Maja Uran Maravić: Slovenski turizem ni cenovno konkurenčen

Lanska turistična sezona v Sloveniji je bila rekordna. Slovenski turizem je po pandemiji popolnoma okreval že predlani, lani pa je še naprej presegal globalno in evropsko povprečje s kar osemodstotno rastjo mednarodnih prihodov v primerjavi z letom 2019.

Turistični delavci na slovenski obali, v zdraviliščih, gorskih centrih in drugje so optimistični tudi pred letošnjo glavno turistično sezono. Tudi v agencijah opažajo rast povpraševanja po dopustovanju v tujini, številni pa počitnice načrtujejo bistveno prej kot v minulih letih, sploh ker so cene, predvsem v zadnjem trenutku, za večino previsoke. Teden dopustovanja na Jadranu brez vnaprejšnjega načrtovanja namreč hitro nanese pet tisočakov samo za nastanitev.

O slovenskem in regionalnem turizmu, tudi njegovi konkurenčnosti, smo govorili v oddaji Zoom in z Majo Uran Maravić, redno profesorica in prodekanjo na Fakulteti za turistične študije – Turistici Univerze na Primorskem, ki je tudi članica Strokovnega sveta Slovenske turistične organizacije (STO).

Je turizem v Sloveniji in tudi v regiji cenovno konkurenčen? Zdi se, vsaj pri iskanju namestitev na Hrvaškem, da so cene poletele v nebo ...

Slovenija na področju cenovne konkurenčnosti v okviru indeksa TTDI (Travel & Tourism Development Index oz. Indeks razvoja potovanj in turizma, op. p.) dosega nizko uvrstitev – šele 83. mesto med 119 državami. To pomeni, da turisti Slovenije ne dojemajo kot destinacije, kjer bi za svoj denar dobili veliko. Še posebej izstopa kombinacija višjih cen in neizrazite dodane vrednosti v ponudbi.

Podrobneje gledano, so cene v Sloveniji visoke pri več elementih. Glede cen hotelov je Slovenija na 59. mestu, te niso pretirano visoke, a tudi ne izstopajo kot konkurenčne. Po kupni moči smo uvrščeni nizko, na 85. mesto, kar pomeni, da domači gostje težje dostopajo do turističnih storitev. Pri cenah goriva smo na 75. mestu in pri cenah kratkoročnih najemov na 80., kar dodatno obremenjuje obiskovalca.

Cene torej niso izjemno visoke same po sebi, a ker manjka jasno prepoznana kakovost ali edinstvenost ponudbe, gost pogosto dobi občutek, da za svoj denar ne prejme dovolj. To neposredno vpliva na odločitev o trajanju bivanja, porabi na destinaciji in verjetnosti ponovnega obiska. Cenovna konkurenčnost je tako eno izmed šibkejših področij slovenskega turizma, ki zahteva več vlaganja v kakovost, ne le zniževanja cen.

Kako je sicer konkurenčen slovenski turizem, smo popravili uvrstitve na tovrstnih lestvicah? Kaj znižuje njegovo konkurenčnost?

Na podlagi Travel & tourism development index 2024 in analize vaših ključnih poudarkov lahko celovito ocenimo, kje ima Slovenija največje težave s konkurenčnostjo v turizmu. Te slabosti se odražajo v stalnem padanju na lestvici konkurenčnosti, kjer je Slovenija leta 2024 zasedla 42. mesto med 119 državami.

Imamo zelo dobro okoljsko trajnost in močno osnovo v naravnih danostih, a nas zavirajo globlje sistemske težave; administrativne ovire, tog trg dela in težave pri zaposlovanju močno upočasnjujejo razvoj. Slabo smo povezani z mednarodnimi trgi, letalska infrastruktura in železnice zaostajajo, vizumski režim ni med najbolj odprtimi. Kljub razmeroma visokim cenam ponudba pogosto ni dovolj kakovostna ali diferencirana.

