E-pismo: Kdor visoko leta…

Dobro jutro. V današnji sobotni dopoldan vas uvajam Aleš Kovačič, novinar. Na letošnji inovacijski konferenci misije GREMO v Ljubljani je bilo iz ust premiera Roberta Goloba slišati zgolj superlative in pohvale na račun domače avtomobilske industrije.

Ni manjkalo medmetov navdušenja ("vau!"), niti pohval ("kapo dol") in ambicioznih napovedi (nov zakon za lažje financiranje podobnih pobud po vzoru misije GREMO, tovarna umetne inteligence, vesoljska industrijska velesila ipd.). Kdor ni seznanjen s stanjem v evropski avtoindustriji, bi ob predstavi upravičeno pomislil, da je panoga vzorčni model za vse ostale predelovalne industrije. V marsikaterem pogledu sicer je, a ne na način, za katerega bi si želeli. Realnost namreč pripoveduje svojo zgodbo, ki pravi, da je bila misija GREMO rojena iz nuje in kot iskanje izhoda iz krize, ne pa kot ambiciozna nadgradnja panožne konjunkture z neizmernim potencialom.

Čeprav dosežki projekta pričajo o zgodbi o uspehu, saj več ducat podjetij razvija štiri oziroma pet projektov na področju e-mobilnosti, vrednih po 30–35 milijonov evrov, država pa je za prihodnja leta zagotovila več sto milijonov evrov, je treba pogledati pod zloščeni motorni pokrov. Tam se skriva kopica precej neugodnih dejavnikov, ki so globalni in na katere Slovenija ter posledično njena avtoindustrija nimata nikakršnega vpliva. Zato se lahko kvečjemu odzivata oziroma prilagajata, pobude pa – ne glede na želje akterjev – ne moreta prevzeti.

Ameriški predsednik Donald Trump evropskim avtomobilskim koncernom preti s carinami, njegov kitajski tekmec Xi Jinping pa je s trdo roko azijsko silo v nekaj letih uveljavil kot velesilo razvoja e-vozil, ki proizvaja enormne količine tehnološko naprednih avtomobilov. Nič manj podjeten, sicer v poslu vojne in posledičnem majanju globalnega gospodarskega reda, ni njegov kolega, ruski predsednik Vladimir Putin, ki še naprej zavojuje Ukrajino. V tem početju mu družbo pri destabilizaciji energetskih in surovinskih trgov ter dobavnih poti dela kopica bližnjevzhodnih samodržcev z ambicijami po regijski hegemoniji. Skratka, to vsekakor ni okolje, v katerem bi se preudarni podjetniki podajali v tvegane in drage projekte, kakršen je pogonski paradigmatski zasuk, nadgrajen z digitalizacijo avtomobila. Če jih seveda v to ne sili preživetveni instinkt.  

Menjava poslovnega modela osebnega avtomobila za produkte mnogo širšega pojma mobilnosti, kamor se preko izdelave dronov vriva še obrambna panoga, se torej bere kot begajoča izguba fokusa. Če si v razcvetu pač ne spreminjaš poslovnega modela, vsaj ne tako korenito, kot je sprememba glavnega produkta, to je avtomobila, v drone, orožje, umetno inteligenco in ne nazadnje še vesoljska plovila. Da, prav ste prebrali, saj v prihodnosti na vse našteto stavi domača avtoindustrija, ali pa ji je to zelo eksplicitno, češ da gre za 'seksi' panoge, sugeriral kar sam predsednik vlade, ki ni 'samo' to, ampak je z 200 milijoni evrov mimogrede tudi njen največji financer.

Američani imajo za postavljanje izvenserijskih ciljev odličen izraz – go big or go home, kar v grobem ustreza frazi 'stava na vse ali nič'. Toda ta v kontekstu avtoindustrije prej kot ambicija zveni kot obupana stava hazarderja, ki v kazinoju v zgodnjih jutranjih urah na rdeče stavi še zadnji drobiž, pa naj bo izid feniksov polet ali… pa naj gre vse k vragu.

Premier Golob je imel prav, ko je dejal, da je avtoindustrija vzorčni primer, ki ga lahko preslikamo na vso industrijo, ali – brez lažne skromnosti – kar na celo slovensko gospodarstvo in družbo. A zopet ne v smislu, ki si ga je najbrž zamisli. Kar 90 odstotkov vsega proizvedenega gre namreč v izvoz, od tega pa 40 odstotkov produktov dobaviteljev, ki sicer so inovativni, nišni, prilagodljivi, odzivni, podjetni in še marsikaj, roma na nemški trg. Tako nekako kot to na splošno velja za večino slovenskega izvoza. Znani domači ekonomist mi je že pred leti dejal, da se bo moralo tako izrazito izvozno usmerjeno gospodarstvo, kot je domače, začeti ozirati izven radija 500 kilometrov.

Tam daleč na vzhodu, ki je tako Bližnji kot tudi Daljni, se vzpenjajoče sile Savdske Arabije, Indije in Kitajske svetlikajo kakor fatamorgana na obzorju žejne avtoindustrije, ki doma ustvari za 10 odstotkov BDP, a je z elektriko zašla v tako globoko slepo ulico, da se njenim predstavnikom zdi, da morajo javno zavračati očitke o primerjavah s tekstilno industrijo. Ne zato, ker elektrika ne bi bila ustrezna alternativa motorju z notranjim zgorevanjem, ampak preprosto zaradi tega, ker smo dolga leta proizvajali za evropsko industrijo, ki se zanjo ni zmenila. Kitajci – in še kdo – so se in loviti jih zdaj, ko imajo izrazito tehnološko, produkcijsko in finančno prednost, je misija nemogoče.

A to k sreči in Golobovim superlativom navkljub niti ni ambicija misije GREMO, kajti postati velesila na področju umetne inteligence, dronov, orožja ali konec koncev ev-jev, je stava na vse ali nič že omenjenega obupanega kockarja. Ali pač nekoga oholega in pretencioznega, z glavo visoko v oblakih. Za takšne 'tiče' pa imamo v slovenščini prav posrečen pregovor: Kdor visoko leta, nizko pade.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar