Zakaj vezi med Kitajsko in Iranom niso tako tesne, kot se zdi

Kitajska je najpomembnejša gospodarska partnerica Irana. Odkupi približno 90 odstotkov njegovega izvoza nafte in s tem režimu, ki je pod močnimi sankcijami, zagotavlja ključen vir prihodkov. Toda od začetka vojne med ZDA, Izraelom in Iranom pred šestimi meseci je Peking Teheranu ponudil le malo vidne podpore, razen kritik napadov.

Konec avgusta je ameriški finančni minister Scott Bessent zagrozil z gospodarskimi ukrepi proti državam, ki še naprej poslujejo z Iranom, saj želi Washington Islamsko republiko še dodatno osamiti in jo prisiliti k koncu vojne. S tem je odnos med Kitajsko in Iranom znova prišel pod drobnogled, hkrati pa se je povečalo tveganje novega spora med Washingtonom in Pekingom pred septembrskim srečanjem Donalda Trumpa in Xi Jinpinga.

Toda izpostavljenost Kitajske morebitnim ameriškim ukrepom je lahko manjša, kot se zdi na prvi pogled. Odnos med Pekingom in Teheranom je precej bolj neuravnotežen in manj strateški, kot se pogosto predstavlja. Kitajske naložbe v Iran so daleč zaostale za velikimi napovedmi, vojaško sodelovanje ostaja omejeno, širša kitajska politika na Bližnjem vzhodu pa temelji predvsem na previdnem ravnotežju med Iranom in njegovimi regionalnimi tekmeci.

Kako pomemben je Iran za kitajsko diplomacijo

Iran je za Peking pomemben partner, vendar je odnos z njim bistveno manj tesen kot kitajsko zavezništvo z Rusijo. Vezi med Kitajsko in Iranom temeljijo predvsem na praktičnih interesih, ne pa na globljem strateškem partnerstvu.

Članstvo Irana v skupinah, kot sta BRICS in Šanghajska organizacija za sodelovanje, koristi predvsem kitajskim prizadevanjem za zmanjševanje ameriškega vpliva in krepitev lastnega položaja v globalnem jugu. Peking si je dodatne diplomatske točke prislužil tudi leta 2023, ko je pomagal pri približevanju Irana in Savdske Arabije, čeprav so nekateri zahodni diplomati dvomili, kako pomembna je bila njegova vloga v resnici.

Kitajska želi s takšno politiko nagovoriti predvsem manjše države, ki z nelagodjem spremljajo pripravljenost Donalda Trumpa na vojaško posredovanje brez širšega mednarodnega soglasja.

Kitajska na Bližnjem vzhodu že dolgo vodi dvojno politiko. Odnose z Iranom skuša ohranjati, hkrati pa paziti, da ne ogrozi vezi z ZDA in njihovimi zavezniki v regiji. She Gangzheng, profesor mednarodnih odnosov na univerzi Tsinghua v Pekingu, pravi, da "takšna vojaška podpora ni del kitajskega pristopa v regiji".

Odnos z Moskvo je povsem drugačen. Rusija je za Kitajsko ključna pri nasprotovanju ameriški prevladi, pomembna je kot dobaviteljica energije in kot partnerica v številnih mednarodnih forumih. Vezi dodatno utrjuje tudi tesen osebni odnos med Xi Jinpingom in Vladimirjem Putinom.

Kako pomemben je Iran za kitajsko gospodarstvo

Kitajska je daleč najpomembnejša trgovinska partnerica Irana, vendar je odnos izrazito neuravnotežen. Po podatkih Centra za strateške in mednarodne študije (Center for Strategic and International Studies) odpade na Kitajsko približno tretjina iranske trgovine, medtem ko Iran predstavlja manj kot odstotek celotne kitajske trgovinske menjave.

Iran je za Peking pomemben predvsem zaradi poceni nafte. Nafta iz Irana predstavlja približno desetino kitajskega uvoza po morju in pomaga razpršiti dobavo iz držav, kot sta Rusija in Savdska Arabija. Vendar zanjo Kitajska ni življenjsko odvisna, saj lahko izpad po potrebi nadomesti z dobavami od drugod.

Kljub velikim napovedim so kitajske naložbe v Iran ostale precej skromne. Kitajski zunanji minister Wang Yi je leta 2021 med obiskom v Teheranu podpisal 25-letni sporazum o strateškem sodelovanju, ki naj bi predvideval do 400 milijard dolarjev kitajskih naložb. Vendar je bilo od takrat potrjenih le za dve do tri milijarde dolarjev projektov, kar je bistveno manj od kitajskih vlaganj v Združene arabske emirate ali Savdsko Arabijo, pravi Alicia Garcia Herrero, glavna ekonomistka za azijsko-pacifiško regijo pri Natixisu.

V Teheranu zaradi tega nezadovoljstva ne skrivajo. Takratni predsednik Ebrahim Raisi je leta 2023, dve leti po podpisu sporazuma, pred obiskom Pekinga opozoril na "resno nazadovanje" v dvostranskih odnosih in ocenil, da gospodarsko sodelovanje ni izpolnilo pričakovanj. Le nekaj tednov prej je iranski trgovinski predstavnik dejal, da je Rusija Kitajsko že prehitela kot največja tuja vlagateljica v državi.

