Dolga leta je bil ESG ena najpomembnejših tem v svetu naložb. Skladi so tekmovali, kdo bo imel bolj "zeleni" portfelj, podjetja so objavljala vse obsežnejša poročila o trajnosti, vlagatelji pa so iskali priložnosti v sektorjih, ki naj bi vodili energetski prehod.
Danes je slika drugačna. Kapital se vse bolj usmerja v obrambo, umetno inteligenco in energetsko infrastrukturo, vse pogosteje pa se postavlja vprašanje, ali trajnost vstopa v novo, bolj pragmatično fazo.
O tem smo se pogovarjali z Juanom Verdejem, ameriškim strokovnjakom za trajnostni razvoj, energetiko in mednarodne naložbe ter gostujočim predavateljem na festivalu Greencajt, ki je potekal med 1. in 3. junijem v Zagrebu. V svoji karieri je sodeloval z administracijami Billa Clintona, Baracka Obame in Joeja Bidna, že vrsto let pa svetuje vladam, vlagateljem in podjetjem na področju trajnostnega razvoja, energetike in globalne konkurenčnosti.
V pogovoru za Bloomberg Adrio pojasnjuje, zakaj ne verjame, da ESG izginja, temveč da se spreminja način, kako ga dojemajo finančni trgi. Govori tudi o tem, ali lahko Evropa izvede razogljičenje, ne da bi pri tem oslabila svojo industrijo, zakaj sta energetska varnost in geopolitika postali ključni temi za vlagatelje ter kakšno vlogo bosta pri prihodnjih naložbah v energetiko odigrala rast umetne inteligence in širitev podatkovnih centrov.
Greencajt festival
ESG je danes precej bolj kontroverzen kot pred petimi ali šestimi leti. Je bila težava v samem konceptu trajnostnega vlaganja ali v načinu, kako je bila celotna zgodba predstavljena javnosti in vlagateljem?
Ne verjamem, da je bila težava v samem konceptu. Temeljna ideja trajnostnega vlaganja, torej vključevanje dolgoročnih okoljskih, družbenih in upravljavskih tveganj v gospodarsko odločanje, ostaja povsem utemeljena.
Spremenil se je način, kako se je o tem govorilo. V nekaterih primerih je bil ESG predstavljen skoraj kot moralna obveznost, namesto kot okvir za upravljanje tveganj, krepitev odpornosti in prepoznavanje dolgoročnih priložnosti. To je privedlo do polarizacije in ustvarilo nerealna pričakovanja.
Hkrati so nekatera podjetja izvajala površinske ESG-strategije ali se zatekala k zelenemu zavajanju, kar je spodkopalo verodostojnost celotnega koncepta in povzročilo skepticizem med vlagatelji in širšo javnostjo.
Danes razprava o ESG dozoreva. Trgi se oddaljujejo od sloganov in se vračajo k temeljnim vprašanjem, kot so energetska varnost, industrijska konkurenčnost, odpornost dobavnih verig, učinkovitost, inovacije in dolgoročno ustvarjanje vrednosti. Trajnost postaja manj ideološko in bolj strateško vprašanje, kar je po mojem mnenju bolj zdravo tako za vlagatelje kot za sam prehod.
Vlagatelji vse več sredstev usmerjajo v obrambo, umetno inteligenco in energetsko infrastrukturo, medtem ko je zanimanje za nekatere dele zelenega sektorja oslabelo. Ali smo priča spremembi globalnega naložbenega narativa po letih prevlade ESG?
Da, vendar tega ne bi opisal kot opuščanje trajnosti. Prej bi rekel, da gre za razvoj prednostnih nalog kot odziv na vse bolj razdrobljeno in nestanovitno geopolitično okolje.
Svet se danes sooča z vprašanji energetske varnosti, geopolitične nestabilnosti, tehnološkega tekmovanja in industrijske politike v obsegu, kakršnega nismo videli že desetletja. Povsem naravno je, da se kapital usmerja v sektorje, ki veljajo za strateško pomembne, kot so obramba, umetna inteligenca, infrastruktura, polprevodniki in energetski sistemi.
Številne od teh naložb pa so tesno povezane prav z zelenim prehodom. Elektrifikacija, posodobitev elektroenergetskih omrežij, baterijsko shranjevanje energije, kritične surovine, podatkovni centri in obnovljivi viri energije so del iste strukturne preobrazbe.
Zato ne menim, da ESG izginja. Trgi postajajo bolj pragmatični in vse bolj osredotočeni na konkretne gospodarske in strateške rezultate kot na same oznake in etikete. Trajnost ni več ločena tema, temveč se vse bolj vključuje v vprašanja konkurenčnosti, odpornosti in nacionalne varnosti.
