Iran, Izrael in strateški kaos ZDA: Kakšen Bližnji vzhod nastaja po vojni

Napetosti med Iranom in ZDA so na začetku tedna znova eskalirale, pri čemer sta si sprti državi prvič po približno mesecu dni znova izmenjali napade. Ameriške sile so napadle iranske raketne izstrelitve, Islamska republika pa se je odzvala z izstrelitvijo raket proti Jordaniji.

Na obzorju ni videti pomiritve napetosti, vrnitev k junijskemu memorandumu o soglasju pa se zdi skoraj nemogoča. Vojna je doslej imela ogromen vpliv na regijo, predvsem na arabske države Perzijskega zaliva, ki so v zadnjih desetletjih svojo gospodarsko in varnostno politiko vedno bolj prepletle z Washingtonom.

Povzročila je tudi novo energetsko krizo, ki je prizadela predvsem evropske in azijske države, pri čemer so se zaradi zaprtja strateško pomembne Hormuške ožine, skozi katero je pred vojno potekala približno petina svetovne dobave zemeljskega plina in nafte, po svetu podražili energenti.

Kako je videti novi Bližnji vzhod, ki še vedno zadržuje dih pred vnovično zaostritvijo vojne? Kako na vojno gledajo iz Irana, Izraela in arabskih držav Zaliva? O tem so na Blejskem strateškem forumu razpravljali strokovnjaki, ki so se dotaknili tudi vloge dolarja v globalni trgovini z nafto.

Pogled iz Zaliva

Ko so izraelska in ameriška letala 28. februarja začela bombardirati Islamsko republiko in pri tem ubila nekdanjega vrhovnega voditelja Alija Hameneja ter okoli 50 visokih uradnikov in poveljnikov, se je Teheran odločil za drugačen pristop. Odzval se je z usmerjenimi napadi po arabskih državah Zaliva, tesnih zaveznic ZDA, ter zaprl in miniral kritično pomembno Hormuško ožino.

S tem odzivom je Islamska republika želela vršiti pritisk na Washington, saj je bila prepričana, da bo to sprožilo pozive arabskih držav v Zalivu h končanju vojne, medtem ko so bila njihova mesta in kritična infrastruktura tarča iranskih raket in dronov.

Depositphotos

 

Zgodilo se je nasprotno, pri čemer so se pojavila celo poročila, da naj bi nekatere zalivske prestolnice pritiskale na Belo hišo, naj enkrat za vselej strmoglavi iranski režim. Regija je vsaj v srednjeročnem obdobju še vedno vezana na ZDA, saj Washington ostaja edini porok varnosti in obrambe tamkajšnjih monarhij.

"Ne verjamem, da vstopamo v postameriški Bližnji vzhod," je povedala Ebtesam Al Ketbi, predsednica in ustanoviteljica Emiratskega centra za politiko. "Vstopamo pa v obdobje, v katerem ameriška prevlada postaja manj izključna. Združene države ostajajo najpomembnejša vojaška sila v Zalivu. Nobena druga država nima enake kombinacije vojaških zmogljivosti, mreže zavezništev in finančne moči."

Kljub temu poznavalka meni, da regija postaja še veliko bolj večpolarna. "Kitajska je vse bolj navzoča, vse pomembnejša pa postaja tudi Indija, kar dokazuje njen najnovejši vojaški sporazum z Združenimi arabskimi emirati. Savdska Arabija, Egipt in Turčija so medtem podpisali sporazum iz Meke. Izziv za zalivske države ni izbira med Kitajsko in Združenimi državami, temveč zagotovitev zadostne strateške avtonomije, da jim takšne izbire ne bi bilo treba sprejeti," je povedala.

Kot predstavnica Združenih arabskih emiratov je poznavalka dodala, da nekateri trendi v državi ostajajo nespremenjeni. Spomnimo, Abu Dabi je maja izstopil iz naftnega zavezništva Opec in podvojil naložbe v umetno inteligenco. ''Zalivske države bogastvo, ustvarjeno z nafto, vse bolj uporabljajo za naložbe v pristanišča, logistiko, umetno inteligenco in industrije prihodnosti,'' je sklenila.

Pogled iz Izraela

Izrael, ki je eden od povzročiteljev letošnje vojne, ni dosegel ciljev, ki si jih je zastavil pred invazijo. V nasprotju s svojim zaveznikom Washingtonom se je Tel Aviv v to vojno podal izrecno z namenom, da bi strmoglavil režim. To se ni zgodilo, iranski režim pa ostaja trdno na oblasti.

