Osrednje vprašanje v pričakovanju finančnih poročil največjih naftnih družb za prvo četrtletje 2026 je, za koliko milijard bodo njihovi dobički presegli lansko raven. Rezultati naj bi razkrili, kako vojna v Iranu vpliva na poslovanje tako imenovanih velikanov naftne industrije "Big Oil". Razlog za takšna pričakovanja je jasen: motnje v transportu nafte skozi Hormuško ožino, po kateri sicer poteka približno petina svetovne porabe, so omejile ponudbo in porušile ustaljene dobavne tokove. Posledično se je cena severnomorske nafte brent z okoli 60 dolarjev za sod na začetku leta povzpela na približno 118 dolarjev za sod ob koncu marca.
Britanski Guardian je nedavno objavil raziskavo, ki kaže, da je sto največjih naftnih in plinskih družb na svetu v prvem mesecu ameriško-izraelske vojne v Iranu ustvarjalo več kot 30 milijonov dolarjev dobička na uro. Med največjimi dobitniki so Saudi Aramco, Gazprom in ExxonMobil. Raziskava hkrati ocenjuje, da bo trajalo več mesecev, preden se bo oskrba vrnila na predvojno raven. Če se bo cena nafte v povprečju ohranila pri okoli 100 dolarjih, bi lahko naftne družbe do konca leta ustvarile do 234 milijard dolarjev dobička.
Kaj pravi Bloomberg Intelligence?
Med velikimi naftnimi družbami obstajajo razlike glede na delež dejavnosti v raziskovanju in črpanju nafte ter v rafiniranju, pa tudi glede na geografsko razpršenost virov. Kljub temu pa trenutne razmere in rast cen nafte po ocenah Bloomberg Intelligence večini družb prinašajo višje prihodke in posledično večje dobičke.
Will Hares, višji analitik pri Bloomberg Intelligence, ocenjuje, da se bo dobiček družbe TotalEnergies v prvem četrtletju okrepil, predvsem zaradi rasti cen nafte, plina in utekočinjenega zemeljskega plina, ki jo poganjajo motnje v dobavi iz Perzijskega zaliva.
"To sledi solidnemu četrtemu četrtletju, ko so šibkejše rezultate v segmentu proizvodnje nadomestili močna prodaja utekočinjenega zemeljskega plina ter višje rafinerijske marže," je zapisal Hares.
Za Equinor Hares izpostavlja, da je podjetje v četrtem četrtletju doseglo rekordno proizvodnjo v višini 2,2 milijona sodov na dan, kar je najvišja raven v zadnjih 15 letih.
"Operativni obeti za leto 2026 predvidevajo triodstotno rast, ugodni učinki višjih cen zaradi vojne v Iranu pa bodo vsaj v prvem četrtletju dodatno okrepili dobiček," je zapisal.
Po ocenah Bloomberg Intelligence naj bi precej višje cene nafte in plina rezultate družbe ExxonMobil v prvem četrtletju povečale za do 2,9 milijarde dolarjev, medtem ko bi lahko začasne motnje v obsegu, povezane z vojno, zmanjšale izid za približno 500 milijonov dolarjev.
"Vzdrževalna dela, odsotnost učinkov iz rezerv ter manjše število dni v četrtletju v primerjavi z lanskim letom bi lahko skupni čisti dobiček znižali še za približno 1,5 milijarde dolarjev," sta v analizi zapisala Vincent Piazza, višji analitik pri Bloomberg Intelligence, in njegov kolega Matthew DeMarino, mlajši analitik.
Podobno kot za ExxonMobil analitiki ocenjujejo, da bo tudi Chevronov segment proizvodnje nafte v prvem četrtletju imel koristi od višjih cen surovin. Po drugi strani naj bi se nižja proizvodnja odražala v zastoju pri projektu Tengizchevroil ter v manjšem obsegu črpanja na Bližnjem vzhodu, zlasti v Izraelu in razdeljeni coni.
"Dnevna proizvodnja blizu zgornje meje prilagojenih ocen, med 3,8 in 3,9 milijona sodov naftnega ekvivalenta, se zdi dosegljiva, pri čemer višje cene pomenijo pozitiven učinek v višini do 2,2 milijarde dolarjev," sta zapisala analitika.
Podobne napovedi so tudi za PetroChina. Dobiček v prvem četrtletju naj bi se povečal, saj je globalni šok v oskrbi potisnil cene nafte navzgor, ocenjujeta Henik Fung in Xia Chen iz Bloomberg Intelligence.
"Cena nafte WTI je v prvem četrtletju znašala 72,67 dolarja za sod, kar je 1,8 odstotka več kot pred letom dni. Rast so spodbudile motnje v pretoku surove nafte skozi Hormuško ožino zaradi konflikta na Bližnjem vzhodu. Proizvodnja kitajskega naftnega velikana bi se lahko še naprej povečevala v skladu s cilji Pekinga na področju energetske varnosti, medtem ko se dobički iz naftnih derivatov soočajo s pritiski zaradi šibkega povpraševanja, ki je posledica krize na nepremičninskem trgu na Kitajskem, širšega prehoda na električna vozila ter vladnega usmerjanja cen naftnih proizvodov," sta zapisala analitika.
Pri Saudi Aramcu pa v Bloomberg Intelligence opozarjajo, da je učinek višjih cen nafte na dobiček omejen zaradi izpostavljenosti infrastrukture in omejenih možnosti preusmerjanja dobav v razmerah vojne v Iranu.
"Ras Tanura je bila že tarča napada z brezpilotnim letalnikom, trajnejše izgube izvoza pa predstavljajo pomembno tveganje. Podražitev nafte brent za 10 dolarjev na sod prinese približno 3 milijarde dolarjev mesečnega EBITDA, vendar bi izpad v višini milijona sodov na dan izničil večino tega učinka," sta zapisala Salih Yilmaz in Will Hares, višja analitika pri Bloomberg Intelligence.
Ameriški proizvajalci med največjimi zmagovalci?
Reuters poroča, da je po podatkih LSEG v zadnjem mesecu šest analitikov, ki spremljajo Chevron, revidiralo svoje napovedi dobička na delnico za prvo četrtletje in ocene v povprečju zvišalo za približno 40 odstotkov.
Po analizi naj bi konsenz na Wall Streetu kazal, da bo družba Diamondback, ameriški proizvajalec nafte iz skrilavca brez dejavnosti zunaj ZDA, v prvem četrtletju ustvarila dobiček blizu 3 dolarjev na delnico, kar je 28 odstotkov več od ocen pred začetkom vojne. Analitiki po vsem sodeč pričakujejo podoben trend tudi za celotno leto, saj so svoje napovedi dobička na delnico zvišali za 22 odstotkov glede na predvojne ocene.
Moč omejevanja ponudbe
Vse bolj je očitno, da je vojna, ki se je začela z napadi ZDA in Izraela na Iran, sprva utemeljena s ciljem zamenjave režima, prerasla v spopad za nadzor nad Hormuško ožino, s tem pa tudi nad ponudbo nafte in posledično nad cenami tega energenta.
Bloomberg Adria je že poročala, da je koncept energetske dominacije znova v ospredju ameriške geopolitične strategije. Politika, ki jo zagovarja administracija Donalda Trumpa, želi energetsko moč ZDA preoblikovati v orodje gospodarskega in geopolitičnega vpliva. Z večanjem domače proizvodnje nafte in plina, rahljanjem regulative ter aktivno zunanjo politiko do držav, kot sta Iran in Venezuela, si Washington prizadeva utrditi položaj vodilnega igralca na svetovnem energetskem trgu.
Uradna strategija Bele hiše, "ameriška energetska dominacija" (American Energy Dominance), predvideva odločno širitev domače energetske industrije, povečanje izvoza energentov in zmanjšanje odvisnosti od tujih virov. Njen cilj ni le gospodarska rast, temveč tudi uporaba energetske moči kot orodja geopolitičnega vpliva. V okviru te politike je bil leta 2025 ustanovljen tudi Nacionalni svet za energetsko dominacijo, katerega naloga je usklajevanje delovanja zveznih institucij in pospeševanje razvoja novih energetskih projektov.
Ameriška strategija temelji na dejstvu, da so ZDA v zadnjem desetletju postale največja svetovna proizvajalka nafte in plina. Po analizah Mednarodne agencije za energijo je ameriška proizvodnja nafte dosegla rekordne ravni, predvsem zaradi tehnoloških inovacij, zlasti pri izkoriščanju skrilavca. Ta rast je bistveno preoblikovala svetovni energetski zemljevid in zmanjšala odvisnost države od uvoza energentov.
Ne gre prezreti niti, da sta ZDA in Kitajska že dlje časa v nekakšni trgovinski vojni ter tekmi za prevlado med največjimi svetovnimi gospodarstvi. Obenem ZDA Kitajsko vztrajno obravnavajo kot eno ključnih varnostnih groženj. Povedno je, da so z napadom na Iran in prekinitvijo pretoka nafte skozi Hormuško ožino ZDA dejansko zadale močan energetski udarec Kitajski. Kar 34 odstotkov nafte, ki je leta 2025 potovala skozi Hormuško ožino, je bilo namreč namenjene na kitajski trg.
Kratkoročni vojni dobički
Silvana Milić, analitičarka za korporativne finance pri Bloomberg Adria, je v nedavni analizi razmer na naftnem trgu opozorila, da bodo naftne družbe kratkoročno nedvomno imele koristi od višjih cen nafte, vendar te iste cene pospešujejo procese, ki dolgoročno spodkopavajo njihovo dobičkonosnost.
"Cene v letu 2026 poganja vojna premija, ne temeljno povpraševanje, kar koristi predvsem čistim proizvajalcem nafte in podjetjem z discipliniranimi stroški. A prav ta visoka cena hkrati pospešuje elektrifikacijo, zmanjšuje povpraševanje po prometu in usmerja rast predvsem v petrokemijo," poudarja Milić.
Dodaja, da bodo naftne družbe na kratki rok sicer ustvarjale višje dobičke, vendar visoke cene na dolgi rok spodbujajo upad povpraševanja in zmanjšujejo vzdržnost prihodnjih zaslužkov.
"Energetski trg tako vstopa v fazo, ko visoka cena ni več jamstvo za stabilen dobiček, temveč signal globoke strukturne preobrazbe," opozarja Milić.
.webp){kind=icon}