Evropa še naprej odločno spodbuja razogljičenje, medtem ko industrija opozarja na visoke cene energije in upad konkurenčnosti. Ali obstaja tveganje, da bi Evropa oslabila svojo industrijsko bazo, če bo napredovala prehitro?
To tveganje vsekakor obstaja, če prehod ni skrbno voden.
Podnebne ambicije same po sebi niso dovolj. Razogljičenje mora biti usklajeno z industrijsko konkurenčnostjo, dostopnimi cenami energije, vlaganji v infrastrukturo in tehnološkimi inovacijami. V nasprotnem primeru Evropa tvega zmanjšanje emisij, ne da bi hkrati okrepila odpornost svoje industrije.
Vprašanje ni, ali naj Evropa izvede razogljičenje. To mora storiti. Ključno vprašanje je, kako ga izvesti ob hkratnem ohranjanju gospodarske moči in družbene stabilnosti.
To pomeni pospešeno vlaganje v elektroenergetska omrežja, sisteme za shranjevanje energije, jedrsko energijo tam, kjer je to smiselno, obnovljive vire energije, industrijske inovacije in energetsko učinkovitost. Hkrati je treba zmanjšati pretirano birokracijo in zagotoviti, da evropska podjetja ostanejo globalno konkurenčna.
Evropa razpolaga z izjemnim talentom, tehnologijo in regulativnimi zmogljivostmi. Vendar prehod ne sme biti ločen od gospodarske realnosti. Trajnost in konkurenčnost morata iti z roko v roki.
Ali lahko Evropa realno izvede zeleni prehod brez občutnega povečanja domače proizvodnje baterij, kritičnih surovin in energetske infrastrukture, zlasti v času, ko Kitajska obvladuje velik del svetovnih dobavnih verig?
Ne, to si težko predstavljam.
Ena ključnih lekcij zadnjih let je, da sta energetski prehod in strateška neodvisnost tesno povezana. Evropa si ne more privoščiti prevelike odvisnosti od zunanjih dobaviteljev pri tehnologijah, ki bodo odločale o njeni gospodarski in energetski prihodnosti.
To ne pomeni, da bi se morala odmakniti od svetovne trgovine. Pomeni pa, da so razpršitev dobavnih virov, krepitev domače industrije in večja odpornost dobavnih verig postali strateška prednostna naloga.
Baterije, elektroenergetska omrežja, kritične surovine, polprevodniki, vodikova infrastruktura in sodobna industrijska proizvodnja bodo v prihodnjih desetletjih med ključnimi dejavniki evropske konkurenčnosti.
Zeleni prehod danes ni več zgolj vprašanje zmanjševanja emisij. Gre tudi za to, kdo obvladuje tehnologije, dobavne verige, proizvodne zmogljivosti in inovacijske ekosisteme, ki bodo krojili prihodnje svetovno gospodarstvo.
Obnovljivi viri energije so nekoč veljali predvsem za podnebno vprašanje. Danes se o njih vse pogosteje govori v kontekstu energetske varnosti in geopolitike. Kako je ta sprememba vplivala na pogled vlagateljev na energetski prehod?
Ta sprememba je pomembno preoblikovala razpravo.
Pred nekaj leti so številni vlagatelji obnovljive vire energije obravnavali predvsem z okoljskega vidika oziroma skozi prizmo ESG. Danes jih vse bolj dojemajo kot strateško infrastrukturo.
Vojna v Ukrajini, motnje v dobavnih verigah in nestabilnost energetskih trgov so bistveno spremenili pogled na to področje. Vlade in vlagatelji se danes zavedajo, da lahko domača proizvodnja energije iz obnovljivih virov zmanjša odvisnost od nezanesljivih dobaviteljev, poveča odpornost gospodarstva in okrepi nacionalno konkurenčnost.
Z drugimi besedami: obnovljivi viri energije niso več zgolj vprašanje podnebne politike. Postali so tudi vprašanje suverenosti, stabilnosti in gospodarske varnosti.
Ta premik je dodatno okrepil dolgoročno naložbeno zgodbo na področju čiste energije, saj sta energetska neodvisnost in odpornost prednostni nalogi, ki presegata politične cikle.
Priča smo močni rasti naložb v podatkovne centre za umetno inteligenco in elektrifikacijo. Ali bi lahko umetna inteligenca in rast porabe električne energije na koncu pospešili naložbe v obnovljive vire energije?
Da, zelo verjetno.
