Izkušnje vodilnih hrvaških podjetij, ki so izvedla IPO, kažejo – borza ni bavbav!

Borza ni bavbav – to je bilo glavno sporočilo panela o izkušnjah vodilnih domačih podjetij, ki so se v zadnjem obdobju uvrstila na Zagrebško burzo (ZSE). Zbrali smo jih v okviru naše konference Investment Outlook 2026, da bi izvedeli, kaj so od njih pričakovali institucionalni vlagatelji in kako na borzi gradijo zaupanje vlagateljev.

"Institucionalne vlagatelje zanima, ali ste sposobni zagotavljati rezultate iz preteklosti oziroma uresničiti potencial za rast. Govorili smo tudi o organizacijski strukturi podjetja in o tem, kako ločeni sta lastniška in upravljavska funkcija. V Tokić smo se najbolj trudili pojasniti, da poslujemo na trgu neodvisnega poprodajnega servisa, torej delamo z vozili, ki se ne servisirajo več v uradni mreži. Vozni park na Hrvaškem je v povprečju star več kot 13 let, kar pomeni, da perspektiva obstaja in da je povpraševanje stabilno, saj je trg rabljenih vozil odporen na tržne cikle," je povedal Tomislav Šarlija, direktor finančnega planiranja in analize ter odnosov z vlagatelji v Tokiću.

Tomislav Šarlija | Bloomberg Adria

V podjetju ING-GRAD cikličnost skušajo blažiti z obsegom naročil (backlogom). Ta je v veliki meri sestavljen iz projektov popotresne obnove in obnove kulturne dediščine, vendar član uprave družbe Ivan Augustin poudarja, da glede prihodnjega polnjenja backloga ni skrbi, saj se nahajamo v pozitivnem makroekonomskem okolju, sredstva EU pa še naprej pritekajo v gospodarstvo.

"Kar zadeva trenutne motnje na naftnem trgu, bomo vsi vozili po sistemu par–nepar, če bo to trajalo nekaj mesecev, zato lahko le upamo, da ne bo trajalo dolgo. Koliko se bo to prelilo v inflacijo, je izjemno težko napovedati," je dejal ob komentarju aktualnega kaosa na Bližnjem vzhodu.

Zanimivo je, da je prav Ing-Grad eden največjih vlagateljev v Tokić, zato smo Augustina vprašali, kaj jih je spodbudilo k tej naložbi, in dobili neposreden ter iskren odgovor.

Ivan Augustin, član uprave ING-GRAD | Bloomberg Adria

"Logika je preprosta – jasno so komunicirali, v kaj bodo vložili sredstva, to je logistični center, znan je bil tudi znesek, mi pa smo eno od redkih podjetij na Hrvaškem, ki to lahko izvede. Sodelovali bomo na razpisu in ob upoštevanju tega ter naše kapitalske strukture smo se odločili podpreti ta projekt. Želeli smo, da vidijo, da smo jim v podporo že v začetni fazi, in upamo, da bodo to zaupanje upoštevali na razpisu, seveda če bomo izpolnili vse pogoje," je povedal Ivan Augustin.

V Žito Grupa pa so vlagatelje nagovarjali s prikazom strukture prihodkov podjetja, kjer približno 30 odstotkov predstavlja industrija, le okoli deset odstotkov pa poljedelstvo. "Žito je niz raznolikih dejavnosti, ki so med seboj pravzaprav dobavitelji, zato imamo nižje vhodne stroške. Vlagateljem smo predstavili tudi kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne naložbe – približno 30 milijonov evrov za prevzeme, 30 milijonov za vlaganja v prašičerejo, več kot deset milijonov v obnovljive vire energije, del pa še v namakanje, skupaj okoli 120 milijonov evrov. To bi lahko financirali tudi brez IPO, vendar smo želeli ostati nizko zadolženi, da bi lahko šli v nove prevzeme," je pojasnil Jozo Ljubičić, član uprave za finance v Žito Grupi.

Član uprave za finance u Žito grupi Jozo Ljubičić | Bloomberg Adria

Kot veleva novinarska praksa, smo povprašali tudi po izkušnjah z druge, investitorske strani – in tu težko najdemo bolj relevantne sogovornike od upravljavcev pokojninskih skladov.

Mario Staroselčić, član upravnega odbora AZ Fond, je izpostavil kredibilnost lastnikov kot prvo stvar, ki jo gledajo z vidika vlagateljev. "Zaupanje je še posebej pomembno, ko si dolgoročni vlagatelj, kot smo mi. Druga stvar je sam posel – ali vidimo možnost za rast in ali je ta odvisna od enega lastnika ali kupca. Manj naklonjeno gledamo na izplačila lastnikom (cash out), raje vidimo, da se sredstva iz IPO vlagajo v poslovanje podjetja," je dejal in dodal, da jih zanima tudi, kako poglobljeno podjetje razume lastno dejavnost.

Poudarja, da se to najbolje vidi skozi preproste razlage kompleksnega poslovanja, ter dodaja, da pozitivno gledajo na nagrajevanje menedžmenta z delnicami, saj to povezuje njihovo delo z uspešnostjo podjetja in posledično tudi z njimi kot vlagatelji.

Mario Staroselčić | Bloomberg Adria

Kar zadeva spremembe v vsakodnevnem poslovanju, so vsi enotno poudarili, da izhod na borzo predvsem zahteva korporativno strukturo upravljanja, kar pomeni večjo preglednost z vidika pogostejšega in bolj podrobnega poročanja. Paziti je treba tudi na nejasno mejo med zaupnih informacij, zato je vsaka komunikacija pod drobnogledom.

Kaj bi spremenili pri svojem IPO-ju, če bi se lahko vrnili v preteklost? Pri Tokiću bi izpostavili časovni okvir – bili so zadnji od treh domačih izlistanj, zato se je bazen vlagateljev izpraznil, ko so prišli na vrsto. V Žitu bi zmanjšali delež retail vlagateljev in večji del prepustili institucionalnim, medtem ko pri Ing-Gradu ne obžalujejo ničesar in sporočajo, da je njihov IPO koristil vsem udeležencem.

Za konec je Staroselčić spet poslal sporočilo lastnikom, ki razmišljajo o izlistanju: "Treba je profesionalizirati menedžment, pripeljati CEO-ja, CFO-ja, vključiti neodvisne člane v nadzorni svet. Borza ni bavbav– če vse uredite pravilno, vam lahko nudi možnost večje rasti v prihodnosti."