Naš glavni izziv pa ostaja, da turistično povpraševanje ni razpršeno. Obiskovalci prihajajo v nekaj točk, ostajajo kratek čas in porabijo premalo. Dodana vrednost turizma je nizka, plače so podpovprečne, gospodarski učinki pa razmeroma šibki. Skratka, težava ni v številu turistov, ampak v tem, kako jih vključimo v kakovostno izkušnjo in kako znamo to izkušnjo razvijati strateško.

Ali turizem za ceno, ki jo plačamo, ponuja dovolj?

Rekla bi, da ne vedno. Čeprav ponujamo lepo naravo, varnost in urejenost, pogosto zaostajamo v kakovosti tako imenovane sekundarne ponudbe – od doživetij in interpretacije do storitvene kulture in gastronomije izven uveljavljenih točk. To se jasno odraža tudi v nizki dodani vrednosti, ki jo turizem ustvarja, kar pomeni, da gostje sicer pridejo, a na destinaciji ne porabijo veliko in je učinek na lokalno gospodarstvo omejen. Ravno to kaže, da celostna izkušnja ne presega osnovnega in tu imamo še precej prostora za izboljšave.

Če so nastanitve predrage, ali turisti posledično manj zapravijo za hrano, izlete in druge dejavnosti na dopustu, spominke in ostalo?

Da, visoke cene nastanitev lahko vplivajo na strukturo turistične potrošnje. Po podatkih anket o tujih turistih približno 50 odstotkov vseh izdatkov turisti namenijo za nastanitev, kar pomeni, da jim ostane manj za druge aktivnosti, kot so kulinarika, izleti, doživetja ali nakupi spominkov. Posledično destinacija izkoristi manj potenciala za razpršeno lokalno potrošnjo, kar omejuje multiplikativne učinke turizma na širše gospodarstvo.

Katere nišne turistične produkte bi morala Slovenija še posebej razvijati za doseganje višje dodane vrednosti, da bi povečala svojo konkurenčnost in privabila nove segmente obiskovalcev?

Slovenija ima izjemen potencial. Smo destinacija, ki na majhnem prostoru ponuja ogromno: gore, morje, terme, podeželje, kulturno dediščino, gastronomijo. A kljub tej raznolikosti nimamo nobenega produkta, ki bi bil prepoznan kot vrhunski v evropskem ali globalnem merilu.

Depositphotos

 

Če želimo povečati konkurenčnost in dodano vrednost, moramo prenehati biti "vse za vsakogar" in se osredotočiti na razvoj nekaj vrhunskih, nišnih turističnih produktov. To pomeni vlaganje v kakovost, interpretacijo, trajnost in mednarodno promocijo, da postanemo najboljši na svojem področju.

Velik potencial vidim v naslednjih segmentih: zdraviliški in wellness turizem z močnim poudarkom na preventivi in naravnih danostih, gastronomiji, povezani z lokalnimi zgodbami in trajnostnim izvorom, ne le na ravni restavracij, temveč kot celovite izkušnje, potem na aktivnem turizmu, zlasti pohodništvu in kolesarjenju z visoko dodano vrednostjo, kar pomeni vodenje, doživetja, butične nastanitve. Tu so še segment butičnega kulturnega turizma z vrhunsko interpretacijo dediščine in sodobno umetnostjo in doživetja na podeželju, kar pomeni pristno, počasno in vključujoče življenje z lokalnim prebivalstvom.

Naš cilj ne sme biti "več turistov", temveč manj, a takšnih, ki prihajajo zaradi nečesa najboljšega in so za to pripravljeni tudi več plačati.

Vladna koalicija rahlja načrtovane omejitve kratkoročnega najema, menda tudi zato, ker mnogi člani koalicijskih strank oddajajo nepremičnine na ta način. Zdi se, da ne bo pravega izplena tovrstnega zakona. Je po vašem mnenju kratkoročno oddajanje nepremičnin koristno za turistični razvoj? Kako bi morali urediti področje?

Kratkoročno oddajanje nepremičnin je lahko koristno z vidika razpršitve nastanitvenih zmogljivosti in prilagodljivosti povpraševanju, a le pod pogojem, da je urejeno in pošteno vključeno v turistični sistem. Trenutno stanje v Sloveniji kaže, da področje ni ustrezno regulirano, kar ustvarja nepoštene pogoje med ponudniki, saj hotelski in drugi registrirani ponudniki nosijo višje stroške, obveznosti in nadzor.

