Ukrajina toliko pridobi na moči, da lahko vsaj sede za pogajalsko mizo. Spopadi se preprosto morajo končati. Ko se pogovarjamo o vojni v Ukrajini, bi si želela, da bi bila tu domača politika poenotena. Vsi vemo, kdo je žrtev in kdo agresor. Tu ne sme biti drugačnega stališča.

Vsekakor, a zavedati se je treba tudi trenutka, ko bodo topovi, tanki in puške potihnili. Ruska federacija je bila pred vojno pomemben trgovinski in gospodarski partner naše države. Mnoga podjetja, ki so tja izvažala, verjetno računajo, da se bodo nekoč tudi vrnila. Ali na ministrstvu razmišljate tudi o tem?

To vprašanje je zanimivo in ravno te dni sem imela sestanek na Strateškem svetu za zunanjo politiko, kjer smo v luči prenove strategije govorili tudi o dolgoročnih posledicah vojne in odnosa do Rusije. Nekdo od gospodarstvenikov mi je rekel, da naj si ne zapiramo vseh poti, saj bo prišel tudi čas po vojni, ko bo treba pragmatično okrepiti gospodarstvo.

To je tisti realni pogled gospodarstva. Rusija bo tudi po koncu vojne ostala soseda Evrope in – če nam je to všeč ali ne – bo z njo treba sodelovati. Če se danes pogovarjam z gospodarstveniki v Sloveniji, bodo jasno rekli, da bodo to sodelovanje potrebovali, in od nas pričakujejo, da ne zapremo vseh kanalov komunikacije.

A to ne pomeni, da smo proruski ali protiruski. To je nevarna debata, saj ne gre za to, ampak za to, da znaš obsoditi in ločiti to, kdo je agresor in žrtev.

Seveda, a treba je razmišljati tudi o interesu slovenskega gospodarstva, ki je tam posloval in mu ta trg veliko pomeni …

Vseeno bi kot političarka rekla, da je nad ekonomskim interesom interes miru in ohranjanja prava. Če bomo pristali na to, da lahko na silo spreminjaš mednarodno priznane meje, potem bomo izgubili tudi gospodarski interes.

Na drugem koncu sveta, ki je posredno vseeno povezan z Ukrajino, imamo Kitajsko. Ta država je v zenitu svoje politične in gospodarske moči in je pomembna trgovinska partnerica naše države. A po drugi strani je režim Xija Jinpinga velik zaveznik ruskega predsednika Vladimirja Putina. Kakšen diplomatski odnos naj Slovenija zgradi, da bi uspešno naslavljal ta dva nasprotujoča si vidika?

Zelo zanimivo je spremljati pozicioniranje velesil v odnosu do Kitajske in tudi Indije. Na drugi strani tudi med Združenimi državami Amerike (ZDA) in Kitajsko. Zdi se, da se cela svetovna barka pomika proti Indopacifiku, države se pozicionirajo proti novi hitrorastoči gospodarski velesili Kitajski. Zdi se, kot da se bosta v prihodnje spopadla dva koncepta – dolar in juan. Ta dva koncepta sta drugačna po svoji osnovi, ali avtoritarni ali demokratični.

Dejstvo je, da brez sodelovanja Kitajske, brez skupnih rešitev ne bomo uspeli. Eden takšnih izzivov so podnebni, kjer brez Kitajske ne bomo nikoli mogli omejiti segrevanja planeta, saj je ta država del problema. Če Kitajska kot bogati del sveta ne bo financirala revnega dela sveta, ki je danes žrtev podnebnih sprememb, ne bo šlo.

V EU je danes veliko razprav o pozicioniranju do Kitajske. Evropa se sprašuje, katera je tista srednja pot. Seveda gre za gospodarski interes, znanost, tehnologijo, boj proti podnebnim spremembam ipd. Zato je ta država izjemno pomembna strateška partnerica. Tudi domače gospodarstvo zanima, kje je v zvezi s Kitajsko strateški interes naše države. Zato ekonomsko sodelovanje s Kitajsko? Da, zagotovo, a ko Peking začne rožljati z orožjem nad Tajvanom, se začne odpirati novo vprašanje z novimi izzivi.

