Slovenija bo oktobra letos častna gostja na največjem knjižnem sejmu na svetu v Frankfurtu, kar predstavlja enkratno priložnost za promocijo ne le slovenske književnosti in založništva, temveč celotne Slovenije – od kulture do turizma in kulinarike. O pripravah na sejem smo govorili z ministrico za kulturo Asto Vrečko, ki opozarja, da ob nastopu njenega mandata organizacija programa – takrat pod vodstvom nekdanjega direktorja Javne agencije za knjigo (JAK) Dimitrija Rupla – ni bila optimalna.
Doktorica umetnostne zgodovine je za Bloomberg Adria spregovorila tudi o delu ministrstva ob bližajoči se prvi obletnici nove vlade, pripravi nacionalnega programa za kulturo in zapostavljenosti slovenskega filma. Povprašali smo jo tudi o nepremičninskih projektih kulturne narave, od NUK 2 do nove Drame, in o iskanju rešitev za bežigrajski stadion.
Kako poteka priprava programa za frankfurtski knjižni sejem?
Priprava poteka zelo dobro. Žal, kot vemo, ob nastopu našega mandata stvari na JAK niso bile v najboljšem stanju. Kurator Miha Kovač skrbno pripravlja program, z novo direktorico JAK Katjo Stergar pa smo pognali stvari na višje obrate, povezali vse projekte, ki so bili prej morda idejno zastavljeni, a žal ni bilo finančnih osnov. Predvsem smo želeli vzpostaviti dober delovni odnos med ministrstvom za kulturo, JAK in frankfurtskim knjižnim sejmom. Lahko rečemo, da nam je to uspelo. Po 15. juniju bo celoten program tudi javno objavljen.
Pri Frankfurtu gre za poslovni sejem, kjer je zelo pomembno, kaj se zgodi po njem. Sejem odpira mnogo vrat naši državi, ne le za književnost, ampak tudi na področju promocije države kot turistične, trajnostne, kulinarične destinacije. Želimo si predstaviti Slovenijo kot napredno in trajnostno državo in prepričana sem, da nam bo to tudi uspelo.
Holger Menzel/Javna agencija za knjigo
Kakšen je proračun za frankfurtski program, ki naj bi bil sofinanciran s strani Evropske unije (EU)?
S strani EU bo iz kohezijskih sredstev vloženih 4,9 milijona evrov. Država je iz integralnih sredstev že prispevala 1,9 milijona evrov. In pa seveda za različne dodatne aktivnosti v letošnjem letu in nepredvidene stroške, ki jih je žal bilo kar nekaj, predvsem zaradi morda ne najbolj optimalnega načrtovanja javne agencije. Nekaj bomo seveda prispevali tudi iz letošnjega proračuna, saj je res pomembno, da se kot celotna država tam predstavimo na najvišjem nivoju in s tem omogočimo avtorjem in avtoricam, da predstavijo svojo odlično literaturo. In da tudi vse spremljevalne dogodke, od glasbenih do razstavnih, pogovornih in tako naprej, še okrepimo in jim damo platformo, da ponesejo svoje in s tem tudi naše glasove v svet.
Nekaj sredstev gre tudi določenim institucijam, ki bodo tam sodelovale. Se pravi, ni zgolj transfer na JAK, ampak tudi na druge institucije, ki sodelujejo oziroma imajo v tem času dogodke v Frankfurtu. Tako da je celota seštevek vseh teh proračunskih postavk.
Kakšne proračune so imele države v preteklosti?
Pred nami sta bili Kanada in Španija. Njihovi proračuni so bili seveda večji, saj gre za veliko večji državi z večjimi proračuni za tovrstne projekte. Tako da tukaj se težko neposredno primerjamo, bi morali pogledati v odstotkih. Teh podatkov trenutno nimam, mislim pa, da je šlo za špansko predstavitev 12 milijonov evrov.
Lahko pa zagotovo trdim, da je število prevodov glede na velikost države zelo veliko, predstavili bomo raznolike pomembne prevode, od strokovne literature do otroških knjig in leposlovja. Kar je najpomembnejše, je tudi, na kakšen način in s čim se bomo tam predstavili, kaj je za nas pomembno kot državo z maloštevilnim prebivalstvom in jezikom, ki ga govori zgolj dobra dva milijona ljudi. Po številu ljudi smo v popolnoma drugačni poziciji kot recimo Španija. Zato je na nas še toliko večja odgovornost, da je Slovenija častna gostja frankfurtskega knjižnega sejma, kar je pomembno tudi za vse male evropske in svetovne jezike. Ob tem seveda naš program ni omejen zgolj na avtorje znotraj naših meja, kajti tudi manjšine izven nacionalnih meja in njihova literatura ter ustvarjanje so pomembni. Imamo založbe, ki delujejo v zamejstvu in se tudi predstavljajo v Frankfurtu, avtorje, ki so nagrajeni ne le v Sloveniji, ampak tudi mednarodno priznani Slovenci, ki živijo drugje. In pa seveda tuji avtorji, ki ustvarjajo v Sloveniji. Ta celota je tista slovenska literatura, ki jo bomo predstavili svetu.