Izraelski vidik vojne je povzel Danny Citrinowicz z Inštituta za nacionalne varnostne študije v Izraelu. Povedal je, da je z izraelskega vidika vojna "velikanski neuspeh". "Ob njenem začetku so Izraelcem obljubljali, da bo privedla do padca iranskega režima, Iranu preprečila pridobitev jedrskega orožja in Teheranu onemogočila nadaljnjo podporo regionalnim zaveznikom. Nobeden od teh ciljev ni bil dosežen."

"Konflikt je pokazal tudi, da je normalizacija odnosov med Izraelom in arabskimi državami ne nazadnje odvisna od rešitve palestinskega vprašanja, ne zgolj od skupnega nasprotovanja Iranu. Izrael se zdaj spoprijema z velikansko težavo glede svoje legitimnosti. Proti Iranu je morda dosegel nekaj operativnih uspehov, vendar jih ni znal pretvoriti v strateške ali diplomatske koristi," je pojasnil Citrinowicz.

Izraelci se konec oktobra odpravljajo na parlamentarne volitve. Glasovanje številni označujejo za referendum o vladavini izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki z izjemo dveh let bližnjevzhodni državi vlada od leta 2009.

"Po oktobrskih volitvah ne pričakujem večjih sprememb izraelske politike. Ključno je, da naslednja vlada spremeni smer. Če bo Izrael nadaljeval po sedanji poti, tvega izgubo še tistega, kar je ostalo od njegove mednarodne legitimnosti," je komentiral prihajajoče volitve.

"Iransko jedrsko vprašanje ostaja nerešeno. Sedanje stanje je nevzdržno. Iran ima zdaj nekaj, kar bi lahko opisali kot novi stari režim. Ima novega vrhovnega voditelja, vendar ta ni nujno tudi glavni odločevalec. Velik vpliv ima Islamska revolucionarna garda. Izrael se je zato znašel v zelo težkem položaju ter mora znova oceniti tako svojo politiko do Irana kot širšo mednarodno strategijo," je povedal Citrinowicz in dodal: "Izrael svojih vojaških dosežkov ni zmogel pretvoriti v diplomatske koristi. Potrebna bodo precej večja diplomatska prizadevanja."

Bloomberg

 

Pogled iz Irana in ZDA

Ameriško strategijo do Irana je soustanovitelj in izvršni podpredsednik Quincyjevega inštituta Trita Parsi opisal kot "strateški kaos". "Združene države nimajo celovite strategije. Uvedejo nov režim sankcij, šest dni pozneje pa začne predsednik Donald Trump bombardirati Iran. To jasno kaže na zmedo, ki se začne že na samem vrhu. Trump niti lastnim diplomatom ne daje jasnih pogajalskih izhodišč. Svoje stališče nenehno spreminja," je naštel.

Konec avgusta je ameriški finančni minister Scott Bessent napovedal ameriško kampanjo za odcepitev Irana od svetovnega gospodarstva in opozoril, da vsaka država, ki posluje z Iranom, tvega ameriške sankcije. Dejal je, da imajo države določen časovni okvir za prekinitev gospodarskega sodelovanja z Iranom, in če tega ne storijo, bo finančno ministrstvo ukrepalo enostransko.

Poznavalec Parsi je dejal, da imamo s sankcijami proti Iranu "več kot štiri desetletja izkušenj". "Te kažejo, da sankcije iranskemu prebivalstvu povzročajo veliko trpljenja, vendar se to ne odrazi v spremembah varnostne politike iranske vlade. Bessent ob napovedi najnovejših ukrepov ni navedel niti ene konkretne zahteve. Med prejšnjo kampanjo maksimalnega pritiska so ZDA predstavile vsaj seznam zahtev. V Teheranu zato zdaj prevladuje vtis, da je resnični cilj sankcij popolna zamenjava režima."

Vpliv na volitve v ZDA

ZDA se počasi pripravljajo tudi na vmesne volitve. To bodo prve nacionalne volitve v času drugega Trumpovega mandata, na njih pa se bo odločalo o nadzoru nad obema domovoma ameriškega kongresa. Ameriški volivci se na volitve odpravljajo v času, ko na njihove denarnice vplivajo posledice iranske vojne, predvsem visoke cene goriv.

"Vojna v Iranu bo nedvomno močno vplivala na ameriške vmesne volitve. ZDA so pred energetskim šokom sicer bolje zaščitene kot številne druge države, vendar se ameriški potrošniki kljub temu spoprijemajo z visokimi cenami goriva. Administracija sporoča, da ji ni mar za politične ali gospodarske posledice. Iran želi medtem poskrbeti, da bo Trump na vmesnih volitvah ponižan. To bi ga lahko po volitvah spodbudilo k prevzemanju še večjih tveganj," je opozoril Parsi.

