Zakaj Evropska plinska strategija ne deluje več?

Evropa je desetletja uporabljala preverjen način zagotavljanja zadostnih količin plina za zimsko sezono: trgovci so ga poleti kupovali po nižjih cenah, ga skladiščili in nato prodajali po višjih cenah, ko se je povpraševanje povečalo.

A že drugo leto zapored se ekonomika takšnega trgovanja podira.

Zaradi izgube stabilnih celoletnih dobav ruskega plina po plinovodih po začetku vojne v Ukrajini je Evropa postala bolj odvisna od svetovnega trga utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). Strahovi pred tesno ponudbo LNG so leta 2025 občasno potisnili evropske poletne cene navzgor. Podobno je tudi letos, razmere pa je dodatno zaostrila vojna z Iranom, ki je prekinila ključne dobave z Bližnjega vzhoda.

Zmanjšanje razlike med poletnimi in zimskimi cenami plina je komercialnim trgovcem otežilo skladiščenje plina v obsežnih evropskih skladiščih. Ta vključujejo izčrpana plinska polja, vodonosnike in celo nekdanje solne kaverne. Evropa tako vstopa v ogrevalno sezono z najnižjo ravnjo zalog doslej za ta čas v letu, kar povečuje tveganje za močnejše skoke cen plina to zimo. Ni pa videti, da bi se težava kmalu odpravila.

Objekt družbe Uniper SE v skladišču plina EPE v Gronauu v Nemčiji, enem največjih skladišč na osnovi solnih kavern na svetu. Fotograf: Wiktor Dabkowski/Bloomberg

Težave s skladiščenjem nekatere vlade silijo v razmislek o večji vlogi države pri zagotavljanju zalog, zlasti ker bo plin kot prehodno gorivo pri zelenem prehodu pomemben še vrsto let. To bi lahko pomenilo dodatno breme za javne finance. Medtem ko ima Evropa že dolgo strateške zaloge nafte za primer kriz, se je pri plinu večinoma zanašala na komercialne zaloge, katerih obseg določajo predvsem tržne cene, ne pa posegi države.

Če bi prišlo do dodatnih težav z dobavo ali bi bila zima posebej mrzla, zaloge pa bi se izkazale za nezadostne, bi bila Evropa morda prisiljena kupovati LNG po visokih cenah. To bi lahko še dodatno podražilo energijo, povečalo inflacijske pritiske in ogrozilo gospodarstvo. Morebitna tekma za tovore LNG bi bila slaba novica tudi za revnejše države, kot je Pakistan, ki se po prekinitvi dobav iz Katarja, svojega glavnega dobavitelja, zaradi vojne z Iranom že spopada z občasnimi izpadi električne energije.

Trgovci plin v skladišča vbrizgavajo le, če je razlika med poletnimi in zimskimi cenami dovolj velika, da pokrije stroške skladiščenja in jim prinese dobiček. Če bo skladiščenje še naprej ekonomsko nevzdržno, bodo morale vlade, ki si želijo večjih zalog, morda poseči na trg in nadomestiti morebitne izgube trgovcev ali celo same financirati strateške zaloge. Energetske družbe, politiki in svetovalci v nekaterih državah, med drugim v Nemčiji in na Nizozemskem, so že začeli preučevati možnost strateškega skladiščenja pod okriljem države.

Večina evropskih skladišč plina je komercialnih, kar pomeni, da lahko trgovci in energetska podjetja plin prodajo odjemalcem kjerkoli v regiji. Pri strateških zalogah je drugače: plin kupujejo ali nadzorujejo države, ga namenijo zagotavljanju lastne varnosti oskrbe in sprostijo le pod vnaprej določenimi pogoji, denimo ob resni prekinitvi dobave.

Ker se Evropa ne more več zanašati zgolj na trg, bi morala imeti strateške ali druge z državnim jamstvom podprte zaloge, je dejal Jeroen Zanting, generalni direktor družbe Gasunie Transport Services, ki nizozemskemu ministrstvu za podnebje svetuje glede varnosti oskrbe s plinom.

"Evropa potrebuje zagotovljene zaloge plina, ki bi omogočile nemoteno delovanje več mesecev tudi v primeru nepredvidene in dolgotrajne prekinitve dobave," je dejal. "Evropski sistem je trenutno na takšen scenarij nezadostno pripravljen."