Ali boste tudi sami obiskali sejem?
Z ekipo smo bili že oktobra na frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer je Slovenija prevzela vlogo častne gostje. Absolutno bomo šli tudi letos. Sestavili bomo reprezentativno delegacijo slovenske države, da se lahko tam srečamo z ministri različnih držav, najvišjimi političnimi predstavniki in predstavniki založništva. Da se pogovorimo, mrežimo in na ta način promoviramo slovensko knjigo, kulturo in državo. V vsakem primeru bodo tam tudi številni slovenski avtorji, ki so seveda najboljši promotorji države.
Holger Menzel/Javna agencija za knjigo
Založniška dejavnost pri nas je precej močna, imamo veliko prevodnih del, izvirnih del, leposlovja. Medtem pa periodične raziskave bralcev kažejo, da ljudje vse manj berejo. Ali ima kulturno ministrstvo v teku strategije za naslavljanje tega razkoraka?
Seveda se ukvarjamo tudi s temi problemi. Imamo določene projekte, predvsem v sodelovanju z zunanjimi institucijami, ki potem te projekte izvajajo. Potem imamo naš najpomembnejši nacionalni projekt Bralna značka – za otroke in odrasle –, ki izjemno promovira kulturo branja. Na ministrstvu za kulturo smo skrbniki tudi za knjižnice in knjižnično dejavnost, ki predstavljajo eno najpomembnejših kulturnih mrež po Sloveniji in hkrati zlasti v manjših krajih predstavljajo prvi stik otroka s kulturo. Knjižnice so ponavadi tudi tisti prostori, v katerih se ne dogaja zgolj izposoja knjig, ampak so tudi prostori kulturnega dogajanja, večerov, pogovorov, raznoraznih delavnic za vse starosti. In tako so tisti pravi katalizator kulturnega življenja v krajih, kjer morda ni drugih kulturnih institucij. Na knjižnično mrežo smo lahko v Sloveniji izjemno ponosni in zato jo tudi želimo čim bolj podpirati.
Po drugi strani se moramo pri bralni kulturi zavedati, da verjetno ljudje vendarle v različnih oblikah beremo kar veliko. Vendar nam morata biti usmerjevalnika tako kvaliteta branja kot tudi kvaliteta del, ki jih beremo. Konec koncev, danes je zelo razširjena tudi elektronska knjiga, obstajajo avdioknjige – in vse to je del bralne kulture, ki jo moramo naslavljati in spodbujati. Obstajajo tudi različne knjige za prilagojeno branje; in tudi to so projekti, s katerimi se ukvarjamo.
Bliža se prva obletnica vašega ministrovanja. Kakšni so dosedanji dosežki vašega ministrstva in kakšne so prioritete za vaš mandat?
V tem času smo ministrstvo za kulturo zelo odprli. Vzpostavili smo dialoške skupine, vzpostavili smo delovne skupine, ki nam pomagajo snovati kulturno politiko, razmišljati o prenovi kulturnega modela, razpisnih mehanizmov. Prav te stvari so bile tiste, ki smo jih v začetku čutili tudi sami, ki prihajamo iz kulturnega področja, kot zelo problematične. Ključen je dialog med vsemi, zato da lahko skupaj konsenzualno stvari premaknemo na bolje.