Svoj pogled je dodala tudi baronica Catherine Ashton iz Uphollanda, članica lordske zbornice Združenega kraljestva in nekdanja visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Ashton je bila glavna koordinatorka jedrskih pogajanj z Iranom, ki so privedla do tako imenovanega JCPOA oziroma iranskega jedrskega sporazuma.

Na vprašanje, ali je diplomacija še mogoča, je povedala, da se "večina vojn konča tako, da ljudje sedejo za skupno mizo". "Najprej se je treba odločiti, kaj pravzaprav želimo doseči. Še vedno mi ni povsem jasno, zakaj se je vojna z Iranom začela, saj so se uradne utemeljitve zanjo nenehno spreminjale. Če želite, da Iran pogajanja vzame resno, morate predstaviti jasne in verodostojne cilje," je povedala.

Bloomberg Mercury

 

Gospodarske posledice vojne in vpliv na dolar

Nekateri ekonomisti trdijo, da bodo vojna z Iranom in vlade, ki želijo zaobiti sankcijske režime pod vodstvom ZDA, pospešile dedolarizacijo – proces, v katerem države in centralne banke zmanjšujejo svojo odvisnost od ameriškega dolarja v svetovni trgovini, pri finančnih sredstvih in uradnih rezervah.

To je povezano s prizadevanji nekaterih vlad, da izruvajo sistem petrodolarja – svetovne prakse določanja cen, prodaje in poravnave mednarodnih transakcij s surovo nafto v ameriških dolarjih.

Gospodarski pogled na vojno je medtem povzel Mojmir Mrak, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Ekonomist je izpostavil, da moramo razlikovati med dedolarizacijo in prihodnostjo petrodolarja. "Procesa sta medsebojno povezana, vendar nista enaka. Dedolarizacija poteka že nekaj časa," je povedal.

"Povojni mednarodni denarni sistem je bil zgrajen okoli dolarja. Po razpadu brettonwoodskega sistema je dolar svoj dejanski mednarodni status ohranil tudi zaradi vzpostavitve petrodolarskega sistema. V zadnjem desetletju pa je svetovno gospodarstvo postajalo vse bolj večpolarno, dolar pa je postopoma izgubil del svoje prevlade. Kljub temu je večina svetovnih deviznih rezerv še vedno denominirana v dolarjih," je povedal ekonomist.

A alternativ je malo. "Kitajska trenutno ne želi prevzeti odgovornosti, povezanih z zagotavljanjem najpomembnejše svetovne rezervne valute. Za prevzem takšne vloge bi morala med drugim zagotoviti popolno konvertibilnost svoje valute. Tudi mednarodna trgovina se vse pogosteje obračunava v drugih valutah, ne le v dolarju. Zahodne sankcije so ta proces pospešile, saj so države spodbudile k zmanjševanju odvisnosti od ameriške valute," je pojasnil Mrak.

Na področju petrodolarja pa je iranska vojna pospešila njegov upad, meni Mrak. "Ko je bil sistem vzpostavljen, so bile ZDA največji kupec nafte na svetu. Dogovor med Washingtonom in zalivskimi državami je temeljil na neizrečeni kupčiji: trgovanje z nafto bo potekalo v dolarjih, ZDA pa bodo zagotavljale varnost. Vojna v Iranu je razkrila veliko pomanjkljivost tega dogovora. Zalivske države so trgovanje z nafto v dolarjih podpirale deloma v zameno za ameriška varnostna jamstva. Ta jamstva so zdaj postavljena pod vprašaj."

V bližnji prihodnosti ekonomist največji pritisk vidi na področju mednarodnih plačilnih sistemov. "Drugo pomembno vprašanje je vse večji pritisk na trg ameriških državnih obveznic. Do vojne v Iranu se o državnem tveganju v povezavi z ZDA tako rekoč ni resno razpravljalo. Zdaj se je to začelo spreminjati."

Od konca julija na trgu ameriških državnih obveznic vlada nemir. Ameriško finančno ministrstvo je poseglo tudi na obvezniški trg in povečalo odkupe dolgoročnega ameriškega dolga. Kljub temu donosi državnih obveznic po svetu naraščajo in so se povzpeli na najvišjo raven v skoraj dveh desetletjih.

"Dolar bo kratkoročno ostal najpomembnejša svetovna valuta. Dolgoročno pa se bo njegov relativni pomen najverjetneje zmanjševal. Vojna v Iranu ta proces pospešuje," je sklenil Mrak.