Ko že ravno omenjate kitajski pristop k revnejšim in neuveljavljenim državam … Pobuda Pas in cesta je v kitajski zunanjepolitični strategiji glavno orodje za povečanje ekonomskega in političnega vpliva – kakšno vlogo ima lahko pri tem naša država, saj je Slovenija podpisnica memoranduma, ki je bil sklenjen leta 2017, vendar v tem času ni bil realiziran niti en projekt? Ob tem si slovenska podjetja po naših informacijah želijo sodelovanja v okviru te gospodarsko-infrastrukturne pobude.

Če poslušamo ocene Bruslja in Washingtona, Kitajska ni samo tekmica v tistem pozitivnem smislu, ampak tudi sistemska rivalka. Znotraj EU smo zato doslej imeli že kar nekaj razprav o tem, kako se pozicionirati v odnosu do Kitajske. Moram reči, da za Slovenijo velja enako. Znotraj strateškega sveta smo se prav tako ukvarjali s tem, kako naj se Slovenija postavi ob bok Kitajski. Gospodarskega interesa, ki ga omenjate, se zavedam. Zato smo prišli do sklepa, da je treba najprej definirati strateški interes našega gospodarstva in naših izzivov. Podnebni izzivi, prehranska in energetska varnost, varnostna tveganja – tu bi Kitajska vsekakor lahko bila strateška partnerica in tu še ni povezovanja. Slovenija išče neko vmesno pot, ki jo danes pravzaprav s svojo strategijo do te države že razvijamo.

Ostaniva na azijskem kontinentu, vendar se pomakniva malo južneje. Glede Indije imam za vas pravzaprav podobno vprašanje kot v zvezi s Kitajsko. V katerem oziru lahko slovensko gospodarstvo računa na pomoč diplomacije pri iskanju sinergij z izjemnim indijskim ekonomskim vzponom?

Zanimivo je, da se tudi Indija želi uveljaviti in postaviti na svoje noge, da ne bi bila odvisna od drugih. Ta država išče evropske partnerje in si želi oddaljitve od Rusije, zato se tudi EU in Slovenija odpirata v druge dele sveta. Indija je država globalnega juga, od koder nemalokrat slišim kritične glasove, da naj bi se EU do teh držav obnašala ignorantsko, da smo evroocentriki, da se ukvarjamo z ukrajinsko vojno, da se ne odzivamo na lakoto v Afriki, na konflikte v drugih delih sveta ... Priznam, da v teh razpravah čutim, da bi morali bistveno bolj zaobjeti globalni jug na način, da smo bolj spoštljivi, da se bolj slišimo in ne pozabimo na te dele sveta. Tudi temu namenjam slovensko zunanjo politiko.

Ko sem bila nedavno v Indiji, smo govorili prav o spoštovanju izzivov vseh delov sveta, kjer Indija igra pomembno vlogo pri oblikovanju odnosa Zahoda do globalnega juga. Indijsko gospodarstvo se bo poskušalo prebijati in tu mora biti ta država pomembna strateška partnerica EU.

Ampak negativne posledice potiskanja Indije in Kitajske vstran se kažejo prav skozi ukrajinsko vojno, v kateri sta se ti dve državi postavili na stran Rusije, vsaj v gospodarskem smislu …

Ampak prav zato v Evropi iščemo čim več partnerjev v delih sveta, kjer razmišljajo enako. Kaj to pomeni? Da znamo reči, kdo vodi vojno, kdo je agresor, kakšno je mednarodno pravo, da se postavljamo na stran, če se lahko tako izrazim, pravičnega miru.

Indija si želi umakniti od Rusije in tu lahko EU išče svojo priložnost za poglabljanje sodelovanja. Nedolgo nazaj sem s predstavniki slovenskih podjetij obiskala centralno Azijo. Podjetja namreč v tem delu sveta iščejo nadomestilo za izpad ruskega trga. Uzbekistan in Kazahstan sta lahko izjemno zanimiva za slovensko gospodarstvo. Imata veliko kitajskih investicij in sta še vedno pod ruskim vplivom, a si želita postaviti na lastne noge. Obe državi sta zato po moji oceni zelo lepa priložnost za naše gospodarstvo.