Pomembna je bila prenova pravilnika o strokovnih komisijah. Takoj smo se začeli ukvarjati z decentralizacijo, prek različnih projektov, ki jih peljemo prek obnove kulturne dediščine, regijskih posvetov in drugih projektov. Tukaj so veliki projekti, kot je prenova Drame, ki lepo napreduje. Hkrati imamo odprtih še precej drugih investicij v kulturi, tudi nekatere iz načrta za okrevanje in odpornost. S skupino, ki se ukvarja s prenovo muzejske problematike, želimo dolgoročno zastaviti stvari, ki morda niso najbolj optimalno zastavljene, tudi zakonodajno, predvsem pa z mrežo, ki jo je treba še okrepiti. Pomembna je bila tudi združitev Muzeja novejše zgodovine z Muzejem slovenske osamosvojitve, ker bomo sedaj lahko Arhiv Slovenije in prostore, ki se zanj prenavljajo, dokončali tako, kot je bilo zamišljeno v začetku. Arhivi imajo tradicionalno prostorske težave, so pa hkrati ene naših najpomembnejših institucij. So varuhi naše zgodovine in spomina. In kot taki imajo v svoje delovanje vpisano prostorsko stisko, saj se njihovo gradivo veča. Tu so tudi nekatere druge sporne odločitve prejšnje vlade, kot je bila prestavitev kipov na Brdu pri Kranju brez javne razprave. Javna plastika je nekaj, s čimer se ljudje zelo intimno poistovetimo, tudi če je včasih v javnem prostoru sploh ne zaznamo. Vemo, da je tam, in na čustveni ravni opazimo, da se nekaj prestavlja. Zato je take stvari v javnem prostoru vedno treba obravnavati delikatno. Hkrati gre tukaj tudi za našo zgodovino, ki jo moramo objektivno obravnavati. Pomembno se nam je zdelo že v začetku mandata sprejeti tudi zakon o Radioteleviziji Slovenija (RTV), nadalje pričakujemo še odpravo uredbe o Slovenski tiskovni agenciji (STA), pripravljamo pa tudi spremembo zakona o STA.
Kako delujejo dialoške skupine? Kmalu naj bi se začeli tudi javni posveti o nacionalnem kulturnem programu. Kaj bo po vašem mnenju ključno pri njegovi sestavi?
Bloomberg Adria
Imamo tri dialoške skupine: za samozaposlene, nevladne organizacije in javne zavode. Potem imamo delovne skupine za sodobni ples, film in tako naprej. Javni posveti glede spremembe nacionalnega programa za kulturo so zastavljeni tako, da gremo najprej med ljudi, pri čemer smo povabili vse od vodstev občin, javnih zavodov do zaposlenih, samozaposlenih, ljubiteljev in tudi občinstva. Pomembno je, da smo najprej odprli javno razpravo. Ker mi predstavljamo osnovne gabarite, kako si mi zamišljamo, da naj bi bil nacionalni program za kulturo kot najvišji strateški dokument v državi videti. Kje so tiste prenove, zagate ... Kajti tudi kulturni sektor se zelo spreminja in specifična področja, ki jih obravnavamo, včasih tudi ne ustrezajo več realnemu stanju. Imamo interdisciplinarna, transdisciplinarna področja, imamo stvari, s katerimi se moramo ukvarjati, tudi teme, ki so povezane s trajnostnim videnjem kulture, enakopravnostjo, nediskriminatornostjo in tako naprej.
Posveti, ki so se že začeli v Celju in se bodo končali 21. aprila v Cankarjevem domu v Ljubljani, so zelo koristni za nas. Tam slišimo vse pobude s terena, se pogovarjamo in jih mislimo tudi znotraj pisanja nacionalnega programa za kulturo. Po zaključenih posvetih se bo na podlagi vseh teh pobud napisal nacionalni program za kulturo, ki bo šel jeseni v javno razpravo in potem v parlamentarni postopek, recimo do konca leta. Ob tem smo na ministrstvu za kulturo odprli tudi spletni obrazec, tako da lahko vsak prispeva – če ne more na posvet ali se naknadno spomne česa – pripombe, vizijo ali mnenje. Zelo je namreč pomembno, da ima strateški dokument konsenzualno podporo med širšo strokovno in tudi drugo javnostjo, kajti to je resnično strateški dokument – ne za naš mandat, ampak za vizijo države na področju kulture. Po drugi strani moramo ob tem sprejeti še akcijski načrt, ki ga trenutno tudi nimamo. Kar nekaj let sploh nismo imeli nacionalnega programa za kulturo. Obstoječi je bil sprejet brez široke javne razprave, kar je problematično, kajti tukaj mora biti znano tisto, o čemer se strinjamo, in pa predvsem to, v katero smer hočemo iti kot država in kaj želimo narediti na področju kulture.
Ali priprava strategije in akcijskega načrta pomenita, da se tudi kulturno ministrstvo pridružuje valu strukturnih reform, ki so jih začela ostala ministrstva te vlade?