Podzemna skladišča plina v Evropski uniji so ogromna, vendar jih je na površju pogosto mogoče prepoznati le po črpalnih postajah ali velikih ceveh, po katerih plin teče med omrežjem in skladiščnimi vrtinami. Njihova skupna zmogljivost zadostuje za približno tretjino letnih potreb EU po plinu. Ob najhladnejših dneh, ko povpraševanje preseže količine plina iz plinovodov in LNG, bi lahko skladiščene zaloge pokrile več kot polovico dnevne porabe.

Ta blažilna zaloga je po podatkih, ki segajo do leta 2009, zdaj najnižja doslej. Evropska skladišča so napolnjena približno 71-odstotno, kar je precej pod sezonskim povprečjem okoli 87 odstotkov. V Nemčiji, največjem evropskem gospodarstvu, pa so skladišča napolnjena le 57-odstotno.

Skladišče zemeljskega plina Epe v Gronauu, ki ga upravlja družba Uniper SE. Fotograf: Wiktor Dabkowski/Bloomberg

Cene plina so po težavah z dobavo v okolici Hormuške ožine, skozi katero običajno poteka približno petina svetovne trgovine z LNG, nedavno dosegle najvišjo raven po letu 2022. Marca je bilo mogoče v nekem trenutku s poletnim nakupom plina in njegovo prodajo pozimi ustvariti več kot 8 evrov (9,10 dolarja) izgube na megavatno uro, pri čemer stroški skladiščenja sploh niso bili upoštevani. Razlika med poletnimi in zimskimi cenami se je od takrat zmanjšala, vendar so kratkoročne oktobrske pogodbe še vedno nekoliko dražje od terminskih pogodb za zimske mesece.

Za prihodnje leto razmere niso nič bolj ugodne. Cena plina za maj 2027 je trenutno višja od cene za november istega leta.

"Če sezonske razlike med cenami dlje časa ostajajo negativne in se skladiščne zmogljivosti tržijo pod stroški, dolgoročno ni mogoče zagotavljati potrebnih naložb v skladišča niti jih vzdržno upravljati," je dejal Michael Schmöltzer, vodja regulative na področju skladiščenja pri družbi Uniper Energy Storage.

Ključno vprašanje je, ali bodo vlade pripravljene podpreti nakupe plina, bodisi z oblikovanjem strateških zalog bodisi s spodbujanjem komercialnega skladiščenja.

Strateške zaloge plina ima devet članic EU. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) so lani skupaj znašale približno 12 milijard kubičnih metrov. To je le 12 odstotkov skupne skladiščne zmogljivosti EU in bi zadostovalo za približno 13 dni povprečne porabe plina. Za primerjavo: strateške zaloge nafte v nekaterih večjih gospodarstvih EU zadoščajo za več kot 80 dni neto uvoza.

 

"Državne zaloge plina so izjemno pomembne za varnost energetskega sistema," je ta mesec na dogodku v Milanu dejal Agostino Scornajenchi, izvršni direktor italijanskega operaterja plinskega omrežja Snam. Glede na trenutno nizko raven zalog v nekaterih državah je treba razmere po njegovih besedah spremljati "zelo pozorno".

Nekatere članice EU, denimo Avstrija, so strateške zaloge plina vzpostavile na vrhuncu krize po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022, druge, med njimi Italija, pa že prej. Nemčija strateških zalog še nima, vendar jih namerava začeti oblikovati leta 2027. Te naj bi predstavljale približno 10 odstotkov skupne skladiščne zmogljivosti v državi. Takšne zaloge so običajno namenjene le obdobjem kratkotrajnega, vendar resnega pomanjkanja plina.

Francija že več let s pomočjo državnih spodbud podpira komercialno skladiščenje plina, podobne ukrepe pa uporablja tudi Italija.

Strateške zaloge bi bilo po mnenju Charlotte Roule, izvršne direktorice družbe Storengy, največjega francoskega operaterja skladišč zemeljskega plina v skupini Engie SA, smiselneje oblikovati na ravni posameznih držav kot na ravni EU. V nasprotnem primeru evropski sistem morda ne bi deloval učinkovito.

"Varnost oskrbe, energetska suverenost in prožnost bodo tudi v prihodnje ključnega pomena," je dejala na septembrskem dogodku v Parizu. "O teh vprašanjih se moramo pogovoriti čim prej in rešitve poiskati že zdaj."