Hkrati Slovenija ni cenovno konkurenčna na tem področju, po indeksu TTDI 2024, kot sem omenila, zaseda šele 80. mesto po cenah kratkoročnih najemov, kar pomeni, da ne ponujamo niti cenovne prednosti niti izstopajoče kakovosti.

Če želimo ohraniti kakovostno in trajnostno usmerjeno destinacijo, mora biti področje nastanitev enotno regulirano z obvezno registracijo, plačevanjem turistične takse, spoštovanjem standardov in vključitvijo v lokalni razvoj. Le tako bomo zagotovili preglednost, kakovost storitev in pravično konkurenco v korist tako obiskovalcem kot lokalnim skupnostim.

STO

 

V Ljubljani, slišimo, je prostora še za več hotelov. Je to res? Kako je drugod v Sloveniji? Bi morali investitorje spodbujati predvsem v prenovo obstoječih namestitev?

V Ljubljani bi lahko rekli, da je še prostora za nove hotele, vendar z zdravo mero. Predvsem pa je pomembno poudariti, da v prestolnici že obstaja zdravo tekmovanje med lastniki hotelov, kar pomeni, da se ponudba nenehno izboljšuje, posodablja in sledi trendom. Tekmovalnost spodbuja kakovost, kar se kaže tudi v vedno večji ponudbi butičnih hotelov in izboljšani storitveni ravni.

Drugače pa je v preostali Sloveniji, kjer razen nekaj izjem, kot so Terme Olimia, kakovost nastanitvenih zmogljivosti večinoma zaostaja. Mnoge kapacitete so zastarele, še iz osemdesetih in devetdesetih let, in niso doživele večjih vlaganj v prenovo ali dvig kakovostnega standarda. Poleg tega manjka zadostno število hotelov višjega cenovnega razreda, torej štiri- in petzvezdičnih, ki bi lahko privabili zahtevnejše goste, povečali porabo na destinaciji in dvignili ugled krajev zunaj Ljubljane.

Zato bi morali investitorje aktivno spodbujati predvsem v prenovo obstoječih zmogljivosti in dvig kakovosti, ne pa zgolj v širitev kapacitet. Potrebujemo sodobne, estetsko in funkcionalno dovršene nastanitve, ki bodo lahko podpirale razvoj višje dodane vrednosti v turizmu, tako v zdraviliščih, na podeželju, v manjših mestih kot tudi na Obali. Brez tega bo Slovenija težko stopila iz povprečja in postala destinacija, ki ne le privablja, ampak tudi prepriča najbolj zahtevne obiskovalce.

Po svetu vidimo vse več protestov zaradi prevelikega števila turistov, izstopajo na primer tisti v Barceloni, ki so uperjeni tudi proti kratkoročnemu oddajanju. So ti protesti upravičeni ali turizem z vsemi dejavnostmi, ki jih prinaša, vseeno gospodarsko prinaša več koristi? Znamo postaviti meje?

Protesti, kot jih vidimo v Barceloni in tudi drugod, so v svojem bistvu simptom neravnotežja, pojavijo se takrat, ko lokalna skupnost ne zazna koristi od turizma, ali pa kadar ima od turizma pretirano korist le ena skupina deležnikov, denimo lastniki nepremičnin ali veliki ponudniki storitev.

wikipedia

 

Turizem je gospodarsko pomembna dejavnost, ki lahko ustvarja delovna mesta, prihodke in investicije, vendar le pod pogojem, da so ti učinki pravično razporejeni. Če lokalni prebivalci čutijo zgolj obremenitve, gnečo, višje cene bivanja, izgubo prostora ali identitete, brez otipljivih koristi zase, postane njihov odpor razumljiv in upravičen.

Zato je ključno, da turizem upravljamo vključujoče in dolgoročno, z jasnimi omejitvami, participacijo prebivalcev in razpršitvijo koristi. Turizem ne sme postati vir frustracij, temveč mora delovati kot orodje za izboljšanje kakovosti življenja vseh, ne le izbranih. Samo tako bomo preprečili polarizacijo med "zmagovalci in poraženci" v turističnem razvoju.