Na kulturnem ministrstvu smo z reformami že začeli. Prepričani smo namreč, da je treba počasi in ves čas spreminjati in izboljševati sektor, tudi z malenkostnimi posegi. Ni zgolj neka velika sprememba zakona tista, ki lahko spremeni stvari na bolje, ampak lahko tudi z manjšimi koraki, prii katerih dosežemo konsenz, spremenimo marsikaj. Tako smo veliko stvari že spremenili. Recimo na področju samozaposlenih z uredbami glede višanja nadomestil za bolniško odsotnost. Vključili smo spremenjene pogoje za tiste samozaposlene, ki v času kovida niso mogli delovati enako kot v času, ko ni bilo epidemije. Tega do sedaj ni bilo, ampak so bili pogoji povsem enaki. Ves čas si postopoma želimo izboljševati pogoje dela na področju kulture.
Na muzejskem področju upravljanja dediščine so zagate tam verjetno zato, ker ni bilo neke enotne vizije oziroma koncepta. Tudi skupina za muzejsko politiko zelo dobro razmišlja in deluje, prav tako filmska delovna skupina, kajti vemo, da so tudi tu potrebne spremembe. Na področju upravljanja dediščine lahko rečemo, da nismo v najbolj optimalnem stanju. Pogosto ne vemo, kaj bi z našo kulturno dediščino, ali pa je mnogo, mnogo idej, ampak niso uresničljive, nimajo finančne podlage in zato ne morejo v polnosti zaživeti. Prepričani smo, da je treba odpreti dialog z vsemi deležniki na vseh teh področjih in da ministrstvo deluje kot mrežni povezovalec, ki omogoča sinergije, nastavi okostje za to, da se lahko dobro deluje za naprej.
Film se pogosto zdi kot eno bolj zapostavljenih kulturnih področij pri nas. Kakšna je strategija za to področje v vašem mandatu?
Prva stvar, ki smo jo naredili, je bila dvig sredstev za film. Ta so bila zadnja leta res na sramotno nizki ravni. Mi smo jih dvignili na 3,5 milijona evrov za filmske transferje, pa tudi za avdiovizualno kulturo smo praktično podvojili sredstva. Seveda vsi vemo, da sredstva še vedno niso dovolj visoka. Tega se zavedamo tudi na ministrstvu, borimo se za več sredstev. A smo kot vsi omejeni tudi z realnimi finančnimi omejitvami, energetsko krizo in tako dalje. Višja sredstva so nujna, kajti slovenska filmska industrija je trenutno v izjemno dobri kondiciji. Njeno odličnost kažejo tudi mednarodne nagrade, gostovanja, vsaj del koprodukcije, vabila, slovenske nagrade, tudi obisk in ogledi filmov. Mislim, da takega vzpona slovenskega filma, kot se dogaja sedaj, v vseh generacijah filmarjev še ni bilo. Absolutno se bomo trudili za promocijo slovenskega filma in tudi na vsak način želimo izpogajati več sredstev.
Po drugi strani govorimo tudi tukaj o različnih drugih možnostih financiranja slovenskega filma. Želimo spodbujati najrazličnejšo produkcijo, od celovečernih filmov, serij, kratkega animiranega filma. Kajti prav vsak od teh različnih žanrov je trenutno na izjemni ravni in zaradi tega si vsi, tudi filmski ustvarjalci in celoten filmski sektor, vsi, ki delajo v zaodrju filmske industrije, zaslužijo, da jim tudi država pride nasproti in omogoči boljše pogoje.
Lani je odmevala afera Fotopub, ki je odprla vprašanja o spolnem nadlegovanju v kulturni sferi v Sloveniji. Tudi vaša stranka Levica je to opisala kot resen problem. Kaj se dela na tem področju? Kako se je odzvalo ministrstvo?
Spolno nadlegovanje na področju kulture – kot v vseh drugih sferah – je seveda problem. Problem bi bil, če bi šlo za en primer, in problem je, če jih je več. Kajti kakršno koli spolno nasilje in nadlegovanje je nesprejemljivo. In tukaj moramo biti zelo jasni in to tudi ves čas ponavljati, kajti pomembno je, da se tega zavedamo, da o tem govorimo odkrito. Hkrati pa da ustvarjamo varne pogoje, kjer lahko takšne teme tudi odpiramo, za žrtve, da jih ne bo strah, da se ne bodo počutili dvojno nadlegovane ali zlorabljene tudi takrat, ko spregovorijo. Na ministrstvu za kulturo smo znotraj našega resorja in pristojnosti sprožili raziskavo glede tega. Ukvarjamo se tudi z posledicami sovražnega govora, s katerimi so velikokrat povezane prav žrtve, ki spregovorijo. Pomembno je, da tukaj tudi kot družba doživimo senzibiliteto, tako mediji ob poročanju kot ljudje ob gledanju ali pa v komentiranju, na kakšen način ne sprejemamo takšnih dejanj; da se zelo jasno obsodi storilce, ne pa žrtev. Tukaj so pomembni tudi preventivni ukrepi, ustvarjanje varnega okolja, kjer lahko znotraj naših pristojnosti aktivno sodelujemo. Stranka Levica je to jasno obsodila, tudi na vseh ministrstvih in znotraj stranke delamo na tem in razmišljamo o boljših pogojih in preventivnih ukrepih.
