Načrt ameriškega predsednika Donalda Trumpa o popolni pomorski blokadi Hormuške ožine bi lahko zaostril že tako izjemno napete razmere v eni ključnih svetovnih energetskih regij.
Ozka morska povezava med Perzijskim zalivom in odprtim morjem je postala eno glavnih žarišč napetosti, odkar sta ZDA in Izrael pred šestimi tedni začeli napade na Iran. Teheran je v odgovor dodatno utrdil nadzor nad prehodom in s tem skoraj povsem omejil promet po tej strateški poti. Popolna blokada bi lahko ustavila še zadnje tokove in imela posledice za gospodarstva tudi zunaj Bližnjega vzhoda.
Število ladij, ki dnevno prečkajo ožino, se je skrčilo na enomestne številke, medtem ko jih je bilo v mirnem obdobju okoli 135. Morebitna ameriška blokada, podobna tisti ob obali Venezuele konec lanskega leta, bi lahko promet povsem ustavila. S tem bi ZDA povečale pritisk na Iran, hkrati pa prizadele oskrbo azijskih držav, ki so od teh tokov močno odvisne.
Takšen scenarij bi najverjetneje pomenil tudi konec že tako krhkega premirja, doseženega prejšnji teden.
Ob tem pa ostaja odprto ključno vprašanje: kako bi takšno blokado sploh izvajali v praksi in ali so ZDA pripravljene prevzeti tveganja, ki jih takšen ukrep prinaša. Tukaj je, kar je za zdaj znano.
Kaj natančno ZDA pravzaprav grozijo, da bodo storile?
Le nekaj ur po propadu mirovnih pogovorov v Islamabadu v nedeljo je Trump na družbenih omrežjih zapisal, da bo ameriška mornarica "nemudoma" blokirala "vse ladje, ki poskušajo vpluti v Hormuško ožino ali jo zapustiti".
Napovedal je tudi, da bodo "prestregli vsako plovilo v mednarodnih vodah, ki je Iranu plačalo pristojbino", s čimer je nakazal, da bi se lahko blokada razširila precej širše od same ožine, celo na vode Omanskega zaliva.
Ameriška vojska je medtem podala ožjo razlago ukrepa. Sporočila je, da naj bi blokada začela veljati v ponedeljek ob 10. uri po vzhodnoameriškem času in da se nanaša na vsa plovila, "ki vplujejo v iranska pristanišča ali iz njih izplujejo oziroma se gibljejo ob iranski obali". Ob tem so poudarili, da plovba skozi ožino ne bo omejena.
Pomorščakom so svetovali, naj spremljajo uradna obvestila ter se ob plovbi v Omanskem zalivu in ob približevanju Hormuški ožini povežejo z ameriškimi pomorskimi silami.
Čeprav podrobnosti blokade še niso povsem jasne, bi ta skoraj zagotovo vključevala nadzor in prestrezanje posameznih plovil, morda celo vkrcanje nanje in zaseg ladij, povezanih s Teheranom, podobno kot v primeru Venezuele. Ostaja pa odprto vprašanje, ali bi ZDA svoje ladje dejansko pošiljale v zasledovanje tankerjev vse do Indijskega oceana ter kako bi se obe strani odzvali v primeru neposrednega incidenta ali morebitne škode na tankerjih.
ZDA imajo v regiji že pomembno vojaško prisotnost, med drugim ladjo USS Tripoli, amfibijsko jurišno ladjo, zasnovano za hiter odziv. Na krovu ima okoli 3.500 mornarjev in marincev, pa tudi nevidna bojna letala ter transportna letala.
Iranska revolucionarna garda je na Trumpov poziv k blokadi odgovorila z opozorilom, da bi vsak poskus približevanja vojaških ladij ožini "pod kakršnim koli izgovorom" šteli za kršitev premirja.
Zakaj ZDA razmišljajo o blokadi?
