Trg, ki verjame v krizo pred krizo: drago zlato in ceneni argumenti

Kdaj se zlato draži? Ko se na eni strani tehtnice znajdejo inflacija in znižanje realnih obrestnih mer, upadi na borzah in strah pred recesijo, oslabitev dolarja, likvidnost in špekulacije (na primer prilive kapitala v ETF), centralnobančni nakupi zlata in seveda geopolitična tveganja. Na kratko – veliko negotovosti, nihajnosti, dvomov in napetosti. Vendar pa smo pravzaprav priča svojevrstnemu paradoksu: zlato še nikoli ni sijalo močneje (z vrednostjo nad 5.500 dolarjev za 31,1-gramsko unčo), hkrati pa obstajajo trdni argumenti, da "kriza", ki ga potiska navzgor, ni tipična. Še več – v ozadju bi lahko bil samo en sam motor rasti.

Res je, da smo še vedno v vrtincu tržnih nihanj, vendar jih večinoma spodbuja geopolitika, kar pomeni, da so konflikti med državami in svetovnimi voditelji močno prispevali k vzponu zlata – bolj kot sama narava "zakonitosti", po katerih zlato tradicionalno raste. Na ta tveganja se vlagatelji odzivajo s strahom, in to je priložnost za raketni vzlet te kovine.

Cena zlata se v zadnjih mesecih giblje na ravneh, ki so v zgodovinskem kontekstu skoraj vedno pomenile redke oziroma izredne trenutke, ko trgi nehajo verjeti monetarnemu sistemu in poiščejo zatočišče v oprijemljivem premoženju. Srebro je, kot običajno, sledilo temu trendu, vendar nikoli tako navdušeno. Razmerje med ceno zlata in srebra je upadlo na najnižjo raven v skoraj 20 letih, kar pomeni, da se je bela kovina v zadnjih mesecih dražila precej hitreje kot zlato. Kljub temu pa je prav to opozorilo za vlagatelje v srebro.

 

Po drugi strani se zlatu zaupa, zlasti v gospodarstvih s šibkejšimi kapitalskimi trgi ali bolj konservativno borzno miselnostjo, kjer poleg naložb v nepremičnine skoraj ni druge "primerne" oziroma varne možnosti. In prav tu se skriva past. Zlato je vedno varno – tako ga dojemamo, zato se vanj vlaga in nihče ne postavlja pod vprašaj njegove cene, saj naj bi bil donos zagotovljen, tudi če šele čez pol stoletja. Toda tudi če je tako, je morda napočil trenutek, ko je smiselno podvomiti o njegovi vrtoglavi rasti in o upravičenosti trenutne cene za unčo.

Zakaj? Ker – kot je bilo omenjeno v uvodu – obstajajo jasne trditve, da kriza ni "tako velika", kot kaže skok cene zlata; marsikdo bi celo rekel, da je sploh ni, če pogledamo razmerje med kazalniki in ceno te plemenite kovine.

Na prvi pogled argumenti delujejo prepričljivo. Svet se spopada z naraščajočimi geopolitičnimi napetostmi, dolg razvitih gospodarstev je dosegel rekordne ravni, centralne banke nakazujejo konec obdobja izjemno ohlapne monetarne politike, zaupanje v dolar pa naj bi slabelo. V takšnem okolju se zlato in srebro zdita logična izbira.

 

A v resnici ključni tržni kazalniki ne potrjujejo argumentov, ki bi upravičevali takšen skok cen.

Najpogosteje navajan razlog za rast zlata je tako imenovani debasement valut, torej ideja, da centralne banke dolgoročno spodkopavajo vrednost fiat denarja z monetarno ekspanzijo in fiskalnimi primanjkljaji. Vendar tega ni opaziti v najpomembnejšem kazalniku zaupanja v monetarni sistem – tečaju dolarja.

Dolar se je sicer v določenih obdobjih oslabil, a dolgoročno ostaja na zgodovinsko "normalnih" ravneh. Z drugimi besedami, ni strukturnega padca, ki bi nakazoval, da vlagatelji množično zapuščajo ameriško valuto.

 

 

Še pomembneje je, da tržna inflacijska pričakovanja ne kažejo na spremembo režima, torej nič ne kaže, da bi monetarni sistem vstopil v novo fazo. Implicitna inflacija v ZDA in evroobmočju – tista, ki jo trg pričakuje v prihodnosti – je že več let razmeroma stabilna.

 

 

Če bi trg res pričakoval monetarni kolaps, bi se ta strah najprej pokazal na trgu obveznic, skozi rast inflacijskih pričakovanj in upad realnih donosov. Namesto tega realne obrestne mere niso negativne, implicitna inflacija pa ostaja v zgodovinsko običajnih okvirih.

Kljub temu se zlato obnaša, kot da je svet v monetarni krizi.