V bližnji prihodnosti Ljubljana pričakuje vzpostavitev več pomembnih kulturnih središč. Poteka obnova Drame. Letos naj bi bil zaključen Center Rog, začela naj bi se gradnja NUK 2. Kako vidite kulturni razvoj Ljubljane v zadnjih letih?
Ljubljana je mesto, ki ima izjemno živahno kulturno-umetnostno sceno, tako živo kulturo kot dediščino. Konec koncev je tudi Unescovo mesto. Seveda pa je v Ljubljani kot glavnem mestu lociranih na eni strani največ nacionalnih zavodov, po drugi strani pa tudi občinskih mestnih zavodov. In s tega vidika mesto vsekakor zgledno skrbi za svoje zavode. Dogajajo pa se v Ljubljani drugi procesi, pri čemer bi bilo smiselno, da se pogleda izven centra, da se razprši raznolika kulturna dejavnost tudi bolj na obrobje, kar si želijo tudi prebivalci mesta.
Obenem je pomembno, da ima vsaka prestolnica center, poln prebivalcev, ki tam živijo, ne pa da se nepremičnine oddajajo zgolj za Airbnb ali turistične kapacitete, kar se žal prepogosto dogaja. V Ljubljani je pomembno, da so tisti, ki utrip mesta ustvarjajo, res locirani v v centru. Zdi se mi, da je tukaj še nekaj prostora za napredek tudi v Ljubljani.
Bloomberg Adria
Sicer pa na ministrstvu dobro sodelujemo z mestom; mislim, da imamo kar nekaj uspešnih skupnih projektov, poleg nove Drame kot našega nacionalnega gledališča je zelo pomemben tudi NUK 2. So tudi drugi projekti in nacionalni zavodi, ki prispevajo k vsebinam mesta. Mi si želimo tudi, da bi lahko v tem mandatu zagnali gradnjo Prirodoslovnega muzeja, ki ima trenutno veliko prostorsko stisko. Področje kulture in umetnosti spada med mestotvorne vsebine, torej prispeva h gradnji raznolikega, pravičnega, bolj demokratičnega življenja v mestu. In zaradi tega je zelo pomembno, da je v vsakem kraju, ne zgolj v Ljubljani, čim več kulturnih vsebin in da so te čim bolj dostopne tako prebivalcem mesta kot tudi številnim obiskovalcem.
Ali kulturno ministrstvo razmišlja o nakupu bežigrajskega stadiona – glede na to, da bi ga Joc Pečečnik verjetno z veseljem prodal in da Levica verjetno ne bi ugovarjala državnemu lastništvu objekta?
Glede bežigrajskega stadiona se vsi zavedamo res pereče problematike. Gre za izjemen spomenik, za spomenik športne dediščine, ki nima para v Sloveniji, in za eno pomembnejših del Jožeta Plečnika. Zaradi tega se seveda pogovarjamo na najrazličnejših ravneh, kako bi lahko vsi skupaj ta stadion vrnili prebivalstvu na način, da ga bi odprli, da bi bil dostopen in da bi služil svojemu namenu športno-rekreativnih-parkovnih površin in predstavitve kulturne dediščine. Potekajo določeni pogovori o sinergiji mesta, ministrstva za kulturo oziroma drugih ministrstev, torej države, in seveda z obstoječim lastnikom, gospodom Pečečnikom.
Kako naprej in kakšna bi bila tu lahko skupna prihodnost stadiona? Mislim, da si vsi vpleteni absolutno želimo, da se nekaj premakne, da nimamo več kulturne dediščine blizu centra Ljubljane, zagrajene z oglasnimi panoji in panelnimi ograjami. Ne želimo, da propada, temveč da bi po vseh teh letih poskusili najti konsenzualno rešitev za stadion.
.webp){kind=icon}