Umetna inteligenca, elektrifikacija in digitalna infrastruktura spodbujajo močno rast svetovnega povpraševanja po električni energiji. To ustvarja velik pritisk za hitro širitev proizvodnih zmogljivosti, ki mora biti hkrati zanesljiva in stroškovno učinkovita.
Obnovljivi viri energije bodo pri tem igrali pomembno vlogo, saj postajajo vse bolj konkurenčni, njihovo uvajanje pa je vse hitrejše. Hkrati bomo verjetno potrebovali raznoliko kombinacijo virov energije, ki bo vključevala tudi sisteme za shranjevanje energije, posodobitev elektroenergetskih omrežij, jedrsko energijo v nekaterih regijah ter napredne tehnologije.
Na neki način bi lahko umetna inteligenca postala nepričakovan pospeševalec energetskega prehoda, saj digitalno gospodarstvo potrebuje ogromne količine zanesljive električne energije. Trgi bodo zato naravno iskali najučinkovitejše in ekonomsko najbolj smiselne vire oskrbe.
Sodelovali ste z administracijami Billa Clintona, Baracka Obame in Joeja Bidna. Kako je današnje politično okolje videti v primerjavi z obdobjem, ko so imele podnebne politike v ZDA širšo podporo obeh političnih strank?
Današnje politično okolje je nedvomno bolj polarizirano.
V preteklosti je bilo pogosto več prostora za soglasje med obema političnima taboroma glede vprašanj, kot so inovacije, energetska neodvisnost, varstvo okolja in industrijska konkurenčnost. Danes je podnebna politika precej bolj politično občutljiva tema.
Zanimivo pa je, da se tržni trendi kljub političnim delitvam še naprej krepijo. Naložbe v čisto energijo, proizvodnjo, infrastrukturo, baterije in napredne tehnologije še naprej rastejo, saj imajo številni od teh sektorjev gospodarsko in strateško logiko, ki presega ideološke delitve.
Ena politično najspretnejših potez predsednika Bidna je bila, da je pomemben del naložb v čisto energijo usmeril v zvezne države pod vodstvom republikancev ter tam spodbudil ustvarjanje novih delovnih mest in industrijsko rast.
To je pomembno, saj trajni prehodi ne temeljijo zgolj na političnih narativih, temveč na ustvarjanju gospodarskih spodbud in priložnosti, ki jih je težko odpraviti.
Donald Trump močno podpira fosilna goriva in odkrito kritizira zelene politike. Ali lahko ena administracija bistveno upočasni energetski prehod ali pa je trg že predaleč na poti k obnovljivim virom, da bi politika lahko spremenila smer?
Politika lahko vpliva na hitrost prehoda, vendar ne verjamem, da lahko spremeni njegovo splošno smer.
Razlog je preprost. Energetski prehod danes vse bolj poganjajo gospodarski dejavniki, tehnološki razvoj, energetska varnost in zasebni kapital, ne pa zgolj politika.
Obnovljivi viri energije, baterijsko shranjevanje energije, elektrifikacija in čiste tehnologije so v zadnjem desetletju močno izboljšali svojo konkurenčnost. Globalni naložbeni tokovi, korporativne strategije in tehnološke inovacije se še naprej razvijajo v tej smeri.
Seveda javne politike ostajajo pomembne. Regulativa, spodbude, dovoljenja in javne naložbe lahko napredek bistveno pospešijo ali upočasnijo. Vendar so širše strukturne sile, ki danes poganjajo prehod, predvsem globalne in ekonomske narave.
Hitrost prehoda se lahko spreminja glede na politične cikle, vendar verjamem, da je njegova splošna smer nepovratna.
Če pogledate v naslednje desetletje, ste glede prihodnosti zelenega prehoda optimistični ali menite, da vstopamo v počasnejšo in bolj pragmatično fazo preobrazbe?
Sem optimist, vendar hkrati verjamem, da vstopamo v bolj pragmatično fazo, kar ni nujno slabo.
Začetna leta prehoda so pogosto zaznamovali ambiciozni narativi in široko zastavljene obljube. Naslednja faza bo bolj osredotočena na izvedbo, infrastrukturo, industrijsko strategijo, dostopnost, odpornost in konkretno uresničevanje projektov.
To pomeni, da bo prehod morda potekal počasneje, kot bi si želeli aktivisti, vendar bo verjetno trdneje zasidran v gospodarski realnosti in zato dolgoročno tudi bolj vzdržen.
Dejstvo je, da se svetovno gospodarstvo že premika v smer elektrifikacije, čistejših tehnologij, večje učinkovitosti in nižjih emisij. Vprašanje ni več, ali se bo prehod zgodil, temveč katere države in podjetja ga bodo izpeljala najpametneje in najbolj konkurenčno.
.webp){kind=icon}