Majhne strateške zaloge so lahko v času krize pomembna varovalka, vendar same po sebi ne rešujejo problema spodbud trgovcem za povečanje zalog pred prihodnjo zimo in tudi v naslednjih letih, meni Schmöltzer iz družbe Uniper Energy Storage.

"Tržni pristop ostaja temelj učinkovitega trga skladiščenja plina," je dejal. "Toda ob negativnih sezonskih razlikah med cenami je potreben tudi sistem, ki upravljavcem skladišč omogoča, da pokrijejo svoje stroške."

Evropa ima približno 150 milijard kubičnih metrov zmogljivosti za podzemno skladiščenje plina, okoli 70 odstotkov pa jih je v EU. Za primerjavo: azijsko-pacifiška regija, ki z Evropo ostro tekmuje za tovore LNG, ima po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) le približno 38 milijard kubičnih metrov skladiščnih zmogljivosti, večinoma na Kitajskem. Ta regija se namreč bolj zanaša na skladiščenje LNG v rezervoarjih.

Cilji glede zalog plina

EU je pred štirimi leti uvedla cilje glede napolnjenosti skladišč, da bi zagotovila zadostne zaloge plina. Po trenutno veljavnih pravilih za obdobje do leta 2027 morajo biti skladišča med oktobrom in decembrom kadar koli napolnjena 90-odstotno. V "zahtevnih razmerah" se lahko ta prag zniža na 80 odstotkov, ob "dolgotrajnih" težavah pa celo na 75 odstotkov.

V Nemčiji, ki ima največje skladiščne zmogljivosti v EU, so zaloge tudi v ekonomsko najbolj donosnih skladiščih pod običajnimi ravnmi.

Mednje spada Epe, eno največjih skladišč plina v solnih kavernah na svetu, ki leži blizu nizozemske meje in ga upravljajo velike energetske družbe, med njimi Uniper SE in RWE AG. Skladišče Epe Uniper H-Gas je del tega kompleksa in trenutno vsebuje največjo količino plina med Uniperjevimi skladiščnimi enotami. Napolnjeno je 79-odstotno, kar je precej pod petletnim povprečjem.

O zahtevnih razmerah na nemškem trgu skladiščenja plina priča tudi odločitev državnih družb Uniper in Bayernugs, da zaprosita za prenehanje obratovanja dveh svojih skladišč plina prihodnje leto.

Nemčija je na vrhuncu krize leta 2022 za nakup plina za polnjenje skladišč porabila več milijard evrov, vendar je večkrat poudarila, da letos ne bo neposredno posegala na trg, da bi zagotovila zadostno oskrbo. Se je pa z državnimi energetskimi družbami že pogovarjala o podpori prizadevanjem za povečanje zalog.

Lokacija podzemnega skladišča zemeljskega plina Epe. Fotograf: Wiktor Dabkowski/Bloomberg

Nemčija je z industrijo razpravljala o možnosti, da bi morala podjetja prihodnje leto obvezno napolniti skladišča plina, je Bloomberg poročal prejšnji teden. Izvedla je tudi razpise, s katerimi bi trgovcem v bistvu plačala za to, da bi imeli plin na voljo, ko bi ga bilo treba uporabiti.

Pri tem obstaja tveganje, da bi državni posegi izkrivili cenovne signale. Evropske cene plina so leta 2022 močno poskočile, potem ko je Nemčija začela financirati nakupe na trgu, da bi pomagala napolniti skladišča. To za politike predstavlja težavno dilemo, meni Helle Ostergaard Kristiansen, višja podpredsednica za plin in električno energijo pri norveški družbi Equinor ASA.

Njihova naloga je zagotoviti zadostno oskrbo, "a hkrati se ob prevelikem poseganju v trg zvišajo tudi cene," je dejala.

Za zdaj se zdi, da se je evropski model skladiščenja plina spremenil.

Trg skladiščenja plina "ni pokvarjen, vendar je doživel strukturne spremembe in mora najti novo ravnovesje," je dejala Veronika Grimm, članica nemškega sveta ekonomskih strokovnjakov. "Iskanje novega ravnovesja je očitno tudi v povsem neobičajnem gibanju razlike med poletnimi in zimskimi cenami terminskih pogodb. S tem bomo morali živeti še nekaj časa."