Veliko slišimo o trajnostnem turizmu. Kaj sploh je trajnostni turizem? Lahko govorimo o tem, če so naše ceste polne turistov, kar povzroča zastoje, če turisti priletijo z letali?

Trajnostni turizem je pogosto predstavljen kot rešitev za ravnotežje med obiskovalci, okoljem in lokalnimi skupnostmi, kot turizem, ki "ne škoduje" in hkrati "prinaša koristi". V teoriji pomeni, da naj bi turizem dolgoročno ohranjal naravne vire, spoštoval kulturo in prinašal gospodarske koristi lokalnemu prebivalstvu.

A v resnici je trajnostni turizem pogosto mit. Vsak premik posameznika, vsako potovanje, vsak prevoz, vsaka poraba energije, hrane ali prostora, neizogibno vpliva na okolje. Celo najodgovornejši turist porablja vire in prispeva k pritisku na prostor. Polne ceste, prometni zamaški, množični leti z letali so vsakodnevna realnost tudi v tako imenovanih "trajnostnih destinacijah".

Namesto da bi govorili o "čistem" turizmu, bi bilo bolj pošteno govoriti o zmanjševanju škodljivih učinkov, torej o turizmu, ki se zaveda svoje cene in jo skuša omejiti z razpršitvijo obiskov, z uporabo javnega prevoza, z vključevanjem lokalne skupnosti in spoštovanjem nosilnih zmogljivosti prostora. Trajnost v turizmu ni stanje, temveč stalni napor za manjšo škodo. In ta napor mora biti realen in ne idealiziran.

Depositphotos

 

Kako bodo turizem spremenile nove tehnologije, digitalizacija, avtomatizacija, umetna inteligenca? Ga bodo morda tudi pocenile?

Nove tehnologije, digitalizacija, avtomatizacija in umetna inteligenca, bodo turizem vsekakor preoblikovale, predvsem na ravni operativne učinkovitosti in personalizacije izkušnje. Največji učinek bodo imele v segmentih nižjih in srednjih cenovnih razredov, kjer bodo lahko nadomestile rutinska opravila s samoprijavo, avtomatskimi priporočili, virtualnimi vodiči, klepetalniki za informacije in podobno. S tem se bodo nekateri storitveni procesi pocenili in postali dostopnejši, kar bo koristilo predvsem mestnim in tranzitnim destinacijam.

V luksuznem turizmu pa tehnologija ne bo nadomestila človeškega stika, saj prav ta osebna pozornost, spontanost, čustvena inteligenca predstavljajo ključno dodano vrednost. Gost, ki plača več, pričakuje pristnost, občutek pomembnosti in edinstveno storitev, ki jo lahko izvede le človek. Zato tehnologija v turizmu ne pomeni konca osebnega pristopa, temveč predvsem njegovo nadgradnjo, s tem, da razbremeni zaposlene rutine, izboljša dostop do informacij in omogoči bolj ciljno usmerjeno upravljanje izkušnje. Pametne destinacije bodo znale povezati tehnologijo z gostoljubjem, ne ju zamenjati.

Pomanjkanje delovne sile je pereč problem v turizmu. Kakšne so dolgoročne strategije za reševanje kadrovske problematike?

Pomanjkanje delovne sile v turizmu ni več le sezonska nevšečnost, temveč strukturni problem, ki ogroža kakovost storitev in razvoj celotne panoge. V Sloveniji je ta izziv še posebej izrazit, kar potrjuje tudi indeks turistične razvitosti, kjer se Slovenija uvršča med najslabše države na svetu pri možnostih zaposlovanja in dostopnosti kadrov, na le 115. mesto tako pri praksah zaposlovanja kot pri zmožnosti najti delavce na lokalnem trgu.

To kaže na tog in neprivlačen trg dela, kjer je turizem pogosto še vedno povezan s sezonskostjo, nizkimi plačami in prekarno zaposlitvijo. Mladi v tej panogi ne vidijo dolgoročne kariere, temveč izhod v sili. Ključna naloga prihodnjih let bo torej, da turizem ponovno postane poklic prihodnosti, z vlaganjem v kakovostna delovna mesta, z boljšim izobraževanjem, večjo fleksibilnostjo in večjim družbenim ugledom.