 

 

Pogost argument je tudi, da centralne banke množično kupujejo zlato, da bi zmanjšale odvisnost od dolarja. Podatki pa razkrivajo sliko, ki ni tako kristalno jasna. Čeprav so centralne banke v obdobju po pandemiji povečale nakupe zlata, se ta trend močno upočasnjuje in se vrača bližje zgodovinsko povprečnim ravnem.

Na kratko: monetarne oblasti niso glavno gibalo povpraševanja po zlatu v tem ciklusu.

 

 

Kaj je torej glavni vzrok?

Nasprotno uveljavljenemu pripovedovanju o ključnih gonilnikih glavni vir novega povpraševanja trenutno prihaja iz investicijskega sektorja. Po podatkih Reutersa so zlati ETF zabeležili rekordne prilive kapitala; samo v letu 2025 je vanje vstopila približno 801 tona zlata, kar ustreza okoli 89 milijardam dolarjev. Ta podatek je pomemben, saj kaže, da rast cen ni posledica strateških odločitev centralnih bank, temveč kolektivnega vedenja vlagateljev, ki ga vodi strah.

 

 

Zgodovina finančnih trgov kaže, da so prav takšni trenutki najnevarnejši. V zadnjega pol stoletja je zlato doživelo le dve epizodi rasti, ki sta po intenziteti in strukturi primerljivi s sedanjostjo.

Prva se je zgodila konec sedemdesetih let v kontekstu stagflacije in monetarnega kaosa, druga pa po globalni finančni krizi med letoma 2011 in 2012. V obeh primerih je realna cena zlata, prilagojena inflaciji, dosegla skrajne vrednosti, po čemer je sledilo dolgotrajno obdobje korekcij in realnih izgub za vlagatelje. Danes opažamo skrb vzbujajoče podobnosti.

 

 

Zlato se je v letu 2025 podražilo za približno 64 odstotkov, v prvih tednih 2026 pa je nadaljevalo z dvomestno rastjo. Takšna dinamika se redko pojavlja v stabilnih makroekonomskih okoljih in je večinoma značilna za pozne faze tržnih ciklov. Agresivna rast srebra dodatno priliva olje na ogenj – če je zlato tradicionalni kazalec strahu, je srebro njegov nihajnejši, bolj špekulativni sorodnik. Močni skoki srebra so se skozi zgodovino pogosto dogajali pred poki balonov na trgu plemenitih kovin, saj ko vlagatelji množično kupujejo ne le zlato, ampak tudi srebro, trg običajno vstopi v fazo, ko sama zgodba (slišali boste tudi angleški izraz hype) postane pomembnejša od temeljnih podatkov.

Ali je torej to pot, ki ji je smiselno slediti samo zato, ker gre množica po njej in ker se zlato šteje za varno zatočišče?

Analitiki opozarjajo, da ima zlato še prostora za rast zaradi geopolitičnih napetosti, politične negotovosti v ZDA, trgovinskih sporov in dvomov o neodvisnosti Feda – ti dejavniki nedvomno vplivajo na trg. Vendar narava teh sprožilcev razkriva glavno težavo: geopolitična tveganja so močan katalizator, a zgodovinsko gledano redko zadostujejo za pojasnitev dolgoročnih vzponov cen zlata oziroma bikovski trend.

Ti dejavniki pogosto delujejo kot katalizator v pozni fazi cikla, ko trg že išče potrditev obstoječega strahu, medtem ko svet pleše po ritmu Donalda Trumpa, ki skoraj vsak dan zaigra novo melodijo – kar še povečuje možnost, da geopolitični dejavniki prevladajo nad "tradicionalnimi" sprožilci rasti zlata. Vlagatelji pa lahko iz trenutnega gibanja (cen) zlata pridobijo dragocene lekcije, na primer, kako močan dejavnik je politika in kako omejena je neodvisnost kapitalskih trgov.

Paradoks trenutnega trga plemenitih kovin je v tem, da se zlato obnaša, kot da je monetarni sistem pred zlomom, čeprav to ni res, saj ključni tržni indikatorji tega ne potrjujejo. Dolar ni kolabiral, inflacijska pričakovanja niso eksplodirala, realne obrestne mere niso negativne, centralne banke pa niso glavni marginalni kupci zlata.

Vse to ne pomeni, da je zlato nujno pred padcem – trgi lahko temeljne signale pogosto dolgo ignorirajo. A zgodovina kaže, da so obdobja, ko se narativ in podatki razhajajo, najbolj tvegana za vlagatelje. Če je rast zlata signal, je vprašanje, kaj pravzaprav signalizira: resnično krizo monetarnega sistema ali kolektivno potrebo trga, da v to krizo verjame? Preden poiščete odgovor in se odločite, ali zdaj vlagati v zlato, imejte v mislih: zgodovina je učiteljica življenja, ponavljanje pa je mati modrosti.