Skoraj popolno zaprtje Hormuške ožine, ki ga je uvedel Iran, se je izkazalo za zelo učinkovito asimetrično orožje. Povzroča občuten finančni pritisk, na katerega Washington težko najde učinkovit odgovor, hkrati pa krepi napetosti.
Glavni namen morebitne ameriške blokade bi bil ustaviti iranski izvoz nafte in s tem prekiniti enega ključnih virov prihodkov za režim.
Pred začetkom konflikta so številni strokovnjaki menili, da Iran ožine ne bo zaprl, saj bi s tem škodoval lastnim izvozom. Vendar je Teheran pokazal, da lahko omejuje promet drugih držav, medtem ko njegovi lastni tokovi še vedno potekajo. To mu je omogočilo višje prihodke od nafte in hkrati spodbudilo rast cen na svetovnih trgih.
Podoben pristop je Trumpova administracija že uporabila v Venezueli, vendar je Iran bistveno pomembnejši igralec na svetovnem energetskem trgu. Posledice bi bile zato precej širše, zlasti za velike uvoznike nafte, kot je Kitajska.
Analitiki opozarjajo, da bi takšna poteza verjetno vodila v nadaljnje zaostrovanje razmer, ne pa v njihovo umiritev. Že sama grožnja z blokado lahko odvrne ladjarje od plovbe skozi Perzijski zaliv in dodatno ohromi mednarodno trgovino.
Foto: Bloomberg Mercury
Kaj to pomeni za Iran?
Če bi blokada dejansko zaživela, bi za Iran predstavljala velik udarec, saj je država močno odvisna od izvoza nafte.
V zadnjih tednih je sicer imel koristi od višjih cen. Nafta, ki jo je Iran prej prodajal s popustom glede na Brent, se je v začetku meseca prodajala celo s pribitkom. K temu je prispevala tudi začasna ameriška izjema, ki je omogočila nakupe prej sankcioniranih pošiljk za povečanje ponudbe. Indija naj bi tako prevzela dve pošiljki, kar bi bile prve po letu 2019.
Višje cene so za Iran ključne, saj je država zaradi ameriških in izraelskih napadov utrpela precejšnjo škodo in bo potrebovala velika sredstva za obnovo gospodarstva.
A ta nepričakovani finančni priliv, vreden več sto milijonov dolarjev od začetka vojne, bi se lahko z blokado hitro izničil.
Kaj to pomeni za ZDA?
Trump je vpliv na dobavo z Bližnjega vzhoda pogosto predstavljal tudi kot priložnost za ameriško naftno in plinsko industrijo.
Vendar ameriška nafta ni vedno ustrezna zamenjava za bližnjevzhodne vrste, poleg tega pa višje cene surove nafte že zdaj povečujejo inflacijske pritiske za ameriške potrošnike.
Ob tem Iran očitno računa, da bi lahko takšno zaostrovanje prenesel bolje kot ZDA.
"Uživajte v trenutnih cenah goriva," je na omrežju X zapisal predsednik iranskega parlamenta Mohammad Bagher Ghalibaf. "S tako imenovano 'blokado' boste kmalu pogrešali bencin po 4 do 5 dolarjev."
Kaj to pomeni za azijske države?
Azija že zdaj občuti največji pritisk energetske krize, dodatne omejitve prometa skozi Hormuško ožino pa bi razmere še zaostrile. Ameriška izjema za uvoz iranske nafte bi z uvedbo blokade praktično prenehala veljati, kar pomeni nenaden obrat. Države, ki so skušale vzpostaviti dvostranske dogovore z Iranom, bi se lahko zaradi tveganja zaostrovanja odnosov z ZDA umaknile, s čimer bi se njihove možnosti za zagotavljanje oskrbe z energenti še zožile.
"Preveč so osredotočeni na Iran in pri tem spregledajo širše posledice za svet," je v pogovoru za Bloomberg Television dejal Jorge Montepeque iz Onyx Capital Group. "Največji pritisk nosi Azija, pa tudi južni Pacifik in vsi, ki so odvisni od nafte."
.webp){kind=icon}