Preseliva se na Zahodni Balkan, ki je tradicionalno slovensko interesno območje. Pred 15 leti, ko sem veliko časa preživel v Srbiji in Beogradu, sem imel občutek, da je Slovenija vzor, nekakšen smerokaz nadaljnjega razvoja te regije. Bili smo v EU, imeli zahodno izkušnjo in smo bili prva evropsko integrirana država v regiji. Danes je predsednik vlade Robert Golob v Bosni in Hercegovini (BiH), kjer je odločno podprl prizadevanja te države v smeri vstopa v EU, Hrvaška je polnopravna članica, a Srbija ostaja zgodba zase. Odkar je pred skoraj 15 leti podpisala sporazum o stabilizaciji in pridruževanju EU, je zaprla le dve od 35 poglavij sporazuma, javno mnenje pa tudi ni več proevropsko. Mar se vam ne zdi, da bi Slovenija tu morala vnovič prevzeti pozitivno pobudo?

Jaz sem vesela že zato, ker je Slovenija s svojimi pobudami v zadnjih nekaj mesecih postala pomemben akter pri približevanju držav Zahodnega Balkana EU. S kar nekaj potezami in aktivno diplomacijo smo v izjemno kratkem času dosegli, da je BiH dobila status kandidatke. S tem želimo ljudem v regiji sporočiti, da so del Evrope, in mogoče zaradi vojne v Ukrajini izkoristiti priložnost, da pospešimo proces širitve EU.

Severna Makedonija in Albanija sta tudi začeli s pogajanji. Zdaj smo pred tem, da tudi Srbija in Kosovo dosežeta normalizacijo odnosov. Tega si res srčno želim. Za Črno goro upam, da kmalu izide iz globoke institucionalne krize. Tudi tu je Slovenija odigrala pomembno vlogo.

Slovenija pozna zgodovino, mentaliteto, kulturo, jezik, imamo pomembne gospodarske povezave in interes. V tej smeri se bomo trudili tudi v prihodnje, da državam regije pomagamo na poti do EU. Že 20 let si prizadevamo za širitev EU na zahodni Balkan. Sem optimist in menim, da smo v zadnjem letu tu naredili pomembne korake.

Pa si uradni Beograd sploh še želi biti del evropske zgodbe?

Vedno večji pritisk je v tej smeri in menim, da se Srbija tega zelo jasno zaveda. Nedavno sem v Beogradu povedala: "Vi ste suverena država in vsaka suverena država se lahko odloča, kakšno zunanjo politiko bo vodila." Vendar ko si enkrat želiš postati del EU, se vseeno pričakuje, da uskladiš tudi zunanjo politiko. To je v rokah Srbije, a prepričana sem, da si tega želijo in bodo le našli pravo pot. Bistven je dialog, tudi za normalizacijo odnosov s Kosovom. Bistveno je, da tamkajšnji politiki iskreno delajo na zavezah, ki jih dajejo Bruslju in ki jih ta daje Beogradu.

Zanima me še strategija Slovenije na področju migracij, ki so po predahu v času pandemije covida-19 znova v porastu. V Sredozemlju se je pred nedavnim ponovila tragedija z brodolomom, pritisk prebežnikov na balkanski migracijski poti, kjer leži tudi Slovenija, spet narašča, Evropska komisija pa krepi nadzor na zunanjih mejah EU. Kakšna bo naša vloga zdaj, ko smo z vstopom Hrvaške v schengen varovanje južne evropske meje predali našim sosedom?

Slovenija s policijami sosednjih držav zelo dobro sodeluje. Imamo porast nezakonitih migrantov, ukvarjamo se z neurejenimi migracijami. Tu želimo Hrvaški resnično pomagati pri varovanju zunanje schengenske meje, kar si želimo doseči s skupnimi patruljami Slovenije, Hrvaške in Italije. Tako bi se lahko izognili nepotrebnim notranjim kontrolam na mejah, kot jih imamo denimo z Avstrijo že predolgo let. Pričakujem, da jih bo Avstrija morala umakniti, če želimo obdržati schengenski prostor pri življenju. Ključno je sodelovanje policij, s čimer bomo obvarovali svoje skupne meje, ohranili schengenski prostor in se skupaj branili pred nezakonitim preseljevanjem.