Po uradnih kitajskih podatkih je vrednost neposrednih kitajskih naložb v Iranu konec leta 2024 znašala 4,5 milijarde dolarjev, v Združenih arabskih emiratih pa 9,5 milijarde. China Global Investment Tracker pri American Enterprise Institute skupne kitajske naložbe v Iranu ocenjuje na približno 4,7 milijarde dolarjev, večinoma v energetiki in kovinski industriji. V Savdski Arabiji so po isti oceni dosegle približno 16 milijard dolarjev in so precej bolj razpršene med energetiko, tehnologijo, kovine in zabavno industrijo.

"Prisotnost kitajskih podjetij v Iranu je v primerjavi z drugimi državami v regiji zelo omejena," je dejal Esfandyar Batmanghelidj, izvršni direktor londonskega možganskega trusta Bourse & Bazaar Foundation. Po njegovih besedah se velika kitajska podjetja Iranu večinoma izogibajo zaradi tveganja sekundarnih sankcij.

Iran je sicer formalno del kitajske pobude Pas in pot. Kitajska je leta 2016 vzpostavila prvo tovorno železniško povezavo med mestom Yiwu na vzhodu države in Teheranom prek Kazahstana in Turkmenistana. Povezava je bila med pandemijo covida prekinjena, leta 2024 pa so jo znova zagnali.

Kako tesne so vojaške vezi med Kitajsko in Iranom

Kitajska je uradno prenehala prodajati orožje Iranu leta 2005, ko je Mednarodna agencija za jedrsko energijo ugotovila, da Teheran ne spoštuje obveznosti iz Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja. Varnostni svet Združenih narodov je nato, tudi s podporo Kitajske, uvedel dejanski embargo na izvoz opreme in tehnologije, povezane z iranskim jedrskim programom.

Pred tem je Kitajska Iranu dobavljala rakete, letala in artilerijsko orožje, kažejo podatki Stockholmskega mednarodnega inštituta za raziskovanje miru.

Pojavljala so se poročila, da naj bi Iran prejel kitajske sisteme zračne obrambe in pošiljke sestavin za raketno gorivo, vendar tega ne Peking ne Teheran nista javno potrdila. Po Trumpovem napadu je kitajsko zunanje ministrstvo zavrnilo tudi ločeno poročilo, da naj bi bila Kitajska pripravljena Iran oskrbeti z nadzvočnimi protiladijskimi raketami, in ga označilo za "neresnično".

Bolj verjetna je dobava blaga z dvojno rabo, namenjenega civilni uporabi, ki pa ga je mogoče uporabiti tudi v vojaške namene. Takšne dobave Kitajski omogočajo več prostora za zanikanje neposredne vojaške pomoči in so skladne z njenim širšim pristopom. Po poročilu ameriške komisije US-China Economic and Security Review Commission je bilo v zadnjih osmih letih na ameriški seznam omejenih subjektov uvrščenih več kot 100 kitajskih in hongkonških podjetij zaradi pomoči Iranu pri izogibanju izvoznemu nadzoru.

Obseg kitajske podpore pa hkrati kaže, da so vezi s Teheranom precej bolj omejene kot odnosi z Moskvo. Rusijo je Kitajska v vojni proti Ukrajini oskrbovala z brezpilotnimi letalniki in drugim blagom z dvojno rabo.

Kam se lahko razvijejo odnosi med Kitajsko in Iranom

Peking je podporo Iranu večinoma omejil na trgovino in diplomacijo ter mu ni ponudil varnostnih jamstev, kakršna ZDA zagotavljajo nekaterim svojim partnericam. Kitajska obenem ohranja dobre odnose z iranskimi regionalnimi tekmicami, med njimi Savdsko Arabijo in Združenimi arabskimi emirati, naložbene zaveze v Iranu pa ostajajo razmeroma skromne.

Takšno lovljenje ravnotežja je že povzročilo napetosti s Teheranom. Ko je Xi Jinping leta 2022 obiskal Savdsko Arabijo, poti ni nadaljeval v Iran, kot je to storil med turnejo po Bližnjem vzhodu leta 2016. Več iranskih poslancev in uradnikov je obisk ostro kritiziralo, potem ko je Xi s Savdsko Arabijo podpisal skupno izjavo, v kateri je bilo govora o iranskih "destabilizacijskih dejavnostih v regiji" in "podpori terorističnim in sektaškim skupinam".

Peking je pragmatičen tudi pri zaščiti gospodarskih interesov v ZDA. Čeprav enostranskih ameriških sankcij uradno ne priznava, se kitajska državna podjetja praviloma izogibajo nafti, ki je neposredno uvrščena na sankcijske sezname. Tudi največje kitajske državne banke so v preteklosti upoštevale ameriške sankcije proti Iranu, Severni Koreji in celo visokim uradnikom v Hongkongu, saj niso želele tvegati izgube dostopa do dolarnega plačilnega sistema.

Kljub temu kaže, da želi Kitajska ohraniti tesne vezi s Teheranom. Kitajski namestnik zunanjega ministra Miao Deyu se je 17. avgusta v Pekingu sestal z iranskim namestnikom zunanjega ministra Kazemom Gharibabadijem, je sporočilo kitajsko zunanje ministrstvo tik pred Bessentovimi izjavami.

"Iran si želi poglobiti sodelovanje s Kitajsko na različnih področjih in okrepiti dvostranske odnose," je po navedbah izjave dejal Gharibabadi. "Iran ceni kitajsko zavzemanje za pravičnost in poštenost ter pričakuje, da bo Kitajska igrala večjo vlogo pri ohranjanju miru in stabilnosti v regiji."