Depositphotos

 

Dolgoročno moramo razviti strategije, ki bodo turistične poklice naredile privlačne, omogočale osebni in profesionalni razvoj ter obenem zagotovile zadostno število usposobljenih kadrov. V nasprotnem primeru ne bo manjkalo le delovne sile, manjkala bo kakovostna izkušnja, ki je temelj vsake uspešne turistične destinacije.

Na gospodarstvo precej vplivajo negotove geopolitične razmere. Se turizem pri nas in v regiji tem posledicam uspešno izogiba?

Negotove geopolitične razmere, naj gre za vojne, politične napetosti ali energetske krize, nedvomno vplivajo na turizem, saj zmanjšujejo občutek varnosti in predvidljivosti, kar se neposredno odraža v nižjem povpraševanju. Tudi v Sloveniji in širši regiji opazimo, da nestabilno okolje hitro zamaje turistične tokove, še posebej pri mednarodnih gostih.

A hkrati velja, da se povpraševanje po turizmu zelo hitro povrne, takoj ko se razmere stabilizirajo. Ljudje danes turizma, oddiha, odmika, doživetja, ne dojemajo več kot luksuz, temveč kot nujnost, kot ključen del ohranjanja psihološkega ravnovesja in kakovosti življenja. Delovni človek potrebuje čas zase, prostor za regeneracijo in stik z nečim drugačnim.

Zato je pomembno, da tudi v obdobjih negotovosti ohranjamo odprto, varno in profesionalno delujoče okolje, kajti destinacije, ki znajo izžarevati stabilnost, zaupanje in gostoljubnost, se po krizah prve poberejo in celo okrepijo svoj položaj.

Kako ocenjujete vlogo in tudi uspešnost države pri razvoju sektorja, tudi pri promociji?

Ključne sistemske izboljšave so reforma delovne zakonodaje in aktivna kadrovska politika, celovita ureditev kratkoročnega najema, prenova zakonodajnega in investicijskega okvira, razvoj vodilnih produktov z višjo dodano vrednostjo, razpršitev turističnih tokov in podaljševanje bivanja, uvedba dolgoročnega turističnega sklada in zakon o turizmu.

Depositphotos

 

Vloga države pri razvoju turističnega sektorja je ključna, vendar jo v Sloveniji žal ocenjujemo kot nezadostno usmerjeno in premalo stabilno. Čeprav imamo močno promocijsko telo, Slovensko turistično organizacijo, ki deluje profesionalno in z mednarodnimi uspehi, država kot celota ne zagotavlja sistemske podpore, ki bi omogočila dolgoročni razvoj in večjo konkurenčnost.

Še vedno nimamo zakona o turizmu, ki bi jasno opredelil odgovornosti, financiranje in razvojne usmeritve. Prav tako nam manjkajo ključni mehanizmi, kot je dolgoročni turistični sklad, ki bi omogočal neodvisno in strateško financiranje razvoja, ne pa odvisnost od letnih političnih odločitev. Trenutno stanje vodi v preveč projektnega, kratkoročnega razmišljanja, kar turizmu kot dolgoročnemu gospodarskemu sektorju ne ustreza.

Država bi morala nujno poskrbeti za reformo delovne zakonodaje, da bo turizem postal bolj konkurenčen na trgu dela, urediti področje kratkoročnega najema, ki zdaj ustvarja nepoštene razmere, in spodbuditi prenovo zastarelih namestitvenih zmogljivosti, ne zgolj širitve kapacitet.

Poleg tega je nujna strateška usmeritev v razvoj vodilnih produktov z višjo dodano vrednostjo ter ukrepi za razpršitev turističnih tokov in podaljševanje bivanja. Brez teh premikov Slovenija težko izboljša svojo konkurenčnost, ki – kot smo že ugotovili – trenutno zaostaja na številnih področjih. Potencial imamo, a brez sistemske podpore države ostaja prepogosto neizkoriščen.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar