V 2025 bum na trgu ETF; a kaj se zgodi, ko se sklad zapre ali združi?

V ZDA je bilo leto 2025 za industrijo borzno-trgovanih skladov (ETF) skorajda učbeniško. Ameriški ETF-trg, vreden približno 13 tisoč milijard dolarjev, je bil tik pred koncem leta na poti do rekordov hkrati pri prilivih, številu novih produktov in prometu. V ETF, kotirane v ZDA, je letos priteklo približno 1.400 milijard dolarjev, na trg pa je prišlo več kot tisoč novih ETF-jev, ob tem pa je tudi skupni letni promet z ETF-ji dosegel novo najvišjo raven. Po podatkih Bloomberg Intelligencea se je 'trojna krona' rekordov v istem letu nazadnje zgodila leta 2021.

 

Prav ta 'popolna' statistika pa postavlja vprašanje, kako vzdržen je tak tempo. Višji analitik Bloomberg Intelligencea za ETF Eric Balchunas opozarja, da bi lahko naslednje leto prineslo "preverjanje realnosti" – bodisi zaradi zahtevnejšega tržnega okolja bodisi zaradi pretiranega tveganja v najbolj agresivnih produktih. Bloomberg Intelligence obenem ugotavlja, da glavnino prilivov še naprej pobirajo nizkocenovni indeksni ETF-ji, hitro pa raste tudi segment aktivno upravljanih ETF-jev: ti so letos zajemali več kot 30 odstotkov vseh prilivov in približno 84 odstotkov novih izdaj.

Skratka: industrija se ne širi le po obsegu, temveč tudi po kompleksnosti produktov – in s tem se povečuje pomen vprašanja, kaj se zgodi, ko posamezen ETF izgubi podporo trga in 'umre'.

Globalno: ETF-ji kot privzeti vstop na trg, pritiski pa pri nišnih temah

Slika, ki jo kaže ameriški trg, je v marsičem skladna tudi z globalnimi trendi. Krešo Vugrinčić iz Intercapital Securities ocenjuje, da je globalni trg ETF-jev "v zelo dobri formi" in da so ETF-ji postali "privzeta vstopna točka na kapitalske trge" tako za male kot institucionalne vlagatelje.

Po njegovih besedah največ prilivov še naprej privabljajo razpršeni delniški produkti: "Največ prilivov še vedno beležijo diverzificirani delniški ETF-ji, zlasti tisti, vezani na ZDA, velike indekse in tehnologijo." Ob tem izpostavlja še izrazit interes za obvezniške ETF-je: "Opazen je tudi močan interes za obvezniške ETF."

Podobno sliko oriše Združenje bank Slovenije (ZBS), ki poudarja, da globalni trg ETF ostaja "robusten in dobro diverzificiran", čeprav ga zaznamujejo volatilnost na finančnih trgih in spremembe v monetarni politiki. V ZBS navajajo, da so letos "največje prilive zabeležili ETF, ki sledijo tehnološkim in trajnostnim indeksom", kar potrjuje, da vlagatelji v pasivnih produktih še naprej iščejo kombinacijo rasti in dolgoročnih strukturnih tem.

Kje se je torej trg ohladil? Vugrinčić je jasen: pritisk je opazen pri produktih, kjer je zgodba preozka ali pa je bila lansirana prepozno. "Pritisk je viden pri nišnih in preozko definiranih tematskih ETF-jih, zlasti tistih, ki so bili lansirani na vrhuncu določenih trendov," pravi. Tudi ZBS v svojih odgovorih opozarja, da bo prav segment tematskih in nišnih ETF-jev v prihodnjih letih najverjetneje v ospredju konsolidacije.

ETF proti aktivnim skladom

Ena od ključnih razprav v 2025 ostaja primerjava pasivnih produktov z aktivno upravljanimi skladi. Po oceni Vugrinčića so ETF "v povprečju konkurenčnejši ali boljši" od aktivno vodenih skladov, pri čemer izpostavlja tri razloge. "Nižji stroški, ki imajo dolgoročno velik vpliv na donos; konsistentna izpostavljenost trgu brez tveganja napačnega časovnega vstopa na trgu in dejstvo, da je v močnih tržnih ciklih težko sistematično premagovati indeks." Ob tem doda še pomemben kontekst: aktivni skladi imajo lahko dobra posamezna leta, "a dolgoročno večina zaostaja za pasivnimi rešitvami".

ZBS podobno ugotavlja, da so pasivni ETF "na splošno sledili indeksom, kar je zagotovilo stabilno, predvidljivo donosnost", medtem ko so aktivno upravljani skladi pokazali bistveno večjo razpršenost rezultatov. Razlike v donosnosti po njihovih navedbah izhajajo iz "stroškovne strukture, izbire naložb in odzivanja na tržne razmere"; ETF imajo običajno nižje stroške, aktivni skladi pa lahko v določenih pogojih prekašajo trg, a hkrati nosijo tudi večje tveganje za podpovprečno ali prekomerno uspešnost.

Triglav Investments se na ETF-trg odziva z vidika upravljavca vzajemnih skladov. Poudarjajo, da so ETF-ji pomemben in uveljavljen del globalnega kapitalskega trga ter "relevantna naložbena izbira", a hkrati pojasnjujejo, da glede prilivov/odlivov, zapiranj skladov in strukture ETF-industrije ne morejo podati poglobljenih komentarjev.

Kljub temu izpostavijo prednosti aktivnega pristopa: "Aktivno upravljanje omogoča prilagajanje portfeljev razmeram na trgih, upravljanje tveganj, selektivno izbiro naložb ter izkoriščanje priložnosti, ki jih pasivni produkti pogosto ne morejo izkoristiti, zlasti v bolj volatilnih ali manj učinkovitih tržnih segmentih." Tako ETF-je vidijo kot dopolnilo širšemu naložbenemu spektru, ne pa kot neposredno zamenjavo za aktivno upravljane vzajemne sklade.

Kaj pomeni, da ETF 'umre' – in kaj se v praksi zgodi vlagatelju

Največ vprašanj pri vlagateljih sproža scenarij, ko ETF 'umre'. V praksi to pomeni, da upravljavec ETF-sklad zapre ali ga združi z drugim skladom. Do tega po njihovih besedah običajno pride zaradi: (1) prenizke mase sredstev (AUM), ki ne pokrije stroškov upravljanja, (2) premajhnega zanimanja vlagateljev ali (3) strateških odločitev upravljavca za konsolidacijo produktov.

Vugrinčić dodatno poudari, da tak razplet ni nujno negativen. "ETF se lahko zapre ali spoji, vendar to ni smrt v negativnem smislu za vlagatelja," pravi. Ključno pa je njegovo opozorilo, da zaprtje praviloma ni povezano s kakovostjo naložb: "Pomembno je poudariti, da zaprtje ETF ni povezano s kakovostjo naložb v skladu, temveč z ekonomiko produkta." Razlogi so pogosto povsem poslovni: premalo sredstev glede na stroške, prekrivanje z drugimi skladi istega izdajatelja ali racionalizacija ponudbe.

 

 

Kaj se zgodi z vlagatelji ob zaprtju? Vugrinčić postopek opiše zelo konkretno: "V primeru zaprtja se sklad likvidira po čisti vrednosti sredstev (NAV), ki temelji na trenutni tržni ceni sestavin portfelja; vlagatelji dobijo denar na račun in ni izgube premoženja zaradi samega zaprtja." ZBS podobno poudari, da upravljavec običajno proda portfelj in "izplača ustrezno vrednost vlagateljem".

Tveganja pa se lahko pojavijo na izvedbeni ravni. ZBS izpostavlja "možnost začasnega likvidnostnega pritiska, tržno tveganje med postopkom likvidacije in morebitne davčne posledice, odvisno od jurisdikcije". Vugrinčić to razširi: glavna tveganja so po njegovih besedah "operativne narave" – kratkoročna nelikvidnost, širši razmik med nakupno in prodajno ceno, morebiten davčni dogodek ter potreba po ponovni naložbi kapitala. "Za dolgoročnega vlagatelja je to bolj nevšečnost kot dejansko finančno tveganje," sklene.